NaLŠim malčkom CiganChowo ijubezcn do matere Ciganček Vanko se je na vse zgodaj zbudil. Zvezde so ugašale. V grmovju so se budile ptice. Ciganček je zlezel iz šotora k ognjišču in razpihal pepel. Na žerjavico je naložil polena in pristavil lonec, da bi voda zavrela, preden mati vstane. Deoek je sedel pri ognju in razmišljal. Pred njegovimi dušnimi očmi se je vrstila iz preteklosti slika za sliko: Prav majhen je še bil, ko sta hodila z materjo po zapuščeni cesti. V neld vasi sta tolkla po bobnu in opica Marko je plesala, delala poklone, se spakovala in posnemala ljudi. Okrog njih se je zbralo mnogo ljudi. Nekateri so metali droblš v boben. Tedaj je njega nekdo sunil z okovano palico med rebra. Zastokal je in se zgrudil. Zavedel se je v materinem naročju, sredi prostrane jase, okrog katere so visoke smreke pošumevale pesem o svobodi. »Sinček, ali te zelo boli!« ga je nežno vprašala. Iz oči so ji vrele vroče solze. »Boli, a ne hudo! Kmalu bom zdrav. Zakaj jočeš, mama?« »Jočem, ker je svet tako hudoben. Jočem, ker si moj otrok in obsojen na večno potikanje. Do smrti se boš potikal in hudobni ljudje te bodo preganjali... Odnesla te bom globoko v gozd in ti postlala mehko posteljico iz maha in listja. Ko ozdraviš, bova odšla naprej iskat srečo. Ded mi je pravil, da je nekje dežela brez bridkosti. Njegove gosli ti bom dala in ko boš zaigral, bo pela vsa narava okrog tebe.« Mati je storila kakor je obljubila. Vanko jo je ljubil, čeprav se mu je v mladi duši često vzbujal bes, kajti mati ga je vzgajala v mržnji proti vsem, ki niso bili ciganskega rodu. Skupno sta kradla po vaseh kokoši ter goljufala lahkoverne kmetice... Ta hip, ko je hladno jutro dihalo skozi vejevje in ko je zaplapolal plamen pred šotorom, je v bolečinah zastokala Vankova mati. Fantku je bilo tesno pri srcu. Slutil je, da bo kmalu stopila smrt skozi špranje v šotoru in on bo ostal sam v mračnem gozdu. Ko se je sonce dvignilo na obzorju, je mati res izdihnila. Vanko je klečal ob njej in njegovi drobni prstki so brenkali po strunah starih gosli, a po rjavem obrazu je polzela solza za solzo. V temnem gozdu je ob belem dnevu skovikal skovir. (Koneo)