XI. leto. 6. št. 1915. Junij. m ki je pred dvajsetimi leti mrl,« je odgovoro trpeči človek. »Ja, ja, pred dvajsetimi leti je šče sedo tü pa delao pokoro, kak jo delam zdaj jaz.« Tak se je spunilo, ka mi je seri starec pred dvajsetimi leti povedao. Tü na sprhnenoj klopici sedi njegov sin, ali pa leži zapUščeni na trdoj slami v temnom, vlaž-nom koti. Tü bo tiidi mogeo mreti, kak njogov oča, pa kak njegov dedek. — »Ja, pravičen si, o Bog, pa pravične so tvoje sodbe!« »/Cef.« List za deco. Kak je Šla Lujzika k prvomi svetomi prečiščavanji. Dve vüri daleč od nemške vesnice Gleinig stoji na ednoj višini travnik. Sred toga travnika se nahaja hiža, štero zovejo lüdje za K'o'berovo. Gda sunce stane, sij-nejo njeni traki najprle na to hižico, pa večer, gda ide za goro, pošila svoje zadnje tiake tüdi najduže toj hi-žici v pozdrav. Okoli te hižice je jako lepo, zlasti na sprotoletje, gda so že dnevi dugši, pa gda že po travniki cvetejo podleski pa drüge sprotolešne rožice. V takšem lepom sprotolešnom časi se je prigodila tüdi zgodbica, štera je tü popisana. Bilo je ravno na Velki četrtek, to je na tisti den, gda je Jezuš opravlao zadnjo večerjo s svojimi vučeniki. Gda je zajtra odzvonilo zdravomarijo pa so prvi sunčeni traki prisijali na Kl°iberovo hižo, je že v toj hižički via- dalo veselo živlenje. Ta hižica je obhajala te den veliki Svetek. Devetletna l\j°iberova hčerkica, Lujzika, je najmre te den mela iti oprvim k svetomi prečiščavanji. Lujzika je bila jako lepa deklička. Pa nej samo lepa je bila, nego je bila tüdi vrla, bogavna pa pobožna. — Že večer je bila vsa razburkana od velikoga veselja, tak ka je nanč dugo zaspati nej mogla. Vnoči se je pa tüdi večkrat prebudila, pa gledala nad okna, či se že vöni sveti. Težko je čakala, ka bi nastao den. Oda je napočilo zajtro, pa je Lujzika zmolila zaj-trašnje molitve, jo je mati začnola opravlati. Lepo njoj je pogladila vlase, oblekla njoj je lepo modro obleko, zvezala njoj je lepi beli predpasnik pa robec, obesila njoj je na šinjek cecvo s podobov Matere bože, na glavo njoj je pa djala mali venček. —- Zatem si je sela mati na stolec, je dekličko k sebi potegnola pa njoj je začnola praviti : »Drago moje dete, zapomli si za celo svoje živlenje, ka si me ešče tak nej vidla, kak dnes, pa me tak tüdi nigdar ne boš več vidla... Lujzika, tak rada sam te ešče nigdar nej mela, pa tak lepo te ešče nigdar nej opravila kak dnes; to sam pa včinila nej za toga volo, ka bi se ti sama sebi dopala, nego zato, ka bi se mogla dopad-noti malomi Jezuši. Vej se ti Lujzika zato slobodno veseliš svojoj svetešnjoj obleki, nego ravno zato se njoj moreš veseliti, ka jo nosiš v čast malomi Jezuši, pa ka z Jezušom obsltižavleš tak veliki svetek. Lepšega svetka ne boš mela v čelom svojem živlenji, kak ga maš dnes!... Viš, drago moje dete, gda je novomešnik posvečeni, pa gda slUži prvo sveto mešo pa pozove Jezuša z nebes na oltar, zovemo to za primicijo. Na več vür hoda pridejo lüdje k takšoj slovesnosti, vse se lepo okinči, cela občina se veseli pa radüje tisti den. — Draga Lujzika, ti obslü-žavlei' dnes tüdi eden taksi den, kak je primicija; dnes pr'de mali JeTušek oprvim k tebi, pa s posebnim vesel- jom. Tvoja mati se veseli dnes, kak malogda v svojem živlenji, pa se tüdi more veseliti. Viš. drago moje dete, k Jezuši — kak to znaš z svetoga pisma — so negda tüdi prišle ženske pa so prinesle s sebov svojo dečico. Jezuš je tak rad meo deco, ka njim je dopüsto, ka so njemi kušUvala roke, je je vzeo v naroče, se je radüvao nad njimi pa je je blagoslovo. — Draga Lujzika, ravno to včini dnes lübi Jezuš tüdi s tebov. Pa nej samo roke njemi slobodno kušneš, nej samo ka te v naroče vzeme, nego on bo šo dnes v tvoje srce, ti ga vzemeš k sebi, pa ostane četrt vüre pri tebi pa bo te ravno tak rad meo, kak či bi bila angel. — Dnes na Veliki četrtek pride Jezuš na jezere lüdem v srce, pa to včini z ve-seljom. Z najvekšim veseljom pa pride zato li k deci, štera prvokrat stopijo k prečiščavanji; k tem pride najraj. Že dugo naprej se veseli tistim, ki bodo prvokrat pri prečiščavanji, duže niti čakati nemore, ka ne bi šo v njuva srca, pa najlepše i najvekše milosti je ohrano tüdi tem malim. Zato pa ti Lujzika moreš tüdi rada meti ma-loga Jezuša, moreš si po vsoj poti do cerkvi misliti : O lübi Jezušek, jaz te rada mam, niti povedati ne morem, kak sam ti rada. — Tak rada te mam, ka v srci nanč več prostora nega. — Pa veseliti se moreš, kak najbole znaš. Mali Jezušek se tüdi veseli nad tebov, pa de njemi to najvekše veselje, či boš se njemi ti veselila. Tak se moreš veseliti, kak či bi se ti odprla nebesa, pa bi ti šla notri ; tvoje srce more meti veliko poželenje, tak ka boš komaj čakala, ka pride mali Jezuš k tebi. Tisti hip