487
Martinček in kamenje
France Kosmač se je rodil leta 1922 v Ljubljani. Ob začetku druge svetovne vojne je maturiral v Ljubljani na klasični gimnaziji. V letih 1942 in 1943 je bil deset mesecev v italijanski internaciji, od razpada Italije dalje pa v partizanih.
Njegovi prvi dve zbirki pesmi sta izšli med narodnoosvobodilnim bojem. Takoj po osvoboditvi so izšle te pesmi v zbirki z naslovom Podobe našega pohoda (1946). France Kosmač je študiral in napravil nekaj izpitov na pravni in filozofski fakulteti, vendar študija ni dokončal. Posvetil se je filmu in pisanju kot svobodni filmski delavec in vztrajal v tem poklicu petindvajset let. Poskušal se je v pisanju dramske in epske proze, izdal leta 1950 (Kurent in smrt) in 1962 (Dom v vesolju) še dve pesniški zbirki ter velik del svojega ustvarjalnega napora posvetil filmski režiji in pisanju scenarijev. Med filmi se radi spominjamo njegovega Kopiji pod brezo po motivih novele Prežihovega Voranca Vodnjak (1954) in Lucije (1966) po Finžgarjevih Stricih.
Uveljavil se je tudi na področju kratkometražnega filma. Režiral je pri televiziji, v radiu in v gledališču. Trenutno pripravlja novo pesniško zbirko, dela pri televiziji kot dramaturg in sodeluje s svojimi prispevki v naši reviji in v radiu. Ob tridesetletnici naše vstaje izide ponatis njegovih partizanskih sonetov in izbor iz drugih pesmi pod naslovom NA DNU JE DAN.
MARTINČEK IZ ARHIVA    Jaz sem tisti martinček
z dvema repoma, ustvarjen izven serije, kot nalašč za zbiralce redkosti.
Požira me skokoviti razvoj železarstva, najeda pa me tudi nekaj drugih smrti: osmojeno sonce in razpadajoča luna
France Kosmač
France Kosmač
in rak simetrije.
Dva repa mi rasteta spredaj,
dva zadaj, dve glavi imam,
dvoje src in jeter, da o rezervnem
drobovju ne zgubljam
besedi: le v sanjah
se zavedam, da presnavljam
kristalno ogledalo.
Varno sem spravljen
v arhivu, na hladnem,
kot senca in spomin
med sencami in spomini.
Prihaja daljna, neznana
svetloba,
da bi zbudila moj pozabljeni,
tisočkratni lev.
KAMEN IN VSE OSTALO    Spet leži tukaj
kamen
in okrog njega — vse ostalo.
Tudi kamen je vse ostalo in vse ostalo je kamen. In še kamna včasih ni,
še kamen hkrati je in ni, pa če ljudje smo in če nas ni.
Pa na čigavem srcu ta kamen leži? In katero srce bo srce kamna, ko vse okameni?
O BELEM KAMENJU    Ali ste kdaj videli belo kamenje sredi gozdov, v hudourni strugi noči?
Ali ste morali kdaj hiteti po takem belem, oblem, trdem, po neskončnem kamenju v strmi breg?
488
489                                                                                                Martinček in kamenje
Ali ste kdaj pomislili, odkod
temu kamenju sredi črne noči
tako vesela, plapolajoča
luč?
Nekoč smo med streli in bojnimi
kriki hiteli čez tisto kamenje,
ne da bi vedeli, da mu vžigajo trdo
srce
naša težka sapa, naše brezumno
upanje in naše svobodne, hrepeneče
oči.
NAS PRI MIRU     Pustite nas pri miru, Jugoslovane,
saj ne veste, da imamo levo nogo večjo od desne
in na tretji roki šest prstov in z nosom
odkrijemo hitro vsako zahrbtno misel.
Preučujte črne in Indijance, zanimajte se za svojo senco,
nas pa pustite pri miru, ne mešajte se z nami
v divje zakone, v mešane družbe, pazite:
postali boste podobni nam in potem — gorje —
ne bomo več vedeli, kdo je kdo.
Pustite nas, Jugoslovane, naj si spletemo gnezdo
po svojem okusu — iz optimizma in bratstva,
iz listja in trave, iz ideologij in dezinfekcije.
Pustite nas, da trgujemo z vami samo enkrat
na teden, sicer pa nobena družina ne potrebuje
sedemnajst pralnih strojev in trinajst radijskih anten.
Pustite nas, sicer se vam bo maščevalo:
izumili bomo mlin za predelovanje prahu,
dovolj za vso Evropo in še za pol sveta.
Predstavljajte si, kakšna bo druga polovica!
INZULARNI KOMPLEKS
Vsakega okupatorja naj na naši mali morski obali zadene mila kazen. Prostor na morju naj ne ostane pust in prazen:
vsak okupator, nekdanji, ki bi rad bil sedanji ali tisti, ki bi rad bil v prihodnje, naj —
PUSTITE NAS PRI MIRU
490
1.  ko pride, meče kamenje
2.  na določenem mestu
3.  v naše morje
4.  vsak dan
5.  od šestih do sedmih
6.  zjutraj
Takrat telefoniramo ribam, naj se potuhnejo in morje prosimo za potrpežljivost. Nastali bodo otoki in če bodo medtem ozeleneli, jih bomo imenovali po teh, ki so jih ustvarili.
7.  Z delom bomo pričeli predvčerajšnjim.
VSAKO DREVO    Drevesa so sklicala občni zbor in sklenila oditi daleč proč od kamenja, od dima in žvepla, od ljudi in njihovih abotnih opomb. Vsako drevo, ko odide, pusti za sabo nevidno in bolečo, drhtečo sled praznega: vsemu svetu kaže jezik kot samomorilec.
France Kosmač