Slovarček kratkih razlag	Avtorji in redaktorji:
filozofskih terminov	Tlt BrecelJ
Primož Ponikvar
Vasja Stukelj Kneževic'
absolut -a m [lat. absolutum dovršeno, popolno, neomejeno iz absolutus absoluten] 1. absolutno, kar je vsemu temelj, večno, neodvisno, nespremenljivo počelo vsega, kar obstoji fil. 2. fig. kaj dovršenega, popolnega, neomejenega absoluten -tna -o [lat. absolutus dovršen, popoln, neomejen iz absolvere osvoboditi, odrešiti; dopolniti, dokončati; izplačati; povedati, predstaviti] 1. popoln, vsestranski (~a bitnost, ~a resničnost, ~a svoboda, ~a tišina, —i dvom, —i mir) 2. a) brezpogojen, neogiben b) popolnoma neodvisen; sam na sebi ——
—
—
—
celoten, ves 5. ki se nanaša na določeno, dogovorjeno vrednost, dogovorjeni način, s teorijo določeno stalno vrednost abstrakcija -e ž [lat. abstractio iz abstrahere odtrgati, odvleči] 1. ločevanje, izločevanje kem. 2. odmišljanjc, pojmovno povzemanje, miselni proces odstranjevanja nebistvenega, posamičnega in nepomembnega zaradi ohranitve bistvenega, sp-lošnega in nujnega fil. 3. a) mišljenje in dojemanje, preveč oddaljeno od izkušenj b) /Ig. megleno, nejasno izražena misel; kaj abstraktnega (npr. slike) abstrakten -tna -o [lat. abstraetus iz abstrahere odtr-gati, odvleči] 1. a) splošen; posplošen b) fig. meglen, nejasen, nenazoren, neživ 2.
ki uporablja izrazna sredstva, ki nimajo nc-—
abstraktiven -vna -o [nlat. abstractivus iz lat. abstraetus abstrakten] posplošujoč; nastal s posplošitvijo, abstrakcijo abstraktum -a m, mn. abstrakta -akt s [nlat. abstraetum iz lat. abstraetus abstrakten] 1.
pojmovno ime lingv. 2. gola, čista misel ali pojem fil. 3. kar je nastalo z abstrakcijo adiafora -for s mn. [gr.] nravno neopredeljena, niti dobra niti zla dejanja (drža stoikov za doseganje ataraksijc) fil. advaita -e ž [skt. to dvojen, brez drugega] v indijski filozofiji vedante doktrina, po kateri sestoji najvišja realnost iz ene substance ali boga fil.
[
agnos-ticus agnostik] filozofska smer, ki zanika možnost dokončnega spoznanja vsega, objektivnega sveta fil.
[
eus iz a + gnostieus gnostik] 1. privrženec, privrženka agnosticizma 2. fig. dvomljivec, dvomljivka, kdor težko kaj verjame agnozija -e ž [nlat.] 1. nevednost (pri Sokratu izho-dišče filozofije: vem, da nič ne vem) fil. 2. nc-zmožnost prepoznavanja predmetov ali pojavov; nesposobnost razpoznavanja zaznav psih., med. ahamkara -e ž [skt. oblikovalec jaza] v indijskih filozofijah samozavedanje, zavest jaza, občutek dvojnosti in ločenosti od ostalega stvarstva zaradi poenotenja s telesom, sebičnosti in posesivnosti fil. ahimsa -e ž [skt. to poškodovati] v indijskih filozofijah fizično, mentalno in emocionalno nenasilje do sebe, vseh živih bitij in narave
[
ključnost iz aceidere pripetiti se] 1. nebistvena lastnost bivajočega, predmeta fil. 2.
a) nebistven, stranski dogodek b) naključje [
vreden, dragocen + -logija] nauk o vrednotah, filozofska smer, ki se ukvarja z nravstvenimi in življenjskimi vrednotami, etičnimi izrazi in določili fil. [
dejanski, sodoben, resničen, uresničen iz actus akt, dejanje, actum dejanje; odredba iz agere delovati, delati] 1. a) sedanji, sodoben, sočasen b) času primeren; dejanski, stvaren 2. fig. trenutno pomemben, pereč, nujen, zanimiv aktualizem -zma m [* iz nial, actualis] filozofski nauk, ki pojmuje stvarnost kot nenehno dejavnost, nastajanje, samoustvarja-njc
[
nirati] 1. odtujitev, pojav, da kaj ni več lastno sebi in svoji naravi 2. duševna motnja ali
obolenje; umobolnost psih. [
tikós iz analyein razčleniti, razstaviti iz ana + lyein odvezati; razvczati, razpustiti; oslabiti, zlomiti] razčlenjevalen, ki se nanaša na analizo; ~a filozofija -e -e ž filozofska smer 20. stol., ki se ukvarjaz analizo jezika, znanstvenih in filozofskih teorij ~a metoda -e -e i način preučevanja, ki sklepa od splošnega k posameznemu, od pojavov k zakonom, od konkretnega k abstraktnemu, od posledic k vzrokom
[
gr. anahtika po naslovu Aristotelovega dela o logiki iz analytikós analitičen] 1. področje logike, ki se ukvarja s sklepanjem, dokazovanjem, definicijami in delitvijo pojmov
log. 2. nauk o analizi [
razstaviti iz ana + lyein odvezati; razvczati, razpustiti; oslabiti, zlomiti] 1. razčlenjevanje, razčlenitev, členitev kake enote ali celote na njene dele, sestavine 2. temeljit, izčrpen pregled, presoja, ocena [
dobnost, ujemanje iz análogos analogen] 1. skladnost, ujemanje, podobnost med predmeti ali pojavi v določenih znamenjih, lastnostih, odnosih 2. nalika, pojav, da se novi izrazi oblikovno naslanjajo na starejše, bolj ali manj sorodne primere lingv. 3. način sklepanja po podobnosti log. [
anamimnéskein spominjati se iz ana + mi-
mneskein opominjati; spominjati se, misliti na] Platonov temelj spoznanja, spominjanje na ideje, na spoznanja, ki jih je duša pridobila v nadizkustvenem svetu idej pred vstopom v telo
ananda -e ž [skt. blaženost, sreča] v indijskih filozofijah čista radost, blaženost ob spoznanju najvišje resnice, boga [
skt. anatman] glavna budistična doktrina, ki uči, da ne znotraj ne zunaj fizične ali mentalne sfere ne obstaja nič, kar bi lahko pojmovali kot sebstvo, dušo ali kakšno drugo trajno substanco antičen -čna -o [lat. antiquus stai\ staroveški] star-oveški, ki se nanaša na staro grško in rimsko družbo, kulturo, kije iz starega veka, iz antike ali v zvezi z njo (~a filozofija) antinomija -e ž [gr. antinomia" 1. nasprotje, navzkrižje med zakoni ali načeli 2. a) navidezno ali resnično protislovje med dvema trditvama ali sodbama, ki se medsebojno izključujeta, a je obe mogoče razumsko, logično dokazati b) nerazrešljivo protislovje
med dvema stavkoma, ki sta enake veljave [
anti-tithenai iz anti- + tithenai postaviti] 1.
a)	nasprotje med dvema pojmoma, sodbama; nasprotna trdite v ali nasprotje sploh log.
b)	negacija teze, (tezi sočasna) stopnja v dialektičnem razvojnem procesu fil.
antropologija -e ž [gr.] 1. nauk o človeku in njegovem mestu v svetu fil. 2. a) človcko-slovjc, področje biologije, znanost o razvoju človeka, njegovih telesnih in duševnih značilnostih, rasah b) skupek znanosti o človeku, ki preučujejo njegovo kulturno in družbeno okolje antropološki materializem -ega -a m filozofska smer, ki zavrača religioznost in pojmuje boga kot pobožanstveno človekovo bistvo aoristija -e ž [gr. aoristia] neodločnost, neopredeljenost grških skeptikov, po mnenju katerih so vse stvari brez razlik in ncoprcdcljivc [
thes ki ne trpi, ki ne čuti iz a + pathos patos] 1. otopelost, pomanjkanje zanimanja za oko-
lico, za svojo usodo ter odsotnost čustev med. 2. udejanjanje duševnega miru pri stoikih fil. ápeiron -a m [* iz gr. ápeiros neomejen, neskončen] pri Anaksimandru izkustveno nedoločljivo in večno počelo, prvi vzrok, pra-bit, počelo vseh stvari fil. apercépcija -e ž [a- + percepcija] a) samozavedanje, subjcktovo zavedanje lastnega zaznavanja b) spoznavanje česa, zavestno, dejavno opažanje ali zaznavanje apodiktičen -čna -o [lat. apodicticus iz gr. apo-deiktikós prikazovalen; prepričevalen, prepričljiv iz apodeiknynai prikazati, dokazati] 1. a) ncizpodbit-cn, neizpodbitno dokazan, neovrgljiv (~a trditev) b) odločen, trden 2. (logično) nujen, brezpogojen; ~a sodba sodba, ki izraža logično nujnost (npr. vsak krog ima središče) log. apodíktika -e i nauk o doka-zovanju apokatastáza -e ž [iz gr. apokatástasis vračanje, vrnitev] 1. vrnitev v prejšnje stanje, nauk o vcč-ncm vračanju k staremu apologet -a m [nlat. apologeta iz gr. apologe-isthai zagovarjati, braniti se] 1. branilec, zlasti cerkveni pisec, ki brani krščanstvo pred pogani; Jlg. zagovornik (npr. ideje, nauka, gibanja) 2. mn. apologeti, cerkveni očetje, ki so branili krščanski nauk pred poganskimi pisci ter zagovarjali absolutno resničnost krščanske vere in njeno izvirnost fil. aporétika -e ž [nlat. aporética iz gr. aporetiké (téchne) iz aporetikós dvomljiv, skeptičen iz aporéin biti izgubljen, brez rešitve iz apóros neprehoden, brezizhoden iz a + poros prehod, izhod] 1. nauk o problemih 2. veščina razreševanja aporij fil. aporija -e ž [lat. aporia iz gr. aporta iz apóros nepre-hoden, brezizhoden] zagata, problem brez izhoda, nerešljivo protislovje aposterióren -rna -o [* iz lat. a posteriori] izkustven, ki sloni na izkušnji ali praksi, ki izvira iz izkušenj aprioren -rna -o [* iz lat. a priori] 1. vnaprejšnji, neodvisen od izkušnje, prakse 2. Jlg. samovoljen, neutemeljen apriorizem -zrna m [rn^.apriorism iz a priori] spoznavnoslovno stališče, ki zagovarja ob-
stoj nekaterih spoznanj neodvisno od izkustva
aprehénzíja -e ž [nlat. apprehensio iz ap(p)re-(h)endere iz a + lat. prehendere prijeti, vzeti, zgrabiti] 1. umevanje relativno preprostih objektov fil. 2. a) razumevanje, spoznanje b) slutnja slabega árhat -a m [skt. tisti, ki je vreden] razsvetljeni, v tcravada budizmu človek, ki doseže razsvetljenje, ker živi po načelih meniške skupnosti rel.
arhé neskl. ž [gr. arché prvi, začetek, počelo] prapočelo, večno in neskončno počelo vseh stvari, pravzrok, iz katerega vse izhaja, vse izvira
arhetip -a m [nlat. archetypum/archetypon iz lat. iz-virnik iz gr. archétypon iz archétypos prvonarejen, izviren iz arhé + -tip] 1. pralik, prvotna oblika, iz katere so se razvile poznejše 2. praoblika, pravzor fil. ásana -e ž [skt. sedenje] 1. pri jogi položaj, obvladovanje telesa in gibanja; tretji izmed osmih delov radža joge fil. 2. podstavek, sedalo nekaterih indijskih bogov ataraksija -e ž [nlat. ataraxia iz gr. ataraksia iz a + tarássein vznemirjati] stanje brez strasti, ravnodušnost, duševni mir, najvišji cilj stoikov
atmán -a m [skt. dah; sebstvo] v filozofiji vedante, bit, eno, kar prežema in določa vsa živa bitja
atomizem -zma m [nlat. atomismus lat. atomus atom, nedeljiv delec; trenutek iz gr. átomos nedeljiv iz a + temnéin deliti, rezati] nara-voslovno-filozofski nazor, po katerem so vse stvari sestavljene iz množice nedeljivih elementov, atomov atribút -a m [lat. attributum iz attribuere pri-deliti, pripisati] 1. značilnost, bistvena lastnost pojava ali predmeta fil. 2. prilastek, stavčni člen, ki pojasnjuje samostalnik lingv. 3. Jlg. a) znamenje, vnanji znak česa b) pridevek, dodatek česa avidja -e ž [skt- avidya neznanje, nevednost] v indijskih filozofijah napačno razumevanje narave realnosti, zamenjevanje minljivega z večnim in večnega z minljivim
avtarkija -e i [lat. autarcia iz gr. autdrkeia iz au-tdrkes samozadosten, samostojen iz avt-+ arkein zadostovati] osvoboditev vseh potreb in užitkov, življenjski ideal stoikov in kinikov
avtognozija -e ž [gr. autognosia/autögnosis popolno znanje, poznavanje (samega sebe) iz avto + -gnozija] samospoznanje, filozofski imperativ spoznaj samega sebe
B
bhakti neskl. ž [Ib&täil skt. ljubezen] v hindu-izmu ljubezen, predanost religioznemu principu ali duhovni poti bhavanga-citta -e ž [foavänga čita/ pali] podzavest, v budistični teoriji o zavesti trenutno mentalno stanje, aktivno med obdobji, ko ni čutne zaznave ali toka misli bhavanga-sota -e ž [^avänga-sota/ pali] osrednji pojem budistične teorije o zavesti, nezavedni tok, pogoj življenja in bivanja 292 bhuta -e ž [/buta/ skt. element; ki biva iz bhu rasti, bivati] v vedanti element; bivajoče bindu -ja m [skt. kapljica, pika, točka] 1. v vedanti izvir, jedro, iz katerega se je razvilo stvarstvo fil. 2. pika na čelu a) simbol hindujske vere b) simbol duhovnega očesa c) lepotno znamenje indijskih žena, ki priča o njihovem zakonskem statusu biocentricen -čna -o [nlat.] ki je usmerjen k
življenju kot središču fil. biologizem -zma m [angl. biologism iz biologija) + -izem] smer v meščanski filozofiji v 19. in 20. stol., ki vse družbene pojave razlaga kot biološke procese fil. biopsihizem -zma m [* iz bio- + gr. psyche duša] prepričanje, da ima vsak življenjski pojav tudi psihično sestavino fil. biozofija -e ž [* iz bio- + ¡>i. sophia modrost] življenjska modrost; filozofsko razglabljanje o življenju brahma -a/-e m [foräm^ skt. Brahma" bog
stvarnik v sveti trojici hinduizma rel. brahmacarja -e ž [skt. brahtnacharya iz brahma brahman + charya potovanje, pot; pot k
bogu] 1. vzdržnost, obvladovanje čutnosti; celibat rel. 2. prva izmed štirih stopenj življenja v hinduizmu, obdobje študija svetili spisov fil.
