Članki Izvestje 11 • 2014 11 Č as, ki ga je Pavlina Pajk preživela na Gori- škem, zamejuje obdobje od začetka šestde- setih let in sredine sedemdesetih let 19. stoletja. Gorica je v času, ki ga obravnavamo, doživela mnogo novega. Bila je središče dežele Goriško -Gradiške, v kateri so Slovenci predstavljali skoraj 2/3 prebivalstva. Leta 1860 je dobila železniško povezavo preko Trsta z Dunajem in preko Vid- ma z Benečijo/Venetom, z deželo, ki je takrat še vedno pripadala avstrijski monarhiji. Prometna povezava je omogočala gospodarski razvoj zlasti v času, ko je Gorica z novo državno mejo z Italijo, uveljavljeno leta 1867, postala mejno mesto. Za- radi izgube italijanskih posesti in bližine meje si je avstrijska država zamislila, da bi mesto postalo nekak branik germanstva. Od tod tudi pobuda Carla Czoerniga, v Gorici živečega upokojenega vodje avstrijskega državnega statističnega urada, da se v Gorici ustanovi tudi nemška univerza, ki naj dopolni, ob mnogočem drugem, podobo Gorice, »avstrijske Nice«. T o poimenovanje so Ita- lijani predrugačili v Gorica, »italijanska Nica«, 1 poljski publicist Kazimierz Ostaszewski Baran- ski je imel Gorico za »slovansko Nico (słowian- ska Nicea)«, 2 Slovenci pa so sodili, da je Gorica »slovenska Nica«. Ta splet opredeljevanj kaže na raznorodnost Gorice, vendar so bili predvsem ita- lijansko-slovenski odnosi pomembno gibalo nje- nega družbenega življenja. Leta 1869, ko so prvič izvedli uradno štetje prebivalstva, a še niso uvedli rubrike narodnost oz. pogovorni jezik, je v Gorici živelo 16.659 prebivalcev, med njimi naj bi bilo * Besedilo je bilo prebrano na simpoziju ob 160-letnici rojstva Pavline Pajk (Solkan, 9. 4. 2014). 1 Soča, 16. 7. 1874, št. 29. 2 Z nad Drawy, Sawy i Soczy. Lvóv 1903, str. 181. po neuradnih ocenah 11.100 Italijanov, 3.500 Slovencev in 1.800 Nemcev. Občinska uprava je bila vse do konca habsburške monarhije v rokah Italijanov. Njih nacionalno-liberalna sestavina je z naglaševanjem, da so »Slovenci v Gorici« in ne »iz Gorice«, izločevala Slovence iz življenja v mestu. Prav to je goriški župan Giacomo Mels Colloredo septembra 1862 sporočal vladi v zve- zi z nameravano ustanovitvijo slovenske čitalnice v Gorici. Po njegovem bi tako društvo povečalo razdor v goriški mestni družbi, saj ga tudi usta- navljajo ljudje, ki so v Gorici tujci. V Gorici je bila takrat slovenska družba še povsem v povojih. Z ustavnima zakonoma iz let 1860 in 1861 je bilo v avstrijski državi, od leta 1867 v Avstro-Ogrski, uvedeno parlamentarno življenje na državni in deželni ravni. Demokratič- nejše okolje je tudi Slovence na Goriškem spod- bujalo k odločnejšemu zagovarjanju slovenskega političnega programa iz letu 1848, zlasti zaradi sožitja z Italijani, na katerih politično dejavnost je na Goriškem posredno in neposredno vplival pro- gram zedinjene Italije (risorgimento). Slovenci so začeli oziroma nadaljevali z leta 1848 prebujenim narodnostnim prebujanjem, najprej s čitalniškem gibanjem, ki je na slovenskem zahodu začelo z ustanovitvijo čitalnice v Trstu (1861) in se nato nadaljevalo z ustanavljanjem teh društev na Go- riškem in v okolici Trsta. Od leta 1868 je sledila triletna doba taborov s programom Zedinjene/ Združene Slovenije, istočasno pa čas ustanavlja- nja političnih društev in prvih političnih neso- glasij med Slovenci.Ta so vodila na Goriškem in drugod na Slovenskem v staro- in mladoslovenski razcep. Na Goriškem zlasti med letoma 1872 in 1875. Toda prej kot drugod so sprti goriški Slo- GORIŠKA LETA PAVLINE PAJK* BRANKO MARUŠIČ Redni prof. dr. zgodovinskih znanosti Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU branko.marusic@guest.arnes.si Izvestje 11 • 2014 Članki 12 venci v letih 1875–1876 dosegli sporazum, ki je ustvaril bolj ali manj stabilno petindvajsetletno obdobje sloge. Končalo se je z novim političnim klerikalno-liberalnim razcepom ob koncu 19. stoletja. Svojo prisotnost pa so Slovenci, če izvza- memo skromen gospodarski delež (gostinstvo, obrt, trgovina), takrat izkazovali tudi s sloven- skim