UDK 808.1 + 881.09 (048.1) OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO UDK 92 Hras te M. MATE HRASTE In memoriam Dne 3. decembra 1970 je na zagrebškem pokopališču Mirogoj legel k več- nemu počitku dr. Mate Hraste, profesor za hrvaško dialektologijo na Filozofski fakulteti v Zagrebu in redni član Jugoslovanske akademije znanosti in umet- nosti. Do groba so ga spremili številni prijatelji in strokovni sodelavci v In- štitutu za hrvaški jezik pri Jugoslovanski akademiji, nekdanji in zdajšnji učenci iz Slavističnega seminarja Filozofske fakultete, delovni tovariši iz Matice hrvaške in drugih kulturnih ustanov. Od pokojnega znanstvenika so se poslovili tudi mnogi zagrebški meščani. Za Hrastejev osebni lik je značilno, da je na pogreb prihitela tudi močna delegacija kmetov iz profesorjeve rojstne vasi Brusje na otoku Hvaru. Na pogrebu je bila zastopana tudi katedra za hrvatsko in srbsko literaturo ter srbski ali hrvatski jezik na Filozofski fakul- teti v Ljubljani in Inštitut za slovenski jezik pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Profesor Mate Hraste se je rodil 25. /. 1898 v kmečki družini. V njegovih mladih letih otok Hvar še ni bil turistična atrakcija. Dalmacija kot del avstro- -ogrske države je predstavljala eno najbolj pasivnih pokrajin, zato je njeno prebivalstvo moralo iskati možnosti za obstanek ali v drugih pokrajinah ob- širne države ali pa se je izseljevalo v daljne evropske in čezmorske dežele. V takih ekonomskih in socialnih razmerah je študiral gimnazijo in univerzo mladi Brusjan. Po diplomi iz slavistike na zagrebški univerzi 1925 je služil kot srednješolski profesor v Sisku, Sremski Mitrovici in Petrinji. Leta 1938 je doktoriral na beograjski univerzi s tezo Čakavski dijalekt otoka Ilvara. Po vojni je postal docent (1946) na zagrebški slavistiki, kjer je kot profesor deloval do zadnjih let, ko mu je bolezen onemogočila delo med mladino. Iz njegove šole so izšli vsi povojni slavisti jezikoslovci, kot na primer dr. Slavko Pavešič, dr. Milan Moguš, dr. Božidar Finka in mnogi drugi. Po Beličevi in Ivšičevi smrti je bil Hraste nestor hrvatskosrbskega jeziko- slovja ne le po letih, temveč tudi po znanstveni avtoriteti. Sodeloval je v vseh zgoraj naštetih hrvaških znanstvenih ustanovah ter pri vsestranski zaposlenosti našel še čas za živahno znanstveno in znanstveno-organizacijsko delo v Hr- vatskem filološkem društvu, v Zvezi slavističnih društev, pri organizaciji poletnih seminarjev za tuje slaviste; sodeloval je v komisiji, ki je pripravila in uredila Pravopis hrvatskosrbskega (srbskohrvatskega) knjižnega jezika v smi- slu novosadskega dogovora, zlasti pa je bil nadvse delaven kot urednik znan- stvenih publikacij. Uredil je Hrvatski dialektološki zbornik (JAZU, I 1956, II 1966), Gradivo za zgodovino hrvaške književnosti (JAZU, knj. 27. 1956) in Zbornik v počastitev Stjepana Ivšiča (Hrvatsko filološko društvo, 1963, s so- delavci in uredniškim odborom), urejal je znanstveno revijo Filologija (JAZU in IIFD, I—VI) ter sodeloval pri urejanju strokovnih in znanstvenih revij (Jezik, IIFD 1952—68; ltudovi zavoda za slavensku filologiju, FF Zagreb, knj. IV— VII. 1961—67; Južnoslovenski filolog, Institut za srpskolirvatski jezik и Beogradu, knj. XVIII—XXVI, 1949—64; Bulletin Scientifique, section В. sciences humaines, izd. Savjet Akademija пачка i umjetnosii SFR Jugoslavije. 1965—68; Zbornik Instituta za historijske nauke и Zadru, FF и Zagrebu. Zadar 1955). Število njegovih znanstvenih enot znaša blizu sto. s popularnimi strokov- nimi članki in deli pa precej čez sto. Pri tem niso šteta številna predavanja na radiu, referati in diskusije na lingvističnih kongresih doma in na tujem, niti redakcije lingvističnih in drugih gesel v enciklopedijah Leksikografskega zavoda v Zagrebu, niti ni upoštevano njegovo sodelovanje pri sestavljanju bibliografije v J F in ne njegovi prispevki za Hrvatskosrbski dialektološki ter za Slovanski lingvistični atlas. Poglavitna veja njegovega znanstvenega zanimanja je bila dialektologija. zlasti čakavska, ki ji je posvetil vse svoje življenje, nato pa onomastika in toponomastika in končno knjižni jezik, starejši in sodobni. Pripravljal je tudi Slovar čakavskega narečja, nadvse potreben slovar, prezgodnja smrt mu je malo pred koncem iztrgala pero iz roke in tako dela ni dokončal. Njegova prva objava je bila Črtice o bruškom dijalektu (JF VI. 180—214. 