132 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 - 1989 . 1 OKROGLA MIZA »ŽRTVE DRUGE SVETOVNE VOJNE PRI NAS« Ljubljana, 3. m a r c a 1989 Sekcija za sodobno zgodovino Zveze zgodovinskih društev Slovenije si je za ob­ dobje po zborovanju slovenskih zgodovinarjev na Ptuju septembra 1988 zastavila z novim predsednikom in z odborom, izvoljenim na zborovanju dve leti pred tem v Tolminu, obsežen načrt dela. S temami, ki jih namerava obdelovati na okroglih mi­ zah, predavanjih in posvetovanjih, želi ne le nuditi enostavno informacijo o* določeni zgodovinski problematiki, dogodku ali procesu iz tako imenovane sodobne zgodovine, marveč "želi posamezne teme odpreti kot področje, o katerem je oziroma bo potrebno v bodoče več razpravljati, raziskovati, skratka se z njim več ukvarjati. Èna takih tem so bile tudi žrtve druge svetovne vojne pri nas. O tej problematiki je sekcija pripra- vila okroglo mizo, ki je bila 3. marca 1989 v prostorih Kulturno informacijskega cen- tra Križanke v Ljubljani. Udeležilo se je je okoli petdeset zainteresiranih (vabil je bilo poslanih preko sto), v večini zgodovinarjev, pa tudi drugih. Organizator je pogovor o vojnih žrtvah pripravil v obliki okrogle mize z željo, spodbuditi čim več razprave. Uvodne referate, ki naj bi o temi sami informirali in sprožili razpravo, so imeli tako zgodovinarji kot tudi predstavniki drugih strok. Okro­ gla miza je bila sicer pripravljena kot interdisciplinarna, vendar so prevladovali zgo­ dovinarji. V uvodnih besedah je predsednik sekcije mag. Zdenko Cepič opredelil namen okrogle mize in poudaril, da gre pri temi za strokovno vprašanje — vojne žrtve kot predmet zgodovinarjeve raziskave. To je bilo potrebno poudariti zato, ker ima tema vojnik žrtev sicer določeno stopnjo političnega naboja oziroma je do določene mere spolitizirana (vprašanje spomenika žrtvam vojne in vprašanje narodne sprave). Opre­ delil je tudi pojem vojne žrtve, pri čemer se je poslužil prve povojne določitve, ki je vojne žrtve smatrala kot del vojne škode. Glede razprave na okrogli mizi se je zavzel za strpnost, predvsem pa za uveljavljanje moči argumentov in ne obratno. Temo samo je predstavil Jože Dežman, zgodovinar, katerega raziskava o vojnih žrtvah druge svetovne vojne v občini Radovljica (objavljena je bila v reviji Borec, 1989/1) je bila hkrati »model«, o katerem naj bi razprava tekla. Dežmanu je bila osnovna dilema, katero je želel konkretizirati in hkrati razrešiti preko vojnih žrtev, po njegovem mnenju dejstvo, da imamo Slovenci najmanj dve zgodovini zadnje vojne: zgodovino zmagovalcev v domovini in zgodovino poražencev v emigraciji. Zavzel se je za odpravo delitve vojnih žrtev na »dobre in slabe«, priznane in nepri­ znane žrtve in s tem tudi za preseganje rdeče-belega prikazovanja naše zgodovine. Svoje misli je konkretiziral z nekaterimi primeri, kako so žrtve vojne šteli oziroma vrednotili. Opisal je nekaj primerov iz Gorenjske, kako so se »zgodovini« nekatere žrtve druge svetovne vojne »izmuznile« oziroma jih ni nihče zapisal. Svoje razisko­ valno delo je iz navidez ozkega teritorialnega okvira radovljiške občine razširil na celotno Gorenjsko. Na podlagi gradiva, predvsem popisa mrtvih, ki ga je po vojni opravila organizacija ZZB in ga kasneje večkrat dopolnjevala, je dobil zanimivo sliko o žrtvah vojne. O enem osnovnih virov, ki lahko služi za ugotavljanje žrtev, o Komisiji