brahman -a m [/braman/ skt. brahman iz brh rasti, bohotiti se] 1. a) prvotno moč navzoča v obredih rel. b) v filozofiji vedante vseob-sežna bit, ki je transcendentna in imanentna hkrati fil. 2. tudi brahmin -a m a) nekdaj vodilna kasta hindujske skupnosti, kije skrbela za ohranitev in širitev hindujske kulturne tradicije b) nekdaj pripadnik te kaste; i brahmanka zgod. brahmanizem-zmam [/bramanizem/ angl. bra-hmanism iz hindi brahman brahman] socialni in versko-filozofski sistem v Indiji, nastal v 10. in 9. st. pr. n. št. pol. brahma-sutra -e ž [/brama-sutra/ skt. Brahtna-sutra, delo modreca Badarvana (ok. 400 pr. n. št.), izreki, aforizmi brahmana iz brahman brahman + sutra izrek] sistematična razlaga misli v upanišadah, ki je sooblikovala podlago filozofskemu sistemu vedante; tudi vedanta-sutra -e i fil. brahmi neskl m [forami/ skt.] staroindijska pisava, najstarejša poznana pisava, s katero se je zapisoval sanskrt brahmin -a m [/bramin/ angl. brahmin iz skt.
brah-man] gl. brahman buda -a/-e m [skt. buddha prebujeni, razsvetljeni iz budh zbuditi, vedeti, doumeti] prebujeni, v budizmu človek, ki se je osvobodil iz krogotoka življenja in smrti in dosegel najvišje razsvetljenje budističen -čna -o [angl. buddhistic iz Buddha Buda] ki se nanaša na budizem (~a doktrina, ~a teorija, ~i element) budizem -zma m [angl. buddhism iz skt. buddha buda] na zavedanju minljivosti in sočutju utemeljeni etični in filozofski nauk Bude iz 6. stol. pr. n. št., ki se je v nekaterih državah Vzhodne Azije pozneje razvil v religijo fil.
causa citat, [/kauza/ nlat. iz lat. iz cavere paziti se, zavarovati se iz * gr. akouein slišati] smoter, na-men; vzrok, povod cinik - a m [iz gr.] gl. kinik circulus vitiosus citat, [/cirkulus viciozus/ lat.] 1. za-čarani krog, napaka v dokazovanju, če se opira dokaz na trditev, ki jo je treba dokazati log. 2. Jlg. brezizhodni položaj civilizacija -e ž [fr. civilisation iz civiliser civilizirati] 1. stopnja družbenega, ekonomskega, tehnološkega, političnega in kulturnega razvoja človeške družbe ali njenih delov v določenem obdobju 2. kulturni in materialni dosežki posameznega naroda ali skupine narodov v določenem času in na določenem prostoru civilizirati -am dov. in nedov. [fr. civiliser iz civil civilen] širiti civilizacijo
cakra -e ž [skt. cakra kolo] v filozofiji joge energijsko središče, skozi katero v telo prihaja vitalna energija, ki vsem bitjem omogoča življenje, človeku pa tudi duhovni razvoj
žita -e ž [skt. citta zavest, duševnost] v indijski filozofiji podlaga mišljenju, na katero vplivajo vsi mentalni procesi in izkušnje človeka
dao -a in neskl. m [/tao/ kit. pot, metoda, nauk, doktrina; Pot po kateri je treba hoditi] eden ključnih kitajskih filozofskih moralnih verskih pojmov; tudi tao -a m fil. daoist -a m [angl. taoist iz kit. dao dao] privrženec daoizma; tudi taoist -a m daoisticen -a -o [angl. taoistic iz iz kit. dao dao] ki se nanaša na daoiste ali daoizem (—i element, —i modrec); tudi taoističen -čna -o daoizem -zma m [iz angl. taoism iz kit. dao dao] kitajski filozofski in religiozni nauk iz konca 5. stol. pr. n. št. in v 4. stol. pr. n. št.; tudi taoizem -zma m
daršana -e ž [skt. darsdna videnje, mnenje, stališče] 1. v hinduizmu z notranjim ali zunanjim videnjem ugledati božansko 2. naziv za šest indijskih klasičnih filozofskih sistemov, ki na različne načine poskušajo opisati resnico in poti do nje, pomenijo temelj hin-duizma
dasein -a m [/dfcâj^ nem. D- bivanje, obstoj] tubit, bit človeka v svetu, v Hcidcggcrjcvi filozofiji človekovo bivanje v svetu tu in zdaj ; znotraj svetno bivajoče deducirati -am nedov. in dov. [lat. deducere izvajati iz de- + ducere voditi; peljati] izvesti, izvajati kaj iz česa; sklepati iz splošnega na posamezno; dokazati kaj na podlagi že dokazanih dejstev deductio ad absurdum citat, [/dedukcio ad ab-surdum/ lat.] dokazovanje nepravilnosti kake trditve s tem, da se pokaže na protislovne sklepe, ki iz nje logično izvirajo log. dedukcija -e ž [lat. deductio iz deducere deducirati] 1. izvajanje, izpeljevanje 2. izvod, sklepanje iz splošnega na posamezno de-dukcijski -a -o ki se nanaša na dedukcijo (~i dokaz)
deduktiven -vna -o [nlat. deductivus iz lat. deducere deducirati] ded ukcij ski, ki je osnovan na dedukciji, ki izvira iz dedukcije (~a metoda, ~o sklepanje) deduktivizem -zma m [angl. deductivism iz de-duetive deduktiven] nazor, po katerem lahko do vseh pomembnih resnic o svetu pridemo brez izkustva in opazovanja, z logičnim iz-pcljcvanjcm iz primarnih resnic definicija -e ž [lat. definitio določitev, omejitev iz deflnire definirati] 1. vsebinska določitev pojma, logična opredelitev pojma 2. logična operacija, s katero se opredeli obseg in vsebina kakega pojma s pomočjo drugih pojmov log.
definiéndum -a m [lat. ki se mora določiti iz deflnire definirati] pojem oz. jezikovni izraz, ki ga definira-mo definiens -a m [lat. ki določa iz deflnire definirati] pojem ali jezikovni izraz, s katerim definiramo drug pojem oz. izraz definirati -am dov. in nedov. [fr. définir iz lat.
defln-ire omejiti, odrediti, določiti iz de1 + finis konec, zaključek; meja] natančno določiti vsebino pojma, logično opredeliti kak pojem
deizem -zma m [fr. rframe iz lat. deus bog] nazor, razširjen v 16., 17. in 18. stol., ki odklanja osebnega boga, razodetje in vero, zanika božje vplivanje na svet in priznava le prvega gibalca, brezosebni pravzrok
[
Dcscartcsu, matematiku in filozofu, 1596—
1650] privrženec Descartesovega nauka [
delec, stvarnik sveta iz demios javno + ergon delo] pri gnostikih, novoplatonikih, pi-tagorejcih stvaritelj materialnega sveta, to-stranstva ločen od najvišjega onstranskcga boga fil. rel.
[
ontos kar je treba, prav] ki se nanaša na obveznosti, dovoljenosti in prcpovcdanosti lingv. ~a logika -e -e ž logika normativnih stavkov, žalitev, prepovedi, dopustitev; del
modalnc logike log., fil.
[
lat. determinare determinirati] nauk, po katerem se vse razvija po objektivnih zakonih, ki so neodvisni od človekove volje ali delovanja
dharana -e ž [/d^an^ skt. dharana] popolna osredotočenost na objekt, idejo, misel, šesti
od osmih delov radža joge [
verzalna podpora] v budizmu in hinduizmu sveti verzi, ki se recitirajo zato, da bi se povečala osredotočenost in razvile vrline ter
odlike, zapisane v verzih rel. [
nost, zakon bivanja, etika, vrlina] 1. temeljni pojem v indijskih filozofijah, ki pomeni izpolnitev usode ali dolžnosti; postopek, ki pelje človeka po poti kreposti, vrline in duhovnega napredka 2. a) univerzalni inlie-rentni zakon kozmosa b) dolžnost posameznika do družbe c) dolžnost življenjskih
obdobij č) osebna pot, zaveza, dolžnost [
+ čakra, kolo zakona] kolo dharme, v budi-mu doktrina, ki jo je osnoval Buda, sesto-ječa se iz štirih »plemenitih resnic«, temeljev budizma
[
gesthai govoriti, pogovarjati se iz dialegein iz dia- + legein govoriti] ki se nanaša na dia-lektiko, ki sloni na dialektiki, je v skladu z dialek-tiko (~i proce s) ~a metoda -e -e ž metoda znanstvenega spoznanja, ki gleda na vse pojave s stališča gibanja in razvoja materializem -ega -zma m historični matc-rializcm, teoretična osnova znanstvenega socializma fil. dialektik -a m [a gr. dialektikds dialektičen] 1. prvotno: kdor spretno razpravlja o čem 2. privrženec dialektične filozofije; fig. kdor spretno uporablja dialektiko; prodoren mislec ali govornik [
spretnost] 1. a) pri starih Grkih spretnost v ugotavljanju resnice z razkrivanjem protislovij v nasprot-nikovih trditvah b) nauk, ki poudarja delovanje nasprotij kot temelj spreminjanja, gibanja in razvoja ter jih zo-pcrstavlja stanju in nespremenljivosti biti 2. vsestranski nauk o razvoju narave, človeške
družbe in mišljenja [
preu-daren] razumen; razumski; ~e kreposti pri Aristotelu razumske kreposti (npr. modrost), v nasprotju z etičnimi, nravnimi krepostmi, npr. pravičnostjo dianoetika -e i umetnost mišljenja dianoja -e ž [gr. didnoia" sposobnost ali moč mišljenja; razum, razmišljanje; prepričevanje
[
dyna-mis sila] 1. dinamičnost, razgibanost; živahnost; spremenljivost 2. filozofski nauk, ki pojmuje vse obstoječe kot vključujoče silo, gibanje, dinamiko fil. 3. verovanje, da imajo nekatere osebe ali stvari nadnaravno silo
disjunktiven -vna -o [a \aX. disiunctus" 1. ločilen, ločen 2. nasproten, izključilcn ki se nanaša na nasprotna pojma log.; ~a sodba -e
-e i sodba ali sklep z disjunktivnimi, izklju-čilnimi pojmi, kjer se sklepa z vcznikom: ali - ali
diskurz -a m discumis razgovor] 1. razgovor, razpravljanje; govor; predavanje 2. razglabljanje o sklopu znanstvenih, filozofskih ali metodoloških vprašanj, ki na podlagi razumskega spoznanja in dokazovanja iz delov gradi celoto fil. diskurziven -vna -o [nlat. discursivus iz lat. discursus beganje, tekanje, letanje sem ter tja; govorjenje o čem] ki se opira na razumsko, logično razčlenjevanje s prehajanjem s predmeta na pred-met (~i sklep, ~o mišljenje) fil.
diskusija -e ž [nlat. iz lat. discussio pretresanje; razglabljanje] razprava, razpravljanje o čem, obravnavanje česa diš -a m [m. dis zunanji prostor] prostor v empiričnem smislu, prvenstveno kot stran sveta, smer, lega, položaj divinacija -e ž [lat. divinatio iz divinus božji; pre-roški] 1. napovedovanje prihodnosti 2. taka napoved; prerokba 3. preroška slutnja divinizirati -am dov. in nedov. [fr. diviniser iz divin božji iz lat. divinus božji; preroški] 1. pobožanstviti, uvrstiti med bogove 2. oboževati, častiti kot boga doeta ignorantia citat, [/dokta ignorancija/ lat. uče-na nevednost] naj višja stopnja učenosti je v spoznanju nespoznatnosti Boga, v zavedanju lastne nevednosti in v prepuščanju Njegovi milosti dogma -e ž [nlat. iz lat. iz gr. dogma mnenje; načelo iz dokein zdeti se; meniti] 1. v antiki a) odlok oblasti ali vladarja b) načelo, nauk, ki ga pripadniki posamezne filozofske šole sprejemajo kot resničnega zgod., fil. 2. trditev, ki je sicer neznanst veno in avtoritativno poimenovana kot absolutna resnica; nedokazano mnenje ali trditev dogmaticen -čna -o [iz gr. dogmatik/is iz dogma dogma] 1. ki je postavljen kot dogma, ki se nanaša na dogmo (~a definicija, ~i nauk) 2. ki ne dopušča pomislekov, ugovorov, preverjanja (~o mnenje, ~o načelo, ~o ravnanje)
dogmátik -a m [* iz lat. dogmaticus dogmaticen] 1. kdor kaj dogmatično trdi ali se natančno, togo drži dogem; i dogmatičarka dogmátika -e ž [fr. dogmatique iz dogmaticen] 1. nauk o verskih dogmah 2. sistem verskih dogem teol. dogmatizem -zma m [nlat. dogmatismus iz gr.] 1. način mišljenja, ki se opira, sklicuje na dogme; /Ig. nekritičen odnos do česa 2. dogmatično mnenje, trditev ipd. dóksa -e ž [gr. dóksa mišljenje; slava] predstava, mnenje, v pomenu nedokazane trditve fil.