pa, drago dete, gda že Jezuš k tebi pride, moreš jako lepo i goreče moliti. Dnes si ti njemi draga kak angelec, dnes te ma s srca rad, dnes ti podeli vse, kakoli boš ga prosila. — Draga Lujzika, moli za mene pa za ma-loga Franceka, najbole pa ešče moli za očo!... O moj Bog, gde je zdaj oča, pa ka se šče ma ž njim zgoditi? Dete moje, jaz ti ne morem povedati, kak težko mi je pri srci — pa nocojšnjo noč se mi je tak nekaj straš-noga senjalo ! .. . Draga Lujzika, dnes moreš primoliti od Boga, ka oča pride nazaj k nam; či je pa to nej mogoče, te pa naj ednokkrat pridemo vküper v nebesaj, gde se nam ne bo trbelo več ločiti... Si čiila, Lujzika, naj mi ednokkrat zaistino pridemo vküper v nebesaj — to nam ti dnes lejko sprosiš od Boga.« Zdaj je mati nekelko časa postala tiho pa si je obrisala skuznate oči ; zatem je pobožala Lujziko po čeli pa je pravila dale: »Nej, nej, Lujzika, jaz te dnes neščem razžalostiti, dnes je nej den, ka bi se jokali, dnes se ravno moremo veseliti... Kak rada bi šla jaz s tebov v cerkev pa bi bila nazoči pri slovesnosti; samo ka morem ostati doma pri malom Franceki. Moje misli bodo pa zmirom pri tebi. — Zdaj ti pa šče ščem podeliti blagoslov na te tvoj blaženi den. Lübo moje dete, keliko lübezni pa blagoslova ma materino srce, telko ti ga dam jaz dnes. Blagoslov vsemogočega Boga Oče, Sina i Düha Svetoga naj bo pri tebi dnes i vsigdar. Amen. ...Zdaj pa, lübo dete, stopi bliže, naj te kUšnem. KüSnem te pa nej za tvojo volo, nego zavolo Jezušovo, ki naskori pride k tebi. Oda Jezuša k sebi vzemeš, njemi potihoma pravi: »Moja mati te da lepo pozdraviti pa te lepo prosi, ka bi nam rešo očo!« ... Tak zdaj te šče ednok küsnem, to za tvojo volo, drago moje dete, ka boš v čelom živlenji pomlilo, kak jako te je mati rada mela tisti den, gda si prvokrat šla k prečiščavanji. Bog ji daj milost, ka bi mogla v čelom živlenji ostati tak čista pa pobožna, kak si zdaj. — Tak, draga Lujzika, zdaj idi z božov pomočjov!« Mati si je zbrisala suznate oči, deklička jo je pa precej časa gledala z veselim obrazom. Oda je mati ešče ednok poškropila z blagoslovlenov vodov Lujziko, se je deklička podala na pot. Mati je pred hižo stopila pa je tak dugo gledala za svojov hčerkicov, kak dugo jo je mogla viditi. Zatem je šla nazaj v sobico, gde je njeno drügo dete, dve leti star Francék ešče spao v zibeli. Oda je vidila, ka dete sladko spi, so njoj znova prišle na misel bridkosti pa se je začnola jokati. Bio je težek križ, šteroga je mogla ta ženska prenašati. Pred desetimi leti je postala žena Kjoiber Franca, ki je bio siromak, nego meo je zato svojo hižico. Bila sta skrb-niva, delavniva pa sta živela v zadovolnosti na svojem malom imanji. To je trpelo sedem let. Zatem je mož zajšeo med slabe pajdaše, je začno tatinsko loviti divjo zverino pa jo skrivoma tržiti. Žena ga je skušala na vse mogoče načine odvrnoti z te slabe poti pa ga je z zdig-njenimi rokami prosila, naj ne spravla v nesrečo sebe pa svoje driižine. Sprva jo je parkrat bogao, zatem so pa znova prišli slabi pajdašje, pa so ga pelali s sebov. Nazadnje je postala njegova strast tak velika, ka jo je žena več z nikšimi prošnjami nej mogla premagati. Edno zajtro je privlekeo domo na ramaj eno žmetno srno, štero je shrano v pivnico pa zatem odišeo nazaj. Za par vür sta prišla dva lovca, šteriva sta se pretila pa sta psiivala tak dugo siroto ženo, ka je nazadnje od velikoga straha več nej znala, ka dela, pa njima je odprla pivnico. Tam sta lovca najšla vkradnjeno divjačino, pa so Kloiberova dela tak na svetlo prišla. Bio je pred sodnijo postavleni pa na pol leta v temnico zaprti. Gda so žandarje prišli po njega, so ga obleteli čemerje, pa je začno strašno preklinjati svojo ženo. Gučao njoj je, ka je nezvesta kača, štera je ovadila svojega moža, pa ka ga več nigdar ne bo domo. Žena se je jokala pa prisegala na Boga pa na vse svetce, ka je ona nedužna; mož je pa li preklinjao, je več nej vervao Boga, zato ka či bi praj bio Bog, te ne bi dopüsto, ka bi sirmaški človek prišeo v takšo nesrečo. Gda je Kloiber Franc obsliižo svojo kazen, ga je resan nej bilo več domo. Odišeo je prek brega, pa je tam kak težak stopo v službo pa sekao drva. Žena se njemi je štela približati, pa je bilo zaman. Nej njoj je dao prilike. Tak ga je nej mogla več viditi, tem več je pa čiila od njega praviti. Oda je bila kjer spokradnjena pa zodana divjačina, so se lüdje vseli na njega grešili; ravno tak se je tüdi vseli zgovarjalo njegovo ime, či se je zgodilo kakše bitje kjer pri pijanstvi. V cerkvi ga je že več leto dni nišče nej vido, tem več so se pa lüdje čemerili nad njim, ka je strašno preklinjao. — Siroti ženi je najvekše bridkosti delalo to, ka se je spozabo z Boga pa z svoje düse. Molila je