za ugo­ tavljanje zločinov okupatorja in njihovih pomagačev je spregovoril mag. Damijan Gu- stin. Kot zgodovinar je svoje raziskovalno delo usmeril tudi v proučevanje okupa­ torjeve represivne politike nad slovenskim prebivalstvom v drugi svetovni vojni. Predstavil je organizacijo KUZOP in gradivo, ki ga je ta zbirala, ter opozoril, da to samo ne more zadoščati kot edini vir za ugotavljanje žrtev, temveč kot dopolnilno gradivo k drugim virom. . Milica Strgar, ki že vrsto let studiozno spremlja časopisje in literaturo, ki jo iz­ dajajo pripadniki slovenske politične emigracije v tujini, je prikazala njihove po­ glede na zgodovino narodnoosvobodilne vojne. Ti to obdobje vztrajno označujejo kot državljansko vojno. V prispevku samih žrtev »nasprotne strani« ni posebej izpo­ stavila. Organizator je k sodelovanju povabil še predstavnika slovenske literature, pi­ satelja Vladimirja Kavčiča, avtorja romana Žrtve. V prispevku, ki ga je pripravil (bil je prebran; sam se zaradi delovnih obveznosti slovenskega »ministra za kulturo« okrogle mize ni mogel udeležiti), je opozoril na človeško, etično razsežnost žrtev in žrtvovanja v vojni. Dotaknil se je tudi »žrtev«, ki jih je prinesel povojni razvoj, na primer industrializacija, kolektivizacija. Žrtve vojne s posebnega stališča, za zgodo­ vino pomembnega, a v našem zgodovinopisju premalo upoštevanega, je predstavil psihiater dr. Janko Kostnapfel. Govoril je o posledicah vojne na psiho človeka — po­ sameznika, pa tudi množice. Te psihične posledice se kažejo na različne načine, od nevroz do alkoholizma itd. Glede na raziskave, ki jih je o tem opravil, in iz svojih zdravniških izkušenj je prišel do zaključka, da je na nek način dal svojo žrtev v vojni ves slovenski narod, na obeh borečih se bregovih. ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 • 1989 • 1 133 Razprava je pokazala, da so pogledi na vojne žrtve sicer bolj ali manj enaki, različni pa so glede razumevanja dvojne zgodovine — rdeče in bele. Razprava o tem vprašanju se je sicer začela oddaljevati od glavne tematike, a je hkrati pokazala na vso razsežnost vprašanj, ki so vedno bolj prisotna v naši družbeni stvarnosti, pa če to želimo ali ne in če to zgodovinarji priznavamo ali ne. To je vprašanje državljan­ ske vojne in narodne sprave. O tem sta razpravljala na enem bregu Zdravko Klanj- šček, na drugem pa Ivo Zajdela. Klanjšček se je zavzel za delitev zgodovine na do­ bro in slabo, v čemer je imel v mislih predvsem zgodovinopisje in njegove'rezultate. Menil je, jda.se pri obravnavanju teme o žrtvah vojne, pa tudi pri drugih, ki za­ devajo v zgodovino političnih procesov, mešajo politikantski procesi, od katerih se mora po njegovem mnenju zgodovinopisje oddaljiti. Kot primer je navedel narodno spravo, ki ne spada v obdobje 1941—1945, ampak je proizvod kasnejšega, povojnega časa, zlasti * osemdesetih let. Ivo Zajdela je menil nasprotno in vprašanje sprave po­ vezal z zahtevo po demonopolizaciji nad resnico, ki naj bi si jo naše zgodovinopisje NOB lastilo. Narodnoosvobodilni boj je preimenoval v državljansko vojno, katere specifične žrtve so po njegovem'politični emigranti. Zavzel se je zä razbitje mono­ pola nad resnico, s čimer je mogoče preseči travmatično stanje, kot je-imenoval sta­ nje našega zgodovinopisja NOB. V razpravi o tej temi, ki se je od glavne teme odda­ ljila in prešla v resnično spolitizirane