»I življenje naše . . .« ». . . ki tak hitro teče . . .« ». . . al so same sanje ...« In spet samo še šelest vetrov v polnočnih jesenskih hrastih, jecljajoča duša zemlje, polja in krvi: »Ssssanje. . .« # # # »Pesnik ste. Kdo bi tajil. A duhovskega poklica nimate. Warum verlassen Sie uns nicht? Vsaj enkrat govorite!« »Denar.« »Ja sooo! Dann stimmfs.« Simonu se spovrača živo kakor na dlani. Neslišno je odprl celovški špiritual v predal. S trpkim izrazom v licu išče za novci. Simon pomilovalno vidi, da mož trpi. Skopost. Zdaj se je premagal. Stisnil je bridko v pest. Ves je bled. Skopost? »Hudiča! Mož ni skop. Trpi drugače. Da bom njegov podarjeni novec za babe zavrgel.« »Vzemite.« »Bog je videl, gospod špiritual.« »Und nicht wahr(? Sie wollen es ver-sprechen1? Obszones schreiben Sie nim- mer!« * # # Sanje in bridkost matere Mine sedem žalosti. Iz knjige, ki je modra, da je dobro človeku, ki tudi v nesreči Bogu zvest ostane in da je greh na zemlji, ki mu od-puščenja ne bo ne na tem ne na onem svetu. Sanja in bridkost naših mater sedem žalosti: Pavle Svetlin pastir, Pavle šolar, Pavle desetošolec, Pavle mašnik, Pavle škof . . . Sanja in bridkost Simona Jozipoviča, prvega in zadnjega: tegoba iz meglenice, iz zemlje v solncu velikega Šmarna, iz abiturija, iz prve svobode in sladke bridkosti ob sanji o neki daljni, ki je Lavo-slava in ni, o neki lepi, ki je Neža in ni, o neki nepoznani, ki je vse v vsem: pesem, sreča, slava, sestra, mati, idol... Sanje mater in sanje sinov. Dva sveta. Nikoli se ne bosta našla. V gomili. V gomili, ki bo preživela zgodbo o Pavlu Svetlinu in pesem Simona Jozipoviča . . . Živele, gomile, življenje naše! # # # Simon Jozipovič Jenko se je prebudil v trpki mraz petindvajsetega januarja in se zavedel svojega opravka na sejmu. Vstal je, se umil in oblekel. Potem je štel svoj denar. »Za prenočišče in zajtrk. Za kroglo in smodnik.« Trpke ustnice . . . Kot rana bole . . . Vse drugo je zabeležil France Leveč za večen spomin . . . OCEAN. IVAN ROBIDA. Med menoj in teboj je morje —! široko morje, globoko morje! In vendar dovolj ni široko, in vendar dovolj ni globoko, da ne bi ga mogla prebresti, da ne bi me mogla prenesti, da zmagati moja ljubezen ne mogla bi zvesta nad njim, ljubček moj! In sveženj v rokah droban, in v srcu sladak nepokoj, ko šla je čez ocean za njim. Ljubček moj! Iskala ga je in našla. Dolga so leta tri. . . je dejal. In čas hiti ... se je smejal od srca vesel. . . kot da je prišel star upnik izterjat pozabljen dolg. In potem . . . potem1? kaj . . . naj ti povem . . .1 In prestanega vina ji je nalil. . . in s hladno in plehko besedo napil. . . in nastal je molk. Pogledala mu je v oči hladne. Svetlikale so se kot šipe slepe, in zazeblo jo je do dna srca. Z roko si je segla preko oči. Temna solza je zdrknila v dlan. Ah! vedela je tisti hip, da leži med njim in njo — ocean . . .! Širši, globočji od prejšnjega! bolj brezdanj in bolj teman kot najbolj črna noč! In kakor prišla, tako je odšla. Spet reže ladja črno vodo, široko tako, globoko tako, in plove v temno, neskončno noč. In noč je krog nje, ki se vrača domov brez luči in zvezd, brez ciljev in cest. In ko od Evrope sem zor podrhtava nov, se bela plaha meglica-tenčica zavleče na krov, vzvalovi, postoji na kraji — ob ograji, dahne . . . omahne . . . in več je ni. . . Bat buta, cepeta in vijak vrši. . . in voda šumi. . . šumi. . . NEDOLŽNOST. NARTE VELIKONJA. 