,,Naša politika".*) (Malo odgovora iz blejskega kota.) A Prebravši članek pod gorenjim naslovom, ki ga je priobčil ,,Učit. Tov." v svoji 40. št. t. 1, smo se nehote spomnili onih ^zlatih" časov, ko so živeli na Kranjskem — še v konkordatski dobi — oni zadovoljni kranjski nšornaštri", ki so smeli le to misliti in to brati, kar so jim dovolili cjih predpostavljeni župniki in kar so pisale pokojne Bleiweisove ,,Novice". Ti zadovoljni kranjski Bšonfaštri" so občutili takrat višek zadovoljnosti in sreče, ako so mogli presedeti nekaj uric po sklenjenem šolskem pouku na svojem vrtičku z običajno pipo v ustih pred uljnakom. Takrat so si mislili: »Sedaj ine naj pa ves svet rad ima!" In ti zadovoljni Kranjci so hodili tako devotno po vasi, da bi se najrajši do tal poklonili vsaki vaški ,,polmogočnosti" in milo se jim je storilo, ako so nehote malo trše zadeli ob cestni kamen. To so bili zlati časi na Kranjskem! V vseh vaseh je vladal idilični mir, in naši predniki so uživali tako spoštovanje in tak ugled, da čutimo njegove posledice še danes . . . A preidimo k stvari! Člankar ima naravnost predpotopne misli o vsej politiki sploh, začenši pri občinski in končavši pri svetovni. Umevno je, da se učitelj s svetovnim naziranjem ne bo vtikal in vmešaval v politiko, ki jo uganjajo starf ženice pri vaškem vodDJaku ali ki jo goje brezzobi možički za zapečkom ali ki jo vodijo vinski bratci ob sejmovih. Naravnost neodpustljiv prestopek pa stori oni ljudskošolski učitelj na kmetih, ki se namenoma, iz strahu ali zaradi ljubega miru absentira od občinskih volitev, oziroma oni, ki se ne potezajo za mandat v občinskem zastopu. Občinski svet je takorekoS ogledalo vsake občine, zakaj kakršen občinski zastop, taka občina. To je dokazana istina. — In občinski zastop je prva inštanca vse nadaljne politike. — To priznavajo vsi treznomisleči in v prihodnost zroči politiki. Vzemimo le nekaj zgledov! Vprašamo člankarja, čemu se li naša *) Ta elanek objavljamo, ker nam veli naša liberalnost, da dajmo besedo tudi nasprotnemu mnenju. Seveda so prvemu gospodu elankarju za morebitne ugovore predali našega lista tudi na razpolago. Uredn. prečastita duhovščina tako strastno poteza za občinske zastope? Cemu si je stavil nslavni" dr. Lueger za edino nalogo svojega življenja, dobiti občinski zastop dunajski v svojo pest ? — Edino le iz tega vzroka, ker le-ti faktorji dobro vedo, da je občiuski zastop oni teren, kjev se da uspešno zastaviti za nadaljno višjo politiko. In ravno v občinskem svetu se nudi učitelju nebroj prilik, pokazati, da več zna, kolikor pa potrebuje ravno za šolsko delovanje. Ravno občinski svet je oni kraj, kjer si ljudskošolski učitelj pridobi lahko trajen ugled in obče zaupanje. Obče znana je — menda tudi člankarju — resnica: K a kršenjeobčinski svet, takje tudi krajni šolski svet. In menda pravemu učitelju ni vseeno, kak krajni šolski svet gospoduje v njpgovi šoli. 0 tem bi se dalo pisati še mnogo in mnogo, a predaleč bi zašli. Naš apel na vse resno učiteljstvo, ki gleda z lastnimi očmi v prihodnost, je: Izkušajte priti v občinski svet! Tu zastavite vse svoje znanje! Ia uverjeni smo lahko, da nam prinese prihodnost lepše dneve. Po naših nazorih bi moral vsak učitelj delovati v svoji občini na to, da postane vsaj drugi občinski svetovalec, ako ne prvi. Eavnotako napačno, lahko rečemo pogubonosno, je ono sklicevanje na vsiljivost i. t. d. Menda so že minili časi, ko je učitelj vedno in