-doksen [iz gr. dóksa mišljenje; slava] zadnji del zloženk, ki izraža tistega, ki misli, poučuje, slavi
-doksija [gr. -doksia mišljenje, verovanje, slavljenje iz dóksa mišljenje, slava] v zloženkah: mišljenje, verovanje, poučevanje, slavljenje
dokso- [iz gr. dóksa] v zloženkah: mišljenje, verovanje; slava (navadno v filozofski in teološki terminologiji) doksográf -a m [gr. dóksa mnenje/dokso- + -graf] ime za grške učenjake, ki so pregledno, urejeno po problemih prikazovali filozofske nauke doksografija -e i [dokso- + -grafija] 1. zgodovinski in kritični pregled kakega filozofskega nauka fil. 2. v antičnih književnostih zbiranje in sestavljanje zbirk modrih izrekov lit.
dualizem -zma m [nlat. dualismus iz lat. dualis dvo-jen] 1. dvojnost, dvodelnost, prisotnost dveh enakovrednih, enako pomembnih sestavin 2. smer, ki upošteva dve temeljni, običajno nasprotni si načeli (npr. dobro — zlo; duhovno, materialno ipd.) fil. duhkha -e ž [/dútt^ skt. taljenje, bolečina] v indijskih filozofijah trpljenje, nezmožnost trajne zadovoljitve, katere vzrok je nestanovitnost in spremenljivost celotnega stvarstva
dúragraha -e ž [hindi] v Gandijevi filozofiji pojem, ki je označeval pasivni odpor, klju-bovalnost pa tudi pristransko delovanje v prid sebičnemu cilju
dvaita -e ž [/dvajta in dvaita/ skt. dvojen, dvojnost] v vedanti doktrina, po kateri naj višja realnost sestoji iz dveh nezdružljivih substanc, principov (npr. dvojnost boga in duše) dynamis -a m [/dinamis/ gr. sila] modalna odredba, s katero se označuje možnost kake stvari ali bitja, da z gibanjem postane resnično
džnana -e ž [skt. jnana spoznanje, vednost] v filozofiji joge, vedanti, neposredni uvid v resnično naravo stvarstva, spoznanje najvišjega
edukcija -e ž [lat. eductio iz educere izvleči] v sholastični filozofiji izpeljava forme iz potence
eidetika -e ž [/ejdetfc^ iz gr. eidos" 1. veda, ki preučuje nastajanje človeških predstav v mladostni dobi in pomen »podob« v oblikovanju teh predstav psih. 2. nauk o bistvih, »bistvogledje« fil. eidetski -a -o [/ejdetsk^ iz gr. eidos" ki zadeva lik, videz, predstavnost ~a redukcija -e -e ž v fenomenologiji metoda, ki skuša z abstra-hiranjem vseh postranskih lastnosti opazovanega predmeta priti do pravega bistva stvari eidos -a m [/»jdos/ gr. eidos lik, podoba] 1. ideja, nespremenljivo bistvo stvari; forma, lik,
podoba fil. 2. v logiki vrsta, rod [
eklektikos izbiren] 1. filozofski nauk, po katerem je bolje prevzeti teze iz različnih sistemov, če jih je le mogoče med seboj uskladiti, kakor pa postavljati nov, samostojen sistem fil. 2. slabS. zbir naukov od vsepovsod,
raznoroden, neenoten sistem [
ti kos izbiren] 1. ki se nanaša na eklekticizem ali eklektika (~i svetovni nazor) 2. izbran,
ki izvira iz raznih virov, naukov, sistemov [
ticizem] ž eklektičarka 1. kdor misli ali ravna cklcktično, izbira misli iz raznih virov, naukov, sistemov 2. privrženec, privrženka cklckticizma
ekpiroza -e ž [gr. ekpyrosis uničenje z ognjem] konec sveta v ognju in stalno ponovno rojevanje iz njega (po učenju grškega filozofa Hcraklita)
[
bivati, biti] bivanje, bitje, obstoj; to, da nekaj je, v nasprotju od tistega, kaj je (esenca, bistvo) a) materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti b) v eksistencializmu izraz označuje zgolj človekovo bivanje eksistenciâl -a m [iz nlat. existentialis] v filozofiji eksistence temeljno človekovo določilo biti (npr. biti končen, zgodovinskost, strah, krivda)
[
ex(s)istere pojaviti se, izvirati] bivanjski, ki se nanaša na eksistenco
[
existentialiste iz existentiel življenjski iz nlat. existentia obstanek; bivanje] privrženec, privrženka eksistencializma fil.
[
]
fija eksistence, filozofska usmeritev, ki je poudarjala razumevanje ekstistence posameznika kot končnega bitja, skozi katero se razpira svet, njegovega odnosa do smrti, smisla življenja in dejavnosti eksistencialističen -čna -o ki se nanaša na eksistencializem [
]
življenjsko pomemben (~i minimum) b) ki se ukvarja z vprašanji človeškega obstoja
(~i strah človeka) [
]
biva
[
]
jati
[]
o tem, da ima človek lahko v svojih dejanjih pravo svobodo samo takrat, ko doseže popolno ravnovesje v svojih pobudah
[]
1. polet, vnema; velika stopnja duševne pripravljenosti za kako delo 2. v zvezi: življenj-
ski ~ življenjski gon, ustvarjalna sila, ki je osnova razvoja živili bitij fil. eleat -a m [po Elea, antično grško mesto v južni Italiji] privrženec idealistične smeri v grški filozofiji, ki je zagovarjal eno, negibno in večno bit ter ugovarjal Hcraklitovcmu nauku o razvoju in spreminjanju v naravi (6,— 5. stol. pr. n. št.) element -»nta m [lat. elementum prasnov; začetek] 1. v antični filozofiji prasnov, eno od štirih počel, iz katerih sestoji vesolje: ogenj, voda, zemlja, zrak fil. 2. osnova, podlaga; osnovna sestavina sploh emanacija -e ž [nlat. emanatio izliv, iztekanje iz em-anare teči iz, izvirati, razširjati se iz e- + manare teči] 1. a) razširjanje, izžarevanje (npr. narodne za-vesti) b) rezultat takega izžarevanja; ~ duha stvaritev, proizvod duha 2. izhajanje vsega bivajočega iz najvišjega izvora, najvišjega bitja fil. emanatizem -zma m [angl. emanatism iz lat. emanatio emanacija] naziranje da svet izvira iz praizvira, iz božanskega Enega, da je svet emanacija božanskih sil, da nepopolno izhaja iz popolnega. Absolutnega emergenca -e ž [lat. emergere ven potegniti, vzplavati, pojaviti se] 1. nepričakovan dogodek, nenaden pojav, izbruh 2. spontan pojav nove nepredvidljive stopnje v dogajanju ali razvoju fil. empirija -e ž [nlat. empiria iz gr. empeiria iz empeiros izkušen] izkustvo, spoznanje, ki temelji na neposrednem čutnem zaznavanju, opa-zo vanj u empirio- [iz gr. empeiria izkustvo] v zloženkah: iz-kušnja, izkustvo empiriokriticizem -zma m [angl. empiriocriti-cism] spoznavnoteoretska smer, ki poudarja čisto izkustveno spoznanje empiriomonizem -zma m filozofska smer, po kateri je izkustvo edini vir in meja spoznanja
empirizem -zma m [nlat. empirismus iz gr. empeiria izkustvo] 1. spoznavnoslovna smer, ki izvaja vse spoznajc iz čutnega izkustva in zavrača vse oblike zunajčutnega npr. speku-lativncga spoznanja 2. metoda, ki se ome-
juje na izkustva (npr. na področju znanstvenega preučevanja, raziskovanja, poučevanja, učenja) energetizem -zma m [fr. énergétisme iz énergétique energetičen] filozofska smer po kateri je vse bivajoče rezultat delovanja različnih oblik energije energija -e ž [nlat. energia iz gr. enérgeia dejavnost, učinek iz energés delujoč, učinkovit] 1. veličina, s katero merimo količino gibanja teles; fig. (življenjska) dejavnost; (dejavna, delujoča) sila; moč; krepkost; odločnost; zmožnost, zmogljivost 2. dejstvo, dejavnost, v nasprotju z možnostjo fil. éns -a m [nlat. iz M. esse biti] stvarno bivajoče, bitje, stvar ~rationis zgolj v našem mišljenju bivajoče entelehija -e ž [gr. enteléeheia »smoter ima v sam-cm sebi« iz en v + télos popolnost + échein imeti, držati; braniti, ščititi] gibalo in načelo smotrnega razvoja; uresničitev tistega, kar je bilo le v možnosti, dopolnitev potencialnega v aktualno; kar je končano, dopolnjeno, dovršeno entiteta -e ž [nlat. entitas iz ens, entis bitje iz lat. esse biti] kar je, obstaja ne glede na lastna določila in povezanost z drugim, danost; (tu)bivanje, obstoj neke stvari, eksistenca; (realno) bitje, stvar (~e v prostoru in času) éon -a m [lat. aeon iz gr. aion vek, doba] 1. doba, vek; (večno, nespremenljivo) trajanje; večnost, neskončnost 2. emanacija božanskega, ki se giblje proti snovnemu svetu, a se vedno znova vrača v svoj izvor epikureizem -zma m [nlat. epieureismus po Epicurus Epikur, grški filozof 341 *—270 pr. n. št.] epikurejstvo 1. nazor katerega glavne značilnosti so čutna zaznava kot izvor spoznanja, atomizem ter čutno ugodje kot podlaga za doseganje duševnega miru in sreče fil. 2. uživaštvo, način življenja, ki teži k telesnemu uživanju in udobnostim epikuréjec -jca m [nlat. epieureus iz gr. epi-kouros] 1. privrženec Epikurjevih naukov 2. uživač, lahkoživcc, nasladncž, kdor vidi najvišji namen življenja v čutnem uživanju epikuréjski -a -o [lat. epieureus po Epicurus
Epikur, grški filozof 341*—270 pr. n. št.] ki se nanaša na cpikurcizcm epistemologija -e ž [nlat. epistemología iz gr. epistéme znanje, znanost + -logija] 1. vedo-slovje, nauk o človeškem vedenju, znanju 2. filozofska disciplina, ki obravnava izvor, strukturo, metodo spoznavanja in veljavnost spoznanja, spoznavna teorija 3. filozofija znanosti
epistemon -a m [iz gr. epistéme znanje] 1. v antiki, na izkušnji utemeljeno spoznanje fil. 2. znanstveni priročnik epoché citat, [fepohe/ lat. iz gr. epoché epoha] 1. pri skeptikih vzdržanjc dajanja sodb, zadržanje sodb 2. v fenomenološki metodi izključitev realne zgodovinskosti predmeta, da bi lahko neposredno uzrli njegovo bistvo erističen -a m [nlat. eristicus iz gr. eristikós ki rad razpravlja; prepirljiv, zvijačen iz erfzein prerekati se, kregati se; tekmovati] ki rad razpravlja; ki je vešč v prerekanju (~a šola) eristik -a m [nlat. eristicus iz gr. eristikón iz eristikós erističen] 1. kdor spretno razpravlja, mojster v eristiki 2. privrženec eristične filozofske šole iz Megare eristika -e ž [nlat. eristica (ars) iz eristicus erističen] spretnost v razpravljanju ali prerekanju, prepiranju •ros -a m [nlat. iz lat. ljubezen iz gr. éros iz Eros Eros, grški bog ljubezni] 1. a) poželenje, sila, strast, življenjski gon, sila po ohranjanju življenja b) ljubezen, zlasti čutna 2. pla-tonična ljubezen, hrepenenje, težnja k resnici, spoznanju in lepoti; (filozofski) nagon po spoznanju idej, ljubezen do modrosti fil. esenca -e ž [nlat. essentia iz lat. bistvo iz esse biti] 1. a) bistvo, celot(a)nost bistvenih lastnosti česa; fig. bistvo, jedro b) bit, nekaj, kar obstoji fil. 2. cvet, izvleček, tj. bistvena sestavina (npr. plodov, zelišč, drog, preparatov); sok, izvarek esenciálen -lna -o [nlat. essentialis iz lat. essentia esenca] 1. a) bistven, ki se nanaša na bistvo; poglaviten (~a sestavina) b) nujno potreben, nepogrešljiv, nujen za normalno delovanje
estét -a m [fr. esthete, 1882, Goncourt, iz gr.
aisthetes kdor čuti iz aisthdnesthai čutiti] 1. kdor ima razvit, prefinjen estetski čut 2. kdor gleda vse bolj ali zgolj z estetskega stališča; uživalec lepote esteticen -čna -o [fr. esthetique iz gr.] gl. estetski
esteticizem -zma m [fr. estheticisme iz gr.] 1. pojmovanje, ki šteje umetnost za najvišjo vrednoto in najvišjo obliko človeške ustvarjalnosti 2. pretirano povzdigovanje umetnosti, prenašanje estetskih načel in meril na druga področja 3. želja po »čisti umetnosti«, v umetnosti beg od življenja k lepoti in poveličevanju oblik [
zaznavanju] ž estetičarka; 1. kdor se ukvarja z estetiko; poznavalec, poznavalka estetike in umetnosti 2. strokovnjak, strokovnjakinja
za umetnostna vprašanja [
ki je sposoben zaznavati; ki se nanaša na opazovanje iz aisthetos kar se lahko zazna, spozna, opazi s čuti iz aisthdnesthai čutiti, opažati] 1. znanost o lepem, njegovem načinu bivanja, njegovih zakonitostih in normah, ter o mestu lepega v umetniškem ustvarjanju fil. 2. načela o lepem v umetniškem delu estetski -a -o [gl. estet] tudi esteticen -čna -o lep; lepoten, lcpočutcn, ustrezen čutu za lepoto
[
jasnina, zrak, nebo iz gr. aither iz aithein zažgati] a) pri grških filozofih prasnov, ki napolnjuje prostor, Kozmos, poleg ognja, vode, zemlje in zraka peti element fil. b) hipotetična snov, za katero so mislili, da izpolnjuje ves prostor in da je sredstvo, po
katerem potuje svetloba fiz. c) zrak, ozračje [
chne) iz ethikos etičen] 1. a) nauk, ki obravnava načela pravilnega, dobrega in moralnega delovanja b) sistem načel o nravnih dolžnostih ljudi (do družbe, družine, bližnjega) fil. 2. a) moralna načela, norme ravnanja v določenem poklicu b) etičnost, nravnost, nravstvenost; moralnost
evangelij -a m [nlat. evangelium iz gr. euaggé-lion razveseljiva vest, razveseljivo poročilo, naznanilo iz eudggetos ki prinaša dobre novice iz ev- + ággelos sel, odposlanec] 1. No-vozavczni spisi o Jezusu iz Nazareta, njegovem življenju in delih, napisani v 1. stol. n. št. 2. a) vsi štirje evangeliji skupaj b) cvan-geliar 3. krščanska vera, Kristusov nauk o skorajšnjem prihodu božjega kraljestva rel. evdajmonija -e ž [nlat. eudaimtmia iz gr. eu-daimonfa iz gr. <?• dober, pravilen + itaimon demon] sreča, blaženost evdajmonizem -zma m [nlat. eudaimonismus iz gr. eudaimonia evdajmonija] smer v idealistični etiki, ki šteje prizadevanje po sreči za najvišji namen in smisel človeške dejavnosti
evhemerizem -zma m [angl. euhemerism iz lat. Euhemerus po filozofu Euhcmcru, 4. stol. pr. n. št.] nauk filozofa Euhemera, ki je trdil, da so bili grški bogovi in mitološka bitja prvotno le znameniti ljudje, po smrti razglašeni za bogove evtimija -e ž [gr. eulhymia iz <?• dobro, prav + thymos duša, volja] veselje, vedro razpoloženje, duševna umirjenost, ki so posledica prave mere in harmoničnega življenja, temeljna kategorija Dcmokritovc etike;Jig. dobra volja
ezot'ríeen -čna -o ^^esoterikós notranji] 1. notranji, namenjen ali razumljiv ozkemu, zaprtemu krogu ljudi; fig. skriven, zaupen 2. strogo znanstven, strokoven ezot*rik -a m [iz gr. esoterikós notranji iz esó-teros iz éso, eíso notri, v, znotraj] ž ezoteri-čarka 1. posvcčcncc, izbranec (nekateri starogrški filozofi so le izbranim učencem zaupali bistvo svojega nauka); Jig. izbranec, izvoljenec, kdor je poučen o skrivnostih kake skupnosti; kdor pozna bistvo kakega nauka 2. strokovnjak ezot'rika -e ž [iz gr.] v grški antiki skriven nauk, dostopen le zaprtemu, posebno posvečenemu krogu
falsafa -e ž [m. filozofija] v islamu naziv za filozofijo
fenomen -am [iz gr. phainömenon pojav izphai-nein pokazati, prikazati se; svetiti; svetiti se] 1. pojav, kar se kaže in je čutno zaznavno (biološki družbeni socialni ~) 2. nenavaden, izjemen pojav (npr. v naravi); redkost, znamenitost, izjema 3. pojav, kar je čutno spoznavno, stvar za nas, v nasprotju s stvarjo na sebi, ki je izkušnji nedostopna fil. fenomenalen -lna -o [nem. phänomenal iz gr. phainömenon fenomen] 1. pojavnosten, ki se nanaša na pojavnost, fenomene, fcnomc-nologijo 2. a) ki se od običajnega loči po
veličini, izjemnosti, se pojavlja v veliki stop-~
ben, zna-menit, nenavaden fenomenalizem -zma m [nlat. phaenomenalis-mus iz phaenomenalis fenomenalen] spo-znavoslovno naziranjc, da so objekt spoznanja le pojavi	OQQ fenomenolog -a m [nlat.] predstavnik ali pri-vržcncc fenomenologije; ifenomenologinja fil.
