236
Zorislav: Na Gosposvetskem  polji.
Na Gosposvetskem polji.
L
omladna zora na okoli Oživlja gdro in ravan, A jaz. ob kamnatem prestoli Sam  sredi  cvetja zrem teman.
Molče še drobne ptice v gaji, Po  drevji listje še molči. Le kamen, kamen tu v ograji, On glžsno, jasno govori.
On govori,  in v  času davnem Ostavlja duh mi  svoj  pogled, Ko v  Korotanu staroslavnem Kmet bil gospod,  gospod je kmet.
. lapidcs elamabunt. Luk. XIX. 40.
Ko sveti veri in pravici Prosto izbrani knez udan S kaljenim mečem je v desnici Za pravdo vdove stopal v bran.
Sedaj ? — Sam samcat na planjavi, Mogočnih dedov boren vnuk, Spominjam se o prošli slavi Sedanjih bed, sedanjih muk:
»Ma  sveti veri«   samosilnik, »Ma sveti veri«  v kruto moč, S katero na podanca tilnik Poklada jarem stiskujoč.
Ne brani tu se pravda vdove, Rodu se pravda  tu tepta  — Kdaj  pač olrla boš okove, Ti Večua Pravda iz neba? . . .
Zorislav.
>
D
Zla beseda.
a znala bi, kako me spekla Iz tvojih ust beseda zla, Nikdar ne bila bi je rekla In ne mučila mi sred.
Če v noči mrzla slana pade, Cvetice pestre pokončaj In z žitom kmetu zlate nade Uniči toča  iz neb;i.
Valeč se z gore plaz sneženi Pot  dela si podirajoč, In  iz oblakov blisk ognjeni Vzdiguje plamen iznad koč.
A kar nam slana stre in toča Kar blisk uniči ali plaz, Nesreča je sicer pekoča, A hiter ji zdravnik je  čas!
Beseda zla pa s kruto  silo Pekoč in žgoč nam v srci tli, Zdravilo ji je pod gomilo, Zdravnika ji na zemlji ni!
Fr. Gestrin.