Moc
In  odletele ste, vesele  pevke, in oveneli ste, cvetovi polj! Magiblje  noč se črna,  mrzla,  nema                            :
sem  k srcem  živim  našim  bolj  in  bolj  . ,\                 •
In  oglase se v duši tihe strune, trepeče v  njih  krasota  cvetnih  dni; vesela  pesem,  komaj slišna, vstane — in vstane in se vase potopi . . .
Kako so  plavali  utrinki solnčni iz večne dalje k  nam  budit in  gret, kako je bil božanstvene krasote ob  nas čar veličastni  razodet!
In  tisoč src se dvigne v želj  plamenih, njih  ogenj šine v  noč  kot  žarni   blisk, izgubljajo se v  njem  kot jutra sence razmaljeni  okovi spon  in stisk!
In dviga se in vstaja in  prihaja otrok Ijubezni,  deklica  cvetov: nabrala  rož je  po  nebeških  gredah, da jih  nasiplje pod naš tihi krovl
E.  Gangl