dosla za njega, nego zaman. Dnes, gda njena hčerkica obslOžavle tak veseli den svojega živlenja, jo je obhajala groza, kak ešče nigdar prie nej, pa je zato li mela vüpanje, ka Bog poslühne prošnje njenoga nedužnoga deteta. * * * V cerkvi se je boža slUžba ravno dokončavala. Luj-ziki, štera je že prie jako rada bila, ka bo vredna vzeti k sebi maloga Jezuša, so materine reči ešče bole pojasnile, kak velika milost boža je to, zato se je pa veselila s celoga srca. Kak či bi jo angelje nesli na perotaj, se je paščila v cerkev; Telo Jezusovo je sprijela z naj-vekšov pobožnostjov; v srci je čutila nebeško blaženost, gda se je zjedinila z Jezusom; gda je lepo goreče molila, je tak bila viditi, kak či ne bi bila več na zemli, nego v nebesaj. — Dugo je ostala v cerkvi pa molila. Oda je pa vü prišla, se je obrnola pa je šla pomali gori po bregi. Qda je že šla nekelko časa, njoj je na misel prišlo, ka na senožati poleg loga so lepe rožice, štere na spro-toletje najprle cvetejo, pa s šterimi se jako lepo lejko okinči boži grob. Mislila si je zato, či ne bi bilo dobro, k?i bi ona šla pa bi si nabrala nekelko teh rožič. Tomi bi se mati tüdi jako veselila. Od te senožati že nema več, kak dobre pol vüre hoda do domi, pa pot jo pela zraven nazdol. — Ka si je mislila, je tiidi včinila. — Na senožati je resan najšla dosta rožic, modre pa žute. Z veseljom je je začnola trgati, pa si je v kratkom časi nabrala precej lepi šopek. Najviše na senožati je bila edna kuča. Oda je deklička šla proti toj kuči, je začiila, ka je v njoj nekak jako nemilo ječao. Ona se je prestrašila pa je štela odbežati. Pot jo je pa ravno poleg te kuče pelala. Ravno gda je do kuče prišla, je cüla glas: »Pomagaj, pomagaj!« Deklička je hitro poglednola nad dveri v to kučo pa je vidila, ka v njoj na ednom küpi sena leži eden zanemarjeni moški. Prie je jako nevolno zječao, zatem je pa bole potihoma pitao : »Lujzika, si ti tü? — Pa me ne poznaš? — O, hodi notri pa mi pomagaj!« Deklička je hitro skočila v kučo pa je pravila: »Oča moj, oča moj, ka vam pa je?« Moški je potegno dekličko k sebi pa njoj je pravo napol z grgrajočim glasom : »O, Lujzika, jaz morem mreti . . . Jaz sam se včera sam strelo . .. Kak sam šo prek plota, se mi je puška zmrsila, pa me je celi strel zadeo... Do te kuče sam ešče prišeo, dale sam nej mogeo... Celo noč sam zvao na pomoč, pa sem ne mogeo dozvati nikoga, zdaj sam pa tak slab, ka že skoro merjem . .. Lujzika, kak me to veseli, ka si ti prišla, ka ne merjem tak zevsema zapuščeni!« »Oča, oča!« je pravila zdaj deklička, »jaz bom šla po mater.« »Nej, nej, Lujzika,« je proso betežnik, »ostani tü, ovači jaz včasi merjem pa bom te sam sameren tii . . . Lujzika, ti si dnes tak lepa ! Jaz sam mislo, ka je angel čuvar prišeo k meni... Zakaj pa maš dnes tak lepo obleko pa venček na glavi?« »Oča, jaz sam hodia k meši, sam dnes vzela k sebi maloga Jezusa . .. Bilo je vse tak lepo, ka vam jaz niti povedati ne morem. — Pa sam jaz zmirom za vas molila, lübi oča, samo za vas!« »Meni nikaj več ne pomaga, Lujzika... Z menov že tak ostane.« »O ja, oča, pomagalo vam bo, pomagalo... Mati so mi veleli, naj molim, ka vi pali nazaj pridete, pa ka bi ednokkrat zaistino prišli vsi vküp v nebesaj... pa ka ne hi naveke razločeni ostali.« »Naveke ka bi eden od ovoga razločeni bili?!« je zječao s strahom oča, — »Lujzika, jaz se tebi tak veselim !« »Oča moj dragi,« njemi je pravila deklička, »gda je prišeo k meni mali Jezuš, sam zmirom molila: Daj nam nazaj našega očo! pa stokrat zandrügim sam pravila: O, lübi Jezuš, daj, ka bi naš oča prišli v nebesa ... Mali Jezušek je pa zmirom pravo : »Ja ... ja .. . ja. !—to je pravo natihoma v mojem srci, nego jaz sam zato čiila.« »O, Lujzika, draga Lujzika! Ali ti maš vüpanje, ka mi Bog odpüsti grehe?« »Zaistino vam odpüsti, oča moj dragi, zaistino! Zatoga volo je on mene ravno k vam poslao ... Dovolite, ka vas ednok prekrižam, to bo vam dobro djalo.« Deklička je prekrižala z mejkov rokicov svojega na smrtje betežnoga očo : Vu imeni Oče, Sina i Düha Sve-toga.« — Zatem ga je kUšnola pa pravila: »Vidite, dragi moj oča, to vam pošila mali Jezuš, šteroga sam jaz ravno zdaj vzela k sebi na svojih vüs-taj. . . Zdaj böte mi že vervali, ka vam Bog odpüsti grehe... Zdaj bova pa malo molila, lübi moj oča, ja?« »O ti lübo moje dete!« je zaječao oča, »od tebe naj bi bio jaz naveke odtrgnjeni ? . . . Nej, nej, samo to nej ! ... Jaz se morem spovedati.. . Bog mi ešče odpüsti moje grehe !.. . Lujzika, zdaj hitro beži po pliva- noša, pa ga prosi, naj pride, pa naj prinese s sebov božanstvo . .. Nego hitro se more to zgoditi, ovači bo pre-kesno.