© P _ @ _» Z Dnnaja. (Poštne hranilnice.) Poštno-hranilnični urad na Dunaji, kateri — odkar je v Avstriji uvedena poštno - hranilnična služba — uredbo te službe korak za korakom, vender držeč se gotovega smotra ali konca, neprestano dopolnjuje s tem, da tu svoje dozdanje ravnanje in rokovanje popravlja, tam kak nov postopek poprijemlje, ukrenil je zopet neko tehtovito naredbo, katera bode vložnikom zarad svoje posebne priležnosti kaj ustrezala. Do zdaj namreč je bilo zapovedano, da naj bi vsak vložnik enkrat na leto (in sicer v obletni dan svoje prve vložbe) poslal poštno-hranilničnemu uradu na Dunaj svojo vložno knjižico za to, da se va-njo vpišejo obresti, kar se jih je do 31. dne decembra prejšnjega leta nateklo in počenši od tega dne glavnici prištelo. To je bilo zapovedano zarad tega, da bi se vpisovanje obresti v vložno knjižico porazdelilo kolikor je moči na celo leto in tak<5 poštno-hranilnični urad ohranil kake preobložbe z delom prve dni po novem letu, ko ob završevanji poslov bivajo itak vse roke polne dela; ali omenjena zapoved je imela v sebi to nepriliko in težkočo, da bi vsled nje bilo vsakemu vložniku enkrat na leto po več ali manj časa ostajati brez svoje knjižice, kar bi mu torej branilo med tem na-njo novcev vlagati ali nazaj prejemati; in ta čas utegne — če vzamemo kak bolj oddaljen kraj n. pr. v Dalmaciji, — iznašati vender le po kakih 14 dni. Želeč to ubraniti, narejeno je zdaj, da naj cel<5 več treba ne bode vložne knjižice c. kr. poštno-hranilničnemu uradu zarad vpisovanja obresti pošiljati. Namesto tega pošlje poštno-hranilnični urad vsakemu vložniku po tem — ko doteče leto, vender najpozneje dva meseca po obletnem dnevi njegove prve vložbe — »nakaznico glede obresti«, katera slove na njegovo obrestno imovino, kolikoršna se mu je natekla do 31. dne decembra meseca preteklega leta, ter je veljavna na dva meseca. Le-ta obrestna nakaznica odvzame se vložniku — dokler teče ta dvomesečni rok, — o priliki, ko kake novce vlaga ali kako vračilo prejemlje, pri kateri koli biralnici, ki mu nakazani iznos obresti kot obrestno imovino v vložno knjižico vpiše tako, da bode počenši od 1. dne januvarja tistega leta obresti nosil. S to kaj praktično naredbo se doseže , da bodo vložniki svoje vložne knjižice neprenehoma pri roki imeli. — Samo tedaj, ko bi kak vložnik po zamudi prejete obrestne nakaznice v dveh mesecih, dokler ostane veljavna, ne prinesel k nobeni biralnici, ali pa, ako bi vložnik — ko potečeta dva meseca (po obletnem dnevi njegove prve vložbe novcev) — ne dobil nikake obrestne nakaznice, — samo v teh dveh slučajih je treba, da vložnik knjižico poštno-hranilničnemu uradu pod priporočilom pošlje, za kar pri vsaki biralnici zastonj dobode priraeren zavitek; poštnohranilnični urad tedaj obrestno imovino v knjižico vpiše in po tem knjižico vložniku nazaj pošlje pod adreso, kakor jo je le-ta posebej povedul ali kakeršna se vidi iz knjižice same. Eazume se samo ob sebi, da vložnik nikdar ne izgubi svojih obresti, niti tedaj, ko bi knjižice poštno-hranilničnemu uradu celo ne poslal ter ne dal si nigdar obresti vpisati va-njo; kajti poštno-hranilnični urad obresti v vseh okolnostih na vložnikovem tekočem računu v imovino pripisuje in glavnici prideva, ali vender je vložniku samemu jako v prid ter si mora želeti, da mu se obresti leto za letom v knjlžico pripisujejo. Iz Gradca. Nedavno je imelo naše »Graško učiteljsko društvo« občni zbor. Zanimivo je bilo pri njem samo to, da je imela neka učiteljica zelo dolgi govor o Arlberškem prerovu, a neki učitelj v ctroških vrtih. Po