fenomenologija -e ž [nem. Phänomenologie] 1. filozofska smer, nauk o pojavili, utemeljen na metodi zrenja pojavov brez njihovih pojmovnih določil, katere izhodišče je bilo: nazaj k stvarem samim fil. 2. smer v psihiatriji, ki želi jasno opredeliti in razmejiti psiho-patološke pojave fenomenološki -a -o ki se nanaša na fcnomc-nologijo (~a redukcij a) ~a metoda -e -e ž metoda, ki reducira predmet zavesti na bistvo
feuerbachovec -vca m, feuerbachovka -e ž [/
fojcrbahovcc, fojerbahovka/ po filozofu L. Feuerba-chu, 1804—1872] privrženec, pri-vrženka Fcucrbachovcga antropološkega materializma fideizem -zma m [fr. fideisme iz lat. fides vera] teološko filozofska smer, ki šteje razodetje in vero za najvišji vir spoznanja ter s tem nasprotuje primatu razuma in znanosti fil. fikr -a m misel, razmišljanje] 1. v islamski
filozofiji in teologiji izraz za sposobnost mišljenja, razmišljanja o predmetu spoznanja 2. v islamski mistiki osredotočenost na versko temo, idejo in njeno ponotranjcnjc fil-, filo- [nlat., gr. phil(o)- iz gr. phttos ljubljen, mil; ljubeč, naklonjen; ljubitelj] v zloženkah: ljubezen, nagnjenost k filologija -e ž [iz lat. philologia iz gr. philologia iz philologos filolog] jezikoslovje, znanost ojcziku v širšem pomenu; preučevanje jezika, književnosti, pisanih spomenikov in ljudskih običajev filomatija -e ž [angl. philomathy iz gr. philoma-th(e)ia\ vedoželjnost; ljubezen do znanosti filozof -a m [lat. philosophus iz gr. philósophos ki ljubi modrost, raziskuje, preskuša] ž filozofinja 1. strokovnjak za filozofijo 2. kdor razmišlja o splošnih življenjskih vprašanjih; mislec, modrec; modrijan filozofáster -tra m [nlat. philosophaster] kdor ncznanstvcno razpravlja o filozofskih vprašanjih
filozofém -a m [iz gr. philosóphema iz gr. phi-lisophein filozofirati] demonstrativni dokazni postopek ali silogizcm fil. filozofija -e ž. [nlat. philosophia iz gr. philo-sophfa ljubezen do modrosti iz philósophos filozof] 1. modroslovje, veda, ki preučuje naravo sveta, njegov ustroj in položaj človeka v njem 2. zas!, družbene in humanistične znanosti in umetnosti 3. sistem teoretičnih načel kakega znanstvenega, umetniškega področja 4. pog. niz vrednosti, idej in mišljenj posameznikov ali določene družbene skupine; ~ zgodovine filozofska disciplina, ki se ukvarja s spoznavanjem biti, namena in smisla zgodovine ~eksistence -e ~ i več filozofskih smeri iz 20. stol., ki postavljajo v središče osebno človekovo eksistenco
filozofirati -am nedov. [fr. philosopher iz lat. philosophari iz philosophus filozof] razmišljati na filozofski način, razglabljati o filozofskih vprašanjih
filozofski -a -o [gl. filozof] ki se nanaša na fi-~~
plina,~a fakulteta, ~a misel, ~a refleksija, ~a
vprašanja, ~i imperativ, ~i muk, ~i pojem, ~i sistem, ~o naziran-je); ~a šola učenci ali privrženci kakega filozofa, ki razvijajo njegov nauk
finalen -lna -o [lat.finalis končen izfinis konec,
zak-ljuček; meja, cilj] 1. končen, sklepen ~
namen; smotrn fil. 3. nameren, izražajoč na-~
finalisticen -čna -o [nlat. finalisticus, angl. fi-nalistic iz finalism finalizem] ki se nanaša na finalizem finalizem -zma m [nlat. finalismus, angl. finalism iz lat. finalis finalen] idealistični filozofski nauk, po katerem ima vse dogajanje v naravi in družbi svoj cilj, namen finálnost -i ž [gl- finalen] 1. namernost lingv. 2.
določenost vsega dogajanja v naravi in druž-~
finitizem -zrna m [angl. finitism izfinite končen iz lat. finiré končati + -ism] nauk o končnosti sveta in človeka fizika -e ž [nlat. physica iz gr. physiké (téchne) veda o naravi iz p//ysis rojevanje; oblikovanje; rast; narava, bivanje] veda, ki se opira na opazovanja, o lastnostih in zgradbi snovi ter medsebojnih vplivih snovi in energije fizikalizem -zma m [nem. Physikalismus" filozofska smer ob koncu 19. in v začetku 20. stol., ki razlaga vse pojave v svetu s fizikalnimi zakonitostmi fiziologija -e ž [nlat. physiologia iz lat. iz gr. physiologf'd filozofija narave; naravoslovje; fizika iz physiolós>os filozof narave; naravoslovec, kdor preučuje dogodke v naravi]
veja biologije, veda o procesih, ki potekajo ~~
športa) biol.
forma -e ž forma oblika] 1. videz a) ki ga
~
b) zunanji izraz kakega pojava, odvisen od njegove vsebine 2. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem de-~
občevanju med ljudmi 4. stanje duševne in telesne usposobljenosti za dobre dosežke, zlasti v športu 5. pog. volja, razpoloženje
6. delujoči princip, ki daje obliko in s tem stvarnost materiji, (trpncmu principu) fil. formalen -lna -o [lat. formalis ki se nanaša na formo iz forma forma] 1. ki se nanaša na formo (~a logika) 2. ki izhaja iz družbenih, družabnih navad, norm (~i obisk) 3. ki zadošča predpisom ali zahtevam ne glede na resnično stanje; ~a logika -e -e ž veda o oblikah in načelih pravilnega mišljenja fil. formalizem -zma m [nem. Formalismus iz lat. formalis formalen] 1. pretirano poudarjanje oblike ali predpisov na škodo vsebine 2. poudarjanje oblike kot edino bistvenega v vseh pojavili
formalizirati -am dov. in nedov. [* nem. formalisieren iz lat. formalis formalen] dati čemu ustaljeno, določeno obliko (~ družbeno življenje)
fourierizem -zma m [fr. fouriérisme po Ch. Fou-rieru, 1772—1837, utopičnem socialistu] nauk Ch. Fouricra, katerega cilj je bil ustvariti socialno pravičnost in vesoljno harmonijo z združevanjem ljudi v majhne gospodarsko neodvisne komune; tudi furierizem -zma m fil., soc.
gandizem -zma m [po politiku in voditelju M. K. Gandhiju, 1869-1948] gandijevstvo, Gan-dhijeva filozofija uporabe nenasilja v procesih politične emancipacije ter iz nje izvirajoča politična praksa generâlije -ij ž mn. [lat. mn. generalia iz ge-neralis generalen] splošnosti, splošne okoliščine
generalitéta -e ž [nlat. generalitas, generali-tatis iz lat. generalis generalen] splošnost (v nasprotju s posebnim) generalizacija -e ž [fr. généralisation iz généraliser generalizirati] 1. posploše(va)nje, posplošitev, razširitev na vse 2. a) sklepanje od posameznega na splošno, vključevanje pod splošni pojem, oblikovanje splošnih pojmov log. b) fig. izvajanje presplošnih sklepov, prenagljena uporaba posameznih primerov za druge primere
generičen -čna -o [fr. générique iz lat. genus, generis rod, vrsta] 1. vrsten, ki se nanaša na rod, značilen za ves rod, lasten določeni vrsti 2. splošen; ~i pojem pojem, ki označuje splošne značilnosti fil. geneza -e ž [nlat. génesis iz gr. génesis nastanek, rojstvo iz gignesthai postati, nastati, roditi se] 1. nastanek, nastajanje, rojstvo, izvor, začetek 2. razvoj, razvojni proces gimnosofïst -a m [gr. mn. gymnosophistaí iz gymnos gol, nag + sophistés sofist] starogrški naziv za indijske asketske filozofe, ki so živeli goli; tudi gimnozof -a m gnóm -a m [fr. gnome iz nlat. gnomus možiček po gr. gnome gnoma] v zahodnoevropski mitologiji škrat, bajeslovno bitje, ki varuje zaklade v zemlji mit. gnóma -e ž [gr. gnome misel, pamet, duh] izrek, poučna, jedrnato izražena misel, resnica, nauk, sodba
gnoseologija -e ž fer.] gl. gnozeologija gnosticizem -zma m [fr. gnosticisme iz gno-stique gnostik] filozofsko in religiozno gibanje, katerega pripadniki so v zgodnjih stoletjih krščanstva zunaj cerkvene ortodoksijc skušali s spoznanjem in mističnim uvidom doseči odrešenje gnostičen -čna -o [fr. gnostique iz gr. gnostikos spoznaven iz gnostes spoznavalcc iz gnosis gnozis] tí se nanaša na gnosticizem (~a filozofija)
gnostik -a m [fr. gnostique iz gnostičen] privrženec gnosticizma; i gnostičarka gnóza -e ž [gr. gnosis znanje, spoznanje iz gi-gnóskein spoznati] skrivnostno spoznanje, vsakršno duhovno religiozno spoznanje najvišjih resnic, utemeljeno na filozofski refleksiji in mističnem uvidu; nazor gnostikov -gnoza [lat., gr. -gnosis iz gnosis gnozis] v zloženkah: spoznanje, vedenje, razumevanje (diagnoza)
gnozeologija -e ž [*gr.] spoznavoslovje, spoznavna teorija, nauk o virih, možnostih in mejah spoznanja; tudi gnoseologija -e i -gnozija [nlat., gr. -gnosia iz gnotos poznan, znan iz gignóskein spoznati] v zloženkah: spoznanje, vedenje, razumevanje
gnozis -a m [gr. gnosis znanje, spoznanje iz gi-
gnoskein spoznati] gl. gnoza guna -e ž [skt. kakovost, lastnost] v indijskih filozofijah ena izmed osnovnih kategorij bivanja ali stanja zavesti, način biti
habitus -a m [nlat. iz lat. zunanjost; drža; telesno in duševno stanje; obleka iz hahere imeti; držati] tudi habit -a m 1. (zunanji) videz, zunanjost (človeka, živali, kristala); telesni ustroj, telesno in duševno stanje (in njegov zunanji izraz); 2. drža, navada, običaj fil., soc.
had1 -a m [gr. Haides Hades v grški mitologiji bog podzemlja] podzemlje, spodnji s vet, kraljestvo mrtvili had2 -a m [m. hadd meja, ovira, določitev] 1. v Koranu božje prepovedi in odločbe 2. v šc-riatskcm pravu z verskimi zakoni utemeljena in nespremenljiva kazen 3. v islamski filozofiji izraz za definicijo 4. v islamski mistiki pojem, ki označuje končnost vsega stvarstva nasproti božji neskončnosti haecceitas -a m [Aaeceitas/ iz nlat. haec ta]
totost, individualna narava vsakega bitja hafit -a m [ar.] v arabskem ljudskem izročilu
skrivnostni preroški nočni glas mit. hafiz -a m kdor hrani, pomni, varuh] v islamu eno od božjih imen, ki se uporablja kot častni naziv za tistega, ki zna na pamet cel Koran rel.
hajdegerjanec -nca m, hajdegerjanka -e ž [po
filozofu M. Heideggerju, 1889-1976] privrženec hajdcgcrjanstva; tudi heideggerja-nec -nca m, heideggerjanka -e i hajdeger-janstvo -a s Hcidcggcrjcva filozofija ali na njenih osnovnih načelih temelječa filozofska smer; tudi heideggerjanstvo -a s fil. hakika -e ž hagiga realnost, resničnost] 1. v islamu pojem, ki pomeni resničnost, realnost neke stvari, to, po čemer se ena stvar loči od druge fil. 2. v islamski mistiki duhovni cilj, ki ga je potrebno doseči hara -e ž [jap. trebuh] v japonski in kitajski fi-lozofiji jedro človekovega in kozmičnega
bistva, točka ravnotežja v človekovem telesu in vir energije ki harmonia praestabilita citat, [/harmonía pre-stabilita/ nlat.] vnaprej določeno soglasje (med pojavi), ubranost, ki izvira od Boga in usmerja vse stvari k istemu cilju — vodilno načelo nemškega filozofa Lcibniza harmonija -e ž [nlat. harmonía, fr. harmonie iz lat. skladnost, ujemanje; parjenje, zveza iz gr. harmonía skladnost, ubranost, red iz har-mozein povezovati] 1. sozvočje, soglasje; ubranost, blagoglasje; nauk o zgradbi, razmerjih in povezovanju akordov glas. 2. fig. skladje, skladnost, ubranost med deli in celoto (npr. med elementi umetniškega dela, med dušo in telesom) 3. sloga, složnost, soglasje
héautognozija -e i [iz gr. heautou sebe + gnosis spoznanje] samospoznanje; eno od glavnih praktično-teoretskih izhodišč grške filozofske misli
hedónicen-cna -o [gr. hedonikós" gl. hedoni-stičen
hedonija -e ž [* iz gr. hedoné slast; zadovoljstvo] sposobnost za občutenje ugodja psih., med.
