Listek. Nedolžno obsojen. Resnična povest. — Spisal L. Heitzer. (Dalje.) »Gospodje porotniki, nikoli mi §e ni služba branitelja v zavarovanje nedolžnosti toliko težkoče pripravljala, ko ravno v tem trenutku. V moji notranjosti živi gotovo prepričanje, da je ta gospod nedolžen na hudodelstvu, katerega ga dolžijo. Toda jaz ne morem te trditve dokazati, ker mi zatoženec, kakor tudi visokemu sodišču, ničesar o dogodku ne pove. Zato ne morem drugega, ko vam gospodje porotniki, klicati: Ta duhovnik je nedolžen, zato ker takega hudodelstva niti zmožen ni. Kdo in kaj pa je zatoženec ? Katoliški duhovnik, čisto napolnjen z dolžnostmi svojega visokega poklica. Njega ne vleče ne čast, ne veljava na svetu. Njegova skrb, njegov trud je za uboge, bolnike, zapuSčene, ki so bili izročeni oskrbovanju usmiljenih sester v bolnici. V tej hiši trpljenja hodil je vsak dan neutrudljivo od ene bolniSke postelje do druge, ubožcem blagoslov in tolažbo deleč. Ali s tem se neutrudljivi duhovnik ni zadovoljil. Iskal je uboStva v najrevnejsih kotičkih, v najvišjih poslopjih, in tamkaj  ni le v dušnih bridkostih, ampak tudi v telesnih zapuščenostih tolažbo in pomoč delil. Kar mu je preostajalo od slabih dohodkov, je nosil v stanovanja revčekov, da bi njih uboštvo pokrival. Zakaj niste takih oseb klicali za priče, ki bi o njegovi nesebičnosti govorili bolje kot jaz. In tak nesebičen človek se obdolžuje hudodelstva, ki se more razložiti Ie s sebičnostjo. Kakšne dokaze ste prinesli za njegovo krivdo. Najtehtnejšega pričevanja Patrika Bellinija ne preziram. Toda nikdo ni videl, da bi bil gospod Karner tisto vsoto vzel. Le slutiti se more. Se li sme iz slutnje o dozdaj neomadeževanem možu, vestnem, nesebičnem duhovniku sodba izreči in ga za celo življenje nesrečnega storiti, ko samo navideznost obsojuje. Gospod sodnik je našel priznanje v molčečnosti. Jaz nisem katolik; toda vem, da katoliški duhovnik s sveto prisego tudi obljubi, da ne bo v nobenem oziru, tudi v nevarnosti življenje zgubiti, razodel, kar mu je bilo pri spovedi povedano. In kaj ko bi bil pokojnik zatožencu zgubljeno svoto izročil v katerikoli namen, katerega bi mu bil naznanil pod pečatom spovedne molčečnosti? Ne govori li vstraino molčanje zatoženčevo za tako misel? Nočem se te točke bolj poprijeti; zakaj sami vidite, kako zatoženec braneč se roke proti meni steguje, kakor bi čutil že s temi besedami oskrunjeno svetišče svoje vere. Tudi zaradi tega hočern stvar opustiti, ker bi na tak način padla senca na spomin moža, ki se je ločil iz sveta kot poštenjak. Tiste pa, ki so zatoženca obdolžili tatvine, rotim, naj nobenega pripomočka ne opustijo, da svojestransko v temo vržejo luč. Vas pa, gospodje porotniki, vprašam: Morete li črez moža, ki je dozdaj povsod kazal neomadeževan značaj, izgovoriti besedo «kriv» vsled same nevideznosti. Ne vprašujte v tem slučaju le razuma, vpraSajte tudi srce, ono bo zatoženca oprostilo. XIII. V Patriku se je med zadnjim delom zagovarjanja pokazala znatna spremena. Slišal je iz besedij odvetnikovih sumničenje pokojnega očeta, kakor bi bil duhovniku v spovedi kaj priporočil, kar bi moglo biti v zvezi z izgubo denarja. Ta misel je pometla ves dvom o krivdi zatoženčevi. Oče je morebiti od sina zahteval vsoto denarja, da bi storjeno krivico po duhovniku popravil. Ne, nikoli. Že je skočil kvišku, da bi to sumničenje zavrnil. Toda do tega ni prišel; kajti sodnik se je zopet vzdignil, da bi odgovoril zagovornikovemu govoru. Ta je namreč na porotnike vplival, in morebiti bi bila obsodba ugodna zatožencu, ako bi bil sodnik vprašal že zdaj po krivem in nekrivem. Odgovor sodnikov se je glasil: ,«Gospod zagovornik je rabil jako kočljiv poinoček, da bi svojega varovanca očistil, ko je na spovedno molčečnost spominjal. Posredno je izrekel zoper mrtveca sum, katerega se ne raore ubraniti, sum, za katerega nima dokaza. Da pa spomin pokojnega bankirja Bellinija častim, zapovem zatožencu, naj ponovi, kar je sinoma pokojuik povedal, ko je sobo zapustil.