ZELENA KOSTANJEVA VEJA
Matija Malešič
\ ngeli   zastaja   roka  ko  v  odporu,  prsti  ji  za-
-'*¦ drhtijo, nekam plaho in zbegano zatavajo črke izpod tipk na papir.
O odnik  narekuje razloge sodbe.  Ko da ne  čuti
^ Angeline zadrege,  ko  da  ne  razbere,  da črke ne   udarjajo   na   papir   enakomerno   ko    pri drugih  besedah.   Hodi   po  sobi,  kadi  cigareto, TVT napeto  misli.   Ko  vsako  drugo   čisto  navadno besedo izreče grdo besedo, z nikakim poudarkom,  z  nobenim  sramom je  ne  izreče.   Ko da pozablja,   da   sedi   pri   stroju  gospodična   Angela!   Še  ozre  se  ne   na  njo.  Ko  da  narekuje/^ brezčutnemu stroju in ko  da  ni  Angela  tista, ki mora premisliti, na katere tipke naj udari, da zleze na papir ta grda beseda. Ponovi  sodnik grdo besedo.
P laho in  počasi in zbegano zatavajo zopet črke na papir.  Angeli  sili  kri  v lica.  Naj bi  vsaj rekel,  če bi rekel:   »Ne  zamerite,  gospodična! Culi   ste   pri   razpravi!   Taki  so  ljudje!   Tako je  življenje!  Mora ta beseda  v sodbo!  Ni mi prijetno!   Nisem   kriv   in   neljubo   mi   je,   da t^j je   Vas   poslal   predstojnik   namesto   obolelega ^ kanci ista   za   zapisnikarico   k   taki   razpravi.« Služba   je   služba,   bi   preudarila.   In   laže   bi ji  bilo.   Ko  bi   se   vsaj   s   pogledom  opravičil, laže   bi   prenesla.   Pa   nič   in   nič.   Narekuje, narekuje, hodi po sobi, kadi cigarete. In izreče drugo grdo besedo. Mirno jo izreče, ko vsako drugo besedo. »Kaj si le misli  o meni?«, kipi v Angeli.
C odnik postoji, grbanči čelo, jeclja, beseda, čisto navadna beseda mu ni po volji in išče drugo. Ob grdih besedah ne postaja, ne grbanči čela, ne jeclja, gladko in mirno jih izgovarja, ko da nima zmisla za to, da so grde, da blatijo njeno pomlad in njeno vzgojo. Ko bi se vsaj ozrl na njo in videl njeno rdečico. VT
O a se ne ozre. Hodi po sobi. gleda pod strop, gleda na tla, išče navadne besede. Tisto drugo grdo besedo ponovi  gladko  in  mirno.
t/ ak človek je ta sodnik! Da je ne muči nalašč?
^ Da mu ni v naslado trpinčenje? Tovarišice s trgovske šole pripovedujejo o takih gospodih .. .
C krivoma pogleda nanj. Ves je v mislih pri sodbi, nagubančeno čelo ima, gleda za cigaretnim dimom pod strop in išče izraza. Mlad je in lep. Vida pravi, da je dober. Pravi, da je ¦vesel družabnik, da lepo in živahno pripoveduje. O, pa ga poglej človek, ko gubanči čelo, gleda v strop, jeclja, ker mu ne pride prava beseda na misel! Pa premisli človek, kako  napenja  možgane,   da  utemelji   sodbo,  s
katero je obsodil tisti ničvredni ženski, ki sta se obkladali s takimi grdimi besedami. Ne. Angela, to, to rajši premisli. Vida je hčerka trgovca, o njeni doti sanjajo moški daleč naokoli! Njej govori lepe besede, tebi ni zinil nikdar nobene, še mehke in sočutne ne! Komaj da te pozdravi na cesti! V uradu nima ozira na tvojo mladost in vzgojo in lepoto! Sodnik ponovi grdo, grdo besedo. is i dober, sodnik! Da si dober, da imaš vsaj malo čuta za revščino in vsaj malo obzirnosti do mladosti, bi ne mučil Angele. Sprevidel bi, da ni mrtev stroj, da ima srce, ki je nežnejše in mehkejše ko Vidino.