hedónik -a m [a gr. hedonikós" ž hedónikinja;
gl. hedonist hedónika -e i gl. hedonizem hedonist -a m [iz gr.] ž hedonistka; nekdo, ki se vdaja čutnemu uživanju; tudi hedónik -a m hedonisticen -čna -o [* iz hedonist] tudi he-doničen -čna -o hedónski -a -o 1. ki se nanaša na hedoniste ali hedonizem (~a filozofija, ~a umetnost) 2. čutno nasladen (~o ugodje, ~o uživanje) hedonizem -zma m [* iz gr. hedoné slast; zadovoljstvo] 1. etični nazor, po katerem je ugodje smoter in nravno merilo človekovega delovanja; tudi hedónika -e i 2. uživa-štvo, nagnjenje k čutnemu uživanju hegeijánec -nca m, hegeijánka -e ž [po filozofu G. Heglu, 1770—1831] privrženec, privržen-ka hegeljanstva; tudi héglovec -vea m he-
geljánski -a -o ki se nanaša na hcgcljance ~~
geijánstvo -a s a) Heglov filozofski sistem, ki je predstavljal objektivni idealizem, po-
vezan z dialektično metodo b) različne filozofske smeri, ki so nadaljevale Heglovo filozofijo (desno levo tudi héglovstvo -a s fil.
héglovec -vca m, héglovka -e ž [po Heglu, predstavniku nemške idealistične filozofije,
1770-1831] gl. hegeljanec héglovski -a -o ~~
stvo -a s gl. hcgcljans-tvo heideggerjanec -nca m, heideggerjanka -e i
[/hajdegerjânec, hajdegerjanka/ nem. po eksistencialističnem filozofu M. Hcidcggcr-ju, 1889-1976] gl. hajdegerjanec heidegger-janstvo -a .s /hajdcgcrjanstvo/ gl. hajdcgcr-
janstvo heideggerjevski -a -o /hajdcgcrjcv-~
heienist -a m [nlat. hellenista iz gr. Hellenistés iz Hétten, Héllenos Grk] 1. grški pisec, zlasti v dobi hclcnizma 2. strokovnjak za starogrški jezik in kul-turo; i hclcnistka helenističen -čna -o [nlat. hellenisticus iz hellenista helenist] ki se nanaša na heleniste ali helenizem (~a miselnost, ~a umetnost, ~a filozofija)
helenistika -e ž [nlat. hellenistica iz hellenisticus helenističen] veda o jeziku in kulturi starih Grkov hermenevtičen -čna -o [nem. hermeneutisch iz gr. hermeneutikos razlagalec iz hermeneii-ein razlagati, tolmačiti] ki se nanaša na her-menevtiko ~a fenomenologija -e -e ž razlaga in razumevanje fcnomcnologijc hermenévtik -a m [nlat. hermeneuta iz gr. her-meneutés iz henneneiiein razlagati, tolmačiti] kdor je izurjen v hermenevtiki hermenévtika -e ž [nlat. hermeneutica, fr. herméneutique iz hermenevtiké (téchne) iz hermeneutikos hermenevtičen] 1. razlaganje, tolmačenje kakega spisa ali govorjenja (npr. Svetega pisma); tudi interpretacija -e i tudi eksegéza -e i 2. metoda razlaganja starili besedil na podlagi teoretično strogo določenih pravil in okoliščin, v katerih so nastala lingv. 3. splošni nauk o slehernem razumevanju fil.
hermetičen -čna -o [nlat. hermeticus skriven, nedostopen po Hcrmcsu, bogu učenosti, zgo-
vornosti] 1. ki se nanaša na skrivne vede 2. fig. začaran (nedostopen); težko umljiv ali neumljiv ~a literatura -e -e ž 1. religiozno-filozofski in okultistično-preroški spisi do 3. stol. n. št., zbrani v Corpus hcrmcticum 2. nejasno, dvoumno pisanje 3. neprepusten (npr. za zrak), nepredušen (~o zaprt) fiz. her-métik -a m 1. privrženec Hcrmcsa Trismc-gista ali njegovega nauka 2. Jlg. privrženec skrivnih naukov (npr. astrolog) 3. pisec hcr-mctičnc literature; i hennetičarka hermetizem -zma m [fr. hermétisme iz hermétique hermetičen] 1. vsa verovanja, ideje in dejavnosti, ki jih je posredovala hcrmctična literatura 2. lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi
hikma -e ž [m. modrost] v islamu a) raziskovanje prave narave stvari b) izraz, ki označuje filozofijo, mistiko in velik del teologije hilizem-zmam [agi. hyle snov; les,] ontološki nauk, ki postavlja snov za edino osnovo vsega obstoječega hiloteizem -zma m [gr. hyle snov + teizem] pan-tcistični nauk o božanski naravi materije (bog = materija, vcsoljstvo); istovetenje boga in materije hilozoizem -zma m [* iz gr. hyle snov + zoé življenje] 1. naziranje, daje materija v svojem bistvu živa 2. materialistični nauk, po katerem svet temelji na živi prasnovi himsa -e ž [skt. škoditi, raniti, poškodovati] v indi-jskih filozofijah miselno, verbalno ali fizično nasilje, sovražnost hinduizem -zma m [iz perz. Hind iz skt. Sindhu reka Ind] indijski izvorni verski in kulturni sestav, ki obsega več različnih filozofij in verovanj, katerih skupne značilnosti so spoštovanje Ved, svetili spisov, dharmc ter vera v karmo, ponovna rojstva in vscprisotnost božanskega
hindujec -jca m, hindujka -e ž [angl. Hindu iz perz. Hind ] pripadnik hinduizma hindujski -a -o ki se nanaša na hindujec ali hinduizem (~a skupnost, ~a tradicija, ~i spisi, ~i tempelj)
hipostáza -e ž [nlat. hipóstasis temelj ; bistvo iz
gr. hypo pod, spodaj, manj] posebna pod-stat; bistvo; osnovna ali bistvena prvina česa; substanca hipostazirati -am dov. in nedov. [gl. hipostaza] (o)predmetiti, utelesiti; razglasiti za obstoječe, kar obstaja kot zgolj mišljeno fil. historičen -čna -o [u. gi. historikos] 1. zgodovinski, ki se nanaša na zgodovino (~a osebnost, ~i dogodek, ~i proces) 2. a) ki preučuje zgodovino b) ki prek dejstev rekonstruira minule dogodke (~e metode) e) ki izhaja iz
zgodovinskih dejstev (~a geografija, ~a knji-~
historizem -zma m [a gr. historia zgodovina] zgodovinsko (tj. v razvojnem procesu) pojmovanje ali razlaganje stvari in pojavov [
cel] celosten, celovit (~a medicina) [
cel] 1. obravnavanje česa kot nedeljive celote (npr. človeka v medicini) 2. znanstveno in filozofsko naziranjc, da vsa področja stvarnosti tvorijo hierarhično urejeno celoto, podvrženo notranjim zakonom [
ben] v zloženkah: podobnost s čim homeomerija -e ž [tameo- + gr. meros del] v filozofskem nauku Anaksagorc: neskončno majhna, iz enakih delcev sestavljena prasnov, seme vseh stvari homo citat, [/homo/ nlat. Hotno ljudje, rod primatov iz lat. homo človek] človek ~ mensura /mcnziira/ človek je mera vseh stvari (sofistično stališče, daje človekovo spoznanje zgolj subjektivno in zato resnica relativna, veljavna le za tistega, ki jo izpoveduje)
horror vacui -ja ~ m [Aoror vakui/ lat.] strah pred praznino (nekdaj: naravni zakon, s katerim so razlagali nekatere pojave, npr. dviganje vode v brczzračni cevi); prazen prostor fil.
hyle neskl. m [Mle/ gr. te; gozd; tvar] podstat, snov, materija; prasnov fil.
ideâcija -e i [nlat. ideatio iz lat. ideare iz idea ideja] oblikovanje idej, pojmov ali predstav ideâl -a m [fr. idéal iz idealen] 1. najvišja stopnja popolnosti 2. a) najvišji vzor b) najvišji končni cilj, plemenit, nedosegljiv ali težko dosegljiv cilj idealen -lna -o [nlat. idealis iz lat. idea ideja] 1. ki ima najvišjo stopnjo kakovosti, zaželene lastnosti (~o stanje) 2. ki se nanaša na idejo kot nespremenljivo bitnost fil. idealist -a m [nlat. idealista, fr. idéaliste iz idéal idealen] ž idealistka 1. privrženec idealizma fil. 2. kdor se navdušuje za ideale in se ravna po njih
idealističen -čna -o [nlat. idealisticus iz idealista idealist] ki se nanaša na ideale ali idealizem ~a di-aléktika -e -e ž nauk, ki pojmuje razvoj kot razvoj duha, ideje, mišljenja idealitéta -e ž [fr. idéalité iz idéal idealen] 1. kar ob-staja kot ideja, predstava fil. 2. ideja kot posameznikova vrednota idealizacija -e ž [fr. idéalisation iz idéaliser olcpšcvati, prikazati lepše, kot je v resnici iz idéal idealen] olepševanje, prikazovanje česa kot idealno, popolno, lepše, kot je v resnici
idealizem -zma m [nlat. idealismus, fr. idéalisme iz idéal idealen] 1. naziv za filozofska naziranja, ki pojmujejo idejo kot nadčutni pogoj obstoja in spoznanja pojavov fil. 2. dejavnost, prizadevanje za uresničenje, doseganje idealov id*ja -e ž [nlat. iz lat. idea iz gr. idéa, eîdos podoba, pojem, misel iz idein videti, gledati] 1. misel, pojem, duhovna predstava; uvid, zamisel, domislck 2. pravzor; večna, nad-čutna, nujna in nespremenljiva bit; pogoj in vzrok vsega obstoječega id*jen -jna -o ki se nanaša na idejo identiteta -e ž [nlat. identitas, identitatis, nem. Iden-titat] 1. istovetnost, identičnost, istost, (popolna) enakost d veh stvari ~ identitete -e -e i identiteta, ki vključuje notranja nasprotja, zaradi česar ne more nič ostati trajno enako samo sebi fil. 2. skladnost, ujc-
manjc podatkov z resničnimi dejstvi, znaki 3. enakost stvari same sebi načelo ~e -a -e s načelo isto( vctno)sti log. identitéten -tna -o ki se nanaša na identiteto (~a filozofija, ~a kriza, ~a priča) ideo- [fr. idéo- iz gr. idéa ideja] v zloženkah:
pojem, predstava, npr. ideologija ideologija -e ž [a gr. idéa ideja] sistem idej,
kategorij in vrednot svetovnega nazora idol -a m [lat. idolum iz gr. eidolon podoba] malik 1. kip, podoba, ki predstavlja božanstvo, predmet čaščenja 2. a) oseba, stvar, ki jo kdo
občuduje in slepo časti b) najvišji vzor, ideal [
iz iiiudere šaliti se s čim, zasmehovati, prevarati] 1. ut vara, slepilo, samoprevara 2. nepravilno zaznavanje, razlaganje vtisov, resničnih dogodkov psih.
[
trstvo, čaranjc iz illusionner varati, slepiti iz illusion iluzija] 1. smer, ki si prizadeva ustvariti prostorski videz um. 2. nazor, daje svet samo človeška predstava in iluzija fil. 3. lastnost, značilnost človeka, ki se vdaja iluzijam
[
doba] 1. smer v ameriški in angleški liriki, ki je odklanjala romantiko in uporabljala prispodobo kot glavno izrazno sredstvo, 1912— 1920 lit. 2. filozofska teorija, ki mišljenje
razume kot niz podob fil. [
lat. manere ostati, trajati] 1. obseženost, bivanje česa v sami stvari ali pojavu 2. fig. neločljiva povezanost, ncodtujljivost ima-nênten -tna -o 1. a) notranji, neločljiv, opredeljujoč del b) bistven, neločljivo povezan s čim 2. znotrajsvetno bivajoč, tusveten fil. imanentizem -zma m [iz angl. immanentism] vera v zaobseženost, prepričanje, daje neka absolutna bitnost svetu imanentna, npr. Bog fil.
[
imaterialen] nauk, po katerem materija ne
ob-stoji realno, ampak je duhovne narave [
lelni (naklon) iz imperativus imperativen]
1. zahteva, nu-jnost 2. vclclnik, vclclni naklon lingv. kategorični ~ -ega -a m nujna zahteva; po Kantu človekovo notranje svobodno nravno načelo, ki lahko predstavlja splošni moralni zakon fil. imperativen/imperativen -vna -o [nlat. imperativus iz impere ukazovati, poveljevati] 1. nujen, ukazovalen; brezpogojen 2. vclcl-niški, ki se nanaša na velelnik (~i stavek) lingv.