dijaštvom, ki je v Gorici obiskovalo nem- ško državno gimnazijo in v manjši meri realko, ter slovenskimi profesorji, ki so na teh zavodih učili. Na gimnaziji je bilo na primer v šolskem letu 1860–1861 med dijaki največ Slovencev, in sicer 179, 133 je bilo Furlanov in Italijanov ter 22 Nemcev. Slovanski (Slovenci in istrsko-kvarnerski Hrvati) gojenci so tudi prevladovali na central- nem bogoslovnem semenišču. Od konca leta 1862 je bila središče slo- venskega družabnega življenja v Gorici čitalnica. Članstvo Slovencev v deželni kmetijski družbi je pobudilo triletno izdajanje prvega slovenskega li- sta na Goriškem, mesečnika Umni gospodar leta 1863, za italijanske člane je družba izdajala list Atti e memorie. Od začetka leta 1867 je polna tri leta v Gorici izhajal politični tednik Domovina. Z njim je želela vlada pridobiti Slovence, da ubla- žijo vpliv avstrijskega italijanstva in tistega itali- janstva, ki je prihajalo iz sosednje Italije. Italijani v Gorici so prvo politično časopisje dobili leta 1871 (L ’Isonzo, Il Goriziano). Tega leta je pričela v Gorici izhajati Soča, kot glasilo istoimenskega političnega društva, nastalega jeseni leta 1869. Slovensko prisotnost v Gorici je pokazal tudi leta 1861 prvič izvoljeni deželni zbor, v njem so de- lovali poslanci, ki so zastopali tudi slovenske pre- dele Goriško-Gradiške. Slovenci, kljub številčni premoči v deželi, niso v deželnem zboru nikdar dosegli niti enakovrednega niti večinskega zasto- panja. Slovensko intelektualno jedro v Gorici so predstavljali srednješolski profesorji. Med le- toma 1855 in 1875 so med drugim učili zemlje- pisec Blaž Kocen, zgodovinarja Janez Jesenko in Fran Šuklje, jezikoslovca Ivan Šolar in Maks Pleteršnik, literarna kritika in zgodovinarja Janko Pajk in Fran Levec, prirodoslovci Franc Krašan, Julij Głowacki, Matej Vodušek, Fran Erjavec, ki je bil tudi literarni ustvarjalec, in matematik An- ton Šantel. Med njimi so le nekateri ostali stalni prebivalci Gorice, kot pisatelj Fran Erjavec, ma- tematik Anton Šantel, kasneje zgodovinar Franc Kos. Vsi pa so sled svojega ustvarjanja zapustili pri svoji temeljni pedagoški nalogi pa tudi s pisa- njem v vsakoletnih šolskih izvestjih, v lokalnem goriškem in v osrednjem slovenskem tisku, na predavanjih v goriški čitalnici in v čitalnicah gori- ške okolice. Predavanje Janka Pajka o Prešernu in Petrarci v goriški čitalnici 30. maja 1864 – v čital- nici je imel Pajk tudi pevske solistične nastope 3 – je bilo objavljeno v Novicah. 4 Njegova razprava o slovenski narodni pesmi je izšla v slovenskem je- ziku v izvestjih goriške gimnazije leta 1863 (tudi separatno). Na Goriškem pa so delovali tudi – imenujmo jih kar avtohtoni – domači literarni ustvarjalci. Med njimi na prvem mestu Simon Gregorčič, ki se je med letoma 1852–1868 šolal v Gorici in prvo pesem objavil leta 1863. 5 Od leta 1872 je sodeloval v Trstenjakovi oziroma Pajko- vi mariborski reviji Zora. Pesmi pa so objavljali še domoljubni Josip Furlani Trnogorski (1826– 1914), urednik in publicist katehet Andrej Maru- šič (1828–1898), publicist in prevajalec (prevedel je Prešernovo Življenje ječa v furlanšino – Una preson la vita ...) in izdajatelj almanaha Goriški letnik Fran Zakrajšek (1835–1903), v prvi vrsti prevajalec Matej Ternovec (1842–1913) in dru- gi. Anton Klodič Sabladoski (1836–1914) je leta l868 objavil komedijo Novi svet. Zelo zgodaj sta pesniško dozorevala v devetnajstem letu starosti umrli France Kosmač (1845–1864), čigar pe- smi so izšle postumno, leta 1864, v letu njegove smrti ter Janko Leban (1855–1932), ki je svojo prvo zbirko Pesni in povesti za poskušnjo izdal kot šestnajstletnik leta 1871. Leta 1873 se je med go- riškimi pesniki s ponarodelo pesmijo Slovo poja- vila »gospodičina, vrla Slovenka« Katinka Stanič (1848–1887). 6 Semeniški profesor slovarist in 3 Novice, 17. 1. 1863, št. 3, str. 21–22. 4 Novice, 11. 6. 1864, št. 24, str. 192–193. 5 Branko Marušič, Posegi Simona Gregorčiča v politič- no življenje. V: Pogledi na Simona Gregorčiča, Nova Gorica, Založba Univerze, 2006, str. 19. 