J. E. Bogomil
Dve luči
2. Pri studencih Zveličarjevih.
T 1 človeškem življenju so dnevi, ki ostanejo na veke *S zemljanom nepozabljivi. Rad pohiti večkrat k njim nazaj njegov duh, rad se z njimi pogovarja, od njih zajema novih duhovnih moči.
Med take dneve štejemo tudi dan prvega snidenja s Kristusom, dan prvega svetega obhajila.
Ni nam znano, kateri je bil spominski dan, ko je mladi Poljak, Stanislav Kostka, prvič klečal pri angelski mizi. Ohranjena pa nam je zgodovinska resnica, kako globoko spoštovanje je imel Stanislav do Najsvetejšega.   Če je bil blagi mladenič pri sveti maši
36
h sploh pri kakem cerkvenem opravilu, so hoteli priti njegovi tovariši prav blizu njega, da so opazovali iz bližine njegovo poboznost, njegovo vzomo vedenje, njegovo spoštovanje do nebeškega Kralja, skritega v podobi svete hostije. Ce je imel Stanislav količkaj pro-s-tega časa, je pohitel na Dunaju, kjer je študiral, v jezuitsko kapelo, in tam so ga našli njegovi tovariši kar zamaknjenega v molitev, pa obdanega od prečudne svetlobe. »Z eno besedo,« pravi eden njegovih življenje-piscev, »mi smo občudovali njegov zgled in se sra-movali, ko smo videli, kako smo mi vsi drugačni ka-kor on«
Stanislavovi vzgojitelji pri jezuitih so iraeli tcdaj vpeljano po svojih šolah bratovščino svete Barbare. Nje člani so morali posebno častiti Najsvetejše. Med prvimi se je vpisal v to bratovščino sveti Stanislav.
Sveti Alojzij je pa prvič okusil kruh l nebes, ki ima v sebi vso sladkost, dne 22. julija 1580. Sam nadškof milanski, sveti Karel Boromejski, ga je pripravljal na ta sveti dan in mu je tudi sm podelii prvo sveto obhajilo. Po navodilu tega svetega škofa je Alojzij Oonzaga goreče prebiral knjigo »Rimski katekizem«, in iz nje se je navzel svetega ognja in go-reče Ijubczni do najsvetejšega Zakramenta.
Pogostokrat je potem pristopal Alojzij k svetemu obhajilu. In kako se je pripravljal! Prva skrb mu je bila dobra spoved. Dan pred svetim obhajilom je preživel v goreči molitvi, je mnogo čital in premišlje-val o skrivnostipolnem Zakramentu. Vsa dnevna opra-vila, vse pobožne vaje so mu bile obrnjene pred oltar. ln ko je naslednjega dne pristopil k angelski mizi, je ¦Jbilo njegovo vedenje in njegova pobožnost za vse navzoče kakor prizor iz nebes. Po svetern obhajilu se pa kar ni mogel ločiti od cerkve in od tabernakeljna Oospodovega.
3L
Sveto obhajilo je potem postalo Alojziju tisti skriv-nostni žar, ki je obsvetljeval vsa njegova pota, vse njegovo delovanje.
Po svetem Rešnjem Telesu sta postala sveti Stani-slav in svcti Alojzij to, kar sta: svetnika svete Cerkve in vzornika krščanski mladini. Prav kakor je rekel Je-zus: »Jaz sem vinska trta, vi pa ste roladike.« Ob deblu vinske trte, presv. Rešnjega Telesa, sta vzrastli in se razvijali dve krepki mladiki: sveti Stanislav in sveti Alojzij. V žaru svete hostije pa so se v njiju krepko utrjevale vse lepe čednosti, od preproste po-nižnosti in ljubke čistosti pa do junaške odpovedi vsemu posvetnemu.
Oh, kje smo še mi za svetim Alojzijem! Kako daleč še za svetim Stanislavom!
Prosita za nas, sveta mladeniča, da nas vsaj malo objame tisti duh modrosti, ki je vaju vsa prešinjal!