158
Ozir po svetu.
Iz Ruskega.
Iz Petrograda 18/30. aprila. —rj—
Včeraj je bil Petrograd spet razsvitljen. — Spet? Da. Popisoval Vam nisem še nobenkrat, kako Petrograd razsvitljujejo, in tudi zdaj to stvar samo mimogrede omenim, ali vendar je ni mogoče tudi tako drugače omenjati, kakor v provodu se „spet". Rusi imajo namreč toliko cerkvenih in narodnih svetnikov, polu-bogov in bogov, da iz razsvitljevanja svojih gorodov skoraj ne pridejo. Po mogočnosti „slavimago" je tudi slavljenje različno. Na čast kaki Tetidi razsvitle samo trotuar z lampicami večidel rumenega cveta; Feb zahteva vže mnogo zvezd, vsaj po glavnih ulicah, ki jih nasade na stebre plinovih svetilnic; Jupiter tonans se raduje nad gromom in bliskom, če ne nebeškim, pa vsaj bengaljskim.
Včeraj je bil cesarjev god. Se streh in iz okenj so vže zjutra vihrale zastave. Pred zimnim dvorom na Njevi stoji menda 21 ladij. Ob eni po poludne, ko je cesarja pozdravljal diplomatičeski kor, so gromeli s trdnjave in z ladij kanoni. Zvečer se je razlil po mestu plinov svit. Pogledal sem na dvorcov breg: Njeva in breg vse svitlo, kakor o poldne, vse polno naroda, na suhem in po čolnih, na ladijah vojaška godba — obrnem se proti admiraliteti: tu spet vojaška godba — odpravim se v Velike morske ulice: tri godbe zaporedoma. Kaj mora še le na Njevskem biti? si mislim ter se tje napotim: Tukaj — nu — vsakdanjega šuma in ropota ni bilo, vse diližanse so odpravili v postranske ulice, redi ekipaž so se pomikali, kakor kedar mrliča spremljajo, vendar take spomine je dušila gnječa, kakoršne na ulicah še nikjer nisem videl, vseobšče veselje, smeh, godba, pa klici policajev: „stupajte, gospoda, stupajte! stoj, izvoščik! Beregiles !" — Kakih 200 korakov daleč so me ruši prenesli (vsaj spominjam se ne dobro, da bi bil pod nogami tlak čutil), in ker so me ravno pred Dominikovo kavarno na krilco (stopnice) posadili, stopil sem va-njo ter pri oknu počakal 12. ure, dokler se ni narod toliko razošel, da je bilo mogoče iti na ostrov spat. Posebnega o petrograškem razsvitijevanji Vam tedaj ne vem nič povedati, razun to, da se vrši po ruski. — Po ruski je vse ali tako malenkasto, da skoraj ne zasluži spomina, ali pa v tako ogromnih razmerah, da ni lahko dostojno popisati; celo priroda je v Petrogradu taka: sredi brezkončne zime malenki dan, komaj 5 ur dobrega svita, v kratkem poletji pa skoraj nič noči, zdaj proti koncu aprila, se na severovostoku vže ob dveh po polunoči zarja prikaže. Grreki in židje v Odesi so menda mislili, da se morajo letos tudi tam na jugu po tem severnemu pravilu ravnati: ali nič, razun malo se popraskati, kar za kratek čas večkrat store, ali pa kaj, da bo kaj. Izvolili si so za letošnjo veliko noč poslednje in razbijali po mestu 4 dni zaporedoma. Kako je bilo kaj tacega mogoče , se Vam v Avstriji gotovo čudno zdi — meni bi se tudi, ko bi bil tam, kjer človek o Rusiji skoraj druzega ne udobi citati, kakor o policajih, komunizmu itd.; ko pa Človek sem pride, se kmalu prepriča, koliko laži je domd čital. Tukajšnji listi so pripovedovali, da polk kozakov , ki je čez zimo v Odesi stal, je bil ravno pred veliko nočjo v drugo mesto prestavljen, nov pa še ni bil tje dospel. Tako je prišlo, da je bilo ravno za praznike v Odesi, mesto z več kot 100.000 stanovalci, samo okoli petdeset
159
mož mestnih policajev in državnih žandarmov. Tukajšnji in moskovski listi so prinašali o tem strašne dopise, iz kterih je bilo skoraj posneti, da je židovski oddel Odese razdjan, kakor Jeruzalem. Vsi štirje v Odesi izhajajoči ruski žurnali pa so stvar drugače opisali. Iz njih je vidno, da se je praskanje pred grško cerkvijo začelo in da so bili veliko nedeljo Grki tepeni. To jih je še bolj razkačilo in pobijanje oken se je prav za prav v pondeljek začelo Pri tej priložnosti si je marsikdo žep napolnil in pleča ogrnil. Pa kakor „Novorosijskij Telegraf pravi, oknopobijalci so take uzmoviče ravno tako podili kakor Žide. Vse škode da je neki blizo milijona rubljev. Judovski rabin se je v svojem in v imenu svojih sovercev javno v žurnalih zahvalil ode-škemu škofu in sploh duhovenstvu, ki je mnogo pripomoglo razsajajoče Greke pomiriti. Med drugim on pravi, da zgodovina ne vč, da bi bilo kedaj rusko ljudstvo jude surovo napadalo. Za to se imajo Judje zahvaliti, kakor značaju ruskega naroda, tako posebno ruskemu duhovenstvu, ktero je med tem, ko so pri drugih narodih državni inkvizitorji versko neterpimost učili, svoj narod vselej, po zgledu nekterih modrih papežev in drugih škofov, napeljevalo v vsakem človeku versko prepričanost, kot neoskrunljiv osvetinjo spoštovati. Vendar omenjeni rabin ne pripisuje odeških nepokojev samo verski neterpimosti Grekov, ampak tudi njihovi trgovski nevošljivosti.
