25 Nebo brez oblačka se je odprlo v nedeljskem jutru in obetalo topel zgodnjepomladanski dan. Ob osmih zjutraj 28. marca 2010 smo se navdu- šenci nad bobri z društvom Dinari- cum odpravili na lov. Čeprav smo že vnaprej vedeli, da ga skoraj zagotovo ne bomo ugledali, smo se nadejali, da bomo videli vsaj obilico sledi, ki jih ta zanimiva žival pušča za seboj. Bobri so pri nas v preteklosti že enkrat iz- umrli, vendar se v zadnjem času spet vračajo v Slovenijo. V preteklosti je o njih pisal že Janez Jalen v romanu Bobri, kjer je opisoval življenje mo- stiščarjev. Bobrov jez je bil vir pre- nekaterega kola, ki ga je mostiščar zabil v barjansko dno in si na njem postavil domovanje. Po kratki vožnji do Zbur na Dolenjskem smo si v jutranjem soncu ogledali foto- grafije bobrov, nastale nedaleč stran, si privoščili še hitro kavo in klepet ter po- čakali na zamudnike. Z Janijem Vidmarjem, ki je lansko jesen odkril novo kolonijo nedaleč od svojega vikenda, smo se od- pravili proti rečici Radulji, ki se vije med mokrotnimi travniki. Pridružila se nam je tudi Saša Vochl, ki je nedavno končala di- plomsko nalogo na temo bobrov. Na poti smo naleteli na več žabjih mrestov seku- lje in rosnice, opazovali navadnega pupka, pijavke in več različnih vodnih ličink. Od daleč so nas opazovali tudi bele štorklje, martinci, kozice … Opazili smo tudi sledi vidre, še enega skrivnostnega prebivalca naših vodotokov. Naposled pa smo na- šli tudi znamenite stožce drevesnih de- bel, ki so bili rezultat bobrovega kosila. Bober se loti debel vseh debelin, ko pa je drevo na tleh, si privošči pojedino na tanjših vejicah, ki jim temeljito olupi lu- bje. Drevo bober običajno podre v smeri proti rečni strugi, saj se najbolje počuti v vodi in se zaradi varnosti pred plenil- ci le redko oddalji od nje. Les ostane v vodi svež dalj časa. S podrtimi debli bober gradi tudi jezove, kar pa je bolj značilno za kanadske bobre. Ob poti smo naleteli na podrte vrbe, trepetlike, bobri so načeli celo cipreso in nenazadnje velik hrast, ki je značilno obgrizen še kljuboval ostrim zobem. Kdo ve, koliko časa bo še mama bobrovka prenašala lenobo očeta bobra, preden bo udarila z repom po vodi: »Mo- žek dragi, kdaj bo kosilo, otroci so že lač- ni.« V dobro bobrčka upam, da je ta hrast namenjen hobiju, saj, kot nam je povedal Jani, se z njim ukvarja že kar nekaj me- secev, vmes pa je treba tudi jesti. Sicer pa se bober z drevesnim lubjem hrani predvsem pozimi, poleti pa so na jedilni- ku večinoma zelnate rastline. Že kar malo utrujeni po nekajurnem sprehodu smo se odpravili nazaj proti zbirnemu mestu, tam pa smo dobili mamljivo povabilo na pri- grizek. Jani in Dragana sta nam na svojem vikendu pripravila okusne domače mesne dobrote, kruh, domačega prijatelja in pra- vi dolenjski cviček. Ta je šel še posebej lepo po grlu, saj nas je spomladansko son- ce pošteno užejalo. Hvala organizatorjem izleta in društvu Dinaricum za prijeten in poučen izlet. Se vidimo še kdaj! Po sledeh bobrov Besedilo: Janez Cesar Foto: Miha Krofel Bober (Castor fiber) na bregu Radulje.