•ndeterminizem -zma m [angl. indeterminism iz in- + determinizem] nauk o s vobodni volji, filozofska smer, ki zanika objektivno zakonitost in vzročnost naravnih, družbenih in duhovnih pojavov individualizem -zma m [fr. in-dividualisme iz individuel individualen] 1. ontološka, etična, logična in druga naziranja, ki postavljajo posameznost pred mnoštvo in posameznika pred skupnost fil. 2. nazor, ki poudarja pomen posameznika ne oziraje se na skupnost in družbo; tudi egoizem -zma m individuum -dua/-a m [nlat. iz lat. individuas nedeljiv] 1. a) osebek, posamezen organizem biol. b) posamezno bitje ali stvar, ki je ni mogoče deliti, ne da bi z delitvijo prenehal njen obstoj fil. 2. a) posameznik, človek, bitje, sposobno misliti in govoriti b) enota, del večje celote, ki ima določeno sa--mostojnost indúkcija-e ž [lat. inductio napeljava, sklep iz inducere inducirati] 1. sklepanje iz posameznega na splošno (popolna ~) log., mat. indukcijski -a -o ki se nanaša na indukcijo; tudi induktiven -vna -o induktiven -vna -o [nlat. inductivus iz inducere inducirati] gl. indukcijski; ~a metoda -e -e i indukcijska metoda, metoda sklepanja od posameznega na splošno log. infiniten -tna -o [lat. infinitus iz in- + finiré končati se; omejiti] brezmejen, neskončen; neomejen; nedoločen infinitéta -e ž [lat. infinitas" brezmejnost, neskončnost; neomejenost infinitum -a m [u. lat. infinitus infiniten] brez-končnost; brezkrajnost, neizmernost, brez-številnost (ad ~)
inherenca -e ž [nlat. inhaerentia iz lat. inhae-rere držati se, pritrjen biti] 1. naravna, neločljiva zveza ali povezanost 2. povezanost lastnosti z njenim nosilcem fil. inherenten -tna -o neločljiv, neločljivo povezan s čim instrumentalizem -zma m [angl. instrumenta-lism iz instrumental instrumentalen] nauk, po katerem je človeško mišljenje instrument prilagajanja življenjskim razmeram intelektualizem -zma m [iz lat. intellectualis intelektualen] 1. razumskost, poudarjanje uma, razuma 2. smer, po kateri je v procesu spoznavanja um pomembnejši od izkušnje, prakse fil.
inteligenca -e ž [nlat. intelligentia iz lat. intelligens inteligenten] 1. razumnost, bistroumnost, prirojena sposobnost posameznika, da zavestno usmerja mišljenje na nove zahteve; nadarjenost psih. 2. izobražcnstvo, razum-ništvo kot družbeni sloj inteligčnt --nta m, inteligmtka -e ž [iz lat. in-tettigens, intettigentis inteligenten] izobraženec, izobražcnka, razumnik, razumnica inteligenten -tna -o [iz lat. intettigens, intel-ligentis iz lat. inielligere dojemati, z umom dojemati, razumeti] nadarjen, bister, bistroumen
inteligibflen -lna -o [lat. intelligibilis iz lat. in-tel-ligere dojemati, z umom dojemati, razumeti] 1. razumljiv, doumljiv (~ razlog) 2. ki se spoznava samo z umom; ~a bit gl. nou-men fil.
intencija -e ž pat. intentio namen] 1. težnja, nagnjenje, usmerjenost; prizadevanje 2. namen, namera intencionalen -lna -o [nlat. intentionalis iz
lat. intentio intencija] namenski, nameren;
~~
zavest)
intencionaliteta -e ž [nlat. intentionalitas, in-tentionalitatis] intencionalnost, usmerjenost zavesti k predmetu spoznavanja intencionalizem -zma m [nem. Intentionalismus iz nlat. intentionalis intencionalen] nazor, po katerem je zavest usmerjena, naravnana k predmetu spoznavanja intuicija -e ž [nlat. intuitio iz lat. intueri gledati,
opa-zovati] 1. nagonsko, neposredno dojemanje, zaznavanje bistva 2. fig. navdih intuicionizem -zma m [fr. intuitionnisme iz intuition intuicija] 1. spoznavoslovna smer, po kateri je resnično spoznanje intuitivno 2. etični nauk o neposrednem, nagonskem spoznavanju nravnih načel in vrednot
intuitiven -vna -o [fr. intuitifiz nlat. intuitio" ki ~
¡racionalizem -zma m [angl. irrationalism" 1. filozofska smer, po kateri je čustvo, spontana dušcvnost nad razumom in diskurziv-nim mišljenjem fil. 2. ncracionalnost; ncdo-umljivost
jama -e ž [skt. yama obvladovanje, nadzor] v indi-jski filozofiji joge pravila moralnega samoobvladovanja, prvi od osmih delov, ki aspiranta vodijo k samospoznanju janzenist -a m [nlat. iansenista iz iansenismus jan-zcnizcm po katoliškem teologu in škofu K. Jansenu, 1585—1638] privrženec janze-nizma janzenizem -zma m 1. a) moralno-teološko gibanje, utemeljeno na nauku o prc-dcstinaciji in veliki osebni strogosti rel. b) fig. zelo velika strogost, zlasti v moralno-ctičncm pogledu
joga -e ž [skt. yoga združitev; metoda, način iz ]
skih klasičnih filozofskih sistemov, ki ga je kot oscmdclncga utemeljil Patandžali (200 pr. n. št.) v zbirki joga sutcr 2. sklop različnih mentalnih in fizičnih vaj, ki jogina pripeljejo do spoznanja njegove prave narave, združitve z bogom
jud -a m [* iz lat. ludaeus Jud iz gr. loudaios iz ]
judovstva; i judinja; tudi Žid -a m judaist -a m [tet. iudaista iz ludaeus Jud] privrženec judaizma judaizem -zma m [lat. iudaismus] 1. smer v prvem krščanstvu, ki je zagovarjala ohranitev obrednih predpisov iz Stare zaveze rel. 2. judovstvo, judovska vera, kultura, tradicija; tudi semitizem -zma -o
kalam -a m [ar. govor, Beseda iz kalam attah božja beseda] sprva obramba islamskega nauka proti kristjanom, manihcjccm in pripadnikom ostalih religij, kasneje filozofsko podkrepljeno argumentiranje Korana na podlagi grških skeptičnih in stoiških šol kot upor proti muslimanskim mislecem, ki so uvajali Platonovo in Aristotelovo misel v razlago Korana kântovec -vca m [* po filozofu I. Kantu, 1724— 1804] privrženec kantovstva kântovstvo -a s Kantova filozofija ali filozofska smer, ki temelji na njenih osnovnih načelih fil. kardinâlen -lna -o [nlat. cardinalis iz lat. ki se nanaša na vratne tečaje; prvi, glavni iz cardo, cardinis tečaj pri vratih iz gr. krade zamah, nihaj, zasuk] glaven, poglaviten; temeljen; bistven; zelo velik; ~e čednosti glavne čednosti, iz katerih izvirajo vse druge, v antični filozofiji modrost, pogum, preudarnost, pravičnost
karma -e ž [angl. iz skt. delo, dejanje, delovanje] 1. v indijskih filozofijah a) vsako dejanje ali delovanje b) načelo vzroka in posledice, zunanje in notranje posledice človekovih preteklih dejanj, ki določajo njegovo sedanjost in prihodnost 2. fig. usoda kârmajoga -e ž [iz skt. karma kar-ma + yoga joga] ena izmed štirih poti joge, nesebično delovanje in služenje celotnemu stvarstvu kartezičen -čna -o [po lat. Cartesius filozof in matematik R. Descartes, 1596-1650] ki se nanaša na Descartesove ugotovitve (~i koordinatni sistem, ~i list, ~i produkt) kartezijânec -nca m [* angl. cartesian, fr. cartésien iz lat. Cartesianus kartezijanski po Cartesius filozof in matematik R. Descartes, 1596—1650] privrženec kartezijanstva kartezijanski -a -o [* iz angl. cartesian iz lat. Carte-sianus po Cartesius filozof in matematik R. Descartes, 1596-1650] ki se nanaša na kartezijanstvo, Dcscartcsa, njegove matematične metode ali njegovo filozofijo kartezijânizem -a m [fr. cartésianisme iz lat. Carte-sianus kartezijanski] kartezijanstvo
a) filozofija R. Dcscartcsa, ki jc z metodičnim dvomom, racionalizmom in ontološkim dualizmom postavil temelje novoveški filozofiji b) filozofski in naravoslovni nauki njegovih naslednikov
kategoričen -čna -o [iz gr. kategorikós iz gr. kategoria tožba] 1. ki se nanaša na kategorijo 2. (določno) trdilen, odločen, dosleden; nedvomen; trden neomajen 3. ki izraža brezpogojno sodbo log. imperativ -ega -a m absolutna, (za vse veljavna) nespremenljiva nravna zapoved, moralni zakon v Kantovi idealistični etiki fil.
kategorija -e ž [nlat. categoría iz gr. kategoria tožba, obdolžitev; očitek, graja; značilnost iz * kategorein izjavljati, izražati iz katé-goros tožnik, tožitelj iz agoreyein govoriti pred zborom] 1. red, vrsta, razred, skupina 2. vrsta pojmov, ki izražajo najsplošnejše oblike, odnose ali zakone in lahko vključujejo vse druge pojme fil. 3. osnovni znanstveni pojem sploh 4. ljudje ali pojavi, ki se razlikujejo od drugih po kaki skupni lastnosti
kinik -a m [gr. kynikos po Kynósarges, antično mesto pri Atenah; filozofska šola * ali iz kynikos pasji iz kyon, kynós pes] privrženec sokratske filozofske šole iz 4. stol. pr. n. št., ki je si je prizadevala za samozadostnost in osvoboditev od umetno ustvarjenih potreb; tudi cinik -a m fil.
kirenáik -a m [*iz gr. Kirenaikós Kirene, severnoafriško mesto] pripadnik starogrške filozofske šole, po kateri je cilj dejavnosti sreča oziroma čutni telesni užitek kirenáiski -a -o ki se nanaša na kirenaike; ~a šola kiren-ska šola, starogrška filozofska šola, ki jo je ustanovil Sokratov učenec Aristip v 4. stol. pr. n. št.
klasicizem -zma m [angl. classicism iz classic klasičen] 1. e vropski slog v literaturi in umetnosti ob koncu 18. stol. (med barokom in romantiko), ki je posnemal antično umetnost 2. starogrški ali latinski izraz v tujem jeziku; jezikovna posebnost teh dveh jezikov
klásicen -čna -o [lat. classicus prvorazreden iz clas-sis razred] 1. antičen, ki se nanaša na
klasika ali klasiko; v soglasju s klasiko, posnet po klasičnih zgledih 2. Jig. prvorazreden, vzoren, zgleden; dovršen, popoln, mojstrski, odličen; izbran, izvrsten; tipičen, značilen ~a filologija -e -e ž del jezikoslovja, ki preučuje antična jezika (latinščino in grščino) ter književnosti klasifikacija -e ž [fr. classification iz classifier klasificirati] razdeljevanje, sistematično razvrščanje, razvrstitev v razrede, skupine; določanje razredov, skupin glede na skupne značilnosti klasifikacijski -a -o ki se nanaša na klasifikacijo klasik -a m [iz lat. classicus] 1. starogrški ali latinski pisatelj 2. zgleden pisatelj, filozof, umetnik, ki je ustvaril nesmrtna dela, najboljši predstavnik posameznega naroda klasika -e i 1. antična književnost in umetnost 2. umetniška dela, ki imajo značilnosti, izhajajoče iz določenega naroda, jezika, kulture; vsa dela, ki so svetovno primerljiva koan -a m |jaP-] v filozofiji zen budizma d voumno in težko rešljivo vprašanje, ki povzroči kolaps logičnega mišljenja in s tem omogoči neposredno izkustvo resničnosti kognicija -e ž [lat. cognitio iz cognoscere preiskati, priznati iz iz gr. gignoskein spoznati] 1. spoznavanje; zaznavanje; spoznanje (kot rezultat spoznavanja); znanje (kot vsota spoznanj) kognitiven -vna -o spoznaven, ki se nanaša na spoznavnost koherenca -e ž [lat. cohaerentia iz cohaerere združen, povezan biti] 1. sovisnost, tesna, navadno logična medsebojna vez, zveza ali povezanost fil., lingv. 2. medsebojna povezanost, odvisnost koherenten -tna -o soodvisen, povezan, v logični zvezi koherentnost -i i lastnost koherentnega
kompliciran -a -o [iz nem. komplizieren iz lat. com-plicare zviti, zložiti] 1. zapleten, zamotan 2. Jig. težek; skrotovičcn, težko razumljiv komplicirati -am dov. in nedov. 1. zaplesti, zamotati kaj 2. Jig. otežiti, otcžcvati kaj
komplikacija -e ž [lat. complicatio] zapletenost, zamotanost; zaplct(ljaj)
konceptualizem -zma m [fr. conceptualisme iz conceptuel konceptualen] filozofska smer, ki trdi, da splošni pojmi niso objektivno dani, obstojijo le kot pojmovne konstrukcije kondicionalizem -zma m [angl. conditionalism iz lat. conditio, condicionis pogoj] spoznav-notcorctični nauk, po katerem pojavov in procesov ne določajo posamezni vzroki, temveč celovitost danili okoliščin konfucianizem -zma m [angl. confucianism iz Confucian konfucianski] konfucijanstvo, sistem družbene etike, ki ga je učil Konfucij in ki poudarja potrebo po večji moralnosti posameznika, kar bi omogočilo nastanek družbene harmonije, miru in napredka konjunkcija -e ž [lat. coniunctio zveza] 1. vez-nik lingv. 2. sočasnost dveh dogodkov, procesov, preplet dogodkov ali okoliščin kon-junkcijski -a -o ki se nanaša na konjunk-cijo; vezniški (~e oblike) konjunktiven -vna -o [lat. coniunctivus] (z)ve-zan, spojen, združen; vcz(al)cn, spajajoč, združujoč; pogojen; ~a sodba sodba, ki ima en subjekt in več prcdikatov ali en prcdikat in več subjektov log. konsekutiven -vna -o [fr. consécutif consécutive iz lat. consecutus iz consequi slediti] 1.