(Dalje prihodnjič.)
165
Ozir po svetu.
Iz Ruskega.
Iz Petrograda 18/30. aprila. —tj—
(Dalje in konec.)
Ruski žurnali so, menda na nekaj dni, deloma ustavili medosobne prepire o predmetih preustrojstva notranjega položenija ruske države, in polemizujejo zdaj večidel zoper madžarsko in nemško žurnalistiko. Povod k temu jim je dala petrograška korespondenca berolinske „Kreuz Zeitung", v kteri je „N. F. Presse" našla, da ruska vlada išče pri Nemcih pomoči zoper svoje panslaviste, kakor verzajlska zoper parižko komuno. Temu dobremu dopisniku menda nikdor na svetu ni tako hvaležen, kakor ravno narodna ruska žurnali-stika. Ona, ki se v Rusiji bolj po pravici, kakor marsikje, imenuje sol naroda (tukaj jo židovski kapital, hvala Bogu, še ne drži tako v prstu, kakor na primer na Dunaji), ima pri tem priložnost, marsikaj reči, kar je potrebno in vendar bi sicer zamolčala. Iz množestva v tej zadevi interesantnih člankov Vam privodim le nekaj strok iz „Birževih Vedomosti": „Ako čita človek v iuostranih žurnalih izvestija o položenji del v Rusiji — govori omenjeni list — neredko se mora čuditi nad tem, do kake stopinje nevedni o tem, kaj se pri nas godi, so celo v sosednih z Rusijo državah, v Avstriji in Prusiji. Včasi pa ni mogoče samo čuditi se nad takimi sporočili, ko človek vidi, da inostrana žurnalistika
166
ne samo po nevednosti, ampak z neko, jej lastno, prikrilo iznajdljivostjo o Rusiji brodi. Tako so začeli zdaj nekteri organi pruskega in avstrijskega tiska ravnati se po naslednji sistemi: oni strašijo našo vlado s pan-slavizmom, kteri da je dospel v Kosijo do takih sil, da grozi cel6 državnemu in družinskemu poredku v cesarstvu. Tak, po lisičje zviti napad nemške pečati je popolnoma razumljiv in ne potrebuje nikakoršnih pojasnjenji svojega čila. Vendar radi njegove originalnosti ostanimo za danes iz množestva podobnih slučajev pri enem, kteri dovolj jasno kaže, kako globoko v bledenje včasi zabrede nemška žurnalistika, ko hoče o Rusiji govoriti". — (Sledi dolga podrobna razprava dotičnega članka lista „N. P. Presse", potem Birž. Ved. nadaljujejo): „Iz teh domišljij ni težko uganiti, kakemu viru ona pripisuje po nemških listih razglašeno tožbo ruske vlade nad „moskovskimi namerami" svojih državljanov. Se ve da med nemškimi čitatelji se najdejo taki lahkoverni gospodje, ki prejmejo take izmiš-lije za čisto moneto, mi pa moramo določno zagotoviti, da v Rusiji se bode na to drugače pogledalo. V Rusiji bodo v tem videli le neslano klevetanje, ki ne zasluži druzega, kakor polno in brezpogojno zaničevanje. V Rusiji vsi prav dobro ved6, da ruska vlada je toliko silna in samostalna, da, ko bi se jej potrebno zdelo podaviti kako jej nevarno stranko — stranko živečo v resnici a ne samo v nemških možganih— bi jo podavila brez pomoči nemške pečati. Omenjeno sravnenje ruske vlade z verzajlsko in slavofilske stranke s parižko komuno, se pokazuje v podobi znamenitega primer-ljeja tacega slučaja, kedar, kakor ruski pregovor pravi, zajde um za razum. Razun tega, v teh nametih, ka-koršne je citati v dunajskih listih, ni mogoče ne videti slabostnega, v visi stopinji nerodnega in celo, da se jim prosto pove, budalastega maščevanja za odmeno parižkega traktata. Resnično, nenavadno divje se čita razglaševanje: „Ruska vlada toži po neruskih časopisih panslavističko stranko kot nevarnost za civilizacijo, za