6 Soča, 20. 3. 1873, št. 12; Pavel Plesničar, 50 let po smrti pozabljene goriške pesnice. V: Slovenec, 3. 10 1937, št. 231. Članki Izvestje 11 • 2014 13 uvrščata tudi Federico Comelli (1826–1892) in Giuseppe Ferdinando del Torre (1815–1894). V Gorici je živelo tudi nekaj nemških literarnih ustvarjalcev. V prvih desetletjih 19. stoletja je izstopal Francesco Leopoldo Savio (1801–1847), ki je v nemščini pisal poezijo, v italijanščini pa domoznanska dela. Za Slovence je pomembna njegova korespondenca z Matijo Čo- pom. Goričan po rodu je bil tudi grof Karl Coro- nini-Cronberg (1818–1910), pisal je domoljub- no poezijo. Močnejša postane nemška prisotnost v Gorici po letu 1866, kar se kaže tudi v publici- stični dejavnosti. Tako je bil urednik Görzer Zei- tunga na prelomu šestdesetih in sedemdesetih let 19. stoletja pisatelj in v Ljubljani rojeni Heinri- ch Penn (1838–1918). Leta 1851 v Trstu rojena pisateljica Paul Maria Lacroma (Marie von Sch- mitzhausen) je večino svojega življenja preživela v Gorici (umrla v Mödlingu pri Dunaju 1929). Od leta 1880 je objavljala sentimentalne (pieti- stične) romane in povesti tudi z goriško tematiko, Slovenci so ji zamerili podcenjevanje slovenske- ga sveta. 7 V Pulju je bil rojen Otto von Leitgeb (1860– Sandhof, Koroška 1951), od mladosti do začetka prve svetovne vojne je živel v Gorici. Snov 7 Branko Marušič, Goriška nemška pisateljica P. M. Lacroma. V: Koledar za leto 1998, Gorica, GMD, 1997, str. 90–93. domoznanec Štefan Kociančič (1818–1883) je imel v krogu goriških literarnih ustvarjalcev po- sebno mesto. Ni bil niti pesnik niti pisatelj, toda z literaturo je bil v lokalnem okolju tesno pove- zan tudi kot literarni zgodovinar in kritik. Svojo pretežno zgodovini namenjeno ustvarjanje pa je z objavo literarnega dela, črtice Miramar (Zora, 1874), začel Simon Rutar, ki je posegal tudi v li- terarno zgodovino. V Gorici pa je bilo književno delovanje razvito tudi pri Italijanih in Nemcih. Goriška ita- lijansko-furlanska oziroma ladinska literatura je leta 1867 objokovala smrt Pietra Zoruttija, roje- nega leta 1792 v Ložah na skrajnem robu Brd, ob slovenski narodnostni in jezikovni meji. V Gorici mu je sledil Giovanni Luigi Filli (1813–1890), ki je prav tako pisal in pesnil v furlanščini. S posku- som dvojezičnega časnika (Lo speculatore goriziano – Goriški oglednik) se je leta 1862 želel približati Slovencem. V goriškem italijansko-furlanskem govoru je poezijo pisal tudi Carlo Favetti (1819– 1892), navdahnjen z italijansko risorgimentalno mislijo. V slovenščino ga je zanimivo/nerodno prevajal Blazij Bevk, podobno kot je prevajal Pi- etra Zoruttija in druge goriške pesnike. Carolina Coen Luzzatto (1837–1919) je bila časnikarka in urednica (Corriere di Gorizia), pisala je predvsem mladinsko literaturo.V vrsto ladinskih literatov se Razglednica Solkana iz začetka 20. stoletja (vir: Anton Jerkič: Pozdrav iz ...: stare razglednice primorskih krajev. Nova Gorica: Branko, 1999). Izvestje 11 • 2014 Članki 14 slovenskega rodu v revolucionarnem letu 1848 in »nar glasniši podpornik slovenstva,« kot piše časo- pisna vest. 11 V Trstu je leta 1861 vodil krajši za- časni odbor tamkajšnje čitalnice. Njegov starejši brat Andrej (1815–1864) si je našel ženo v Lvovu (poročen 1850) in je kot podpolkovnik avstrij- ske armade padel med avstrijsko-dansko-nemško vojno v Schleswig-Holsteinu. Mlajši brat Matija (1822–1875) je bil prvi slovenski solkanski župan in goriški deželni poslanec. Josipova sestra Katari- na (1823–1870) je bila soproga bovškega župana in poštarja Alojza Zorča, sestra Ana Marija pa se je poročila v Prvačino z mlinarjem Mozetičem. Doljakovi so se novembra 1830 iz Gr- garja preselili v Solkan in potlej so veljali za Sol- kance. Matija se je oženil (26. 9. 1851) z Ano Marijo Anderlič (r. 6. 3. 1823) s Placute v Gorici. Imela sta dva otroka, in sicer Josipa (r. 22. 11. 1852), ki je postal gradbenik 12 in hčerko Angeli- no/Angelo Katarino (r. 27. 9. 