zaporeden, sledeč si 2. sklcpalcn, posledi-~
ki, ki izražajo posledico prvega stavka konsekvénca -e ž [lat. consequentia iz consequi
sl-editi] 1. posledica 2. sklep log. konsisténca -e ž [lat. consistentia iz con- + si-stere ustaviti, trajati] 1. skladnost, neproti-slovnost log. 2. lcpljivost, gostota, čvrstost, trdnost snovi konsistenten -tna -o 1. trden, čvrst (sistem) 2. Jig. trajen, načelen kontingénca -e ž [nlat. contingenta] 1. naključnost, naključje 2. nauk, da veljajo naravni zakoni le v splošnem in dopuščajo presenetljive možnosti fil. kontingenčen -čna -o 1. odvisen od naključja, naključen, prigo-dcn; mogoč; negotov; pogojen kontingent -énta/--nta m [a lat. contingens] 1. pripadajoči del, določen delež, določena količina 2. znesek, prispevek konting'nten -tna -o 1. ki se nanaša na kon-tingcnt 2. na-
ključen, odvisen od naključja; ki označuje pojme, odtenke kakega pojma log. konvencionalizem -zma m [konvencional(en) + -izem] 1. težnja h konvencionalnemu ali kaj konvcncionalncga 2. filozofska smer, ki trdi, da vse znanstvene teorije temeljijo na dogovoru
kozmogonija -e ž [gr. kcismogonia nastanek sveta] 1. mitološka razlaga izvora in razvoja vesolja, sveta 2. veda o razvoju vesolja 3. gl. kozmologija kozmologija -e ž [iz gr. kosmos (vesoljni) red; sestav] svetoslovje a) v starogrški filozofiji nauk o naravi in svetu kot celoti fil. b) vc-da o vesolju, znanstvene in filozofske teorije o redu, pojavih in zakonih vesolja kozmolo-ški -a -o svctoslovcn, ki se nanaša na koz-mologijo
kozmos -a m [gr. kosmos (vesoljni) red; sestav] 1. vesolje, vcsoljstvo 2. v grški filozofiji notranje urejen svet, nasprotje neurejenega kaosa, iz katerega je nastal fil. kozmoteizem -zma m [a gr. kosmos + -teizem]
naziranjc, ki uči, da sta bog in svet eno kozmozoflja -e ž [gr. modrost sveta] pojasnjevanje bistva in smisla sveta kriticizem -zma m [nem. Kritizismus, fr. criti-cisme iz critique kritika] 1. filozofska smer, ki poskuša ugotoviti možnosti, izvor, veljavnost, zakonitost in meje človeškega spoznanja fil. 2. znanstveno preučevanje vrednosti, izvora besedil (literarni ~) 3. nagnjenje k (pre)ostri kritiki kritičen -čna -o [lat. criticus iz gr. kritikos iz
krinein ločiti, deliti; izbrati; odločiti, soditi]
~
gled); nagnjen k ostri, preostri kritiki 2. raz-~
~
~
~a filozofija -e -e z gl. kriticizem kritik -a m [lat. criticus iz kritičen] presojevalec, ocenjevalec, kdor se (poklicno) ukvarja s kritiko
kritika -e ž [nlat. critica iz M. criticus kritičen] 1. presoja, ocena 2. presojanje, ocenjevanje znanstvene, umetniške, etične, spoznavo-
slovnc vrednosti ali zmožnosti 3. Jlg. graja, negativna ocena kult -a m [lat. cultus iz colere obdelovati, gojiti; čas-titi] 1. oblika religioznega čaščenja z molitvami in obredi 2. Jlg. čaščenje, slepo oboževanje (~ osebnosti); pretirano občudovanje ali spoštovanje kultúra -e ž [lat. cultura obdelovanje zemlje; vzgoja, izobrazba iz lat. colere obdelovati, gojiti; častiti] 1. prvotno: obdelovanje zemlje; gojenje, negovanje; reja, umetno gojenje 2. a) skupek dosežkov, vrednot človeške
družbe kot rezultat človekovega delovanja, ~~
nost, ki obsega področje človekovega umskega, zlasti umetniškega delovanja, ustvarjanja
kulturen -rna -o [gl. kultura] 1. ki se nanaša na kulturo; (umetno) vzgojen, oplemeniten; omikan, dobro vzgojen 2. Jig. splošno izobražen, omikan; napreden ~a antropologija -e -e i smer in metoda antropološkega raziskovanja, ki skuša celostno zaobjeti fcno-mc kulture v neki družbi in njeno učinkovanje na posameznika, ter s pomočjo te metodologije podati celostno sliko vedenja, navad in institucij neke družbe ~a filozofija -e -e i filozofsko raziskovanje izvora, smisla in smotra kulture, njene zgodovine in oblik kundalini neskl. m [skt. zvit, ovit] v filozofiji joge kozmična energija, moč, ki se nahaja uspavana v vsakem človeku (v predelu medenice) in katere prebuditev omogoča duhovno rast; simbolizira jo kača kvintesénca -e ž [nlat. quinta essentia peto bistvo, prevod iz grščine pri Pitagori: pémpte ousía] 1. pri staroveških — Pitagora, Aristotel — in srednjeveških filozofih: peto bistvo, peti element (poleg vode, zemlje, zraka in ognja še eter) kot skupna osnova vseh 2. Jlg. cvet, jedro, bistvo, (prava, osnovna) vsebina česa
li-ja in neskl. m [kit. nravnost, spodobnost, olika, običaji, ceremonije, glasba] temeljno na-
čelo koiifu-cijanskc etike, osnova družbene harmonije in miru liberum arbitrium citat, [/liberum arbitrium/ lat. iz iiher prost, svoboden, samostojen + arbitrium arbitrij] svobodna volja, neome-jenost človeškega odločanja, mišljenja, ravnanja
-iogen [gr. -logos iz gr. logos logos] v zloženkah: ujemanje, skladnost (analogen, avtolo-gen, homologen) logicizem -zma m [angl. logicism iz logic logičen + -ism] 1. nazor, da je dejanskost v temelju logična 2. smer, ki postavlja logiko na vodilno mesto med filozofskimi disciplinami 3. /Ig. spretno ravnanje s pojmi logičen -čna -o [lat. logicus iz gr. logikós govoren, ki se nanaša na besedo, govor iz logos logos] 1. a) ki sloni na zakonih logike, ki je v skladu z logiko, razumom (~o mišljenje, ~i paradoks, ~a operacija) b) umo-slovcn, ki se nanaša na logiko kot filozofsko disciplino (~i pozitivizem) ~atomizem -ega -a m filozofija B. Russclla, po kateri je svet sestavljen iz logičnih odnosov 2. a) razumljiv, umljiv b) fig. pravilen; dosleden -logičen [nlat. -logicus, gr. -logikos iz logikós logičen] v zloženkah: preučevanje, razlaga prvega dela besede (psihologičen) -logija [nlat., gr. -logia iz légein zbirati; reči, praviti, govoriti] v zloženkah: a) govor, razprava (tetralogija, trilogija) b) značilnost govora, jezika (tavtologija) c) nauk, veda (biologija, filologija) logik -a m [* lat. mn. logici razumni zdravniki iz lógica logika] kdor logično misli; filozof, ki se ukvarja z logiko; i logikinja logika -e ž [nlat. lógica iz lat. mn. kar je logično iz logicum iz gr. logike (téchne) iz logikos logičen] 1. a) filozofska disciplina, ki preučuje načela pravilnega mišljenja in zakone sklepanja fil. b) matematična logika, formalna logika, področje matematike, ki se ukvarja s formalizacijo in natančnostjo matematičnega razmišljanja mat. 2. Jlg. a) logično sklepanje, zdravo, dosledno mišljenje ali razsojanje b) zakonitost, določenost iogion -a m [gr. lógion iz logos logos] 1. pre-
rokba, izrek, besede (prerokov) 2. Jlg. napoved
logistika -e ž [nlat. logística iz lat. iz gr. logistike (techné) umetnost računanja iz logi-stikós logističen] a) v antiki in srednjem veku umetnost računanja s števili zgod. b) sodobna oblika formalne logike, ki uporablja matematične simbole in formalizirane jezike log.
iogizem -zrna m [nlat. logismus iz gr. logismos račun; razlog iz logizesthai računati, razmišljati] logičen sklep, misel, trditev, razglabljanje
iogocentričen -čna m [angl. logocentric] ki je usmerjen v a) razum, logiko b) jezik, besedo
iogocéntrik -a m [iz angl. logocentric] 1. kdor verjame v razumno (po zakonih logike) urejen svet 2. kdor ima besedo za temeljni izraz resničnosti
iogokracija -e ž [*] vladavina, gospostvo razuma, načelo umnosti kot temelj družbenega reda fil.
iogomahija -e ž [iz gr. logomachia iz logos red; beseda + mache boj] besedni boj, polemika, prepiranje zaradi besed, dvoumno označenih pojmov
logos -a m [lat. beseda, govorjenje; razum iz gr. lógos beseda, govor; misel, um, razum; razmerje; zakon; bistvo; nauk iz légein zbirati; reči, praviti, govoriti] 1. a) vesoljni um, zakonitost, ki razumno in harmonično ureja svet b) božanski razum; božanska duša vesolja; bistvo vseh stvari fil. 2. Beseda, Božji sin (novozavezna oznaka za božje razodetje in Kristusov prihod) teol. 3. smisel govora, duhovna zavest, področje mišljenja, doseg misli; logična sodba, pojem, razum
lokájata -e ž [skt. mn. lokayata posvetneži, preprosti ljudje iz loka svet] indijska materialistična filozofska šola iz 6. stol. pr. n. št., ki je kot resnično priznavala le neposredno čutno zaznavo, zavračala svete spise in nauk o nesmrtnosti
lumen citat, [tel.] 1. luč, svetloba 2. fig. velik duh ~ naturale /naturale/ naravna svetlost, naravna razsvctljcnost, človeška spoznavna sposobnost
luminozen -zna -o [lat. luminosus iz lumen, lu-minis lue] ki sveti, ki oddaja svetlobo; svetel, sijajen, bleščeč, jasen
M
madhjamika -e ž [/madjamika/ skt. madhya-mika nauk o srednji poti iz madhymna srednji; sredina] filozofska šola mahajanskega budizma, ki je na podlagi spoznanja o relativnosti resnice in sovpadanju nasprotij ostavila nevtralno stališče, srednjo pot za temeljno načelo
maja -e ž [skt. «Kiya] 1. v Vedah moč bogov ali demonov, s katero materializirajo misli 2. v indijskih filozofijah mnogovrstnost in spremenljivost čutnega sveta, ki onemogoča uzr-tje nespremenljive realnosti majevtika -e ž [gr. maieutike (techne) babištvo, porodničarstvo] 1. filozofska pedagoška metoda, s pomočjo katere učitelj na podlagi spretno zastavljenih vprašanj pripelje sogovornika do samostojnih novih spoznanj oz. do vrojenih, ob rojstvu pozabljenih idej fil. manas -a m [skt. razum, duh, mišljenje, umska zavest] v indijskih filozofijah poseben čut za predmete razuma in misli, upravljavec gibalnih in čutnih funkcij telesa, sedež želja mäntra -e ž [skt. iz man duh, razum + tra osvoboditev] 1. v indijski filozofski in verski tradiciji zvok, zlog, beseda ali besedilo, katerega vibracija vpliva na zavest in duhovni razvoj človeka märga -e ž [skt. pot iz marg iskati] v filozofiji joge različne poti ali stopnje duhovnega razvoja, ki vodijo k samospoznanju marksizem -zm&m [nlat. marxismus, nem. Marxismus po filozofu K. Marxu, 1818-1883] sistem naziranj Karla Marxa in Fricdricha Engclsa, nauk, katerega izhodišče je dialektika zgodovinskega razvoja in na njej utemeljena kritika kapitalistične družbene ureditve
materialen -lna -o [nlat. materialis snoven iz lat. materia materija] 1. snoven, tvaren 2. čuten, telesen, čutno zaznaven fil. 3. fig. gmoten, stvaren
materialist -a m [nlat. materialista, angl. materialist iz material materialen] ž materia-listka 1. privrženec filozofskega matcrializ-ma, materialističnega svetovnega nazora 2. /Ig. kdor gleda predvsem na osebne, gmotne koristi
materialističen -čna -o [angl. materialistic iz materialist materialist] ki se nanaša na ma-terializem, je v skladu z materializmom (~i nauk) ~a dialektika -e -e ž po marksistični teoriji vsestranski, vsebinsko najbogatejši in najgloblji nauk o razvojnih zakonih narave, človeške družbe in mišljenja materializácija -e ž [angl. materialization iz materialize materializirati] 1. utelešenje (npr. predmeta, ideje) 2. domnevno utelešanje duhov v okultizmu in spiritizmu materializem -zma m [nlat. materialismus, angl. materialism iz material materialen] 1. filozofsko pojmovanje, ki za resnično obstoječe priznava samo čutno zaznavne bitnosti, procese ali vsebine, ki so vir in temelj vsega spoznanja fil. 2. družbena ideologija, filozofski nazor, zlasti v socializmu pol. 3. fig. prevlada gmotnih dobrin nad duhovnimi; potrošništvo
mat'ríja -e ž [lat. materia snov; stavbni material] 1. snov, tvar, iz katere je realnost (glede na njene fizikalne, kemične in druge lastnosti); gmota, nedoločena množina česa 2. objektivna stvarnost, ki obstaja zunaj in neodvisno od naše zavesti fil. megáriki -ov m mn. [gr. mn. megarikni iz me-garikós megarski, ki se nanaša na Megaro, antično mesto v Grčiji po Sokratovcm učencu Evklidu iz Megare, *450-380 pr. n. št.] megarska šola, starogrška filoz-ofska šola, ki je poleg raziskovanja logičnih paradoksov skušala spojiti eleatski nauk o eni, nespremenljivi biti s Sokratovim naukom o dobrem
mehanicizem -zma m [angl. mechanicism iz mechanician obrtnik, strokovnjak] biološko--filozofski nazor, ki vse naravne pojave skuša razložiti z zakoni mehanike ali fizikalno--ke mij skimi zakoni iz nežive narave metafizičen -čna -o [nlat. metaphysicus iz me-
taphysica metafizika] 1. nadčuten, s čuti nezaznaven, zunaj meja izkušnje (~i nauk) fil. 2. fig. nadnaraven, onstranski metafizik -a m [nlat. metaphysicus iz metaphysica metafizika] privrženec ali poznavalec metafizike; kdor misli metafizično; i mcta-fizičarka
metafizika -e ž [nlat. metaphysica, metaphysice iz mn. metaphysica iz gr. / • met• !• physiké Onstran fizike (naslo v Aristotelovega dela)] 1. nauk o nadnaravnem, nadčutncm, tem, kar je zunaj meja izkušnje; nauk o biti, najvišjem bistvu, poslednjem, nespremenljivem vzroku vseh pojavov, absolutnem 2. spoznavni način, videnje (bistva) stvari onkraj njihove pojavne oblike, čutne danosti 3. zapleteno, težko razumljivo razpravljanje, razmišljanje
métanoéticen -čna -o [gr. metanoetikâs] ki presega dosedanje mišljenje, razmišljanje na višji ravni
