27
Vraža*
Mura se šibe boji.
Od dveh v en hlev zapertih svinj je mura jedno skoz 10 mescov vsakrat zizala (sesala), kadar se jima je jesti dajalo. Stopila je namreč zizana svinja nekoliko od korita in krehala kakor bi mlade dojila. Vse se je skusilo, kar je kdo povedal, da bi utegnilo pomagati, pa prava prema se le znajdla ni. Imela je ta svinja letos sestero praset, pa tako blokih in drobnih, da  blago ni bilo  nikomur podobno.
28
Svinja je zdaj pri svojih mladih tako nenavadno slabeti jela, da je v malo dneh že potrebno bilo, praseta odstaviti, da bi Hvinja ne ceiknila.
Nekega dne pa se svinjarica zmisli, svinjo s toplim svinšekom po zizkih namazati, ter pravi: „Morda se bo zdaj m uri gabilo svinjo zizati, ker bodo zizki smerdeli". In res, mura je svinjo pustila, dokler se je svinšek zizkov deržal; ko je pa odpadel, je mura zizala, kakor popred. To zdravilo se je večkrat ponovilo in s tem tudi murno zizanje pri eni svinji ubranilo; pa kaj, da se je mura zdaj pa une zraven zaperte svinje lotila. Treba je bilo obe svinji mazati; nI kaj se je zgodilo? Mura je začela zopet svojo poprejšno svinjo zizati in zgoraj imenovano mazilo ni več pomagalo; al toliko se je vendar iz tega spoznalo, da smerdljive mazila muri ne dopadajo. Mislilo se je potem na druge močno dišeče zdravile, na priliko, na olje, ki je iz smrekove smole narejeno. Namazala je dekla s tem oljem zizke obeh svinj in mura jih zopet tako dolgo zizala ni, dokler se ni olje posušilo.
Po tolikih praznih poskušnjah se nevoljna dekla poda nekega dne z ojstro šibo v hlev mure čakat, drugi dekli pa naroči, svinjam je-ti dati. Kakor hitro je v koritu za-sipano, se svinja že tudi za murno zizanje pripravlja, dekla pa hitro s šibo svinjo po zizkih maha. Ko bi trenil, je mura svinjo pustila. „Morda bo pa brezovka muro pregnala — pravi dekla — in od sedaj bom slednjikrat s šibo čakala, kadar koli se jima bo jesti dajalo". Kakor je rekla, je tudi storila, in murnega zizanja je bilo konec, toda le tako dolgo, dokler je ravno ta dekla s šibo mure čakat hodila. Dekla se kmali naveliča mure čakati. Reče tedaj majhnemu pastirčku, naj vprihodnjič on na straži stoji in po zizkih maha, kadar mura pride. Drugi dan stopi pastirček v hlev, in svinjam se jesti prinese, al mura je že zopet pri svinji in zizati začne. Zdaj maha pastirček kar more, in od tega časa je mura zizati nehala. Pastirček je potem še kakih 14 dni na stražo hodil, al mure ni bilo več. In zdaj je že kakih 8 tednov, da nihče s šibo ne čaka in svinja je popolnoma ozdravela: ona žre brez vse zmote in sicer tako lakomno, ko nikdar popred, se pa tudi vidno popravlja, da jo je veselje viditi.
Pravijo nekteri, da mura ni kaka bolezen v kervi, ampak neko zračno pa človeškim očem nevidljivo bitje, ktero zvunaj tistega telesa živi, pri kterem si živeža iše; sicer bi se ne bila druge svinje lotila, po tem, ko je bila pri pervi po mazilu pregnana. Pravijo dalje, da muri se gnjusi do smerdljivih mazil, ker tistikrat zizala ni, ko so zizki po smerdljivem mazilu vonjali. Pravijo, da mura se tepenja boji, ker je hitro zizati nehala, kadar je dekla svinjo po zizkih mahala. Pravijo še, da mura človeka pozna, od kterega se ji je tepenja bati, ker se je dekle bala, ki jo je tepla; majhnega pastirčka se pa bala ni, dokler tudi od njega tepena ni bila.
„Novicea nam bojo morebiti vedile o tem kaj gotovega povedati? — —
Tako nam piše g. M. K. iz Koroškega, in prav hvaležni smo, da se nam take reči naznanjajo. Ni nam pa treba veliko besed za to. Mura ni nič družeča kot neumna vraža, kakor jih imamo pri živinskih boleznih na cente, lu kterih se tako dolgo odkrižali ne bomo, dokler bojo svinj ari ce in kra-varice dohtarice, hlapci in konjači pa dohtarji. Kaj res kdo misli, da ozdravljanj e bolne živine je kaj takega, česar «e vsak hlapec in vsaka dekla podstopiti more? Poglejte le enkrat — zdaj je ravno čas za to — zaklanega prasca od znotraj natanko; preišite njegove pljuča in serce, želodec in čeva, jetra in vranco; poglejte kako se žila z žilo stikuje, kako so možgani in čutnice ustvarjene itoV, in vidili bote čudno maš i no z brezštevilnimi kolesci, ki jo je Božja modrost ustvarila, da pride na svet, raste in doraste, iu druge rodi. Kaj vas ne prešine groza, ako si mislite, da to prečudno stvar hoče človek poznati, ki
se ni težke umetnosti učil, — ali se jo celo ozdravljati podstopi, kadar je zbolela? Poklicali naj bi bili ljudje k bolnima svinjama iz učenega zdravnika, in ta bi jim bil povedal, kakošna bolezen je napadla svinji. Od svinj ar ice se pa ne more več terjati. Po njeni pameti je mura svinji sesala, kakor deklo tudi včasih mora tlači; — morebiti bi se tudi od nje mora spodila, ako bi jo kdo s šibami dobro po nagi našeškal. Da ste mura in mora nevidljive bitji, mora le tisti verjeti, kdor ima ^parkeljua" za „hudičau ; pa „parkelj" je vendar še kaj, da ga lahko zgrabiš. Človek in živina imata sto in sto bolezen, kterih spoznati naj se nihče ne prederzne, ki se težke umetnosti (^zdravstva) ni učil! 8 pošastmi vidljivimi in ne vidljivimi se le strah strinja, ki je v sredi votel, okoli kraja ga pa nič ui. Nauk iz vsega tega pa nam je spet: kako živo potrebne so nam prave ljudske šole, v kterih bi po naših mislih eden poglavitnih naukov mogel biti: na tu rozn a n-stvo, prav po domače (populer) razlagano, kolikor ga je treba, da tudi prosti človek zapopade stvari okoli sebe in najimenitniše prigodbe v naturi. In kmali bi zginila cela nezmerna tropa saj najdebelejših in škodljiviših vraž.
Vred.