1. V edini trški kavarni je šele pred kratkim nastopila službo mlada blagajničarka. »Pridobitev!« je dejal kavarnar ter pomežiknil gostu, ki se je ozrl za njo. In dekle je, rahlo zibaje se v bokih, šlo prožno preko kavarne. Carinik Progar je bil stalen gost. Mlada blagajničarka Silvija je prve tedne zvedavo in plaho ogledovala visokega fanta, zadnji teden pa je čudno povešala pred njim pogled. V teh očeh se je zrcalila nerazodeta plaha prošnja, dočim je Progar glasno govoril v kavarni ter ji sledil s svojim nerazumljivo oblastnim pogledom. Oni večer je prišla v kavarno pijana lovska družba. Zunaj je bilo mraz in pihali so si v prste, ko so stopili čez prag: trgovec z vinom Bončar, sodnik Ločnik, glavar Poboršek, nadučitelj Slivar in Progar. Samo dva gosta sta še sedela v kotu ter razlivala po mizi liker, ki se je cedil že raz mizo na vse strani. Ka-pelnik ciganskega kvarteta je lovil v roko pijačo ter lizal sladke kaplje, ne meneč se za edinega poltreznega človeka, ki je sedel za kupom razcefranih listov ter preko njih strmel v blagajničarko. Ta edini poltrezni človek je bil sedmošolec Perdan. V njegovem vedenju in pogledih je bilo toliko nerazodetega gorja m ognja, da se mu je blagajničarka izogibala s svojim pogledom. »Na, goba, navleci se ga in tudi onemu dekletu daj!« je razlil po mizi pijačo debeli pivec, ki sta ga lice in glas razodevala za mešetarja. »Ali je tvoje to dekle, kaj?« je pocukal starega cigana za rokav. »Tvoje, prav! čisto prijetno dekle in mlado!« je cmaknil z jezikom. »Kar tu z roke naj pije!« In si je res ulil tekočine na dlan ter jo držal naproti, da se mu je cedila med prsti. Šestnajstletno zagorelo cigansko dekletce je plaho in z gnusom na licu srknilo z dlani. »O, to pa je zabava!« se je zakrohotal Progar. »Kar sem k meni prisedi in pij tudi z moje roke. Še ti, Grba, mešetar mešetarski, prisedi, ker si tako dovtipen človek. Toda prej še zaigraj. Tisto zaigraj, dekletce, o jesenskih dolgih nočeh! Ne, ali imaš citre? Ne, nimaš? Tisto zaigraj o golobu, da, o golobu!« In z zmagoslavnim pogledom je švignil preko kavarne do blagajničarke, ki je rahlo za-drgetala, kakor da jo je spreletel mraz. »Tisto o golobu!« je ponovil Progar. »Und fliegt eine weifie Taube ... ali kako že!« je poizkusil s pijanim glasom. »Ali znaš?« »Znam!« je prikimalo ciganče ter pritisnilo z lokom na strune. »Ta pesem mene kar gane!« je pijano vlekel mešetar Grba. »To je vse drugo kakor zvonovi sv. Roka. Plinka, plinka! Mežnar vleče: ,plinka, plinka!' ali ne?« se je zazrl Grba v Progarja. »Kaj zvonovi! In na goslih! To nič ni! Na citre, tam bi zijal!« »Pa na citre! Kaj meni citre mari!« Ciganče je prenehalo, kakor bi odrezal. »Zaslužila si!« je dejal Grba ter vlekel dekletce za roko. »Sem pojdi! Kako ti je ime?« »Zinka, gospod!« »Glej jo, kakšno ime!« se je zasmejal Progar. »Ali boš pila?« Deklica je s strahom uprla svoj pogled v očeta, se zdrznila ter rekla plašno: »Bom!« Družba se je zgrnila okoli dekletca. In preden se je zavedelo, jo je že držal Grba za glavo. Progar ji je iz steklenice vlil