« Deklička je šče ednok stisnola oči roko, zatem je pa hitro bežala doli v vesnico po plivanoša. Plivanoš se je prestrašo, gda njemi je deklička povedala, zakoj volo je prišla. Hitro sta se odpravila s po-birašom na pot, pa prie kak sta minoli dve viiri, sta bila že na travniki pred logom. Težko ranjeni človek je šče živo, nego bio je že preveč slab. Oda je zagledno plivanoša, se je začno jokati. Zatem je sprijao s požalii-vanjom pa z pobožnostjov svestva za mirajoče. — Sveto opravilo je bilo ravno dokončano, gda je prišla k mira-jočemi betežniki žena pa se je glasno začnola jokati. Mož jo je dugo gledao, zatem je pa roke vkiip skleno pa pravo : »Draga moja žena, odpiisti mil — Odpiisti mi, lepo te prosim !« Nato je začno betežnik omedlevati, plivanoš je pa opravlao molitvi za mirajočega. Betežnik je šče ednok odpro oči pa je iskao ž njimi svojo hčerkico. Gda jo je zagledno, njoj je kimao, naj stopi bliže k njemi. Deklička se je naslonila k njemi, on njoj je pa potihoma šepeto: »Lujzika, ti si bila moj angel, ki me je rešo — Bog ti lepo plati ! .. . Zdaj pridemo v nebesaj vküper. . . Jaz pozdravim maloga Jezuša v tvojem imeni. . . Bodi tak dobra, ednok me šče prekriži!« Pokeč je deklička vsa skuznata križala svojega očo, se je on ešče ednok vtegno i težko zdejno, pa je bio mrtev ... Mati pa hčerka sta se milo jokali, nego njidvi srca so bila zato puna tolažbe. »£. /C« Dogodki z vojne. Kak Bog plačiije zaviipanje v njegovo pomoč. Eden vojak, ki se je povrno z južnoga ali z srbs-koga bojišča pa je bio ranjeni v prsa, pripovedavle eta: Bilo je na Malo mešo, dneva 8. septembra. Čakali smo ravno te den vroči boj, zato ka na bojišči nega svetka. Jaz pa dva mojiva znanca tivariša smo gledali zhajajoče sunce, štero je ravno prišlo gór od srbskih bregov. Eden moj tivariš pravi : »Što zna, ali bomo večer, gda bo sunce tak nisikonad bre-gami, kak je zdaj, ešče mi vsi trije živi pa zdravi vküper!« »Samo te, či nam pomagata Bog pa Marija, ovači nej,« sam odgovoro, »na to ešče mam jaz puno zaviipanje!« Tovariša se pa začneta na ves glas smejati pa jihva eden pravi: ali si še izdaj takši bedak, kak si bio; ve si že zadosta stari, ka bi še zdaj vervao takše norosti ! Ali ti resan misliš, ka je Bog? Ali, oh groza, nej sam šče povedao zadnje reči, pa se je že razpočo poleg nas šrapnel. Ednomi mojemi ti-variši je razklao glavo pa je je polovico odneso; driigomi je odtrgalo desno roko pri rami, pa sta bila oba kmesti mrtviva, v mene je pa priletelo samo malo zemle, štera se je zdignola, gda je spadno šrapnel. Obišla me je groza, zato sam zdigno roke vujška pa sam dao hvalo Bogi rekoč: »Gospodne Bože, jezerokrat naj ti bo hvala, ka si mi tak čiidovitno poplačao mojo vero!« Takših zgodbic bi vam lejko povedao jako dosta, kak grozno Bog ravno v vojski kazniije bogotajce, kak čiidovitno pa plačiije tiste, ki v njega položijo zaviipanje. Bole, kak gda inda, verjem zdaj, ka je Bog! Vojna vči moliti, pa poštiivati ženo. Eden vojak piše svojoj sorodnici, štera je smilena sestra, med driigim eta: Častita sestra ! Vi si nanč ne mislite, kakše strahote moremo mi prenašati na bojišči. Kak lečejo koli nas granate pa šrapneli, kak nam prihajajo na viiho kričanja pa ječanja ranjencov, kak nas obdaja erjovenje pa tuljenje, kak či bi bio sodni den ,.. Osem tjednov smo že na vedrini. Kelkokrat se pripeti, ka po več dni ne morejo s hranov do nas. V imeni Jezušovom vas prosim, molite za boge vojake na bojnom poli, pa darujte za nje vsa sveta prečiščavanja, vej pre-levlejo krv pa.trpijo vse za domovino. Naznanjam vam, ka smo opravili sveto spoved, prie kak smo šli v ogen, pa zdaj tüdi večkrat marno sveto mešo. Moja žena me je mogla prie vseli opominati, ka sam šo v cerkev, pa tüdi pred odhodom v vojsko me je sama pelala v cerkev, pa mi je vse preskrbela. O, kak lepo pripravleni sam stao zdaj pred sovražnikom, nej me je trbelo več opominati k molitvi... V ednoj roki sam držao puško, v driigoj pa rožni venec. Kak zbrano pa goreče sam molo ! Ravno tak tüdi moji tivariši. Zdaj ležim tak težko ranjeni, ka svojoj ženi niti naznaniti ne vü-pam. Ona zna samo to, ka sam ranjeni. O, či ešče ednok pridem domo, kak vse bom načiši, kak sam bio prie ! Moja žena je pobožna, pa je jaz dozdaj nej sam bio vreden. Zdaj me ne bo več poznala, tak ščem pobolšati svoje živlenje. Rad bi poklekno pred njo pa jo proso od-pOščenje. Prosim vas, častita sestra, pišite njoj vi pa jo prosite, naj mi odpüsti! Če ozdravim, obečam, ka postanem drügi človek. Preporačam se vam v molitev kak tüdi moji ranjeni tovariši. Z Bogom ostanite ! Čiidovitna rešitev. Eden domobranski poročnik, ki je bio ranjeni v bitki pri Krasniki, pripovedavle eta: V ednom vročem boji, gde smo bili obsipani od sovražnih krugel, so na desnom pa na ievom kraji poleg mene kapali tivariši. Naednok se je pa samo opotekno moj konj