1854). Angela Do- ljak se je omožila s trgovcem Kavčičem iz Gorice (Na Kornu) in je bila stara mati prerano umrlega pesnika Branka Jegliča (1903–1920), najboljšega mladostnega prijatelja Srečka Kosovela. Soproga Matije Doljaka je umrla 4. ok- tobra 1854. Matija se v drugo poročil leta 1867 s Katarino Brecelj (u. 1918) in imel z njo hčer- ki Gabrijelo (1868) in Kristino (1870) ter sina Maksimilijana (u. 1872). Po smrti brata Josipa je v Solkanu skrbel za nečakinje Pavlino (Paolino), Henrijeto (Enrichetta) in Teodolino (Teodolin- da), nečak T eodor (T eodoro; 1851–1893) je bival na Dunaju v deškem zavodu; 13 njegov bratec He- nrik (Enrico) pa je umrl še kot dojenček. Pavlina je iz tujega okolja, iz Lombar- dije, kjer je bila rojena, ter Trsta in Gorice, prišla prav v Solkanu »v prvo dotiko s svojim narodom in slovensko govorico«, 14 saj je do materine in nato očetove smrti v domačen in tujem okolju preje- 11 Slovenija, 31.10. 1848, štev. 35. 12 V Soči (29. 5. 1873, št. 22) je objavil članek o žele- znici čez prelaz S. Gothard v Švici. 13 Teodor je postal državni pravdnik v Gorici (Soča, 7. 3. 1879, št. 10). Leta 1880 se je poročil z Leopoldino Lindemann. 14 Janko Pajk, Životopisne in književne črtice za vvod. V: Zbrani spisi Pavline Pajkove. 1.Celje, D. Hribar, 1893, str. 4 (1–11). za svoje romane in povesti je jemal, podobno kot Lacroma, tudi iz goriškega okoliša in iz preteklo- sti Goriške. Pavlina Pajk, rojena Doljak, 8 je prišla na Goriško potem, ko sta ji umrla starša. Najprej je na porodu umrla mati Pavlina, rojena Milhar- čič. Bila je hčerka profesorja na goriški gimnaziji Ivana Milharčiča (1792–1864) in Terezije Pre- merstein (1801–1864), poročila sta se leta 1822. 9 O Milharčiču ne vemo veliko. Premersteini pa so s priimkom Premrov izvirali iz Vrhpolja pri Vipa- vi, kasneje so domovali v dvorcu Tabor v Vipavi. Andrej Premrov (1763–1818) je bil zaradi gospo- darske uspešnosti 18. septembra 1783 povzdig- njen v dedni viteški stan s predikatom Premerste- in (Ritter Premrau Edler v. Premerstein). Po Primorskem slovenskem biografskem leksikonu je bila stara mati Pavline Doljak, že omenjena Terezija Premerstein, dvorna dama na dvoru v Gorici v emigraciji živečih Burboncev. Po Slovenskem biografskem leksikonu pa je bila dvor- na dama Pavlinina mati prav tako Pavlina. K taki službi je obema verjetno pripomogel plemiški na- slov. Povezavo Milharčičevih z goriškimi Burboni pokaže tudi podatek, da je profesor Ivan, stari oče Pavline Pajk, po smrti pretendenta za francoski prestol in v Gorici junija 1844 umrlega grofa An- goulêmskega (Ludvika XIX.) napisal grofovo bio- grafijo v nemščini (Graf von Marnes oder Ludwig Antoin Bourbon, ältester Sohn Carl X Königs von Frankreich und Navarra in Görz) in jo predložil državni oblasti, da jo natiska, a je vrhovni cenzor grof Josef Sedlnitzky objavo zavrnil. 10 Pavlinin oče Josip Doljak je umrl v Tr- stu maja leta 1861, mesec dni po tem, ko je Pa- vlina dopolnila sedmo leto starosti. Josip Doljak je bil tretjerojeni od desetih otrok v družini Jože- fa Doljaka, premožnega kmeta v Grgarju. Bil je pravnik in kot osemindvajsetletnik je postal eden izmed treh prvih primorskih državnih poslancev 8 V biografijah (SBL, PSBL) piše, da je bila rojena v Paviji. Pavlina Pajk pa je zapisala, da je bil kraj njene- ga rojstva Milano (Ženski svet, 2/1924, str. 27). 9 Miha Preinfalk, Plemiške rodbine na Slovenskem. 18. stoletje. l. Od Andriolija do Zorna. Ljubljana, Vihar- nik, 2013, str. 104, 113, 232. 10 Luigi Bader, Il Borboni di Francia in esilio a Gorizia. Gorizia, Cassa di Risparmio, 1993, str. 152. Članki Izvestje 11 • 2014 15 poroča: »Ako si prišel, dragi bravec, pred poldrugim letom v našo prijazno vas, in opazoval, kako da se prosto ljudstvo narodnosti nič ne zaveda, da ob bre- gu Soče še vse spi: moraš pritrditi,da je zdaj, odkar imamo Čitalnico, vse veliko bolje. Izginile se itali- janske pesmi, ki so jih prej fantje peli: pred občinsko pisarnico si zagledal poleg uradnih spisov: ‘Avviso’, ‘Notificazione’, ‘Kundmachung’itd. tudi že poprej kako slovensko ‘Oznanilo’; ali, odkar je izvoljen za župana znani korenjak g. M. Doljak, se je vse na bolje predrugačilo. Uraduje se zdaj vso po slovenski: ‘županijska pisarnica’ ima čisto slovenski značaj. Posadila se je po tem takem slovenščina na svoj ča- stni sedež, kjer je prej nam na škodo le ptujka itali- janščina v čisto slovenskem Solkanu gospodovala.