mojih mislih bi bilo narobe primerneje; a kaj se hoče, ker se pa tudi naše tovarišice pokažejo tako rade učene. — Po našem mestu dela ne malo hrupa novica, da je naučno ministerstvo sklenilo se šolskim letom 1884/5. opustiti gorenje razrede na tukajšnji državni višji realki, ker broji letos vsa šola le 120 dijakov, in pa, da se kaj prihrani. Štedenje je res lepa lastnost, a kam bodo šli profesorji, ker je povsod vse zabito. Čudno bode tudi to, da bodemo imeli potem tukaj c. kr. nižjo realko poleg visuke c. kr. tehnike! — {. Iz Šmarije pri Jelšah. »V tretje gre rado«, pravi narodni pregovor. Njegovo resnico ima priliko premišljevati g. Karol Gertscher,*) uradnik pri nas, kateri je sploh znan kot tretji glavni steber »Schulverein-a«, koji je v strastni agitaciji zanj tekmoval z Rothschadl - nom in Nagele-tom, koja je, kakor sem vam zadnjič poročal, doletela zaslužena krca z višjega mesta. In ta tretji agitator je kaznovan s tem, da ga je dotični minister prestavil od nas na Koroško, kjer bode vinska kapljica malo dražja, če bode liotol koroške km«te pri političnih shodih napajati. Le tako naprej, jim bode kmalo sapo zaprlo, ako bodo videli, da na visokem mestu ne vidijo radi tacih postranskih poslov 1 — 6 — Iz Trsta. Tukajšnja c. kr. namestnija jo naš mestni odbor povprašala, ako hoče morda svoje komnnalne osmerorazredne jjudske šole razdeliti v samostojne peteroruzredne ljudske in v saniostojne trirazredne meščanske šole, kakor šolska novela dopušča, a mestno starejšinstvo je odgovorilo, da ostane vse pri starem. — So pač kmalo preračunili, da bi bilo po razdelitvi več šolskih troškov, nego zdaj. Jadrebran. Iz Breznice na Gorenjskem. Dragi »Tovariš«, vzprejmi te-le vrstice v svoj list. Pišem Ti namreč nekaj o odhodu našega predragega in nepozabljivega kateheta g. Franca Gregorija. — 13. dan novembra preteč. 1. bil je žalosten za našo šolsko mladino, ker ta dan je bil naš priljubljeni gospod katehet zadnjikrat v šoli. Gospod duhovni učenik ni še izrazil svojih čutov v slovo, že je po vsi šoli nastalo glasno ihtenje. Do solz ganjen je odliajajoči gospod le še vsakerau uCencu in vsaki učenki dal lepo podobico v spomiri, ter potem zapustil drago svojo mlado čedico. V dan odhoda je blagemu gospodu neka učenka v imenu šole podarila lep šopek iz domačih cvetic, ki bode nepozabljivemu gospodu gotovo drag spominek. Da ne bi žalil ponižnega gospoda, ne govorim dalje o njegovih lepih lastnostih; rečem le toliko, da nisem še nikdar videl, da bi bilo ljudstvo kje svojega duhovnega gospoda toliko ljubilo in spoštovalo, kakor tukaj — in da bi ga bila šolska mladina tako ljubila, kakor tukaj. Bog daj srečo blagemu gospodu, koderkoli bode hodil! iv. Zarnik. *) Tak6 se piše sam, zato, ker je ime pranemško! Pia. Iz Logatskega Okraja. Prav iz srca ogromne večine Kranjskih učiteljev je govoril dopisnik iz Ljubljanske okolice v prvi letošnji »Tovariševi« številki rekši, da učitelji na Kranjskem močno pogrešamo svojega imenika. — Pogrešamo ga res v lastno sramoto, in pogrešali ga najbrže tudi še bodemo, če nas »Slovensko učiteljsko društvo« ne reši iz te zapreke vsaj v prihodnjem letu. Ker je pa do tja še daleč in ker bi vednega pogrešanja konečno vender že od več bilo, zato si dovoljujem glede izdaje omenjenega imenika sledeče nasvetovati: »Učiteljski Tovariš« naj bi po vzgledu »Goriške Šole« zvezek 3. od dne 8. januvarija 1881. leta odstopil v veliko veselje in zadovoljnost svojih čestitih naročnikov toliko prostorčeka, da bi se s pričetkom marca ali vsaj apiila t. 1. v vsako številko vvrstila po dva ali trije šolski