pa je spadno. V tistom megnjenji so nad rnojoV glavov füekale krugle ednoga strela z strojne puške, Moje živlenje je bilo rešeno zavolo toga, ka se je moj konj opotekno. Začno sam gledati po tleh pa sam najšeo zavitek, v šterom se je nahajala molitvena knigica. V kni-gici je bila podobica Srca Jezušovoga, na šteroj je bio vapisani den prvoga svetoga prečiščavanja edne polske dekline. To me je rešilo. Od toga časa je postala vera moje mladosti znova v meni živa. Po Marijinoj svetinjici ga je spoznala. V bolnišnici v mesti Eperjes na Gornjem Vogrskom je ležao vojak že dva dni v nezavesti. Bio je ranjeni pa je nej meo nikšega svedočanstva pri sebi. Rano je meo na glavi, štero rano njemi je napravila sulica ruskoga kozaka. Smilena sestra, štera je dvorila betežniki, je šla večkrat mimo postele, gde je ležao te ranjeni vojak. Vido se njoj je jako poznani. Zlasti bradajica, štero je meo na spodanjoj celüsti, je bila jako podobna bradajici, kak jo je meo njeni brat. Smilenka se je nej mogla več premagati. Naslonila se je k ranjenci. Pa je bila istina! Na prsaj je meo vojak pripeto svetinjico — spomenek z slovenske bože poti na Višarjaj. Po toj svetinjici je spoznala sestra svojega brata. Včasi je naznanila zdravniki, ka je te ranjeni vojak njeni brat. Vojak je pa nej več odpro oči. Na drügi den je mrl. To je bilo zaistino čiidno svidenje v tüjini 1 Poplačana smilenost. To se je zgodilo med vojaki, ki so stali v bojaj proti Srbom : Eden vojak je spadno. Zapüsto je dovico pa več dece brezi imanja. Njegovi tivariši, sami vrli, dobri hrvatje, so začnoli med sebov nabirati za zapuščene sirote. Eden podčastnik bi rad dao edno korono, samo ka je nej meo drobnih; meo je samo edno banko-desetko. Eden njegov tivariš njemi je šteo posoditi eno korono, v koj je pa podčastnik nej šteo privoliti, nego je pravo, ka šče da-rüvati s svojih penez. Z velkov težavov se njemi je posrečilo, ka je meno desetko. Edno korono je dao za si- Karol, te veliki. Toga nemškoga vladära pobožnoga je III. Leo papa kralü-vao na božič v Rimi za rimskoga casara leto 800-ga. Té casar je povmo poganske sakse i potrdo nemcom, šteri se v tom boji tak zmagovito kažejo, bodočnost v ravnanji sveta. rote, ovih devetnajset koron je pa djao v začko pa si je obeso okoli šinjeka. Gda je podčastnik nekelko minot sledkar odišeo na svoje mesto, ga je zadela prva krugla, štera je priletela od sovražne strani. Pa ka se je zgodilo? Krugla je zadela v začko, v šteroj je meo tistih 19 koron. Vse korone, med njimi edna petkoronska, so bile zvugnjene, podčastniki se je pa nikaj nej zgodilo. Kak je bio zdaj te vrli človek veseli, ka je z smilenja menjao papirnato desetko. Vseh devetnajset koron šče nesti domo kak spomin svojoj deci. — Tak je Bog čiidovitno po-plačao smileno srce. Marija me je čuvala ... Eden vojak, doma iz Štajarskoga, je svojemi brati pi-sao z severnoga bojišča med drügimi eta: Bilo je 16. oktobra. Krugle so kapale kak deževne kaplice. Nedovedoč je priletela tüdi edna granata pa se je eden meter pred menov zarinola v zemlo. Zasipalo me je zevsema, nego tivariši so me hitro odkopali pa se mi je nikaj hüda nej zgodilo. Za to se pa mam zahvaliti samo Mariji; od toga sam trdno prepričani, zato ka sam jo vsigdar zvao na pomoč. V tom prepričanji me pa šče potrdjavle zlasti eta okolnost : Blüzi mene sta bila dva taljanskiva vojaka, šteriva sta par minot prie grdo preklinjala Boga pa Mater božo. Tista granala, štera je meni prizanesla, či ravno ka sam jaz bio bliže, kak teva tal-jana, je ednoga toga taljana bujla, drügomi je pa roko pri rami odtrgnola. Zdaj je pa nej več preklir.jao, nego je Jezuša pa Marijo na pomoč zvao. Zadnji pozdrav materi. Težko ranjeni vojak je pisao z bolnišnice sledeči zadnji pozdrav: Draga moja mati ! Dnes böte po dugom časi znova nekaj čiili od svojega jedinoga sinü. Zadnji tjedni so prinesli vnogo trplenja pa bolečin ! Mam vüpanje, ka vas to pismo najde v najbolšem zdravji. Ne smem vam več zakrivati, ka ležim jako betežen v bolnišnici. Lübi Bog me je včino za svojega lüblenca, zato ka mi je naložo velike bolečine. Kjiž pa trplenje kažejo pač na božo lübezen. Cida dobite to pismo, bom jaz — či Bog tak šče — že mrtev, zato ka svojih ran ne morem več dugo prenašati. Draga moja mati! Žmetno mi bo, či samo edno skuzo stočite za menov. Bodite močna mati, pa si vzemite za zgled Mater božo. Ite pred dvanajseto postajo svete križne poti pa pravite z Marijov: »Glejte, ali je šče kakše trplenje podobno mojemi trplenji!