« 20 S prevzemom županskega mesta se je pri Doljaku izvršil pomemben preobrat. Pavlina se spominja, da je med letoma 1868 in 1869, ko se je po šolanju v Gorici vrnila v Solkan, živela v popolni nezavednosti, »da obstoji i en omikan slo- 20 Domovina, 12. 6. 1868, št. 24, str. 96. mala italijansko vzgojo in v pismu Cimpermanu je 21. februarja 1875 napisala, da je bila italijan- ščina njen materni jezik, 15 toda, kot je zapisal njen sin Milan Pajk, »je bil tudi Pavlini Doljak pravzaprav Solkan rodni kraj«. 16 Solkan je bil svojem okolišu od sredi- ne 16. stoletja znan prav zaradi svetogorske božje poti. Prav zavoljo tega je prišel v slovensko knji- ževno in prevodno ustvarjanje leta 1843 z izidom knjižice Kratka povést od boshie poti na Sveti Gori nas Salkanam blisu Gorize od issidanja, posnejshi- ga podrenja in supet ponovlenja zerkve: Is lashkiga prestavlena. Prvič se ime Solkana pojavi v slo- venskem periodičnem tisku leta 1850. 17 Wolfov nemško-slovenski slovar (1860) je ime Salcano, ki je bila tudi nemška oblika, slovenil kot Solkan. Pisatelj Janez T rdina ga je poznal kot Solkamen. 18 Kraj, v katerem je Pavlina s presledki – od osmega do štirinajstega leta starosti se je šola- la pri uršulinkah v Gorici, nato živela v Solkanu in od jeseni leta 1873 znova v Gorici, skupaj s sestrama pri bratu Teodorju – preživela svoja otroška in mladostna leta, je bil skupaj s Krom- berkom in Lokami samostojna občina z močnim vplivom bližnje Gorice, s katero je bil povezan že takrat, ko se je leta 1001 pojavil v pisanem zgo- dovinskem viru. Solkanci so s pridelki oskrbovali prebivalstvo Gorice, mnogi so tu našli zaposlitev, več plemenitih družin je imelo v Solkanu svoje rezidence in posesti. Med temi je bila tudi druži- na De Bartolomei, katere predstavnik Francesco je bil dolgoletni solkanski župan. Na županstvu se je uradovalo v italijanščini, toda Bartolomei je bil Slovencem naklonjen, nenaklonjeni naj bi jim bili nekaterini drugi prebivalci Solkana. Po smrti Bartolomeia (marec 1868) je postal župan Matija Doljak, tako je občinska uprava prešla v slovenske roke. Slovenščina pa je povsem prevladala potem, ko je postal jeseni 1872 občinski tajnik učitelj Tomaž Jug. 19 Dopis iz Solkana sredi leta 1868 15 Jože Glonar, Mlada leta Pavline Pajkove. V: Ženski svet, 2/1924, str. 27. 16 Pavlina Pajkova. Literarna študija. V: Dom in svet, 1902, str. 331. 17 Jadranski Slavjan, junija 1850, št. 4, str. 95. 18 Zgodovina slovenskega naroda. Ljubljana, Matica slo- venska, 1866, str. 119. 19 Soča, 21. 9. 1872, št. 38. Portret Pavline Pajk. Izvestje 11 • 2014 Članki 16 postal njen predsednik) zavzemali slovenski javni delavci iz Gorice kot Ernest Klavžar, Franjo Fer- fila, Matej Ternovec, Viktor Dolenc. Posebnost otvoritvene prireditve je bil zagotovo četverospev Solkanska, ki ga je za priložnost odprtja čitalnice »zložil« Miroslav Vilhar, Matej Ternovec pa je za isto priložnost napisal in prebral sonet Solkan- cem. Vilharjeva pesem ni nastala slučajno. Pesnik je namreč spomladi leta 1867 prišel v Gorico in se v gostilni Katarini na Goriščeku srečal z goriškimi dijaki. 