O Božiču Češko spisal Vaclav Kosmak. Preložil Jožef Gniden. i zemljo je naprašilo nekoliko snega. Mračilo se je, in nad za-padom je stal mladega meseca žolti, jasni srp kakor velikanski ______ rogijič. Po nebu so sc podiii malodane prozorni oblaki, kakor bi bili le dim ali megla; podili so se jadmo, kakor bi se jim mudilo kdovekam. Odkod neki plavajo — in kam 7 In čemu tako hite ? Mladi prijateljčki, kdo to ve? Močan veter je vršel, plesal s snegom po polju; a v drcvju po vrteh in ob cesti je tako šumelo, kakor da teče v bližini reka. Kaj pa šele v gozdu ? Tam je pa šumelo, žvižgalo, vršelo, da je bilo strah poslušati. Visokc breze in bori so sc pripogibali v vetru, in kjer je bil kakšen ptiček — pozimi jih tako ni mnogo — poiskal si je hitro zavetje, veve-rice so se držate trdno z maiimi krempeljci tenkih vej v vršičkih in sc gugalc, srne so si pa poiskale zatišja; a v gostem smrečju sta sc skrila dva splasena zajca. »Bratec, huda nama prcdel« je dejal starejši izkušeni zajec. »Toliko da sva utekla kroglam, že se vali sneg na naju. Vso ozimino bo zapal, glad naju bo mori!.« »E, saj je dosti grmčkov in drevesc v gozdu,« je menil mlajši, še neizkušeni; »naj zamete, kolikor hoče, živeža bo dovolj.« »Dragi moj!« je pripomnil starejši zajec, »od lubja se ni šc odebelil noben zajec. Ti božicni prazniki so za nas zajce najbolj žalostni, O Vcliki noči že poganja sladka trava in cvete že semtertja kakšna raedena cve-tica, o Duhovem je vsega v izobilju, tedaj ne maramo zajci za drugo kakor za sladko deteljo ali pšenična kolenca; o Vnebohodu zahajamo jiajrajši v zelnik — a o BožiČu smo siromaki, da se smili Bogu. Posteljo v snegu — pa za pod zob nič razen lubja: to je, bratec, bedno življenje!« »E, kakor je bilo, tako bode !« se je tolažil mlajši zajec. »Ti si lahkomišljen, ker si neizkušen in nočeš verjeti starejšim, dokler se nc prepričaš sam. Pa pustiva to! Pozno je že ; zakoplji se — kar se da — gioboko v mah, pa icpo zaspi f« »Lahko noč!« jc zastrigel mlajši z ušesi. »Lahko nočl« je odzdravil starejši. A toliko, da sta zamižala, že so ju predramili težki koraki iz prvega sladkega spanja. Prihajala sta dva moža s sekirama. »Zdaj bo po naju!« je zašepctal prvi, starejši zajec. 198 »Bcživa,« je sveloval mlajši, In »cop, copf cop!« sta jo ubrala iz gosče iskat si mirnejšega prcnočiSča. V revni koči je toplo in tiho. Mati sedi za pečjo in lupi krompir za večerjo, ded pa poka tobak iz vivčka in obrezuje z rezilnikom bela jelova polena za podstavek. V zibki leži in spi deček, a deklica, štiri-Utna Cilka, stoji na stolčku is^ gleda z velikimi očmi zdaj na mamico, zdaj na dedka. V majhni nizki stanici je tiho, le ura enakomerno tiktaka, iveri lete po tleh, in dete v zibki si zdajpazdaj globlje oddahne. »Mamica, kaj pride že jutri Jezušček ?« vpraša Cilka. »Jutri, jutri, zlata moja!« »Ali mi kaj prinese ?« »Zdaj še ne vem, ljuba moja; kakor boš pridna.« »Cilka je pridna, pridna, in Jezušček ji prinese gotovo kaj lepega!«-rcče ded. Deklica se zagleda v deda in šcpcta vsa srečna: »Ko bi mi pri-nesel tako lepo punčko, kakršno ima Matijčkova Angela!