V mrežah ^rc-tia30 »Ubogi fant,« se je naposled oglasila ena izmed njih. »Prost bi rad bil, a jaz čutim, da ga Bog ne bo izpustil iz ječe, dokler ga ne bo vzljubil. Ko bo začel Boga Ijubiti, se bo gotovo rešil. Ker Bogu ni nič nemogoče...« »Oh, ko bi ga le mogli pripraviti do tega, da bi zaupal v Boga in ga ljubil,« je vzdihnila Alojzija. »To bo težka naloga!« je pripomnila bolnica, ki je Štefana v srcu obsojala zaradi besed, ki jih je pisal proti Bogu. »Jaz mislim,« se je spet oglasila prva, »da bi bilo dobro, če bi se obrnili na tamošnjega duhovnika.« »Štefan je že omenll, da mu je g. župnik govoril o veri in spovedi, a on se ni zmenil za to,« je rekla Alojzija. »Poskusimo še enkrat,« je rekla prejšnja bolnica. »Jaz predlagam, naj se pelje gospodična Alojzlja v Ellington in gospodu župniku vse pojasni.« Predlog je bil soglasno sprejet. Alojzija je izjavila, da se bo takoj naslednjega dne peljala v Ellington. Alojzija se je z jutranjim vlakom res odpeljala. Župnika ni našla v jetnišnici. ¦ »Ali bi mi mogli povedati, kje ga najdem,« je vprašala pisarniškega uradnika. »Stanuje v tisti hiši, ki stoji tik katoliške cerkve.« Alojzija je šla proti cerkvi. Ustavila se je pred skromno hišo, ki je stala poleg cerkve. Iz hiše se je slišalo petje. Glas je bil ženski, starikav in tresoč. Močno je potrkala na vrata. Petje je utihnilo. takoj nato pa se je slišalo vprašanje: »Kdo je?« Alojzija je brez odgovora vstopila in šla naravnost v kuhinjo. Sprejela jo je starejša ženska, ki jo je precej nezaupno motrila. »Kaj hočete?« je vprašala ne preveč prijazno. »Z gospodom župnikom bi rada govorila.« »Ni doma.« »Kdaj se vrne?« »To vesta samo on in Bog. Ali ga hočete peljatl k bolniku?« »Ne.« »O, potem ste zaradi poroke prišli? Kar pojdite in se jutri vrnite!« »Jutri ne bom mogla priti,« je mirno odvrnila Alojzija. »Danes sem se zato pripeljala iz Pikertona, da bi z njim govorila.« »O, vi ste se iz Pikertona pripeljali? Takoj se mi je zdelo, da sem vas že nekje videla.« Stopila je pred Alojzijo in si jo natančneje ogledovala. »Sveta nebesa, vi ste, gospodična Alojzija!^ Kar groza me popada, če pomislim, da ste tako daleč prišli in jaz bi vam skoraj vrata pokazala. Le pridite in se vsedite! Kako se ^oruti gospa Krfiicic. ki jo je zadela taka nesreča zaradi sina? In kaj dela sestra, in kako se že imenuje ...« »Benigna.« »Da, da, da. Sestra Benigna. Zlata doša, prava svetnica.« Alojzija se je medtem vsedla. »Morda se čudite temu,« je nadaljevala starka, »da babico Dugan najdete v elligtonskem župnišču. Takoj vam bom vse razložila, medtem pa skuhala čaj ... Veste, pred šestimi meseci sem čitala v nekem katoliškem listu oglas, da tukajšnji gospod župnik potrebuje starejšo gospodinjo. Ker sem se prejšnjega dela že naveličala, sem se oglasila tukaj in dobila mesto.« »Prepričana sem, da je ta služba prijetna.« »Prijetna? No, v gotovem oziru že, a povem vam, da bi često raje bila na svojem prejšnjem mestu, kjer mi ni bilo treba za nikogar skrbeti. Oh, z gospodom župnikom je križ!« Medtem je voda zavrela. Gospa je pripravljala čaj in pri tem nemoteno nadaljevala: »Takega človeka še niste videli. Verujte mi, da je težje na njem obdržati zimski plašč kakor na dežju suh ostati. Pretekli teden, ko je bilo tako mrzlo, je na cesti slekel plašč in ga dal prvemu po tepuhu, ki ga je srečal. Nato sem ga pregovorila, da si je kupil nov plašč. Mislite, da ga še ima? Kaj še! Pred tremi dnevi je tudi tega dal beraču. Oh, kak križ imani s tem človekom! A to še ni vse. Le poslušajte. Danes zjutraj sem mu pripravila dober zaj\rT.v ¦vficiiia pem gj^ (ja se mora človek v takem pasjem vremenu dobro pokrepčati. A on vam pride iz cerkve in mi pove, da ne bo zajtrkoval. In zakaj ni jedel? Ker je bolan in ni mogel jesti.« »Bolan je?