26 Njegova hčerka Josipina, ki je bila kot gospodična gost na otvoritvi solkanske čitalnice, je kasneje živela v Gorici kot soproga železniškega uradnika Ljudevita Premrouja. V njunem zakonu se je leta 1871 rodil sin Miroslav, kasneje pravnik in krajevni zgodovinar, poročen je bil s hčerko pi- satelja Janeza Mencingerja, a ne za dolgo, ker je mlada soproga kmalu umrla. Doljakova domačija je z javnim nasto- panjem hišnega gospodarja Matije postala dru- žabno središče kraja in še več, sem so prihajali tudi vidni Slovenci iz Gorice. Med njimi dr. Karel Lavrič, Ernest Klavžar in kasneje, ko sta službo- vala v Gorici, na gimnaziji in na realki, tudi Fran Levec in Fran Šuklje. Ob koncu šestdeseth let 19. stoletja, ko so se že kazali zametki staro- in mla- doslovenskega nesporazuma tudi na Goriškem, je bil krog okoli Matije Doljaka liberalno oziroma mladoslovensko opredeljen. Mladoslovenci so zlasti v verskih zadevah kazali veliko več strpnosti od katoliškega tabora. Zato so sprejemali voditelj- sko vlogo protestanta dr. Karla Lavriča, medtem ko je staroslovenska skupnost sodila: »Mož, ki se sicer narodnjaka imenuje in dela, pa nima vere ali se sramuje, jo očitno spoznati, ali ki ni naše vere, ni za nas […].« 27 Matija Doljak je bil jeseni 1869 med ustanovitelji Soče, prvega slovenskega političnega društva na Goriškem. Leta 1870 je postal dežel- ni poslanec in eden vodilnih slovenskih politikov na Goriškem in predsedoval je tudi društvu Soča. Doljak je v začetku leta 1875 umrl, slovenska jav- nost na Goriškem je njegovo smrt obžalovala. V Trstu živeči pesnik Fran Cegnar je napisal pesem 26 Novice, 15. 5. 1867, št. 20, str. 164. 27 Glas, 1. 8. 1873, št. 31. venski narod«. 21 V družini strica Matije, ki je sicer veljal za narodnjaka, se je govorilo le italijansko. T oda to je bil čas šempaskega tabora (18. oktober 1868), v katerega programu je bila tudi Zedinje- na Slovenija. Doljak, ki se je malo pred tem iz »Savla spreobrnil v Pavla« ter »se je v svojem posto- panju še nekako plašno oziral na svoje nekdanje la- ške prijatelje,« je menil, naj o programu Zedinjene Slovenije tabor ne razpravlja. 22 Težnje Slovencev so se mu zdele prenapete in neuresničljive, 23 toda organizatorji tabora so ga prepričali v pravičnost slovenskih političnih zahtev. Podpisal je vabilo na tabor, na njem tudi govoril. Govoril pa je tudi na taborih v Brdih (1869) in v Tolminu (1870). Časopisna poročila o delovanju goriškega dežel- nega zbora, katerega član je Doljak postal sredi leta 1870, so mu oponašala njegovo poznavanje slovenščine. 24 V Solkanu, v kraju, v katerem je žive- lo in imelo posesti nekaj italijanskih in nemških plemiških družin (Battistig/Batistič, Bartolomei, Gironcoli, Mulitsch Palmenberg, Nordis, Obizzi, Puppi, Riccabona Reichenfels, Stabile), se je na- rodna prebuja v ustavnem obdobju začela v drugi polovici šestdesetih let 19. stoletja. T o posebej po- udarjamo, saj je imela solkanska narodna straža svojo slovensko zastavo že leta 1848. Februarska prireditev (Vodnikova beseda) leta 1867 – prip- ravili so jo goriški slovenski dijaki – je Solkan- ce »tako rekoč iz polnočnega spanja prebudila«. 25 Sledile so priprave za ustanovitev čitalnice in po času nastanka enaindvajseta čitalnica na Sloven- skem je bila svečano odprta 14. julija 1867. Za njeno ustanovitev so se poleg domačinov (med njim tudi Matija Doljak, ki je 14. maja 1868 21 Jože Glonar, Mlada leta Pavline Pajkove. V: Ženski svet, 2/1924, str. 27. 22 Branko Marušič, Pregled politične zgodovine Sloven- cev na Goriškem 1848–1899. N o v a G orica, G oriški muzej, 1966, str. 209. 23 Soča, 7. 9. 1876, št. 36. 24 Na primer (Novice, 7. 9. 1870, št. 28, str. 290). Ka- toliški goriški tednik Glas (22. 11. 1872, št. 21) je tudi zapisal: » ... kakor nas po eni strani veseli, da se v zboru po slovenski govori, tako težko nam dè, da se tako govori, kakor on. Naj bi se držal svojega prijetnega solkanskega dialekta ...«. 25 Stoletnica Slovenske čitalnice v Solkanu 1867–1967. Solkan, KO SZDL, 1967, str. 4–9. Članki Izvestje 11 • 2014 17 marca 1872 in o nastopajočih je Rutar zabeležil: »Pavlina je igrala vse pretirano in preafektirano. Enkrat se je celo predrznila na odru 'smrkovec' reči.« Po Rutarju je njena sestrična Angela igrala bolje, a vendar ni bilo dobro. Za Doljakovi dekleti, ki sta nastopili na veliki besedi v goriški čitalnici v po- moč stradajočim na Kranjskem 17. marca 1872, je Rutar napisal pohvalno besedo, še posebej za Pavlino. 