ves človeški rod-------!" — Je  li  mogoče,   da se kdo
poslužuje svojega oficijalnega posluženja k temu, da nemške liste polni z lažnjivimi dopisi iz Petrograda, ki državo zasramujejo! Nam vse to hudo smrdi po ostudni lažnjivosti. — — Interesantno bi bilo izvedeti resnični iztočnik takih razglašenji. Nehote si moramo misliti, da nemški listi ž njimi, kakorsibodi, po najne-sramnejši poti miatifikujejo svoje čitatelje in vso Evropo. -------Vendar poglejmo stvar od praktične strani,
z vernega stališča. Kot predmet posebnega straha se predstavlja avstrijski nemški pečati, kakor znano, slav-janski blagotvoriteljni komitet v Petrogradu, v kterem vidijo avstrijaki neko mogočno rusko agenturo s ko-munističesko - moskovsko - slavjanskimi namerami. Kdo so vodji in delavci tega komiteta? Nehote se moramo posmejati nemško-avstrijskemu strahu. Slavjanskemu komitetu predseduje aktivni državni svetovalec g. Hil-ferding, brez somnjenja v vsakem obziru blagomisleČ uradnik ruske vlade. Kot prvi tolmači mišljenja in namerov tega komiteta se kažejo pred ruskim narodom v prozi in poezijah gg. Majkov, Tjutčev, Miller in grof Sologub, sami taki pisatelji, kterih del se cenzura nikdar ni dotaknila, tudi o času najhuje ostrote ne. Veljajo Nemcem taki možje za vožake slavjanskega komunizma? — — — Po vsem tem moramo nemškim listom, kakor pruskim tako avstrijskim zagotoviti, da se smejo šteti za žrtev ali neotesane prevare ali pa smešne mistifikacije, kolikorkrat tiskajo pritožbe ruske vlade nad panslavizmom, grozečim Rusiji in civilizaciji".
Danes polemizujejo „Birževije Vedomosti" zoper general Tiirrovo brošuro in list „Presse". Sok celega ostrega  članka je,   da „Presse",  svareč  Turra  pred
Scilo, je sama zabredla v Karibdo. Ni Tiirr-ova, ni Pressina politika ni sposobna sozidati tacega odnošenja med Avstrijo in Rusijo, kakoršnega bi bilo obema želeti, pa kakoršnega je Avstrija bojj potrebna. Fran-cosko-pruska vojska je porodila v Svediji veliko pre-kucijo v javnem mnenji. Znano je, da več stoletij si niste bili prijazni Rusija in Svedija.^ Zdaj dokazujejo švedski listi, da od vostoka ni proti Svediji nikakoršne nevarnosti, in da bati se je napadov le od juga, da je tedaj treba trdnjave proti Rusiji razorožiti in zidati jih na jugu. V tem smislu posebno gorko govori štok-holmaki „Aftonbladet".
Ceh Krnka, ki je oborožil velik del ruske armade, je iznašel novo vojaško orodje, ročno mitraljezo. To orodje ima veliko prednost pred vsem dosedanjim. Pri navadni mitraljezi služi šest vojakov in dva konja, šapo in pruska igelna puška vstreli k večemu 12krat na minuto. Krnkovo ročno mitraljezo pa bo vladal samo en mož, in kakor so dozdaj poskušnje pokazale, vstrelil bo ž njo po 32krat na minuto. Se nekaj malenkosti bo Krnka na tem orodji popolnil, potem ga bo ponudil ruski vladi.
V Moskvi bodo postavili ruskemu pisatelju Puškinu spominek. Pri praznovanji petdesetletnice carskopolj-skega liceja, čegar prvi izpitanec je bil Puškin, so v ta namen vže podpisali in zložili 18 tisuč rubljev (okoli 30 tisoč gold.). Dotični komitet zdaj nabira doneske tudi zunaj carskoseljskih praznovateljev.