Spominjali se jih bomo ... Spominjali se jih bomo, kakor se jih bo vedno spominjal hvfeležni slovenski narod, kajti umrli so za srečo svojega naroda... Kdor umre za srečo svojega naroda, ne umre, temveč živi, dokler bo narod živel! Njihovi značaji in delo nam bodo svetli vzori, kažipot za vse naše hotenje in. stremljenje ... Ob njihovih grobih so se nam stiskala srca in m plakal je narod ... najlepše spričevalo za vzgojiteljski stan. Dolga je vrsta svežih učiteljskih grobov, predloga ... K večnemu počitku so legli skoraj sami ueiteljski veterani, ki so se borili za napredek šole, naroda, slovenstva in učiteljskega stanu v najtežjih časih, ko se je naš narod vzbujal in začel dvigati svojo krvavo glavo k zlati svobodi. Vsi so pa doživeli trpko usodo slovenskega učitelja in trnjevo pot vzgojitelja. Prvi je legel po lanskih Vseh svetih v grob v Preski pri Goričanah po 42 letih težkega dela šolski upravitelj tov. Matija Kenda. Vzgojen na koperskem učiteljišču, je bil vedno blag in dober, vedno zvest delavec za napredek šole, naroda in učiteljskih pravic. Tovariš Kenda je bil med prvimi ustanovniki Slovenske šolske matice. Vneta pevka tovarišica Berta Brencetova ni mogla preboleti smrti svojih staršev. Prehud udarec ji je strl blago dušo. Od mestnega šolskega sveta v Mariboru je dobila častno diplomo za vzorno marljivost, uspešno poučevanje in vestno izpolnjevanje učiteljskih dolžnosti. Po štirih dolgih desetletjih dela in po 73 letih življenjske borbe se je zrušil tovariš Miha Vrbič, ki je hotel doživeti stoletno starost. Kdor ga je videl, mu je moral verjeti. V tem je ležal tudi vzrok njegove delavnosti. O njegovem delu bi se dale napisati debele knjige, ker je bil povsod prvi. Zato lahko trdimo, da je sedanji kulturni nivo sodražke doline le njegovo delo. Njegov osebni lik bo ostal v najlepšem spominu vsem, ki so ga poznalii kot vzor človeka, učitelja, tovariša, moža, očeta in zakonskega druga. Mrzla jesenska burja ie pokopala tov. Ferda Pečnika, borca za slovenstvo na Štajerskem. Boriti se je moral proti vsem mogočim faktorjem in političnim strujam, ko je hotel uveljaviti šolske, učiteljske in splošne narodne pravice. V narodno ogroženih krajih na Štajerskem je bilo tedaj težko biti Slf> venec in slovanska duša. V borbi z Nemci v Guštanju ni klonil, šele na pritisk višje oblasti so dosegle prepoved slovenskega pozdravljanja in učenja v njegovi šoli. Ob prevratu je organiziral prvi slovensko šolo v Guštanju, ono šolo, ki je tako navdušeno pozdravila zmagovalce in osvoboditelje slovenske zemlje. 41 let se je boril, potem pa omagal. Učiteljska osebnost z visokimi vrlinami plemenitega in inteligentnega človeka je bil tov. Anton Sivka. Učiteljska organizacija je im-ela v njem zvestega delavca. S pokojnimi tovariši Gradišnikom, Brinarjem in Črnejem je tvoril nekoč jedro učiteljske generacije celjskega okrožja. Delal in boril se je z največjim optimizmom v času, ko so se na razvalinah Avstrije začeli graditi temelji novi bodočnosti slovenskega naroda v Jugoslaviji. Sredi dela je ostal sam ob pokopani življenjski sreči... v kratkem razdobju je zgubil ženo in sina... ostali so mu do smrti zvesti tovariši in ljudstvo. Tovariš Sivka bo ostal vzor učitelja iz preteklosti v bodočnost, v zgodovini celjskega učiteljskega društva pa bo ostalo njegovo ime zapisano z zlatimi črkami. Tiho, kakor je delal, je umrl v Domžalah tovariš Ivan Stenovec. JNjegova skromnost je privlačevala, kajti bil je vztrajen in idealist pri svojem težkem delu. Pri delu ga je motil spomin na nesrečrlega brata, ki se je ubil z letalom, in kdor ga je posetil, je videl, s kako ljubeznijo hrani še ostanke razbitega letala.. Ob Soči spi tovariš Julij Kogej, učitelj pisatelja Frana Bevka. Mladostne izgube najdražjih so se mu brale na licu... bridek je bil njegov nasmeh. Njegove žrtve so skrite v tolminskih gorah, kjer je delil nauke. Celo v Južni Italiji je služboval... tovariš Kogej je okusil trpki kruh učitelja v zasedenem ožemlju, njegov spomin bo ohranilo celo vrsto pokolenj. Humorist, ki je znal razvedriti še tako čemernega filistra, je bil tov. Ludovik Varl, ki je deloval 33 let v Poljčanah. Mnogim tovarišem je bil vodnik