34 V časopisih pa so bile objavljene le pohvalne besede. Posebej omenimo Prešernovo besedo v Gorici. Mladoslovensko-staroslovenski nesporazumi so prvi javni odraz na Goriškem do- bili sredi leta 1872, ko so stari pričeli izdajati te- dnik Glas. Pavlina se je pridružila mladim in tako je sodelovala kot recitatorka Prešernove pesmi Neiztrohnjeno srce na Prešernovi besedi v hote- lu Pri zlati zvezdi v Gorici, 29. decembra 1872. Ta beseda je bila odgovor mladih – med njimi Frana Levca, Franja Šukljeta, Julija Głowackega in Štefana Široka – od novembra 1872 suplenta za klasične jezike na goriški gimnaziji – na sta- roslovenski prevzem vodenja goriške čitalnice, ko je Josip Tonkli v boju za predsedniško mesto 9. novembra 1872 premagal Frana Erjavca. Šuklje se spominja: »Čitalnico smo naposled docela bojkoti- rali, zato pa smo sklenili prirediti narodno slavnost v takem obsegu, kakor je slovenska Gorica dosihmal še ni videla. Peščica nas je bilo delavcev, a poka- zali smo toliko gibčnosti in iznajdljivosti, da smo dvignili celo slovensko Goriško ter pritegnili mnogo slovenskega občinstva iz Trsta in njegove okolice.« 35 Dan po Prešernovi besedi, 30. decembra 1872, je imelo občni zbor politično društvo Soča. Ta zbor naj bi odločil, ali naj društvo vodi dotedanje li- beralno vodstvo ali pa naj prevlada konservativna smer. S 64 glasovi je zmagala mladoslovenska li- sta, ki ji je načeloval dr. Karel Lavrič, 37 glasov je dobil dr. Josip Tonkli. Tako je bil opravljen prvi slovenski politični razkol na Goriškem. Dokonč- no formalno podobo je dobil nekaj tednov kas- neje z ustanovitvijo konservativnega političnega 34 Simon Rutar, Dnevnik (1869–1874), T rst- Nova Go- rica, NŠKT in Goriški muzej, 1972, str. 84, 90, 91. Op. 238 na strani 84 napačno pojasnjuje, da sta bili Pavlina in Angela sestri. 35 Goriški spomini. Sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830–1918. Gorica, GMD, 2002, str. 59. V spomin Matiji Doljaku, uglasbil jo je Anton Hribar. 28 Slikar Ludvik Grilc pa je na pobudo sol- kanske čitalnice naslikal njegov portret. 29 V narodnostno spremenjenem vzdušju, ki je zavladalo pri Doljakovih v Solkanu – k temu so pripomogli tudi obiski, med njimi je na Pavli- no najmočnejši vtis naredil dr. Lavrič –, je pričela javno nastopati. Morda je bilo prvič takrat, ko je časopisna vest poročala o besedi solkanske čital- nice 20. decembra 1868 in se za anonimno »malo deklamatorico« 30 skriva še ne petnajstletna Pavli- na. Med vsemi, ki so jo v mladosti vzgajali v slo- venskem duhu, je največjo sled zapustil dr. Karel Lavrič. Posvetila mu je dve poglavji svojega spisa Ženska pisma prijatelju. 31 Tako se ga spominjala: »Lavrič je zahajal v našo družino najmanj dvakrat na teden. Politične zveze z mojim strijcem so ga tija vabile. Bili so takrat hudi čas na Slovenskem. Prepi- ri, osebni napadi mej slovenskima strankama so bili na dnevnem redu, a glavna oseb, na kojo so letele najostreješe puščice, bil je – ubogi Lavrič«. 32 Še preden se je iz Solkana skupaj s sestrama novembra 1873 preselila k bratu Teo- dorju v Gorico je leta 1872 – tu je služboval kot avskultant na sodišču, potem ko je končal pravne študije –, nastopala v goriški čitalnici. Pavlina je v pismu Josipu Cimpermanu 21. februarja 1875 sporočala, kako njen brat, ki je sicer do nje ljubeč, nima slovenskega duha. Slovensko pisati ji sicer ni prepovedal, a vendar je na njeno pisanje gledal »čemerno in nezadovoljno«. Tako je tudi delovala v čitalniškem gibanju tudi potem, ko je z bratom živela v skupnem gospodinjstvu. Zato je nena- vadna časopisna vest, da je njen brat decembra 1873 postal član odbora čitalnice v Gorici. 33 Simon Rutar se je v svojem dnevniku spomnil, da je 31. decembra 1871 na besedi v goriški čitalnici deklamirala Pavlina Doljak »sploh dobro (ne glede na neke posebnosti)«. Na isti prire- ditvi »venec si je zaslužila« v igri Vdova in vdovec Angela Doljak, hčerka Matije, Pavlinina malo mlajša sestrična. O prireditvi v goriški čitalnici 3. 28 Soča, 7. 9. 1876, št. 35 in 28. 9. 1887, št. 70. 29 Soča, 10. 6. 1875, št. 23; 27. 1. 1876, št. 4. 30 Domovina, 25. 12. 1868, št. 52, str. 208. 31 Zora, 1. in 15. 5. 1877, št. 9 in 10. 