vode, pri čemer se ni skoparilo z neargumen­ tiranim! diskvalifikacijami, zlasti s strani Žajdele, je sodeloval še Tone Kebe. Bolj zanimiva sta bila diskusijska prispevka dr.Ferda Gestrina in mag. Borisa Mlakarja. Zlasti prvi je presenetil z mladostnim pogledom na problematiko • razisko­ vanja in prikazovanja zgodovine NOB. Povedal je, da proučuje zgodovino podkrim- skih vasi in to za obdobje vojne z bistveno drugačnih vidikov kot dosedanje zgodo­ vinopisje NOB. O tem je menil, da je pisalo resnično z vidika zmagovalcev. Svojo kritičnost pä je usmeril na način pisanja, ne pa na dogajanje v času vojne. Menil je, da naše zgodovinopisje NOB predstavlja zgodovino proslavljanja zmagovalca, kar pa je potrebno preseči in pisati o udeležencih vojne, o »spodnjih strukturah«, kot se je izrazil. Pri tem se je zavzel za iskanje vzrokov za neko dejanje posamez­ nika (posameznikov) v vojnem času in ne le za enostavno opisovanje dogodkov. Na podlagi'svojih dosedanjih raziskav v podkrimskih vaseh je konkretiziral problem uvrščanja žrtev med »dobre in slabe«. Mag. Boris Mlakar'kot strokovnjak za kontra­ revolucijo, narodno izdajstvo in kolaboracijo je navedel nekaj številčnih podatkov o žrtvah vojne, ki se pri različnih avtorjih zelo razlikujejo. Predstavil pa je tudi dvoje »štetij« mrtvih iz leta 1942. To sta dve interni poročili, nastali v belogardistični obveščevalni pisarni v letu 1942.' Po teh virih, za katere Mlakar meni, da so nave­ dene številke smrtnih žrtev med slovenskim prebivalstvom blizu resnice, ker ni šlo za propagandni material, je največ žrtev med Slovenci v letu 1942 povzročil nemški in italijanski okupator, nato partizani in na koncu belogardisti. V razpravi je sodeloval še dr. Božidar Jezernik, ki je žrtve oziroma mrtve v zgo­ dovini človeštva relativizzai in opozoril na čustveni naboj, ki ima na človeka žrtev. Prispevki posameznih razpravi j alcev so v resnici predstavljali že kar prave re­ ferate. Celotno gradivo okrogle mize je objavila revija Borec v letošnji majski številki. S tem je Borec na nek način postal revija sekcije za sodobno zgodovino, saj je to že druga objava gradiva z okrogle mize, ki jo je pripravila sekcija. V Borcu so bili namreč objavljeni referati in diskusija z okrogle mize o zgodovinskem razvoju v Slo­ veniji v desetletju 1948—1958, ki jo je pripravila sekcija v juniju leta 1988. Organizator je o okrogli mizi obvestil tudi uredništva slovenskih dnevnikov in tednikov, tako da je ta doživela za slovenske razmere, kar se tiče zgodovine in zgo­ dovinopisja, veliko publiciteto. To kaže, da je zanimanje sredstev javnega obveščanja za sodobno zgodovino in njeno problematiko veliko. Da pa je lahko s to problematiko manipulirati in vnašati nesprejemljive sodbe o hotenjih zgodovinopisja, da odpre tudi takšne teme koti so žrtve vojne, pa kaže članek v reviji Mladina, ki je videla v okrogli mizi način trgovine z dušami. Namen, niti rezultat okrogle mize pa ni bil politizacija zgodovine in zgodovino­ pisja. Razprava je sicer večkrat presegla zastavljeni tematski okvir, kar pa pri temi, kot so žrtve vojne, ne more biti nič čudnega. Na okrogli mizi se je postavilo vrsto vprašanj iz naše sodobne zgodovine, na katera bo potrebno odgovoriti. Okrogla miza o žrtvah druge svetovne vojne pri nas je bila tako le pokazatelj, da je v sodobni zgodovini še mnogo tem, ki kličejo po obravnavi. Z d e n k o Č e p i č