in kažipot v življenju, zato pomenja njegova smrt za vse težko izgubo. Junak-vojak, učitelj-idealist je bil tovariš Franjo Sevnik, šolski upravitelj v Fara vasi pri Kočevju. V svetovni vojni je prešel k bratom Rusom, javil se med prostovoljce ter se udeležil borb v Dobrudži in pri proboju solunske fronte. Tudi kot učitelj je bil velik idealist in vzoren delavec, pa je moral na ukaz višje oblasti romati iz kraja v kraj, celo v savsko banovino. Junak-prostovoljec jc moral romati posvetu, ker v njegovi ožji domovini, kjer je manjkalo nad 100 učiteljev, zanj ni bilo prostora... junak, ki je bil dvakrat ranjen, je šele 1938. našel svojo pravico. Ni klonil do zadnjega. Preden je izdihnil v ljubljanski bolnišnici, se je še cnkrat dvignil in odšel domov k družini, k šolski mladini, k praporu svojega polka po slovo, potem se je vrnil in ... Pravico jc načel učitelj-junak šele na onem svetu ... Mlad je umrl tov. Miroslav Peljak, mlad in sredi najplodnejšega dela ob koroški meji, kjer je pobijal malodušje mejašev in dvigal vero v lastno domovino. Mlad je umrl v hribih nad Slovensko Bistrico komaj 34 let star tov. Jura Tomažič. Šest let je bil med dru<*im svojim službovanjem na najvišji hribovski ekskurendni šoli... vsak dan je lezel štiri ure k Sv. Bolfenku pod Veliko kopo. Hoja je rodila srčno napako, toda ozdraviti ni mogel v tesni in leseni podstrešni sobici, v kateri si ni imel nikjer kuhati... Do zadnjega je tovariš Jura razveseljeval lačnega in izmučenega kmeta, do zadnjega so mu rekali ljudje »Naš dobri Juro!« Tak bo ostal tudi v spominu hvaležnega ljudstva. Na pragu letošnje pomladi je izdihnil v Toplicah pri Zagorju tovariš Matija Pelko, dolgoletni predsednik litijskega učiteljskega dfuštva, zvest organizačni delavec in tovariš. Polnih 35 let je bodril in vodil mladino in knapovsko dolino k lepemu in dobremu. Njegova največja zapuščina — ljubezen — bo ostala na veke med nami. V Celju so legli k večnemu počitku letos tovariš Gvidon Šrabotnik. Ivan Bmrdian in učiteljski vetcran Tomo Grah. Prvi je službo- val na težkih postojankah ob meji, nazadnje v Celju. Mož trdih življenjskih izkušenj si je ob dovršitvi polne službene dobe nalezel bolezen, kateri se je dolgo upiral. Imel je še štiri nepreskrbljene otroke... toda mesto počitka je legel v grob. Delal in trpel je za svoj narod, zato ga bo ta ohranil v trajno lepem spominu. Nepričakovano je umrl mnogo premlad tov. Ivan Burdian, krepak mož, še krepkejši po duši. Službovanje ga je vodilo skoro po vseh predelih naše ožje domovine. Bil je branilec narodne časti in borec za interese šole in učiteljskega stanu. Stanovske organizacije se je oklepal z vsem žarom svoje plemenite duše, vsako zborovanje je bilo za njega velik praznik. Njegovo krsto so ovili z narodno trobojnico, njegovo največjo svetinjo. Kmalu po slavju 90-letnice svojega življenia je zatisnil oči učiteljski veteran Tomo Grah, spoštoVana celjska osebnost. Že pred 68 leti je vstopil v celjsko učiteljsko društvo, v katerem se je boril za to, da je leta 1882. zavzelo slovensko narodno smer. V krajih svojega službovanja po Štajerskem je nastopal proti ponemčevanju. Njegove razprave pedagoške in metodične vsebine najdemo v pfvih letnikih »Popotnika«. Markantni predstavnik stare, narodno zavedne in borbene učiteljske generacije, ki je slovel tudi kot gospodarstvenik, sadjarski strokovnjak in čebelar, bo zapisan z zlatimi črkami v knjigo slovenskega učiteljstva. Drugi učiteljski veteran, ki je umrl o Veliki noči v Ljubljani, je bil tovariš Leopold Furlan. Zaveden narodnjak, ki se ni strašil dela, je posvetil vse svoje moči napredku šole in naroda v sončni Goriški. Pevec, sadjar in vrtnar se je oklepal svojih stanovskih organizacij. Bil je odbornik goriškega okrajnega učiteljskega društva. Vojna z Italijo ga je prepodila v Jugoslavijo, kjer je našel po 85 letih življenja večni počitek. Star komaj 24 let je omahnil v mrzle valove Save tov. Silvo Mehora, ko je reševal mlado življenje. Njegova usoda nam lahko služi za primer pri mnogih učiteljskih abiturientih, ki so po več letih čakanja prišli do trdega kruha. Zgodaj ovdovela mati je skrbela, da je postal učitelj. Potem pa je čakal