, da sede Vida za stroj! Videla bi, kako si dober! Če že nimaš srca za mladost in revščino, poglej vsaj rdečico sramu na licih! In poglej koder, ki je prilezel na vroče Angelino čelo! Kanciist trdi, da ji ta koder tako lepo pristoja. Kanclist trdi, da naj se Vida kar skrije pred njo. Tako so govorili tudi drugi, ko sta bili na trgovski šoli in niso vedeli, kaj je njen, kaj Vidin oče. In je Vida bledela v zavisti.
e pogleda sodnik Angele. Pri oknu se je ustavil, gleda nekam skozi neumito steklo, govori monotono in gladko ter izreče grdo, pregrdo besedo, najgršo, ki je padla prej pri razpravi. Še tožnici, ki sta bili hkrati tožiteljici, in priče so povesile poglede in so se sramovale pred mlado zapisnikarico, ki je gorela v lica ko razbeljena železna peč. Le ti, sodnik, nisi trenil z očmi in nisi imel ozira do Angele. Gledaš skozi okno, nenadoma si umolknil — ali si vendar zdrobil svojo trdo skorjo, ki jo oblečeš, ko stopiš v pisarno in za zeleno mizo? Ali si sprevidel, da je Angela mlado, sramežljivo dekle?
Razmišljeno  in   ko  da   narekuje  paragraf  kazenskega zakona, ponovi sodnik tisto besedo. Angeli  zavalovi  kri.   Odpovedo  ji  roke,   prsti se ne dotaknejo tipk.
Sodnik molči in gleda, gleda skozi okno. išina diha po postrani sobi, tej pusti, žalostni, mrzli sobi. Gole, Bog zna koliko let že nepo-beljene sobe; miza, pogrnjena z zelenim prtom, ki izgublja barvo; na mizi med svečama staro razpelo in črnilnik in peresnik in kazenski spis; tam v kotu kup raznovrstnih pušk in vsakovrstnih bodal in druga ropotija, ki ji pravi sodnik corpora delicti; v drugem kotu črviva pisalna miza; pajčevine pod stropom, pajčevine po stenah, pajčevine ob oknih: zaprta okna v debelih zidovih. Bog ve, da li je že kedaj posijal svetli solnčni žarek v to sobo? Menda ni! Hladno, hladno je v tej sobi, zebe človeka, da bi šklepetal  z zobmi, ledene roke
72
grabijo po srcu. Ne more biti hladneje in ne-prijazneje po celicah tam na drugem koncu tega starega poslopja. Pobegnil bi človek, pobegnil! Tam zunaj, tam za tistimi zaprtimi okni, tam za temi debelimi zidovi, tam kraljuje solnčen spomladanski dan. Tam je živo življenje. Visok kostanj ko iz usmiljenja steza dolgo vejo do okna, le košček sinjega neba vidiš od stroja skozi okno. Košček sinjega neba, zelena kostanjeva veja — o, topla pozdrava v to hladno sobo! Ko pozdrava z drugega sveta, vsega sol ličnega, vsega cvetočega, vsega veselega! Kliče, kliče zelema kostanjeva veja in vabi in vabi v tisti lepi svet. O, kako kliče in vabi in obeta .. .
Sodnik molči, molči in gleda, gleda skozi okno. r   e kam se je zagledal in pozabil na sodbo?
*-^ Planejo na papir tipke. Ko splašene in nejevoljne zapišejo tisto najgršo besedo.
IVJ e vzdramijo tipke sodnika. Gleda, gleda skozi
^    okno.
Vstane Angela, po prstih se splazi za sodnikov hrbet in pogleda skozi okno.
Af ida gre po cesti. Na sprehod gre, svoj nov. zidan solnčnik nosi kazat in svojo novo spomladim obleko. Sodnikovi pogledi jo spremljajo z dopadenjem, božajo jo ... Pod zelenim kostanjem gre Vida, pojo ji pti-čice, zelenijo ji kostanji . . .
TVT e čuješ petja ptičic v tem zidovju, ni rož po oknih. Le zelena kostanjeva veja kliče Angelo v tisti drugi, lepi svet, za Vido, z Vido... O, da posežeš z roko po kostanjevi veji — predaleč je, ne dosežeš je. Ko da je ni iz usmiljenja pomolil kostanj proti oknu — ne, ko da jo je pomolil zato, da ti budi grenke misli, da biča tvoje hrepenenje .. .
rj aškriplje stol pod Angelo. Ne predrami sod-nika. Pri pogledu na^Vido je pozabil na sodbo, pozabil na svojo gorečnost, pozabil na svojo sodniško vzvišenost.