« Rad merjem, zato ka merjeni za čast domovine. Samo* zavolo vas mi je težko mreti. Samo to me tolaži, ka lübi Bog, ki vam me je dao, vam da tüdi moč, ka to zgü-bitev junaško prenesete. Težka daritev bo to za vas, nego bodite močni ! Ešče ednok vam pravim : Vi moja lüblena i dobra mati, srčna hvala vam za vse, ka ste mi včinili. Molite vnogo za mene, ka me lübi Bog naskori vzeme v lepa nebesa. Vej vi tüdi naskori pridete za menov, pa bova te združena za vsigdar. Svet je suzna dolina, v ne-besaj pa more biti lepo. Ešče ednok vas prosim, moja prelüblena mati, potolažite se! V dühi sam pri vas. Sprejmite zadnjikrat srčen pozdrav od svojega sinü, ki vam je do smrti zvesti. Na bojišči se moli rožnivenec. Eden vojak piše z Galicije eta : Dragi roditelje pa sestre! Srčno vas pozdravlam pa vam želem vse dobro. Nas tü rusi zmirom pozdravlajo z granatami pa z šrapneli, mi pa nje. Cele noči nega nikšega mira. Na Vseh svetcov den smo v strelskih jarkaj sküpno molili rožni venec, pa smo mogli henjati, zato ka je začnolo tak grmeti, ka več niti svoje reči nej smo cüli, pa smo tüdi mi začnoli nato pokati. Tak je zmirom. Sto je nej nazoči, si niti misliti ne more pa nej vervati, kak je tü. Med bojom vsigdar molimo. Vnogi je doma nej poznao Boga, tii ga pa zove na pomoč, pa Marije tildi. Molite tüdi vi za nas doma sküpno. Jaz šče zmirom zavüpam na Boga, zato ne trpim prehüdo pa vse dob-rovolno prenašam. Či mogoče mene ne bo več nazaj, pomagajte vi po svojih močeh takšim siromakom, ki pridejo domo brezi roke ali brezi noge, Dosta vam ne smem pisati, kak je tü. Nazadnje vas ešče ednok prav srčno pozdravlam pa se vam v molitvi preporačam. Z Bogom ! V vojski se lüdje spreminjavlejo. Slovenski vojak, ki je ležao ranjeni v mesti Miskolc, piše eta: Qenlivo je bilo viditi v boji, kak so vnogi, ki so doma kak divjacje preklinjali Boga pa Mater božo, v bojnoj črti med fUčkanjom krugel pa šrapnelov držali v ednoj roki puško, v driigoj pa rožni venec, pa so tak šli naprej. Prava istina je, ka se v boji lüdje spreminjavlejo. Marijina svetinjiea ga je rešila. Diihovniki, ki dvori v Klosterneuburgi ranjencom, je pripovedavao en vojak : Gda sam jemao slovo od svoje dobre matere, mi je obesila na šinjek cecvo. Či ne bi bio tak jako žalosten, bi se smejao tomi materinomi početji, zato ka sam že nej več vervao nej v Boga pa nej v hüdoga düha. Spevajoč sam odišeo na bojišče, na Boga pa na Marijo sam niti mislo nej, vej sam že nej vervao več, ka bi bila, na cecvo sam pa že tildi pozabo. Pa ravno to cecvo, ta mala svetinjiea Matere bože mi je rešila živ-lenje. Ležao sam v strelskom jarki, pa so na nas kapale krugle pa šrapneli kak dež. Naednok sam samo čUto vdarec v prsa, pa se mi je vlejala topla krv na roko, gda sam si odpno obleko. Pa glejte, ka se je zgodilo ! Krugla je zadela ravno na svetinjico pa se je od nje odbila. Svetinjica se je zviignola, krugla je pa mene samo malo škrabnola. Či ne bi meo te svetinjice na šinjeki, bi zdaj že na ovom sveti spoznao strahovitost Boga — zdaj pa, ka sam v živlenji ostao, verjem pa svedočim že tü, ka sta Bog pa Marija, šteriva čuvata vojake. Pri teh rečaj je pokazao ranjenec cecvo pa kruglo, pa je velo glasno svojim tivarišom : »Naj mi več nieden niti reči ne pravi proti veri pa proti Materi božoj!« Junaška dvorjenica rdečega križa. Z ednih novin čtemo: Dvorjenica rdečega križa, gospodičina Fašing, je z ruskoga bojišča prišla v Bosno pa si je sprosila, ka je smela na bojno črto na Jagodnji planini, gde so se vršili najkrvavejši boji. Tam je 100 stopajov pred sovražnov rojnov vrstov opravlala svojo samaritansko slUžbo. Naši dobri vojaki so vitežkoj dvorjenici napravili ilojčnato kučo, štera je davala samo skrovno streho, nej je pa davala nikšega varstva pred velikim mrazom. Nej se je brigala ta dvorjenica nikaj za svoje živlenje, nego je hodila v najhOjšem ognji med rojno vrsto, je tam dvorila ranjen-com pa pomagala, gda so je prenašali nazaj za bojno črto. Bila je v smrtnoj nevarnosti pri vsakom stopaji ; ed-nok je letela sovražna krugla tiščeč mimo nje pa je razletela nekelko metrov za njov. Vojaki so jo poštuvali kak pravo jünakinjo. Prejimanje svetoga obhajile v vojski. Od toga piše eden vojak : Ležali smo v strelskih jarkaj. Vsi smo bili spovedani. Kratko pa dostojno se pripravimo k svetomi prečiščavanji. Z količov pa z desk smo napravili stol, na šteroga smo prestrli bele cape pa ga okinčili z zelenimi vekami. Med gromenjem topov je sprijalo na jezere vojakov Gospoda vojskinih čet v svoja srca. Vdeležba je bila tak velika, ka je vojni diihovnik nej meo zadosta hoštij. Nemogoče mi je popisati, kak lepo je vplivalo sveto obhajilo na bojišči na nas. Mirni pa hrabri smo bili vsi. Straha niti ne čutimo. Gda je sila najvekša, je Boža pomoč najbliže. Ravno nekak pred stotimi leti je bila tiidi strašna vojska. Za vojskov je pa prišla slaba letina. To je bilo zrok, ka je nastopila jako velika lakota. Liidje so si iskali za živež, ka je što znao pa mogeo, ka