vedno hotel igrati ulogo Bbešvihtigung'shofrata", hodil le vedno v rokavicah okolo in se topil sarae prijaznosti in servilnosti. Posnemajmo druge! Energični, temperamentni nastop nam prinese mnogokrat večje uspehe kakor pa ono eincanje, ki so ga svoje dni radi gledali graščinski valpeti. Ako pa slučajno pri teh nastopih stopimo temu ali onemu domišljavcu malce na kurje oko, ne ustrašimo se tega, bo vsaj spoznal, da smo obuti in da ne hodimo bosi po svetu. In tisto moralizovaDJe s paragrafi! Stopimo že enkrat iz one nespametne idealne višine, kjer vidirao vse polno paragrafov, in sicer le takih, ki nas tlačijo. Ali imamo še premalo paznikov okolo sebe! Bodimo realni in zakličimo glasno med svet: Spoštujte sami najprej predpisane paragrafe, potem jih hočemo tudi mi! Enakopravnost vladaj povsod in vselej! In kateri stranki se naj pridruži slovensko učiteljstvo? To vprašanje je menda že tako vsestransko ia temeljito rešeno, da bi bilo odveč, izgubljati vsako besedo. Slovenski ucitelj, ki je lastne volje, meuda že davno ve, kje je njegov tabor, kam se ima pridružiti ob času volilnih bojev. Da se pa m o r a tedaj pokazati celega junaka, celega moža, ne bo dvomil niti najmauj. Za svojo stranko mora storiti vse, kar je v njegovi moči, bodisi to komu prav ali ne. Stranka naj ima še toliko vojakov volilcev, ako se pa ti ravnajo po navodilih zastarelib člankarjevih nazorov, pride na kant, in to pomeni stranki in vsem strankinim idejara — srnrt! Bodimo agilni in neustrašeni pomočniki oni stranki, ki ima na svoji zastavi napisano geslo: V napredku je naša rešitev! Nad vse znaeilna pa je izjava člankarjeva zaradi svetovne politike. Torej po tej izjavi je najbolje, da napravimo okrog Kranjske kitajski zid, in srečni bodo njeni prebivalci, ker ne bodo butali valovi tako pestre svetovne politike — kakršna je ravno današnja — po kranjskih livadah. Ti nazori odgovarjajo popolnoma mišljeuju najstrožje turške cenzure, tam je strogo prepovedano negovati svetovno politiko. Naše naziranje je v tem oziru ravno nasprotno. Sploh si ne moremo misliti učitelja, ki bi ne čital redno kakega svetovnega političnega dnevnika. — Dajmo prilike našemu narodu, da se nekoliko bolj uglobi v svetovno naziranje, in prepričani smo, da takoj obrne hrbet vsaki nazadnjaški stranki. In v tem oziru store lahko premnogo naša napredna izobraževalna društva. Naravnost osupnilo nas je pa očitno priznanje one duševne nagote, ki jo čuti člankar z ozirom na svojo — izobrazbo. Preprieani smo, da ne ostajarao učitelji, ki se nismo zapustili duševno, odkar smo ostavili učiteljišče, v duševnem oziru prav nič za našimi takozvanimi rinteligentnimi" sloji. Sicer iraa ta ali oni akademik svoj nreitpferdchen" — ali v obči izobrazbi se gre pa lahko vsak, količka.j z duhom časa korakajoč učitelj meriti ž njim. In z našim kmetom se da marsikaj pomeniti tudi o takih stvareh, ki presegajo ono, o čemer veli Nemec nals die Schuhveisheit traumt". Naša veda, vsaj v kolikor jo mi zasledujemo, se je pa že davno pospela na ono višino, da ji ni treba več hoditi po svetu v raznih pripovedkah in bajkah. Oim prej dovedemo slovenski narod iz one vrtoglave višine, kjer se dandanes še nahaja, ko misli, da visi vse njegovo življenje v rokah neizprosne usode, tem bolj zanj, tem prej pride do onega spoznauja, ki mu veli: Zaupaj v lastno moč! Naše geslo je bilo, je in ostane: ,, Dolžan ni samo, kar veleva mu stan, Kar more, to mož je storiti dolžan!"