okraji in v par mesecih bi imeli cel imenik v rokah. — Da pa ne bi kdo mislil, da menim vso to butaro na »Tovariševa« pleča naložiti, se zavežem til javno za naš okraj tak imenik prirediti in »Tovarišu« do meseca marca v natis izročiti. Upam in nadejam se, da bodo drugi naši sobratje •— zastopniki učiteljstva v okrajnih šolskih svetih — na »Tovarišev« poziv tudi to nalogo radi prevzeli in s tem pripomogli, da pridemo vender zopet jedenkrat do splošno zaželjenega in težko pričakovanega imenika. Prihodnje leto naj bi pa »Slovensko učiteljsko društvo« letnino v toliko zvišalo, da bi potem na podlogi tega imenika vsako leto svojim udom podajalo mali koledarček z imenikom — če ne vseh slovenskih -— pa vsaj Kranjskih šol in učiteljev. Na ta način bi si omenjeno društvo pridobilo mnogo novih udov in pritožbe o imeniku bi izginile za vselej. Na nogo torej dragi sobratje z dejanjem, ne pa le s praznim besedovanjem! *) Iz Krškega. (0 razstavah učil.) Pretečene šolske počitnice imel sem priliko na svojem popotovanji ogledati si taki razstavi v Gradcu in na Dunaju, edini v Avstriji. V Gradcu osnovali so trije učitelji taki zavod v šolskem poslopji Wielandgasse. V petih nalašč za to odločenih sobah razstavljena so bila razna učila in priprave za vse predmete, celd telovadsko in šolsko orodje, kakor: table, klopi: katere so poslale trgovske in fabriške iirme iz vseh krajev Avstrije in Nemčije brezplačno na ogled. Vstop v razstavo je vsakemu brezplačno dovoljen ob nedeljah od 10.—12. ure, druge dni pa se je treba za to oglasiti pri šolskem vodji. Omenjeni učitelji izdajajo tudi svoj list »Lehnnittelmagazin« , cena 1 gld. 20 kr. na leto. Tu se opisujejo vse razstavljene reči s slikami, ter naznanjena je tudi cena in firma. Tak list je jako primeren za okrajne učiteljske knjižnice. Na Dunaji pa vzdržuje enaki zavod mesto samo v Westbahnstrasse VII. B., z naslovom: »Permanente Lehrmittelausstellung der Stadt Wien«. Tudi tu se nahajajo najnovejši in najumnejši izdelani šolski stroji in učni pripomočki s priloženimi navodi. Stvar je že sama ob sebi jako zanimiva in podučljiva; poleg tega ima pa tu učitelj priliko si izbrati najnovejše, najcenejše in najbolj^e učne pripomočke za svojo potrebo, kar iz katalogov ni tako lehko mogoče, in vender bo vsak pritidel, da dobra učila imajo tisti pomen za učitelja, kakor dobro orodje za rokodelca. Z dobrimi učili doseže se tudi lažje in boljši uspeh pri pouku. Ta namen imajo tudi omenjene razstave v imenovanih mestih. Tu sem prihajajo učitelji in krajni šolski svetovalci iz dežele pri priliki ogledovat in izbirat učila za svoje šole. Torej, tovariši, pozor na to, kadar pridete v Gradec ali na Dunaj! B. — Poštno-hranilnični urad ima pri nas velike uspehe. Za Ljubljano se je na Kranjskem tukaj najvefikrat vložilo denarje liranit. To je pripoznalo tudi ravnateljstvo v Beči, ki je te dni radi tega pohvalilo tukajšnje poštno vodstvo in tukajšnjega meščanskega ravnatelja, ki sta v javnih govorih in v šoli mladino na veliko korist hranjevanja in vlaganje novcev pri poštih opozorjevala. Naj se tudi drugod domoljubi, učitelji in duhovniki pogostoma spominjajo poštnohranilnega zavoda! Iz Dolenjskega k dopisu »Iz Ljubljanske okolice«. Imenika nam je res zelo potreba. Učitelj, kateii živi nekoliko časa na deželi, ne pozna večine svojih tovarišev po imenu in ne ve, kje bivajo njegovi nekdanji kolegi, ki so se v teku časa preselili v druge kraje. Toda z iineuikom nam bode le za jedno leto ustreženo, drugo, tretje ali četrto leto smo pa zopet na tem, kakor danes. Jaz menim, boljši bi