« »Bogca prosi, da ti prinese JezuŠček punčko,« napoininja mati deklico. »Ne, za take reči se ne moli,« ji brž seže ded v besedo. »Jezušček ti bo že prinesel punčko, ker si pridna U V srcu pa pristavi: Kaj bi tisto, saj sta šla vcndar krast, in iz tega, kar bosta nakradla, nakupita potcm —------Nedolžno dctc ne smc moliti, da bi se taivina posrečila. »Pa naj odmoli vcčerno molitev in gre spatl^ rcče mati, »pozno jc že!« Cilka odmoli večerno molitev in skoro nato že zaspi v sladko spanje. Pozno v noč sta prikoračila dva moža pred kočo s polnim vozičkom smrečic. Bila sta to Cilkin oče in stric, Ko pa stopita v hišo, ju vpraša dcd: »Je vaju kdo videl?« »Nihče. — Kje je večerja?« »Sedita, takoj prinesem na mizo.« Ko povečcrjata, znosita mlade smrečice v hišo, natakneta vsako v lesen podstavck pa ležeta k počitku. »Da bi le ne zaspali!« v skrbeh izpregovori žena. »Ne bojte se,« meni dcd, »jaz ne zaspim, pokličem vaju. Kdaj pa?« »Ob štirih.« »Dobro. Lc pojdita v miru počivat!« V dragoccno oprcmljeni sobi, kar se da razsvetljeni sobi je napol sedela, napol ležala bogata gospa na divanu. Kratkočasila se je s sinkom; stal je poleg njc in ji naslanjal kodrasto glavico v naročje. Stara hišna jc sedela pri peči. 199 »Veš, Artur, da pride jutri Jezušček ?« ga je vprašala mati in mu gladila dolge, svetle kodre. »Vem, vcm, Marijana mi je povedala.« »Ali bi rad, da ti kaj prinese ?« »Seveda bi.« »No, kaj pa? Velik boben ?« »Ne.« »Morda puško?« »Ne, saj jo že imam.« »Top bi rad imel, kakor topničarji ?« »Ne, saj veste, da ga imam!« Pa se je začel dcček nestrpno kremžiti. »No, no!« ga je tolažila mati, »nič ne maraj! Jezušček ti prinese prav kaj krasnega. »Veste kaj, gospa?« se je oglasila hišna. »Kaj ?« »Jaz vem, kaj kupite Arturju.« »Bog ve, kakšno si si spet izmislila?« »Ne povem! Dajte mi dve kroni, pa boste videli, da mu napravim več veselja kakor vsi drugi.« »Prav radovedna sem! Na dve kroni, jutri bomo pa videli, kaj lepega kupiš Arturju.« Sveti večer jc. Pri bogati gospe stoji v veliki dvorani visoko bo-žično drevesce — kupili so ga davi od očeta naše Cilke. Na tem dre-vescu kar mrgoli lučic, in veje se šibe pod raznovrstnimi igračami, sadjem in sladčicami. Gospa ima dela čez glavo, da ga okrasi. »No, kaj si pa kupila, Marijana ?« vpraša gospa hišno. »Te-Ie jaslice!« odgovori Marijana in položi pod božično drevesce desko, na kateri je stal hlev z Jezuščkom v jaslili, z devico Marijo in svctira Jožefom; pred hlevom so se pasle ovčicc in klečali pastirji. Nad hlevom se je pa dvigal angel, a tam zadaj na gorah je bilo videti veliko mesto. »Tako neumnost!« zaviha gospa nos, »še ne pogleda je naš Artur; boš videla!« Ko pa je bilo drevesce popolnoma urejcno, pozvončka gospa s srebrnim zvončkom, vrata se odpro nastežaj, in Artur priteče v sobo. Za njim stopa visok gospod. Deček je naglo motril zdaj blesteče drevesce, zdaj sijajne igrače, kar naenkrat pa vzklikne: »Jojmene, to je lepo;« in stegne rokc po jaslicah. »Ali ti je kaj všeč?« se čudom začudi mati. »O všeč, všeč, tukaj je Jezušček I« vriskne deček in se raduje pozno v noč ob jaslicah. 200 M O mili, zlati moji otroci, prosite ateja in mamico, naj vam kupijo ^H namesto botičnega drevesca rajši jaslice. Glejte, ko bi bila ona bogata ^M gospa kupila samo jaslice brez smrečice, bi ne bil Cilkin oče kradel v ^U gozdu; Cilka bi smela moliti, da bi )i prinesel Jezušček ka) lepega, in zajčka bi bila lepo v miru počivala v smrečicah in bi bila sladko spavala. Kako bi bilo to lcpo! :