« se je zavzela Alojzija. »Pa še kako bolan! Ves prehlajen. Ponoči so obesili nekega Italijana. Gospod župnik ga je spremljal pod vislice, nato je pa šel v cerkev in je vso noč preklečal na mrzlih tleh ter molil za dušo obešenca. Zjutraj sem mu rekla, naj ostane v postelji, da se spoti. On je odkimal, češ da mora obiskati nekaj ubogih družin in bolnikov. Naročil mi je, da ga naj iščemo pri Grantovih, če bi ga kdo prišel klicat k bolniku . .. Oh, križ je s tem gospodom, križ! — Ce ne bi vsega sama videla, ne bi verjela, da so taki Ijudje na svetu. Pomislite, ta človek vsak teden tri noči v cerkvi prebije pred Najsvetejšim. Če bi si upala kaj reči, bi mu povedala, da s tem greši zoper peto božjo zapoved, ker ne pazi na svoje zdravje. Oh, če bi vedel, da vam pripovedujem o teh stvareh, bi danes morala pobrati šila in kopita.« »Bodite mirni, jaz mu ne bom nič povedala,« je dejala Alojzija. Izpila je čaj, si nataknila rokavice in vstala: »Grem h Grantovim, ker nimam časa, da bi čakala nanj. Kje stanujejo Grantovi?« Gospodinja jo je spremljala do vrat in ji z roko pokazala v smer, kjer bo našla Grantovo hišo. »Ne boste je zgrešili,« je dejala. »Predzadnja je na koncu vasi in najbolj revna.« Alojzija se je zahvalila in šla. Grantovo hišo je z lahkoto našla. Potrkala je na vežna vrata. Odprlo jih je drobno štiriletno dekletce. »Ali je gospod župnik pri vas?« je vprašala Alojzija in stopila v vežo. Deklica je prikimala in z roko pokazala na zaprta vrata. Alojzija se je nekoliko razgledala. Na desni strani so bila ena vrata odprta. Alojzija se je ustavila pri njih. Pred seboj je videla revno sobo. V eni postelji je ležala žena z nekaj tednov starim otrokom v naročju. V drugem kotu je stala stara vojaška postelj. Na njej je ležal mož kakih petintridesetih let Noge je imel povite. Sredi sobe je stala železna peč. Alojzija je šla dalje. Odprla je vrata, za katerimi je moral biti gospod župnik. Zagledala je nenavadno sliko. Od enega do drugega kota kuhinje je bila napeta vrv. Na njej so se sušile plenice. V kotu poleg vrat je bil vodovod. Pred njim je stal župnik. Sklanjal se je nad škaf in pral. Tako je bil zatopljen v delo, da se je šele takrat ozrl, ko je Alojzija zakašljala. Pogledal jo je z otroško nedolžnostjo. Nenadni obisk ga ni spravil v zadrego. Za hip je prenehal z delom in mimo, Ijubeznivo vprašal: »Cesa želite?« »Gospod župnik, jaz sem prišla iz Pikertona in bi rada govorila z vami.« »Kdo vam je povedal, da sem tukaj?« »Ali moram povedati?« je smehljaje vprašala Alojzija, nakar se je tudi župnik nasmehnil. »Prosim, sedite!« ji je ponudil edini stol, ki je bil v kuhinji. »Povejte, kaj vas je privedlo sem!« Alojzija je na kratko vse povedala. Ko je končala, je duhovnik sklonil glavo in nekaj časa razmišljal. Nato je dejal: »Gospodična, to je stara pesem, ki se vedno po navlja. Kmicic je izvrsten fant, toda o verskih stvareh mu lahko govorim noč in dan, pa nič ne dosežem. On si je vtepel v glavo, da vera ni zanj. Ob ugodnih prilikah bora seveda še govoril z njim. A zdi se mi, da je najboljše, kar moremo storiti, molitev zanj. Prosimo Svetega Duha, naj ~"iu presveti pamet.« »Gospod župnik, ali molite zanj?« »Da.« »In boste molili tudi v moj namen?« »Prav rad, če želite. Sedaj pa z Bogom!« ji je prožil roko in se nato takoj lotil dela. Alojzija je šla v sobo. Otrok je sedaj bil buden in je jokal. Mati ga je mirila. Alojziji se je zdelo, da še ni videla take materinske aežnosti, kakor je odsevala z bledega obraza te -lboge žene. Stopila je k postelji in Ijubeznivo vprašala: »Ali bi vam mogla v čem pomagati? Morda bi prijela otroka?« Mati se ji je hvaležno nasmehnila. Alojzija je vzela otroka v naročje in se je z njim sprehajala po sobi gor in dol. Otrok je utihnil in jo začudeno gledal. »Zaniraivo, vas ima rad,« je tiho dejala mati. »Pri drugih joka.« (Dalje sledJJ