1926), nato pa so se leto za letom vrstile daljše in krajše razprave o čakavskili govorih IIvara, Visa. Brača. Šolte, Ciova, Drvenika, Zlarina, Suska, Raba in drugih otokov. Tako je dopolnjeval in nadaljeval delo pomembnega čakav- skega dialektologa A. Beliča, njegovo študijo Zametki po čakaoskim go- vor am, 1910, pa tudi drugih čakavskili dialektologov (Milčetič, Nemanič. Kušar, Zgrablič, Strolial. Malecki itd.), ki so vsi z Beličem vred raziskovali severno- čakavske govore, le naš Vatroslav Oblak je posegel globoko na jug (otok Lastovo). Manjši del pozornosti je )1. Hraste posvetil kajkavskemu narečju, ki ga je spoznal kot študent v Zagrebu in zlasti kot profesor o Sisku (O govoru grada Siska; Kajkavski dijalekt, EJ IV v članku Jezik). V članku Črtice o Maruli- čevoj čakavštini razpravlja o zgodovini knjižnega jezika, z razpravo Strani elementi и hrvatskom ili srpskom narodnom i književnom jeziku pa je po- segel na področje leksikologije. Pomemben je Ilrastejev prispevek v akcentologiji tako čakavskega narečja kot hrvaškega knjižnega jezika. Naj omenim samo nekaj študij z akcentsko problematiko: Ispitivunje akcenatskog sistema na Cresu. Osobine suvremene rapske akcentuacije. O kanovačkom akcentu и Ilrvatskoj, Dvoakcenatski sistem и hrvatskom ili srpskom jeziku. Osnovna akcentuacija Biograda na moru i njegove okolice, Od akcentuacji starocliormackiej i sturoserbskiej do mspöl- czesnej sztokuivskiej. O potrebi prenošenja akcenta na prijed/og, O skakanju akcenta na proklitiku и čakavskom dijalektu. Poleg bogatega znanstvenega ter napornega pedagoškega in organizacijskega dela je v sodelovanju z Ivanom Brubcem in Sretenom Zivkovičem še utegnil napisati slovnico za pouk hrvaškega jeziku v srednjih šolah (dramatika hr- vatskogu ili srpskog jezika), ki je izšla v več izdajali in končno priredil 5. izdajo Maretičeve slovnice. Do slovenščine in slovenskih ljudi je imel vedno korekten odnos. Našega jezika sicer ni aktivno obvladal, z lahkoto pa je prebiral slovenske knjige, kot organizator seminarjev za tuje slaviste je skrbel, da je na seminarjih bila dostojno predstavljena tudi slovenščina, katedra za srbohrvaščino v Ljubljani je v njem imela požrtvovalnega svetovalca in pomočnika. Ob sedemdesetletnici plodnega življenja so mu njegovi učenci posvetili Rasprave Instituta za jezik, knjiga 1. Zagreb 1968. Naj bo trajen njegov spomin o narodu, ki mu je posvetil vse umske spo- sobnosti in vso življenjsko energijo! Janko Jurančič Filozofska fakul te ta , L j u b l j a n a UDK 808.1 + 881.09 (048.1) ZBORNIK U M J E T N O S T I R I J E Č I , POSVEČEN ZDENKU ŠKREBU Kot prv i številki XIV. (1970) le tnika Umjetnost i riječi je izšel skora j 300 strani obsegajoč zbornik v čast 65-letnice Zdenka Škreba, enega od ustanovi- teljev UR ter n jenega glavnega in odgovornega urednika p rav od začetka. Zbornik sta uredi la Sveto Petrovič in Kruno Pran j i c . Gradivo je razvrščeno po abecedni vrsti piscev. Urednika v uvodni besedi menita , da se prispevki večinoma dot ika jo vp rašan j poetike, sloga in interpretaci je , torej tistih tem, »za koje je do današn jeg dana vezan i plodni rad profesora Škreba«. Če pa vendar le hočemo tematsko na tančne je razvrst i t i prispevke, bi se po vidikih pristopov, po kakovosti in po vsebini odločili v sa j za pet skupin, ki na j bodo tu razvrščene po tehtnost i : 1. slovstvenoteoretični in slovstvenozgodovinski prispevki, 2. stilistične študije, 3. in terpretaci je , 4. esejistični in slovstveno- publicist ični prispevki in 3. preostalo. Na začetku vsega pa je popis slavljen- čevih ob jav l jen ih del. Tematska širina, veliko število (36) prispevkov, večinoma kra tk ih (največ 12. poprečno pa po 6 do 7 strani) snovna nezaokroženost, nak l jučna razvrstitev, kakovostno zelo različni pristopi — vse to us tva r ja nekakšno negotovost. Vendar pa ob pazl j ivem preb i ran ju iz zbornika lahko č rpamo precej več, kot bi sprva pričakoval i . Skuša jmo to trditev utemelj i t i s pregledom prispevkov po gorn j i razvrst i tvi . I Slovstvenozgodovinski in teoretični pr ispevki niso tematsko ubrani , sa j je vsakdo od sodelavcev ponudil tisto, ka r je želel. Tako se je Josip Badalič, starosta današn j ih hrvaških slovstvenih zgodovinarjev, pr idruži l temu zborniku gotovo v skladu z dobrimi medgeneraci jskimi odnosi (O bil ingvizmu u knj i - ževnosti hrvatskog preporoda) . Badaličev prispevek je enciklopedičen, bogat s podatki iz obstoječe l i terature ter z d o k a j splošnimi in tudi nekol ikanj sve- čanimi oznakami posameznih ilirov . Obstoječo li teraturo, ki glede rabe nemščine v začetnih desetletjih razvoja hrvaške meščanske književnost i ni tako skromna, avtor upo rab l j a brez kakovostnega razločevanja, brez raz ločevanja pa piše tudi o vseh posameznih pesnikih in verz i f ika tor j ih od Preradoviča do Jelačiča bana. Rafo Hogišič (Pojava pejzaža u h rva t sko j renesansnoj poeziji) s številnimi pr imeri dokazuje , kako resničen in neposreden odnos so gojili renesančni pesniki do narave in kako različno in tudi kakovostno so ga umeli izraziti.