32 Zora 15. 5. 1877, št. 10, str. 156. 33 Slovenec, 6. 12. 1873, št. 22. Izvestje 11 • 2014 Članki 18 zahvalili s ploskanjem in se živio klici,« je pisalo v poročilu ob nastopu Pavline na prireditvi, ki jo je ajdovsko društvo Sloga pripravilo 15. avgusta 1874 Pri Rebku sredi Vipavske doline. 41 Tega leta pa je Pavlina objavila prve pesmi v maribor- ski Zori, še pred tem je s podpisom –l–19. juni- ja 1873 izšla v Soči, pomembno vlogo pri listu je takrat imel Fran Levec, njena prva objava, in sicer lirična proza je imela naslov Prva ljubezen. Še pred Pavlino je krajšo prozo Premišljevanje na mirodvoru objavila njena sestrična Angelina/An- gela. 42 V Pavlinino življenje je nato krepko posegla tudi smrt strica Matije Doljaka. Iskala je tisto življenjsko oporo, ki jo je dotlej imela pri stricu. Našla jo je v stikih z vdovelim Jankom Pajkom, urednikom Zore in v dopisovanju s pe- snikom Josipom Cimpermanom. Stiki s Pajkom so konec leta 1875 43 pripeljali do zaroke in 26. februarja 1876 sta se poročila. V pismu Cimper- manu je 3. oktobra 1875 sporočala: »Solkan postal mi je pravo brezno v kojega se bojimo ker vemo, da vanj ne moremo, tako on vzbuja le žalostnih spomi- nov, koji meni povzroče ono žalost, v kojej enkrat utopljeni si ne moremo jo tako kmalu iznebiti.« 44 Zelo verjetno je, da so se spremenila sorodstvena razmerja. Z odhodom v Maribor se je poslovila od »goriške domovine«, kot je zapisala v pesmi Slovo od domovine in zaželela, naj ji ta domovina v prihodnosti ne odreka spomina. Tudi danes, če prav razumem Pavlinine besede, izpolnjujemo to davno izrečeno željo. 41 Soča, 20. 8. 1874, št. 34. 42 Soča, 31. 10. 1872, št. 44. Objava je podpisana: An- gelina D......a. 43 Slovenec, 14. 12. 1875, št. 146. 44 Ženski svet, 2/1924, str. 129. društva Gorica (uradno potrjeno 1. 3. 1873). Že omenjeni Štefan Širok je v Soči zapisal: »Da, 29. december, ti ne prideš več mi iz spomina.« 36 Ši- rok je bil, sodeč po nepodpisanem članku »Slu- čaji usode« v časniku Dan, 37 tisti »izvoljenec« Pa- vlininega srca in razlog za njeno najbolj grenko bolečino, za nesrečno ljubezen, o kateri je pisala tudi v avtobiografskem pismu Cimpermanu (21. 2. 1875). Doma je bil z Ravnice in skoraj na- tanko pet let starejši od Pavline. Sodeloval je pri Levstikovem Pavlihi in Soči, prijateljeval je z Lev- cem. Veliko je zahajal v Solkan k Doljakovim in na čitalniški prireditvi v Solkanu 24. septembra 1871 je nastopal skupaj s Pavlino, njeno sestrič- no Angelo in njenim bratom oziroma Pavlininem bratrancem Josipom (Pepijem). 38 Pavlina naj bi Široku, oziroma ljubezni, ki ni »dospela do cilja«, posvetila vrsto pesmi. Štefan Širok je umrl leta 1890 v ruskem Nikolajevu ob Črnem morju, tu je služboval kot profesor. Če so podatki o odnosih med Pavlino in Širokom resnični, je zato morda podatek, da se je njena prva ljubezen razdrla, ker je šel fant za duhovnika, zmoten. Morda gre za zamenjavo s hčerko Pavlinine sestrične Gabrijele Doljak, poročene Franko, za Vido Franko, ki naj bi se razšla z Alojzijem Resom. Res se je odločil za semenišče, Vida pa za redovnico in postala je kar- meličanka Doloroza. Tudi Širok je poleg Jakoba Čebularja, Ignacija Guntarja, Ernesta Klavžarja, dr. Karla Lavriča, Frana Levca in morda še drugih spadal v Collegium ucenjacorum goritiense, ki se je v Gorici sestajal na »učenjaških shodih«. Taka shajanja je konservativni slovenski tabor na Go- riškem grajal. 39 Vredno je še omeniti, da je na čitalniški prireditvi februarja 1873 v Solkanu ob Pavlini, katero »bilo bi brez potrebe« pohvaliti, nastopila tudi njena sestra Teodolina. 40 »Kedor je to gospo- dično uže slišal deklamovati, si more misliti, da so bili poslušalci jako navdušeni in da so se gospodičini 36 Soča, 9. 1. 1873, št. 2. 37 Dan, 2. 7. 1913, št. 545. 38 Branko Marušič, Primorski čas pretekli. Koper, Lipa, 1985, str. 355, 362. 39 Branko Marušič, Pregled politične zgodovine Sloven- cev na Goriškem 1848–1899. N o v a G orica, G oriški muzej, Nova Gorica 2005, str. 261–262. 40 Slovenski narod,13. 2. 1873, št. 36,