* Vsi navzočniki so radovedno pogledali duhovnika. Ta je vstal in z zvonkim glasom brez strahu rekel: «Gospod Bellini mi ie rekel, potem ko je bilo opravljeno sv. opravilo, naj bi sinoma priporočal kako ustanovo za sirote irskih izseljencev. Jaz sem to storil in sinoma svoje moči obljubil pri izvrševanju tega plemenitega dela.» — «Gospod zagovornik je povzročil, da pride to v javnost», nadaljeval je sodnik, »Bellinijeva želja je bila, naj bi se ime njegovo pri ustanovi ne imenovalo. Zdaj pa smo bili k temu prisiljeni, da bi spomin pokojnikov varovali suma. Vprašam torej zatoženca Se enkrat: Ste imenovanih 20.000 dolarjev za sirotiščno ustanovo ¦vzeli?» — »Ustanovo naj bi pokojnikova sinova v njegovem imenu začela!» «Ste v ta namen denar od umirajočega prejeli, ali iz pisalnice vzeli?» «Ne», je bil odgovor duhovnikov. «Ste vsoto v dar dobili?» Zatoženec je sedel in molčal. «Morebiti kot odškodnino za ustanovno oskrbljenje?» Zatoženec je zopet vstal: »Niti mi je kdo darilo ponujal, niti sem ga vzel.» «Iz katerega vzroka pa ste denar vzeli iz pisalnice?» povzel je besedo predsednik sodišča. »Gospod predsednik, jaz vam morem le odgovoriti: Jaz nisem tat. Ce mi gospodje porotniki ne morejo verjeti, potem hočem njihovo obsodbo mirno sprejeti. Prosim, končajte to duševno mučenje!» «Duševno mueenje? Vsekakor verujem, da se duševno mučite, ko čutite dušo težečo krivdo*, reče predsednik hladno. «Zagovornik je malo več jasnosti spravil v zadevo. Vi ste prejeli ovih 20.000 dolarjev za ustanovo, a mislili, sinova ne vesta ničesar o vsoti v pisalnici in bosta še večjo vsoto priložila. Zato ste denar obdržali in ga kmalu na potovanju v varnost spravili. Iz katerega drugega vzroka bi bili sicer v civilni obleki potovali? Priznajte vender kaj sploSnega; svetujem vam, če si nočete vse postavne strogosti nakopati na glavo!» Zatoženec ie sedel in molčal; vedel je, nesreča je prisla črez njega in odvrniti je ni mogel. Porotniki so se odstranili, da se pomenijo; ko se vrnejo v sobano, naznanil je načelnik obsodbo: «Kriv velike tatvine brez opravičujočih okolščin!* Predsednik je s hladno strogostio obsodbo izgovoril: Deset let ječe in odvzema državljanskih častnih pravic za 5 let. Zadnja beseda Se ni odzvenela, ko se je zafiul od zatožbne klopi glasen vik — potem zamolkel padež: Nedolžnega obsojenca so odnesli iz sobane v njegovo celico. XIV. Dve leti sta pretekli po opisanih dogodkih. Paul Karner je sedel v ječi kot kaznjenec. Nikdo ni spoznal v njem duhovnika. V ničemur se ni ločil od drugih sojetnikov. V paznikovih očeh ni bil duhovnik nič več ko ena številka kakor drugi. Oblečen je bil v jetniško obleko in je moral vsak dan odločeno mu delo opraviti. Sv. maše še celo ob nedeljah ni smel darovati; med sv. mašo je sedel med ostalimi jetniki, in nikdo ni vedel, kako ga je v takih trenutkih vleklo srce k oltarju, njega, duhovnika, ki je moral kazen trpeti, katere se ni krivega Cutil. Dasi še ni imel štirideset let, je bila njegova glava že jako osivela. Kolikokrat ga je bolela glava od prernišljevania! Ali to ponižanje, zguba prostosti, težko delo in bridko pomanikanje — vse to mu še ni delalo največ bridkostij; kajti v ponižnosti in pomanjkanju \e itak  postal že podoben Gospodu in Zveličarju. Kar ga je najbolj bolelo, je bila misel, da ne more pri nikomur najti tolažbe. Saj ni smel niti s spovednikom govoriti o svoji nesreči, ne da bi prelomil tisti pečat, katerega neomadeževano ohraniti je obljubil. 0 kolikrat se mu je bližal skušnjavec, ki je njegov ponos vzbujal proti globokemu pooižeyanju, njegov nagon /a prostost proti izgubi prostosti, njegovo hrepenenje po tolažbi proti duševni osamelosti. Vso odločnost svoje močne narave, svojo od srčne udanosti oživljeno duSo je porabil v to, da bi prišel do zmage. Mislite si človeka, ki je dozdaj ž duSevnimi močmi in srčno udanostjo deloval in v tem delu sladkega zadovoljstva iskal in ga našel, kako sedi samoten v celici in kako z rokami slamo veže in plete v preproge. Kolikrat mu je Sepetal skušnjavec v teh samotnih urah v uho: «Vrži vendar ta jarem sramote raz sebe. Oprosti se obsodbe, ko tvoje od Boga ti izročene moči ginevajo, svet pa mož toliko potrebuje. Le jedna beseda, jedno ime zadostuje. S tem še ne izdaS spovednega zaupanja, kdo drugi te bo oprostil, mučenik duhovniških dolžnostij bož; celi svet bo gledal na te in tvoje ime občudovaje imenoval. Se ne pregrešiš na sebi saraem in na službi, ki si se ji posvetil, ako se za celih deset let obsodis k tej nedelavnosti. Pomisli, deset, deset dolgih let. Boš jih preživel? In ako tvoje zdravje premaga vse trpljenje in zopet prostost dosežeš, ne ostaneS potem izgnanec, hudodelnik, katerega celo službeni tovanSi zaničujejo in katerega si ne bodo upali t svoje družbe sprejemati?» (Dalje sledi.)