korist in uporabnost naravne geografije itd. Sledi bogat seznam literature z mnogimi 
deli, ki podrobneje obravnavajo teme, uvrščene v knjigo.
.Celotno knjigo dopolnjujejo številne ilustracije. Vrsta diagramov, blokdiagra- 
mov, profilov in kart nazorno ponazarja obravnavane pojave. Tudi črnobele foto­
grafije so smiselno vključene v tekst. Prikazujejo reliefne oblike, vegetacijske tipe, 
profile prsti, posledice naravnih nesreč itd. Med fotografijami so zanimivi portreti 
nekaterih  znanih naravoslovcev, npr. Darwina, Davisa, A. Pencka itd. Obilo podat­
kov vsebujejo številne preglednice. V njih niso le številke, temveč tudi podatki o 
skupinah prsti, morfografskih conah na Zemlji, o tipih jezerskih kotanj itd.
A vtor je pri obravnavi naravnogeografskih značilnosti pokrajine gotovo naredil 
korak naprej. Vključil je številna nova dognanja, do katerih so se medtem dokopali 
naravoslovci. Skozi knjigo se odraža skrb avtorja, da bi čim bolj vzročno povezal do­
gajanja v pokrajini. V tem stremljenju gre tu in tam morda celo predaleč. Bralec po­
stane npr. pozoren, ko zasledi razprostranjenost prsti po svetu (po ameriški sedmi 
aproksim aciji) v poglavju o podnebnih osnovah, medtem ko se poglavje o prsti poja­
vi v četrtem  delu knjige. V erjetno bi bilo lahko vse o prsteh združeno v tem poglav­
ju, saj v pedogenezi poleg podnebja deluje še vrsta drugih vplivov.
Knjiga predstavlja nov tip učbenika obče fizične geografije, s pridom jo bodo 
lahko uporabljali vsi, ki jih zanima ta snov.
F. Lovrenčak
Problemv kompleksno) geograf». Izdatel’stvo Kazanskogo universiteta. Kazan 1985, str. 188.
Knjiga je pravzaprav zbornik, ki vsebuje različne prispevke članov tatarske po­
družnice geografskega društva Sovjetske zveze. Poleg njenega znanstvenega progra­
ma obravnavajo sestavki problemske strani fizične geografije, zlasti geomorfologije 
in klimatologije, večjo pozornost pa namenjajo tudi vprašanjem ekonomske in me­
dicinske geografije, varstvu narave in etnografiji. Zanimiv je torej že izbor prispev­
kov, ki posegajo na zelo različna področja geografije, kar je pravzaprav značilna po­
teza publikacij, ki izhajajo v manjših republikah in pokrajinah SZ, zlasti baltiških; 
tokrat se s tem srečujemo pri geografih tatarske avtonomne oblasti, kar je zanimivo 
seveda tudi za nas.
Toda zgolj zaradi tega o knjigi verjetno ne bi poročali, saj je v njej vrsta speci­
fičnih in tudi ožje teritorialnih člankov. Našo pozornost je pravzaprav pritegnil na­
slov zbornika, kajti o kompleksni geografiji v Sovjetski zvezi ni veliko slišati, čeprav 
teoriji geografske vede posvečajo tam veliko pozornosti. Žal se je tudi tokrat poka­
zalo, da naslovi zbornikov večkrat zavajajo, saj se za imenitnimi naslovi skrivajo 
včasih zelo različni in zelo enostranski prispevki, ki imajo malo skupnega.
V om enjenem  zborniku so seveda članki, ki so iz tega ali drugega razloga zani­
mivi tudi za nas, še posebno tisti, ki so vsebinsko širši ali metodološko pomembni, 
npr. zaradi uporabe kvantitativnih metod. Tak je prispevek o kvantitativnem prika­
zu asim etrije rečnih dolin in njihovih pobočij, članek o ciklonski in anticiklonski 
aktivnosti ter njuni vlogi v atmosferi severne polute, nadalje članek o modeliranju 
dinamičnih sistemov naseljevanja prebivalstva pa tudi prispevek o problemih kom­
pleksnega proučevanja teritorialnih transportnih sistemov. Toda na zbornik ne opo­
zarjam o zaradi tega, pač pa zavoljo dveh prispevkov, zaradi prvega z naslovom Pro­
blemi proučevanja strukture geosistemov, ki so ga sestavili trije avtorji (R. G. Hu- 
zeev, I. M. Param anov in A. G. Stepin), še bolj pa zaradi drugega z zelo značilnim 
naslovom E notna teorija geografskega polja (Edinaja teorija geografičeskogo polja), 
ki sta ga napisala A. M. Trofimov in N. N. Soloduho. Na slednjega želimo posebej 
opozoriti, saj je zaradi njega naslov publikacije do neke mere sploh upravičen.
