Ciril Zlobec 204 Ciril Zlobec SEDEM NENAVADNIH DNI ČISTO NAVADNEGA TEDNA PONEDELJEK (Radovednost) Nedolžno sam kot iz plenic pozabe se v jutro dramim, manem si oči; kod da naravnost vame se dani, nov dan postavlja predme nove vabe za utrudljivo pot do konca dneva, ki že opoldne znana se mi zdi: na njej zdaj miljnih kamnov svojih dni nič več ne štejem, jih le še odštevam. Pa vendarle: pred mano je nov teden, poln starih upov in pričakovanj, da tokrat, kar se ni, se bo zgodilo. Kot otrok v temen gozd se spuščam vanj, pripravljen na streznitev in slepilo. Bolj kot kdajkoli sem že radoveden. TOREK (Golobi) Prijazen zimski kič: sneg in tišina v medvedje spanje prek ljubljanskih streh sta si mehko postlala; v blag nasmeh pogled me sili: speča domovina. Nedolžno sam kot iz plenic pozabe se v jutro dramim, manem si oči; kod da naravnost vame se dani, nov dan postavlja predme nove vabe 205 SEDEM NENAVADNIH DNI ČISTO NAVADNEGA TEDNA Moteča v tej idilični podobi sta le na bližnji cerkvi črn križ in divji kostanj sredi nizkih hiš: sneg z njega že otresli so golobi. Tu vse jeseni, zime in pomladi s kostanja tiho vzletajo in nanj se vračajo, tu z njega na dvorišče, z dvorišča nanj svoj topli jug, nomadi, premeščajo, nemirni od iskanj. Vsak svoje zrno, vsak svoj smisel išče. SREDA (Sin) Kot da počasi krade te tujina. A še me kličeš in ob vsakem času, s slušalko v roki sva si spet bližina, ti spet ves v mojem, jaz ves v tvojem glasu. Bolj kot ob stisku roke blag občutek me greje v tej bližini iz daljave. Je res, kar čutim? Je samo trenutek slepila pred oazo sred puščave? V celoto iz črepinj se spet sestavljam, kot voda v jezero se stekam vase, pokonci, stokrat ranjen, se postavljam. Kar pravkar je bilo, je že spomin, prek malodušja v meni trava rase. Pokliči me še kdaj, moj daljni sin. ČETRTEK (Hčerka) O, še sem vreden lastnega spomina: pretežka je za tvoje krhke rame, vrat ne zapiram ji, naj stopi vame, naj bo poslej še tudi moja bolečina. Ciril Zlobec 206 Doma te čakam kot vojak v zasedi, kdaj bo karkoli te prineslo mimo, da te pospremim skoz to ostro zimo, potem pa pojdi spet po lastni sledi. Poznam to bolečino bolečin, to večno beganje od sebe k sebi, kot voda v žleb zdaj vate se nataka, po njenem dnu v obup nikar ne grebi, morda že jutri bo le še spomin. Luč v oknu ni ugasnila. Nate čaka. PETEK (Vremenska napoved) Tih zajtrk, časopis z obvezno kavo, moj slastni kapučino, žena parte si ogleduje, jaz vremenske karte. Spet na pogreb? Krepčilen skok v naravo? V nižinah dež, povsod drugod sneženje. Zaljubljen v sonce ostajam brez izbire, neiznajdljiv za zakonske prepire, lahko samo še udriham čez življenje. V življenje in v večer molče strmiva, drug drugemu uganka, mož in žena, kot da v ta molk vsak svojo muko skriva. A skozi noč se jutro že svetlika. In radio spet poroča: oslabljena vremenska fronta se počasi umika. 207 SEDEM NENAVADNIH DNI ČISTO NAVADNEGA TEDNA SOBOTA (Žena) Poslušal sem politika, prebiram modrosti filozofa, teologa... Je res slovenska misel tako uboga? se z njimi in sam s sabo spet prepiram. Samo razlagamo se še, z vso vnemo, sam sebe vsak prodaja za celoto, drug drugemu očitamo slepoto, otroci Babilona: vsi vse vemo. A ta trenutek, ko sva čisto sama, ko svojo moč zgubila je beseda, ko tudi misel je odveč med nama, ko želja pljuska že čez rob pogleda, ko se telo v telo skoz molk preliva, drug v drugem sva celota nedeljiva. NEDELJA (Bog in pesnik) Na sedmi dan (bila pa je sobota) utrujen si privoščil si počitek, jaz ne, rad delam, vse mi je v užitek, vse, kar se pravkar mi po glavi mota. Karkoli ti storiš, je božje delo, pa vendar: ti si le svoj BODI! rekel in v božji red se kaos je iztekel, iz niča se življenje je začelo. Smehljaš se: k tebi dviga se hozana. In v tem sva si kar blizu: samovšečnost nad lastnim delom nama ni neznana. Kar ti si dokončal, jaz spet začenjam, v podobnost s tabo se predrzno vzpenjam, glej: v pesem vezem svojo kratko večnost.