bi se obrano velike lakote. Vnožino liidi je moglo od glada mreti. Malošto je pa okiiso bole strašno šibo božo, kak edna sirota dovica s petero male decov v ednom malom mesti na Slovenskom. Ta sirota je bila živa podoba siromaštva pa zaptiščenosti. Pokeč je šče mož živo, sta zato preživ-lala svojo malo dečico. Delala pa triidila sta se zavolo toga vnoči pa vudne. Gda je pa mož mro, se je začnolo ženi pa deci jako hiido goditi. Ravno po moževovoj smrti je nastopilo najhiijše leto. Sirota mati je nej mogla več zaslužiti krüha svojoj deci. Bila je švelja, pa njoj je nej prineso nišče več dela. Ne ve zdaj, ka bi začnola. Prosi zato od hiže do hiže pri bole bogatih liideh almoštvo, ka njoj deca ne bi od glada spomrla. Tak se je preživela skoro tri mesece. Vsaki den so zavžili malo nesla-noga pa nezabelenoga močnika, večkrat je pa šče toga nej bilo. Lakota je pa nej odnehala; ešče čimduže je vekša bila. Deca so milo prosila mater, naj njim da kaj jesti; žalostna mati njim je pa nej mela s kem glada vtišati. Srce se njoj je malone razpočilo od žalosti, gda je vidila svojo dečico, ka pred njov klečijo pa milo vtegüjejo roke, naj bi njim kaj dala. Prevelika skrb, žalost pa siromaštvo je pozročilo, ka je tüdi mati zbetežala. Zdaj je te prikipilo siromaštvo do vrha. Tri dni so že nebože deca pa mati nej zavžili nikše hrane. Z milim glasom je pravila mati eden večer svojoj dečici: »O predraga moja deca! Zdaj vidim, ka bomo mogli tü notri vsi od lakote mreti. O lübi Bog, ti se nam smilüj ! — Deca milo poglejüjejo svojo drago mater, zatem se pa zasüCejo v siromaško odevalo pa si ležejo na postele. Pa gda siromaštvo do vrha prikipi, se boža pomoč oglasi. Tak je bilo tüdi tü Drügi den je šo Francek, najstarejši njeni sin, ves tužen pa lačen z šole domo. Ednok je samo zagledno, ka je ednomi gospodi, šteri je šo proti njemi, nekaj spadnolo natia. Gda je prišeo do tistoga mesta, je po-gledno, ka bi bilo. Bila je mošnja s penezi. Hitro jo je vzeo pa je šo za gospodom. Gda ga je dojšeo, njemi je ta dao mošnjo. Gospod je pogledno dečka, pa da se njemi je jako lüden vido, ga je pitao, čida je itd. Gospod je po dečki zvedo preveliko siromaštvo njegove betežne matere, bratov pa sestric. Jako se njemi je pomilila ta nebože drUžina, zato je odpro mošnjo, pa je dao Franceki od vsakih sto ranški, ka se je v mošnji nahajalo, pet ranški. V mošnji je pa bilo pet sto ranški. Tak je dobo Francek 25 ranški. Lepo se je zahvalo vrlonii gospodi za tak veliki lepi dar pa je ves veseli bežao domo. Mater so pobile škuzč od veselja, gda zvedi, kak nedovedoč so dobili pomoč, Veli zato deci: »Draga moja deca! Dajmo hvalo Gos* podnomi Bogi, ka se nam je smilüvao, pa ka nas je rešo tak lagoje smrti!« Vsi so pokleknoli, so roke proti nebi zdignoli pa hvalo davali Bogi za veliko dobroto, ka je je rešo z stiske. Mati je v kratkom časi ozdravila, gda se je z dobrov hranov malo pokrepčala. Gospod pa, šteroga mošnjo je najšeo Francek, je zatem tak dugo skrbo za siromaško družino, pokeč so se nej povrnoli pali bolši časi, pa pokeč je nej mogla mati sama skrbeti za svojo deco. Dragi čtevec ! ali je nej bila to roka Boža, štera je rešila to bogo družino siromaštva? „D." Najbolše vrastvo. Eden mladi človek, ki je meo jako dobro pa pobožno mater, je zajšeo na krive poti. Slabi tovarišje so ga pridobili zevsema za sebe, pa je samo malo menkalo, ka je nej postao žrtev najhujših grehov. Bar njemi je diišnavest glasno očitala njegovo zmoto — pa to bi šče preneso — či samo mati, štero je poštiivao kak svetico, ne bi zvedila za njegovo početje. Pa ka, da dobro materino oko vse opazi pri svojem deteti ! Tüdi najskrivnejša globina njoj ne ostane zakrita, tak dobro vidi njeno oko. Lejkomišlenoga sinü je pali nej bilo domo celo noč. Na drügi den stopi mati v sobico, gde je spao. Obleteli so jo čemerje, je stopila pred sinü pa njemi je kazala z rokov preti dveram rekoč: »Idi od mojih oči, naj te več ne vidim!« Več je nej pravila, pa je tüdi nej trebelo. Sin je pa s skuznatimi očmi poklekno pred mater, jo je proso odpUščenje pa njoj je obečo, ka se pobolša. To oblübo ie pa tüdi držao, zato ka njemi je materina reč bila nad vse sveta. „Rd." . Vse za sveto vero. V sedemnajstom stoletji so bile jako žalostne razmere za katoličansko cerkev na Angležkom. Kralica Elizabeta pa oča njenih naslednikov so pod velikimi kaznimi prepovedali katoličanom sliižbo božo. Zvesti katoličani so pa pokazali neprestrašeni svojo vdanost pa liibezen do vere pa do sliižbe bože po zgledi svojih prednikov. Dostakrat so prepotiivali cele noči, naj so samo mogli biti zajtra zaran pri božoj sliižbi. Zlasti po nedelaj pa po svet-kaj je nej šteo ostati doma nišče brezi svete meše, čiravno je bila večkrat nevarnost, ka