Članek je izrazito teoretske narave in to temeljne, ker se posredno nanaša na 
geografijo kot celoto, pravzaprav na njen skupni predmet. O posameznih teoretskih 
vprašanjih geografije sta avtorja že doslej pisala, tokrat pa sta problematiko razširila 
na vprašanje enotnosti in kompleksnosti geografske znanosti sploh, čeprav le po­
sredno, ko načenjata vprašanje njene predmetne enotnosti. Posamezni sovjetski 
geografi so podobna vprašanja na ta ali drug način sicer že doslej načenjali, npr. 
Sauškin, Smirnov, Sočava in drugi. Tokrat pa je ideja širše izpeljana, saj sega, vsaj po­
sredno, tudi na področje, kjer je dualizem sovjetske geografije takorekoč apriorno 
»utem eljen«. G re namreč za znani postulat, takorekoč aksiom, da zaradi principial- 
no drugačnih zakonitosti narave in družbe ni upravičena skupna obravnava enih in 
drugih procesov. Zdi se, da spremembe, če smemo sploh tako reči, prinaša sistem­
sko gledanje na predm et geografije in s tem teoretsko poglabljanje geosistema, ven­
dar ne le v pom enu naravne pokrajine, temveč tudi kulturne, po sovjetski term ino­
logiji torej landšafta in socio-ekonomskega sistema v njem. Do nadaljnjih korakov 
sicer še ni prišlo, toda teoretična razmišljanja posameznih sovjetskih geografov gre­
do v to  smer, kakor v zadnjem času kažejo zlasti razglabljanja o geoprostoru, geo- 
sistem u in sedaj o geopolju, o katerem  poleg nekaterih drugih sovjetskih geografov 
govorita tokrat tudi Trofimov in Soloduho. Bistvo njunih izpeljav je v tem, da sta 
teorijo  polja iz fizike aplicirala na geografijo ter poudarjata, da njen predm et — 
geosistem —  sestavlja enotno geografsko polje, čeprav združuje zelo različne zako­
nitosti gibanja materije, od fizikalnih in kemijskih do bioloških in socioloških, kar 
skupno ne ustvarja le vsote teh zakonitosti kot komponent, temveč bistveno nekaj 
specifičnega.
Avtorja najprej utemeljujeta, zakaj ne govorita o enotni teoriji geografskega 
p rosto ra—časa, temveč o enotni teoriji geografskega polja (geopolja). Poudarjata 
njegovo bistvo, nam reč njegovo raznovrstnost (nehomogenost). Naglašata, da je z 
geosistemom treba pojmovati relativno avtonomno celokupnost medsebojno pove­
zanih naravno-teritorialnih in socio-ekonomskih komponent, ki jih medsebojno po­
vezujejo tokovi materije, energije in informacij. Osnovna naloga sodobne geografije 
naj bi bila zato po njunem mnenju v kompleksnem pristopu pri proučevanju »za naš 
čas posebnega procesa soodnosov človeka z naravnim okoljem v prostorsko-časov- 
nem  aspektu«. M edsebojna učinkovanja različnih komponent naravnega okolja 
ustvarjajo prostorsko sfero součinkovanja, v kateri se lastnosti spreminjajo od točke 
do točke. Pri tem je prostorska sfera (tu jo avtorja reducirata na naravno) tesno po­
vezana s socialno, tehnogeno sfero, obe pa ustvarjata kompleks zapletenega geo­
grafskega prostora raznovrstnih geografskih komponent, kjer prostorski procesi 
ustvarjajo posebne prostorske strukture. Avtorja omenjata, da sta prostor podobno 
pojm ovala sicer že Hagerstrend in Bunge, vendar brez posebnega vidika o njegovi 
raznovrstnosti. Zaključujeta, da je »geografski prostor tista strukturna stran geo­
grafskega polja, ki izraža celokupnost odnosov koordinacije in podaljševanja sobi­
vajočih raznovrstnih stanj (geosituacij) tega polja«, medtem ko je »geografski čas 
tista struktura polja, ki odraža celokupnost teh odnosov in stanj, ki si v tem polju 
sledijo.« Iz teh izvajanj so razvidna tudi strukturna razmerja med geoprostorom, 
geočasom in geopoljem.