bil koledar z imenikom združen. Vsak učitelj omisli si o novem letu pratiko ali koledar, kajti brez tega ni nobena hiša, tedaj ga tudi učitelj ne more pogrešati, zlasti ker ga celo pri svojetn poslu mnogokrat neogibno potrebuje. Nahajajo se koledarji za razne stanove, mej temi tudi za učitelje, a slovenskega učiteljskega koledarja ne najdeš, če ravno ga mnogo učiteljev zelo pogreša. Ali bi ne bilo mogoče, da bi si sestavili slovenski učitelji svoj koledar, kateri naj bi bil mej drugim tudi imenik učiteljstva Kranjskega? Če se delo razdeli, bo malo truda, in pri »Slov. učiteljskem društvu« je gotovo kdo, kateri bode drage volje *) V prihodnji odborovi seji ,,Slov. učiteljskega društva" (v dan 7. febr. t. 1.) bode se mej drugim tudi že o tej toliko potrebni stvari posvetovalo, in nade.jamo se, da tudi o tem potrebno ukrenilo. Uredn. tvarino za koledar uredil. Osnujmo si tedaj slov. učiteljski koledar, kakoršnega imajo n. pr. nemški učitelji! Na Kranjskem je nad 400 učiteljev in učiteljic; skoraj vsak si ga bode naročil, in če bode koledar vsako leto dobro uredovan, utegnejo ga tudi tovariši na Štirskem, Koroškem in Primorskem naročevati; smelo trdim tedaj, da bi »Slov. učiteljsko društvo« ne irnelo zgube, ako bi ga založilo. Kaj naj bi prinašal ta koledar? 1. Kazalo. — 2. Eodopis cesarske rodovine. — 3. Navadno leto 1885. — Začetek leta 1885. (občnega in državnega, cerkvenega, šolskega). Godovinsko število. Letni časi. Premakljivi prazniki. Kvaterne in druge poste. Znainenja luninih premen. Nebeška znamenja. Mrakovi leta 1885. — 4. Meseci in dnevi od septembra 1884. 1. počemši, do meseca gradna 1885. 1., tedaj v vsem vkup za 16 mesecev, to pa za to, ker se nekod že ta mesec šola začcnja. Mej listi mesecev bi bil prazeii list za zapisnik. — 5. Lestvica za pristojbine štempoljnov z opombani k vsaki lestvioi. — 6. Dnevi postavnih počitnic. — 7. Dnevi žrebanja vseh avstro - ogerskih loterijskih sreček. — 8. Šolske oblasti, a) slavno c. kr. ministerstvo za uk in bogočastje, b) slavni c. k. deželni šolski svet, c) c. kr. komesija za izpraševanje učiteljev. — 9. C. kr. učiteljišče v Ljubljani. — 10. Šolski okraj Ljubljanskega mesta. — 11. Vsi drugi okraji po abecednetn redu. — 12. Imenik učiteljev in učiteljic po abecednem redu. — 13. Imenik utiteljskili pripravnikov in pripravnic. — 14 Šolska novela in druga važna določila slav. ministr. — 15. Črna tablica za male notice. — 16. Najvažnejse letnice iz zgodovine starega, srednjega, novega in najnovejšega veka. — 17. Biograflje slavnih mož v zel6 skrčenih potezah. — 18. Avstro-ogerska monarhija po najnovejših virih: Q mera posameznih dežel, število prebivalcev in deželne barve. — 19. Druge Evropejske države, nje novci in mere, pretvorjene v Avstrijske. — 20. Odlikovanja za šolo zaslužnih mož v preteklem letu. — 21. Meteorologični zapisnik. — 22. Zapisnik za skupščine. — 23. Dništveni zapisnik. — 24. Učni črteži za 1-, 2-, 3-, 4- in 5razredne ljudske šole z celodnevnim in poludnevnim poukom v nižjih razredih. — 25. Zapisnik za učence. — 26. Zapisnik za vsak dan z pedagogičnimi izreki in migljeji. — 27. Zapisnik za izposojene knjige. — 28. Inserati dobrih učnih pripomočkov. Vsa knjiga naj bi obsegala 200 do 250 strani *) navadne žepne velikosti kalendrov, katera naj bi bila v platno vezana. Razni pisatelji in prijatelji šole naj bi vsako leto pošiljali gradiva za učiteljski koledar uredniku »Učit. Tovariša«; iz tega bi se zbralo, kar bi bilo primernega; tako bi imel koledar vsako leto drugo lice, in gotovo bi se tako vsakemu učitelju priljubil, da bi nikdar