r\,  oče!   Prosjačil si in prošnjami,  da si  spravil
^^ hčerko k stroju. Privoščiš si zdaj boljše cigare, piješ ob večerih merico več, odkar si preskrbel hčeri kruh. Mati s ponosom in tako, da vidijo vse zavidljive oči, kupi včasih na trgu piščanca. Prej jih ni kupovala. Pišeta Milan in Viktor, koliko laže študirata, odkar dobivata mesečni priboljšek. In piše Nada, kako ji pristoja nova obleka. O Nadica, sestrica, da veš, kako je prislužila Angela denar za tvojo obleko! Pa da slutiš, kaj te čaka, ko si bo oče privoščil ob večerih še po merico več ko sedaj. Ko boš ob stroju — solnčnika, zidanega solnčnika, kakršnega ima Vida, si ne boš kupila. Pa kaj bi s takim solnčnikom in z Vidino spomladansko »bleko, sestrica, ti družica tipk? Da imaš
K
A V
lepši solnčnik ko Vidin, še lepšo obleko — ali bi te pobožal sodnikov pogled? O sestrica, sestrica, pčšeš v skrivnem pismu o moških pogledih, pišeš o pesmih mladih študentov. Sestrica, ko pride čas, tisti veliki čas, ne bo ti pela pesem sodnikov, pa da dostudirajo tvoji mladi študentje do tedaj do sodnikov. Vidam bodo peli pesmi, tebi ne, tebi ne, tvojim globokim očem ne, tvojemu nežnemu srcu ne ... oje ti pesem kanciist, Angela! Ne, to ni prava pesem! Kanclistova pesem ni pesem, ki bi segla do srca. Drugačno pesem je sanjalo tvoje mlado srce, drugačno pesem poje sodnik. V njegovi pesmi, tam vsaj ne zvenijo vedno iste melodije žalostne pesmi: Med ljudmi si tam, ki ne brenkajo vedno na isto struno, vedno isto iz dneva v dan, od prvega do zadnjega, dvanajstkrat od prvega do zadnjega, iz leta v leto po dvanajstkrat od prvega do zadnjega vedno isto. Zaleže sodnikova beseda med ljudmi, klobuki letijo z glav pred njim, reči sme tudi njegova žena kako. In nekaj, vsaj nekaj imaš od svojih mladih sanj. Še na trgu ko povsod: Če kupi sodnikova gospa piščanca — to je naravno; če ga kupi mati — oho: spogledovanja, pritajeno šepetanje, pikre misli. estrica, sestrica, bolje da ne veš še in ne razmišljaš o tem in se veseliš svoje nove obleke. In se raduješ petja ptičic in vdihavaš vonj zelenih kostanjev. Glej, le zelena kostanjeva veja pozdravlja tam zdaleč tvojo sestro in jo kliče v tvoje sanje ... O sestrica, sestrica, sestrica, ne uidejo ti Angeline misli, v stroju so, prilepile so se k tipkam, vsa ta pusta soba jih je polna, polna, prepolna. O, tako polna. tako neusmiljeno polna, da se ti krči srce. Niti ne morejo, niti ne smejo misli skozi te debele zidove, niso za v solnem dan, niso za zelenje. za cvetoče roke, ptički bi ne peli, da jih slutijo. Pa najtrpkejša vseh misli: Ali presediš vso svojo mladost, o, vse svoje življenje pri stroju? Ker nisi Vida: Poslušaj grde besede, gledaj od daleč in skozi neumito okno le zeleno kostanjevo vejo, vonja visokega kostanja ne zadihaš... Ker nisi Vida: Kam moreš samo vzhrepeneti?... Le košček sinjega neba nad zeleno kostanjevo vejo... Tam visoko, tam daleč . .. Ker nisi V ida . . .
je sem prenehal?«  Sunkoma se sodnik okrene od okna in korači po sobi. »Preberite mi zadnji stavek, ki sem ga narekoval.« Tišina.
ngeli plane vsa kri v glavo. Tudi da odpre usta, bi ne prišla iz njih beseda. V grlu jo tišči.
saj zadnjo besedo povejte, ki sem jo narekoval!«   In   gubanči   čelo,   ko   da   hoče  zbrati
73
svoje   misli.   In   koraka,   koraka   po   sobi.   Na
Angelo se ne ozre.
Tišina.
»No?«  le mimogrede pogleda proti Angeli. T) olne   oči   solz   ima   Angela.   Trese   se   ji   roka, A   trese  se  prst,  ki  kaže  na  besedo na papirju,
na tisto zadnjo,  najgršo med vsemi. IZ" a j Vam je?«   Ko pribit k tlom obstoji sodnik. -^ Ves osupel je. pv ebele solze lijejo  Angeli  iz oči.  Nasloni glavo
na  stroj,  pritisne  si  robec   na   oči,   da   ustavi
solze. Vztrepeta ji telo. IZ" a j...   kaj   vendar?«    Ves   zmeden   je   sodnik.
»Čemu jokate ... Če ne morete... Napišem sam!«
\ ngela   naglo   skoči   s   stola   in   steče   iz   sobe.
