hakšiiih pmuemb bi bilo treba, da bi se slo- venske Ijndske šole na čisto narodni podlagi osnovalei Spisnl Joi. Nadkupski. V 6. listu ,,Tovarša" smo brali izverstin sostavek: ,,Kaj naj se uči v naših ljudskili šolali." — Kratek je, — ali kdor ga razume, najde v njem polne knjige. Pisal ga je mož, kteri namesto širokega žitnega polja naj boljo moko tega žita o kratkem za pokus podaja. — Naj bo tiidi meni pripuščeno, da kratko odgovorim na zgoraj poslavljeno vprašanje! \aše narodne Ijudskr šole so za narod, to je, za Slovence. Ako se toraj hoče, da jili narodnc imenujemo, moramo jim podeliti naj bolj poglavitno slvar narodnosti, in taje jezik, naš gladki in premili slovenski jezik, duli naroda in naj drajši dar božji. — Zatega voljo moramo naj pred skerbeti, da bodo naše šole zunaj in znolraj osnovane na podlagi našega maternega jezika, to je, da bodo slovenske. Ze napisi na šolskih hišah, na pojedinili razredib, zapisniki, razredbe učencov, povabila k očitnim preskusnjam, šolski red, šolske postave i. I. d. naj bi se vse napravljalo v slovenskem jeziku. — Kar se pa tiče šolskih knjig, moranio povedati, da scdanje današnjim lerjatvani niso v vsem »godne. — Kerščanski nauk naj bi se učil po vseh razredih čisto po slovenski. Boga poznavati naj se otrok vadi v tistem jeziku, ki ga je z naj pervo materinsko hrano v se zajeinal. Otroka siliti, da si, namesto Boga v svojem jeziku poznavati, le ptuji nemški jezik v glavo vbijatimora, in se k temu znabiti še s palico sili, je gotovo velik greh zoper človeško natoro in zdaj tudi zoper postavo našega sl. ministerstva, ktero nam veli, rekoč: ,,Nirgends soll die deutsche Sprache, wo sie nicht Muttersprache ist, als Mittel zur Erlernung derselben beim Religionsunterrichte angewendet werden!" Kje so časi, ko smo se veeidel vsi tresli, kadar nas je čakala palica (štaberle), ker se biblijske povestnice dobro po nemški nisino naučili! — — Molitve v šoli in cerkveno pelje naj otroci Bogu, svojemu ljubemu očetu, vselej prinašajo v svojem mileni, domačem jeziku, kteri jim naj pred in naj gorkeje navdaja s pobožnostjo nedolžne serca. Dalje svetujem, da naj bi bile tudi vse druge knjige za Ijudske šole čisto slovenske, ne pa z nemščino namešane. Tako naj bi se sostavjl slovenski A b e c e d n i k in se imenoval početnica (Fibel): ravno tako naj bi se osnovalo tudi pervo in drugo berilo s slovniško doklado na koncu po izgledu hervaških in nemških šolskili knjig.*) Samo razdelkov nam ni treba preveč, temuč le toliko, da šola doseže svoj namen. — Tretje slovniško berilo za 4. razred pa naj bi bilo še bolj popolnoma. Tudi številiti ali rajtati naj bi se učilo po slovenski. Ako mora otrok nemško nalogo naj pred na slovensko prestavljati, da jo niore prav razunieti in zrajtati, je to potrata časa in nepotrebno glušenje za učenca. — Tako bi slovenski jezik, kteri naj bi bil povsod za kerščanskim naukom na pervem mestu, dosegal časoma svoje zaželjene pravice. Kaj pa z nemščino? Tudi nemškega jezika naj se učenci uče v poglavnih šolah, toda po pameti, da jih ne bo merzlica stresla, kadar bi se jim naznanilo, da se bodo ptujega jezika ucili. — Mi poštene Nemce spoštujemo, jih ljubimo, in njih jezik se nam ne pristudi, če se ga previdno učimo. Le to nam merzi, če nam kdo nemščino silama tlači v glavo, — naj drajšo domačo reč — naš mili materni jezik — pa zatira in uničuje. •) Pervo in drngo slovengko b e r i 1 o smo ravno kar dobili. Književnost teja ligta ]i naznanja. Vredn. Pošteni Nemci tudi ne mislijo in ne delajo tako, temuč tudi spoštujejo naše pravice; saj drugače bi ne bili omikani ljudje, če bi ne Ijubili svojega bližnjega. Nemški jezik naj bi tedaj nikakor ne spodrival slovenskega, temuč naj bi se naravno, to je, na narodni podstavi in prav praktično učil, ne pa sarao s subimi, nerazumljivimi nemškimi pravili, s penitencom, s palico i. t. d. — V tretjem razredu poglavnib šol naj bi učenci dobili 1. del praktične slovnice nemškega jezika, in sicer vse po slovenski z lahkimi nemškimi vajanii, da bi jih otroci prestavljali in se v slovnici za nemški jezik urili. V četertem razredu naj bi se jim dal 2. del prakt. slovnice za nemški jezik s pridjanim nemškim berilom. Ravno tako naravno naj bi se učenci tudi časoma vadili kaj po neniški spisovati; in stavira, da bi se več naučili, kakor če bi se jim učilelj vedno grozil s palico in z drugimi neslanimij kaznimi. Ako se otroci v poglavni šoli le toliko nemškega jezika nauče, da se nekoliko pripravijo za obsirneji uk, kteri jih čaka v višjih šolah, če gredo naprej, — je poglavna šola zastran nemškega jezika prav dosti storila, in več se od nje tirjati ne more.*) Kdor pa se hoče nemškega jezika bolj na tanko učiti, naj se ga posebej uči'. Ljudska šola mora skerbeti za splošno srečo vsega naroda, ne pa za naše posamezne nemčune, kteri nikakor ne niorejo razumeti, da bi bilo prav, če ni vse od glave do nog ,,deutsch". *) Skušnja nas uči, da sama poglavna šola, naj že nemčuje kolikor more, naših dečkov ne izuri v nemščini toliko, da bi jim kaj prida koristila, če potem šolo na kol obesijo. Vredn.