je naglejiivačje zgrabijo. Koga so najšli pri sliižbi božoj, je mogeo plačati svojo zvestobo s tem, ka so njemi vzeli imanje ali so ga pa kazniivali s smrtjov. Angležki katoličanje so se pa nej bojali smrti. Či so samo zvedili za skri-toga diihovnika, so se paščili k njemi, ka bi znova sprijali svestva, pa ka bi bili pri svetoj ineši. Žalostnejše je bilo v tistih krajaj, gde so vse diihovnike pa redovnice spomorili ali spregnali. Ov-čice so ostale brezi pastirov. Da so siromacje nej meli prilike, biti pri svetoj meši, zato so natihoma Boga častili pa prosili, naj konči njuvo želo po sliižbi božoj milostno sprime. Za časa toga preganjanja so pripelali knezi Vorcesterskomi sto let staro ženkico. Ta častitliva stara ženska je šče pomlila, kak je kak malo dete bežala s svojov materjov v samoten kraj, gde je eden preoblečeni pater opravlao sliižbo božo. Kak genlivo je pripoveda-vala knezi svoje veselje, ka je mogla biti pri svetoj meši. „Ka pa zdaj ?" pita knez, „zdaj, gda je angležka država spremenila vero, ste postali tüdi vi drüge vere, ali ne?" „O nej," odgovori starka, „čakala sam do dnes. Viditi sam štela, či bodo lüdje po novoj veri bolši ali slabejši. Zdaj pa že zadosta znam. Vidila sam, ka so lüdje po novoj veri vsi hüdob-nejši pa brezbožnejši, zato sam pa ostala pri staroj veri pa ščem z božov pomočjov samo v njoj do konca živeti." Knezi se je dopadnoJa prosta ženska v svojoj živoj veri. „Mati, vi böte šli z menov," pravi ženkici knez, „pa vam jaz oblübim, ka böte tam vsaki den lejko pri svetoj meši. Jaz mam pri sebi katoličanskoga diihovnika; pa sam tüdi säm katoličanec !" y,Ka pravite?" se cüdiva ženska. „Vi ste katoličanee pa nieni ponüvlete tak veliko veselje? Včasi, ešče dnes bom šla z vami, naj bom samo ednok pali pri sv. meši." Ženskieo je ob-išlo takše veselje, ka je šče tisti den mrla od samoga veselja. Gda je na drügi den zvedo knez za njeno smrt, se je bridko razjokao pa pravo : „Či je ta prosta ženkica od samoga veselja, ka bo ednok znova mogla biti pri svetoj meši, mrla, kakše veselje te vživle zdaj v svetih nebesaj. Lübimo zato mi tüdi Boga pa našo sveto vero, kak je lübila ta presrečna, stanovitna pokojna stara ženskica." Naj bi tüdi krščanske hiže i dmžine tak govorile pa se tak ravnale. Naj bi vse to najlepšo materino dedščino, sveto vero, od rode do roda živo ohranjüvale. „Vse za vero, vse za Boga" — to naj bo pravilo vsake krščanske drtižine. „Rd." Etak je presvejto svetega Martina, Fudamenton vöre njemi je podejlo, S pogajske je vöre — Martin bio narodjen, Ali sletkar postao sluga Bogi vören. Prigodilo se je, dabi ednok jahao, Gologa sirmaka Martin je zagledno, Včasi se smiliva, o z mečon svoj plašč vreže, Odeno je toga gouloga sirmaka. Vu sirmaka kejpi tou bio Jezuš mijli, Ar ga je vardejvao, či de vu njen vören, V Szombotel varaši v magjarskom orsagi Martin bio narodjen, sluga Bougi vören. V dvejno-dvajstom leti on se je okersto, Pod Kristus Jezuša zastavo je stopo, Hvalimo te mij dnes sveti Martin eti, Ka nam boš pomočnik v nebeskom orsagi. Hvala Oči, Sijni i Svetomi diihi Od nas naj bo eti i svetomi Martini, Hvala Oči, Sijni i svetomi Diihi, Od nas naj bo eti i Svetomi Martini. Viteški so bili njegovi starisi, Ali oni nej so prave vöre meli, Vijteški so bili negovi stariši, Ali oni nej so prave vöre meli. Od Jezušovij sliižbenikov Petra i Pavla. Peter, Paveo Apostoli, Jezušovi vučeniki, Z vnogij narodov zebrani V Kristuši obliibleni. Vijdiš v Rijmi lejpo mesto, To med vsejmi vörnimi, Gde poganov je vnožina Petra, Pavla preganjalo. ^ Petra na križ prikovali, Radiivali se pogani, To Petri vugodno bilo, Naj bi gledao gori v nebo. Pavel navučen vu pijsmi, Sveteo, kak sunce nebeško, Zavol Božjega navuka Odsejkana njemi je glava. Naročite sì Marijin List > Dobi se pri KLEKL JOŽEFi vpok. plebanoši v Črensovcih. CSERFÖLD, ŽALAM. Cena Marijinoga Lista je doma 2 K-, v Ameriko 3 K. — Posila se za to ceno samo večim naročnikom na eden naslov skiipno. — K listi dobijo naročniki brezplačne^ proti konci leta kalendàr. Naročniki Marijinoga lista maj o del v štirijezerih svetih ; ' " * i • mešali vsako leto, štere dà sliižiti sirotinsko deco oskrbläva- joče „serafinsko društvo." Za vse pokojne naročnike i živoče širitele Marijinoga lista se zvüntoga služi vsako leto 14 svetih meš v roma rs ko j cérkvi Matere Sedem Žalosti na Gradi. VSEBINA. Misli od žalostne Matere Bože........ Tolažilna pisma za naše vojake i njihove drage . . Sveti mučenec Justin (1. junija)........ To sam zasliižo . ........... • • List za deco .............. Dogodki z vojne............. Gda je sila najvekša, je Boža pomoč najbliže . . . Najbolše vrastvo............. Vse za sveto vero ............. 161 164 166 169 171 180 188 190 191