386
Anton Gaspari: Peserri.
3.
Takrat te v srcu je ukaz pozval, upognil ti je skrušeno koleno, z detinskim srcem, z vero, vso zeleno, pred svojim bogom na obraz si pal.
Zagledal si se v tisto sinjo dalj, kot v sanjo, davnodavno izgubljeno, ko materi si, dete nebogljeno, molitev svojo prvo ti jecljal . . .
Nocoj je v meni nepokoj pekla,
ki kakor konja bič me jezno goni. —
Ljubav ti moje duše, ne zatoni,
da ne pogoltne me strašna tema, ko srce hoče se v srce preliti! — O ko bi znal moliti, vsaj moliti . . .
Anton Gaspari:
Pesem.
v
v_>ez vrhove je šlo, kot bi šel tih večer, skozi srca je šlo, kot bi šel vanje mir. —
Pa so le zgodnje jutranje ure,
ki čakajo solnca pekočega,
ž njim boja vročega
in krvi, srčne krvi;
a nikogar ni,
ki bi dejal:
„0, zvečer se bom spet zakopal!"
m