dolga leta, a tovariš Silvo ni miroval. Delal je za svoje sotrpeče tovariše, delal med narodom poln idealizma in optimizma v boljšo bodočnost in sreča ni mogla bolje izbrati, ko je njega poslala med Slovence na Kočevsko. Tam se je vsesal v mladino, med narod, razvil vsesplošno delo za njegov dvig... pa je komaj po letu dni klonil v naročje smrti resnično objokovan od učiteljstva in kočevskih Slovencev. Zemlja iz kočevske Brige, kjer je služboval, katero je vrgel zastopnik kočevskih Slovencev na njegovo krsto v grob, je najboljši dokaz, kako izgubo je utrpel slovenski narod z njegovo smrtjo. Vzor, kako je treba vzgajati otroke, nasititi lačne in služiti domovini, je tovariš Rudolf Znidaršič, ki spi pod Kamniškimi planinami. Pokojnega tovariša je krstil v vipavski dolini naš pesnik Simon Gregorčič. Vse svoje dni je sledil k enemu cilju — k popolnosti človeka. Mož širokega duševnega obzorja je učil in delil dobrote med ljudmi ne le samo z besedo, temveč tudi z živim vzgledom. Šel je po poti slovenskega učitelja: učil, predaval, igral, prepeval in pomagal povsod, kjer je bilo treba. Hodil je po hišah bednih in zapuščenih, zgradil šolo in pisal zgodovino črnuške fare. Ob radgdnskem uporu je kot tolmač rešil življenje štirim vojakom, ob prevratu pa je sodeloval pri bojih za osvoboditev Koroške, kjer je tudi ostal kot učitelj, dokler ni tujec zasedel dežele. Posebna značilnost njegova je bila, da je govoril najčistejšo slovenščino. S svojim delom si je zgradil med narodom trajen spomenik. Vrt, vrtnice in vrtnar... to je bil tovariš Franček Zličar, človek, ki ni poznal oddiha, človek, ki se je naužil krasote življenja na svojem vrtu, potem pa je odšel pred mladino in med narod poln najboljše volje in sreče. Tovariš mu je zapisal v spomin: »V gričkih Slovenskih goric pa se bo v živem spominu ljudstva šepetalo od ust do ust, od cveta do cveta Tvojih vrtnic: nekoč je živel tu mlad učitelj, dobro in skromno srce, pa je prezgodaj umrlo, zakaj, kdo ve?« Vrsta grobov se polni, ni< je ne konca ne kraja. Mnogo smo zgubili, mnogo ... Pod zelenim Bočem je legel v starosti 72 let tovariš Kokl Jožef. Odkrit poštenjak, neustrašen zagovornik in blago srce. Še malo pred svojo smrtjo je zapel — bil je velik pevec in godbenik — »Zdaj vse minulo je, nič več pel ne bom...« kakor da bi slutil svojo zadnjo uro. Bil je Slovenec, obtožen veleizdaje. Zagovarjal se je sam samozavestno in bil oproščen. Težak udarec je bila smrt prof. Dolfeta Lapaineta, profesorja na ljubljanskem učiteljišču. Kdo ni poznal vesele pojave, ki je rada pomagala dijaku. Za druge je prosil, zase ni znal in nihče ni vedel, da se pod njegovo veselostjo skrivajo tegobe tega življenja... Nihče ga ni videl, ko je sameval zapuščen in zagrenjen. Dijaki so zgubili z njim ne le dobrega profesorja, temveč tudi svojega očeta... Še ni končala smrt svojega dela, pokositi je morala še dve mladi življenji... učitelja Križnarja Zeljka in učiteljico Nijo Cesar Firmovo... Oba mlada sta legla skrušena po težki bolezni v hladno zemljo. Smrt je segla še po tov. Dragu Pintariču, ki je po polnih 35 letih službe sanjal o počitku. Kakor je ob pogrebu zborna molitev otrok trkala na božja vrata za pokoj njegove duše, tako bo večkrat odmevala iz tesnih jeruzalemskih viničarij in ostalih kmetij ... zlat spomin za njim bo ostal toliko časa med narodom, dokler bodo klopotali jeruzalemski klopotci. Iz družine je iztrgala smrt malo pred letošnjimi Vsemi svetimi tovarišico Tončko Završnikovo. Težko je živela ločeno od svoje družine in svojega moža, težko prenašala... pa je moralo biti tako, drugi so hoteli. Tolažila se je z delom med mladino in nacionalnimi organizacijami, v katerih bo ostala zapisana z zlatimi črkami. Ločitev ob grobu je bila težka ... Zadnji nas je zapustil Fortunat Lužar, upokojeni banovinski šolski nadzornik. Delo za gospodarski in kulturni dvig naroda mu je bilo življenjski smoter. Blaga duša, iskren tovariš, pravičen predstojnik — vse te vrline so mu bile zveste spremljevalke v življenju. Svoje zmožnosti je posvetil tudi publicistiki in bil prvi predsednik Mladinske matice. Še jih je, ki so zapustili naše vrste! Ohranimo jih v trajnem spominu! Vir.