ni segal po drugih koledarjih. Samo po sebi se ume, da bi bil imenik vsako leto v popravljenem natisu v koledarji. (Vse kar je navedeno od štev. 1. do 15. in od 20. do 28. naj bi ostalo vsako leto v koledarji s potrebnimi premeni; kar pa je pod štev. 16. do 19, se pa lehko nadomesti vsako leto z drugo tvaiino.) Vidi. Iz Železilikov. Kdaj najsebelijo šolskesobe? Čudno vprašanje to, bi utegnil marsikdo reči, prebravši naslov teh vrstic; — kdaj nek drugckrat, kot o glavnih šolskih počitnicah! Takrat je za to naj več časa; vsaka pomanjkljivost se lehko polagoma popravi, in otroci stopijo s pričetkom novega šolskega leta veselega srca v osnažene šolske dvorane. To je že vse res, in prav tako. Zlasti na večrazrednicah bi beljava mnogih sob o vzpomladi begati utegnila več dni šolski pouk. Preudarimo vender to zadevo tudi po drugi strani, in oglejmo si jo malo bližeje! Otroci pridejo jeseni, ko je pogostno že mrzlo in vlažno vreme, res v lepo osnaženo šolo; ali — kako dolgo pa ostane tako? Zakurjena peč spušča pogostno dirn; — in če ga tudi ne, toplota že sama po sebi naredi stene kmalo nekako rumenkaste. Zraven tega se prah le prerad usede na vlažne stene; in onesnaži jih. Vzpomlad se približa, vse v naravi se omladi, solnce svetlo sije, ter zamazano šolsko sobo še dolgočasnejo dela. In v tako šolo morajo hoditi otroci vse poletje, — na marsikakem kraji pa blizu do jeseni! Tudi pri nas bilo je dolga leta tako. Neko zimo kadila je pa peč čez navado hudo, in prisiljeni smo bili, vzpomlad beliti šolo vnovič. Ostala je čedna vse poletje; jeseni je ni bilo treba beliti, in od takrat vpeljali smo navado, da to delo opravljamo vzpomlad. Če je velika noč pozno, zgodi se o takratnih počitnicah; ako ne, pa konec meseca aprila. (V teku let zapazili smo iz skušnje tudi to, da je o polni luni beliti najbolje!) — Brez lastne hvale naj bo povedano, da se je že marsikdo, ki je obiskal o poletji našo šolo, začudil nad njeno snago. A to je pa po večjem le zarad tega, ker šolo vzpomlad pobelimo in dobro osnažimo. Ker govorim že o prijaznosti šolske sobe, naj o tej priliki omenim še nekaj druzega. Pred vcč leti videl sem v nekem mestu na Hrvatskem, da so ondi do malega pri vseh lepših hišah *) Morda tudi kaj več. Ured. imeli »pnlkna« (gotovo nam Slovanom vzeta beseda: polu6kna) pobarvana na notranjo stran zeleno, na zvunaj pa belkasto. Glej, mislil sem si, kako je to praktično! in kar je še dokaj več: kako zdravo za oči! Ko smo kmalo zatim barvali na novo polu6kna naše šole, posnemali smo ta vzgled, in ker jih imamo zaradi preobilne svetlobe po letu navadno na pol zaprte, viditi je malo drugač, kakor da bi bila okna zagrnjena z zelenimi »roleti«. Zlasti kadar solnce sije, daje to očem jako dobrodejno senco, in dela šolsko dvorano tim bolj prijazno in prijetno. — S tem pa nočem kratkomalo reči, ravno tako riaj se povsod zgodi! Pri nas glede beljave ne odstopimo več od vpeljane navade, in če nas hoče kdo v enem ali drugem posnemati, prepričal se bode sam, da svetovali smo mu dobro! Jos. Levičnik. Z Radovice. Gospod Jurij Kežek, učitelj v Kranji, podaril je tukajšnji ubogi šolski mladini do 300 pisank, peres in držal, za kar se mu lepo zahvaljuje šolsko voditeljstvo. Iz Ljubljane. Pogreb prevzvišenega knezoškofa dr. Jan. Krizostoma Pogačarja je bil pretečeni ponedeljek (28. preteč. m.) zeld slovesen. Za križem šli so sirote dečki in deklice, učenci vseh mestnih ljudskih šol, razni zavodi, moško in žensko učiteljsko izobraževališče, realka, gimnazija i. dr. Sloresno opravilo vodil je prevzvišeni Goriški nadškof dr. Zorn.