**¦ Robca ne odmakne z oči. Ne reče nobene besede.                ^
P resenečen je sodnik, stopi k stroju in potegne papir iz njega. Pogled mu obstane na zadnji napisani besedi, na tisti grdi, grdi. Ko da se mu zasveti: »Kaj morem za to? . . . To ni ženski  posel!   Seveda...«
T) a   ni  zadovoljen   s   svojo  tolažbo.  Pa   pomaka
¦*¦ in pomaka pero v črnilnik, pa ne zapiše nobene besedice. Ves nezadovoljen in vznemirjen stopi k oknu, ga odpre in se zagleda mimo zelene kostanjeve veje v smer, v katero je krenila Vida.
MRTVI SE VRAČAJO
France Beok
4.
jpv ragonje čaj ni segrel. Tresel ga je mraz, da je  y *-^ šklepetal  z zobmi.  »Ti si bolan.« Zdelo se mu je, da ta glas ne prihaja od žene ampak iz pri-drževanega trepetalija  njegovega  telesa.  Vendar: ona je zrla vanj. Ni ji odgovoril. Te žgoče oči, ki so prodirale do mozga! Ne, to se samo tako  reče,  oči  ne  morejo  prodreti  do  mozga. Težko je čakal, da je pobrala po tleh pisma, jih vrgla v predal in ga zaprla. Pri tem je postala in gledala nekaj dolgih trenutkov na belo dopisnico . .. Ali je spoznala moževo najtajnejšo misel   in  njegov   namen?   »Ali   si   vzel   pobotnico?« Kakšno pobotnico? Ah, da! Skoraj se ni več spominjal. Ni maral govoriti, ni mogel govoriti. Rahlo je zaprl oči, kakor bi ga objemal spanec. Le skozi trepalnice je gledal, kaj žena dela. fj lobako se je oddahnil, ko je  legla in ugasnila luč. »Lahko noč!« Zamrmral je, kakor iz rahlega C\ spanja.  Poslušal jo je, kako diha.  Pri tem je občutil, kakor da mu celo njena sapa prodira v   meso   do   bolečine.   Ali   so  to  le   razdraženi živci? O ad bi bil prižgal luč. Toda bal se je, da se žena **- ne bi predramila. Želel je, da bi trdno zaspala. \J Ali   ni   morda   že   začutila   drobnih   tresljajev postelje, kakor da se tudi ta trese v mrzlici? TV/f i žal je in čakal. . . Stiskal se je krčevito, da bi se ubranil trepeta.  Domislil  se je,  da prihaja ta  drget  iz  telesa;  ali  se ni  morda porodil  v duši  in se preselil tudi  v telo?  Odgnal  je to misel.  Proč,  proč!  Branil  se je misli   in  mize strmel v nič, v temo, ki se je sprva kot črna HP neskončnost razgrinjala pred njim, nato se mu  A je zazdelo, da so temino prebredle iskre, kakor
da bi se bile utrnile zvezde vse križem. Iz te blazne gmote so se kakor ob stvarjenju sveta izoblikovali svetovi, podobni žarečim ploščam, nato zrcalom, iz katerih so vstajale podobe preteklosti . . .
časih — to je bilo še v njegovi mladosti in še pozneje — se je Dragonja stresnil, če je zagledal nož na mizi. Živo je mislil: kaj, če bi se mi zarezal v meso. Že ob sami misli je občutil bolečino. Na bojišču je vprašal brkatega domobranca: »Kako je, če zadene človeka krogla?« Mož je bil že dvakrat ranjen in je odgovoril: »Sune te nekaj, zbode, nato se pocedi kri.. . Če te krogla zadene v meso, sprva skoraj ne čutiš, ne veš . ..« Zgodilo se mu je večkrat, da ga je ostro zbodlo in že je mislil, da mu lije kri po telesu . .. Ali so to le živci? Ob pogledu v dozdevna zrcala, ki so mu kazala slike zadnjih let, se je prav tako stresnil do bolečine. Ali je to izhajalo iz duše, ali so prestani strahovi tako živo odjeknili v njegovem telesu? . . . Trdo je žanri žal, odganjal slike, jih motil z drugimi p red stavami, a ni jih mogel od pod iti. dprl je oči in pogledal po sobi. Slike so izginile, med stenami je ležala trda tema. Pred hišo je gorela svetiljka. Njena medla, trepetajoča svetloba je prodirala skozi temnice in legala na stene. Čez nekaj trenutkov jo je Dragonja razločil, bila je vsak hip jasnejša. časih je jutranje sobice naslikalo vse polno cekinov na steno. Ti so plezali do stropa in zlatili vse predmete. Žive črke. Dragonja je iz njih bral včasih radostno jutranjo misel. Ta nočna svetloba pa je bila podobna napol zaprtim mežikajočim očem. Zdelo se mu je, kakor da si jejo skozi trepalnice umirajoči pogledi naravnost vanj ... Iz preteklosti? ega večera je vse prihajalo iz preteklosti, vse sijalo iz davnine, ki jo je hotel najbolj za-treti . . . Strašno!
74