G lede na koncepcijo nehomogenosti geopolja, ki jo avtorja posebej razvijata, 
poudarjata, da lastnosti geoobjektov opredeljuje struktura prostor—čas in obratno, 
da prostor—čas opredeljuje lastnosti teh objektov. Ne gre torej za prednost enega 
ali drugega. V tem  pogledu ustrezajo njune predstave Rodomanovemu pozicijskemu 
principu (1979). S tem v zvezi avtorja razlikujeta teritorialni položaj geoobjektov in 
geografski položaj, kar v bistvu ustreza našemu razlikovanju med geografsko lego in 
geografskim položajem. Avtorja se ob tem ne ustavljata le pri p r i n c i p u  t e  r i -  
t o r i a l n o s t i ,  temveč tudi pri p r i n c i p u »g e o g r a f i č n o s t i« in p r i n- 
c i p u  o b d a j a j o č e g a  s o s e d s t v a .
Prispevek je vsekakor zanimiv poskus teoretsko utemeljiti enotni predmet geo­
grafskega raziskovanja in tudi razločke glede geosistema, geoprostora—časa in geo- 
polja, kakor ga avtorja miselno razvijata. Vrednost razprave ni le v preciziranju 
enotnosti geografskega predm eta, kakor ga prinaša pojmovanje o geopolju, temveč 
posredno tudi enotnosti geografije, čeprav avtorja tega posebej sploh ne omenjata; 
za sovjetske razm ere je to vendarle še prezgodaj.
Darko Radinja
B. A. Manak, Metodika ekonomiko-geografičeskih issledovanij. Izd. »Universitetskoe« Minsk, 
1985, s. 155.
N ekaterim  slovenskim geografom znana Bronislava Adolfovna Manak iz Min­
ska je napisala zanimiv priročnik za študente, v katerem jih seznanja z načinom dela 
v ekonom ski geografiji. Priročnik naj bi študentom pomagal, da bi se usposobili za 
sam ostojno znanstveno raziskovanje na področju »socialno-ekonomske geografije«.
Zanim ivo je, da avtorica uporablja izraz »ekonomska geografija« le dvakrat: v 
naslovu in v uvodu, ko navaja naziv predm eta na geografski fakulteti v Minsku. 
Povsod drugod govori o socialnoekonomski geografiji (omenja, da obstaja tudi obli­
ka: ekonom ska in socialna geografija), ki naj bi proučevala »prostorsko organizira­
nost družbe te r oblikovanje in razvoj prostorskih socialno-ekonomskih sistemov 
(TSES)«. O bjekt proučevanja vključuje »prostorske komplekse proizvajalnih sil v 
njihovi celovitosti z naravnimi pogoji in viri, poselitvijo in konkretnimi načini proiz­
vodnje« (str. 5). Po mnenju B. A. Manakove socialno-ekonomska geografija zdru­
žuje elem ente geografije, ekonomije in sociologije. Malo naprej (str. 6) govori o 
nujnosti tesnega sodelovanja tudi z naravoslovnimi panogami. Ker gre očitno za po­
m em bne prem ike v gledanju na cilj in način geografskih proučevanj v Sovjetski zve­
zi, naj bodo na tem mestu naštete glavne naloge socialno-ekonomskih raziskovanj, 
kot jih opredeljuje Manakova:
—  proučevanje zakonitosti oblikovanja, razvoja in razmestitve TSES;
—  vrednotenje pogojev in dejavnikov, ki vplivajo na razvoj in razmestitev 
TSES, njegovih podsistemov in elementov;
—  proučevanje součinkovanja med geografskim okoljem, proizvodnjo in prebi­
valstvom;
—  znanstveno zasnovano rajoniranje; izdelava predlogov za optimizacijo in po­
večanje učinkovitosti delovanja posameznih elementov TSES;
—  proučevanje prebivalstvenih problemov, oblikovanja optimalnega sistema 
poselitve in gospodarne izrabe delovne sile;
— proučevanje poselitvenih pogojev in opredelitev ukrepov za njihovo izbolj­
šanje;
—  proučevanje geografskih razlik v pogojih, ravni in značaju življenja prebival­
stva te r  iskanje ukrepov za izravnavo socialnoekonomskih parametrov v različnih 
delih države;
—  izdelava znanstvenih osnov prostorske organizacije življenja socialistične 
družbe za cilje načrtovanja;
—  proučevanje ekološkega delovanja proizvodnje in prebivalstva na naravno 
okolje.
O bravnavanje sistema: družba — proizvodnja —  naravno okolje (ki je grafično 
prikazan na naslovni strani!) kot nujnosti za razumevanje vloge družbenogeograf- 
skih elem entov, »pogojuje ekologizacijo sodobne socialno-ekonomske geografije« 
(str. 8). K dor pobliže pozna sorazmerno močno »provincialnost« Minska kot posle­