metanoja -e ž [gr. metdnoia] sprememba nazora; spreobrnjenje, pridobitev novega pogleda na svet metéksa -e ž [gr. métheksis udeležba] 1. pri Platonu dclcžcnjc posamezne, čutno zaznavne stvari na (večni) ideji 2. udeleženost dela v celoti
metoda -e ž [fr. méthode iz gr. méthodos pot do neče-sa; način raziskovanja] 1. pot in način, kako doseči kak namen (npr. ugotoviti resnico), premišljen postopek ali prijem, načrtno ravnanje (v znanstvenem raziskovanju) (anal-itična eksperimentalna induktivna ~)
metodičen -čna -o [nem. methodisch] 1. ki se nanaša na metodo; (ki dela) po metodi, v skladu z metodo 2. fig. premišljen, načrten, sistematičen; dvom dvom v vse nejasno in nedokazljivo; sistematični spoznavni postopek, s katerim je mogoče priti do nedvoumne, neizpodbitne trditve fil. milétski -a -o [po Miletu, kraju v Mali Aziji] ki se nanaša na staro-grško filozofsko šolo, katere najvidnejši predstavnik je Tales, okrog 624—547 pr. n. št. mimamsa -e ž [skt. poizvedovanje, raziskova-
nje] eden od šestih indijskih klasičnih filozofskih siste-mov, ki obravnava pravilno izveden vedski obred kot sredstvo za dosego mokšc
mimeza -e ž [gr. mimesis posnemanje] 1. a) odsev, posnetek (sveta idej v realnem svetu) b) pri Platonu posnemanje stvarnega sveta v umetnosti, posnetek posnetka c) pri Aristotelu poustvarjanje, vidik umetniškega ustvarjanja, ki dopolnjuje naravne nepopolnosti
[
modus" načinoven, ki se nanaša na modalnost ali modus a) naklonski (~i glagol) b) pogojen, odvisen od okoliščin modaliteta -e ž [nlat. modalitas" 1. a) način, kako kaj obstoji, zlasti v ontološkem smislu, npr. možnost, resničnost, nujnost in njihova nasprotja fil. b) stopnja zanesljivosti sodbe glede na nujnost, dejanskost ali možnost log. 2. taka kategorija ali atribut 3. pogojna odvisnost; tudi modalnost -i i [
medesthai misliti na kaj, skrbeti za kaj] 1. način ravnanja ali obstoja fil. 2. način silo-gističnega sklepanja, ki se po kvantiteti in
kvaliteti svojih premis razlikuje od drugega [
te v] v indijskih filozofijah izstop iz kroga
samsarc in osvoboditev od vseh karm fil. [
iz monos sam; enojen] večno, nedeljivo duhovno počelo kot osnovna enota biti fil. monadizem -zma m [gr.] gl. monadologija monadoiogija -e ž [monad(a) + -logija] nauk o monadah, posebno pri Lcibnizu; tudi monadizem -a m
monističen -čna -o [iz nem. Monismus" ki izhaja iz enega osnovnega počela; ki sloni na monizmu
monizem -zma m [nem. Monismus" ontološka smer, ki zagovarja stališče, da je mnoštvo vseh pojavov sveta zvcdljivo na en sam princip, osnovno načelo, skupni izvor
["
1. nravnost, skupek norm o nravnih dolž-
nostih ljudi (npr. do družbe, družine, sočloveka) 2. moralni nauk ali pouk, npr. v basni 3. duh, zavest, psihična pripravljenost, zavzetost koga za izvršitev določenega dejanja, dosego določenega cilja (vojaška ~) moralen -lna -o [lat. moralis nraven iz mos, moriš nrav; nravnost] nraven, nravstven, nravno čist (~i pojem, ~i pritisk, ~i zakon); pošten, časten; nravoslovcn; ki se nanaša na moralo sploh ~a filozofija -e -e ž nauk o nravnosti, etika moralisti [fr. po Les Moralistes] skupina francoskih filozofsko usmerjenih avtorjev v 17. in 18. stol., ki v svojih delili opisujejo človeka kot duševno, nravstveno, družbeno in politično bitje (La Rochefoucauld, Joubcrt, Saint-Evrcmond idr.) lit. moraliteta -e ž [fr. mora lite] 1. nravnost 2. po-znosrcdnjcvcška verska igra liravncga značaja, ki se je razvila iz mistcrija, npr. »Slehernik«
moralizem -zma m [fr. moralisme iz morale morala] 1. priznavanje in izpolnjevanje nrav-nili norm; pretirano moraliziranje 2. moralno načelo 3. nauk, ki preučuje vsa področja človekovega življenja z mor-alncga stališča
nada -e ž [skt- vibracija, zvon] v indijskih filozofijah vscprcžcmajoča vibracija, prazvok, vir vsega stvarstva nagualizem -zma m [angl. Nagualism iz amer./ špan. nagnal iz naliuatl nahualli duh zaščitnik] verovanje nekaterih srednjeameriških indijanskih ljudstev, da se zaščitni duh posameznika nahaja v rastlini ali živali nastika -e ž [skt. nevemik, kdor zavrača] izraz za indijske filozofske sisteme, ki zavračajo, zanikajo avtoriteto vedskih spisov nativizem -zma m [fr. nativisme iz natif nati-ven] 1. vsaka teorija, ki zagovarja vrojenost človeških predstav, idej in pojmov ali dispozicij za njihov nastanek in razvoj fil. 2. pojmovanje jezika kot prirojene, vsem ljudem enako dane lastnosti lingv. natura1 citat. [lat. iz nasci roditi se] gl. natura2
~natu-rans /naturans/ stvariteljska narava, ustvarjalni princip sveta, ki se v panteizmu enači s pojmom boga ~ naturata /naturata/ ustvarjena narava; svet, ustvarjen z vsemi pripadajočimi lastnostmi žive in nežive narave
natura2"" ž [lat. natura1] 1. narava, posebne, prirojene lastnosti česa 2. narava, stvarstvo, vc-soljstvo z vsemi svojimi pojavi; naravni red stvari
[
turalisme iz lat. naturalis naturalen] 1. a) smer, ki pojmovanje sveta utemeljuje na podlagi delovanja naravnih sil in zakonov ter zanika obstoj tistega, kar naravno danemu spoznanju ni dostopno b) teorija, ki utemeljuje etične presoje na naravnih nagnjenjih in željah fil. 2. umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, ki hoče brez idealiziranja upodabljati resničnost in ljudi, predvsem zunanjost in posebnost, dokazujoč, da je človek
plod okolja in dednosti um. [
girati] 1. logična operacija a) nad stavki (izjavami, sod-bami, mislimi) izražena s predpono ne b) nad predikati (stavčnimi funkcijami) 2. nikalnica lingv. ~ negacije -e ~ ž izjava, ki zanikujc drugo, že zanikano izjavo
in je enaka prvotni izjavi [
girati] 1. ki se nanaša na negativ ali izraža
negacijo a) nika-len, zanikujoč, zanikan b) ~~
~
~~
~a definicija -e -e ž definicija, ki nikalno opredeli vsebino pojma fil. ~a teologija -e -e i teologija, ki poudarja, daje o Bogu mogoče vedeti predvsem, kaj ni rel. [
negirati] zanikanje logičnega izraza ali logičnega pojma
[
ne + ai(i)are potrditi; reči, izjaviti] 1. tajiti, zanikati, zan-ikovati 2. uničiti, odpraviti neokantovec -vca m [nlat.] novokantovec, privrženec novokantovstva neokantovstvo -a s
novokantovstvo, ime filozofskih šol v 19. stol., ki so na podlagi apriornih oblik spoznanja skušale postaviti spoznavoslovnc kriterije za znanstvena spoznanja néokonfueianízem -zma m [angl. neoconfucia-nism] kitajska filozofska šola v 11. in 12. stol., ki je ohranjala konfucijanska etična načela in jih nadgradila z daoističnimi, budističnimi in ostalimi elementi kitajske filozofske tradicije néopitagorizem -zma m [*po grškem filozofu in matematiku Pitagori, 570-496 pr. n. št.] oživljanje pitagorejske dualističnc mistike dobrega in zla v pozni hclcnistični dobi in prvih stoletjih rimskega cesarstva néoplatonizem -zma m [* angl. neoplatonism] zadnja oblika antične filozofije iz 3. stol. n.št., cklcktična, mistično religiozna filozofska smer, nastala s stapljanjcm stoičnih, cpi-kurcjskih in skeptičnih naukov s Platonovo in Aristotelovo filozofijo néopozitivízem -zma m [nlat.] idealistična filozofska smer, ki zanikujoč vlogo filozofije poudarja idealizem v filozofiji in znanosti néosholástika -e ž [*] raziskovanje in obnovitev filozofsko-teološkega mišljenja srednjeveške sholastikc ob koncu 19. stol. v katoliški cerkvi fil., teol. néotomízem -zma m [nlat. po Tomažu Akvin-skem] 1. filozofska teleološka doktrina, ki oživlja idclalistični teleološki sistem Tomaža Akvinskcga, s katerim skuša spraviti znanost z religijo nicejánec -nca m, nicejánka -e ž [angl. nie-tzschean po filozofu F. Nietzscheju, 1844— 1900] privrženec, privrženka ničejanst va ni-eejánstvo -a s smer v kulturnem življenju konec 19. in v prvi polovici 20. stol., kije v estetsko, socialno in politično miselnost prenašala Nictzschcjcvc ideje (npr. o morali, krščanstvu, nadčloveku) nihilizem -zma m [nlat. nihilismus iz nihilista nihilist] skrajni skepticizem, prazno, logično neutemeljeno zavračanje kakih načel, resnic, spoznanj (npr. moralnih norm in vrednot, možnosti spoznanja resnice) fil. nirvána -e ž [skt. iz nirva ugasnitev] 1. v bu-
dizmu, hinduizmu in džainizmu osvoboditev od vseh karm, izstop iz krogotoka rojstev in smrti, odsotnost jaza, spoznanje prave narave človeka in stvarstva fil. 2. fig. blaženost, mir
noema -e ž [nlat. noema iz gr. noema iz noefn misliti, spoznati iz noos/no's duh; misel; um, razum] 1. vse-bina misli, kar se z mislimi dojame, mišljeno 2. vsebina misli, na katero se nanaša intencionalna analiza fil. noetičen -čna -o [nlat. noeticus iz gr. noetikos sposoben za umevanje iz noetos razumen iz noefn misliti, spoznati iz noos/no's duh; misel; um, razum] spoznaven, ki se nanaša na mišljenje in spoznavanje noetika -e ž [nlat. noetica/noetice iz noeticus noetičen] spoznavna teorija, nauk o človeškem mišljenju in spoznavanju noeza -e ž [iz gr. noesis zaznavanje, umevanje iz noefn misliti, spoznati iz noos/no's duh; misel; um, razum] akt intencionalne zavesti, spoznavanje, dejavnost uma s katerim se za-objamc smisel in pomen neke misli ali predmeta fil., log. nominalizem -zma m [fr. nomi-nalisme iz nominal iz lat. nomen ime] v sholastični filozofiji prepričanje, da so splošni pojmi zgolj besede, abstrakcije razuma, medtem ko dejansko obstajajo samo posamezne stvari norma -e ž [lat. mizarjev kotomer; mera, pravilo] pravilo, vodilo, (etično, estetsko, pravno) načelo, predpis normalen -lna -o [nlat. normalis iz lat. pravokoten, pravilen iz norma norma] 1. pravilen, običajen 2. pravokoten, navpičen (~a sila) normalije -ij ž mn. [lat. mn. normalia iz normalis normalen] pravila, vodila; zbirka pravil ali predpisov; predpisani vzorci ali norme
normativen -vna -o [nlat. normativus, fr. normatif normativen iz lat. norma norma] do-ločilen, ki uravnava; ki sloni na normi; ki določa pravila, predpise ali je v veljavi kot pravilo; ~e znanosti znanosti, ki obravnavajo, določajo norme, pravila človekovega ravnanja, mišljenja fil. normativizem -zma m [angl. normativism iz
norma-tive normativen] filozofska teorija, ki daje praktični usmerjenosti duha prednost in veljavo pred golim teoretiziranjem noumen -a m [gr. nooumenon iz noefn misliti, spoznati] tudi noumenon -a m tisto kar je lahko le mišljeno, kar lahko spoznamo le z duhom in mišljenjem a) intcligibilna bit, ideja pri Platonu b) stvar na sebi, predmet, ki se nahaja onkraj naše čutne zaznave in je zato ncspoznatcn numen -a m [lat. nu(i)men * iz nuere prikimati iz gr. neuein nagniti glavo] bog, božanstvo, božansko bitje; božanska sila; božanskost numinozen -zna -o [iz lat. numen, numinis numen] božanski, božanstven, a hkrati nedo-jcmljiv, ki hkrati vzbuja zaupanje in strah nus neskl. m [gr. no^s/noos" duh; misel; um, razum a) pri Anaksagori svetovni duh, ki oblikuje vesolje iz neurejenega kaosa b) pri Platonu in Aristotelu človekov misleči duh
objekt -a m [nlat. objectum predmet; proti, nasproti postavljeno iz lat. obicere nasproti vreči, postaviti iz ob nasproti, pred + iacere vreči] 1. predmet, stvar (vse, kar zaznavamo s čutili) 2. predmet, dopolnilo, stavčni člen, ki dopolnjuje povcdck lingv. 3. čutni ali nad-čutni predmet subjcktovc zavestne (spoznavne, miselne, praktične) dejavnosti fil. 4. cilj, tarča
objektivacija -e ž [nlat. objectivatio iz objec-tivus objektiven] 1. (p)opredmetenje občutkov, pojmov in drugih vsebin zavesti v samostojne, od zavesti neodvisne objekte fil. 2.fig. utelešenje, popredmetenje objektiven -vna -o [nlat. objectivus predmeten iz ob-jectum objekt] 1. dejanski, resničen, ki obstoja neodvisno od subjekta, od človeške zavesti (~a realnost, ~i svet) fil. 2. stvaren, nepristranski, pravičen (~a resnica, ~a zakonitost, ~o mnenj e); idealizem -ega -zma m filozofske smeri, ki izhajajo iz Platonovega nauka, da je resničen, objektivno obstoječ le duhovni, onstranski svet idej, izkustveni svet pa je le njegov odsev
objektivirati -am dov. in nedov. [fr. objectiver iz nlat. objectif objektiven] popredmetiti, utelesiti, spremeniti v objekt; pojmovati (prikazati, predstaviti) kot objekt objekti vitéta -e ž [fr. objecti vité iz objectif objektiven] objektivnost, stvarnost, dejanskost, lastnost objektivnega, kar obstoji ne glede na človeško zavest objektivizem -zma m [fr. objectivisme iz objectif objektiven] 1. priznavanje splošnove-ljavnih spoznavnih meril in resnic, obstoječih neodvisno od spoznavajočega subjekta fil. 2. način preučevanja, ki jemlje za izhodišče analizo objekta, objektivne resničnosti 3. nazor, ki priznava obstoj splošnih, objektivnih etičnih in moralnih vrednot okazionalizem -zma m [fr. occasionnalisme iz lat. occasionalis priložnosten, slučajen iz oc-casio priložnost] filozofski nauk iz 17. stol., utemeljen na prepričanju, da je božja volja in ne naravna nujnost pravi vzrok vzajemnosti delovanja telesa in duše, ki sta le priložnost za udejanjanje božje volje okcidcnt -•nta m [lat. occidens, occidentis iz occidere zaiti, izginiti (sonce) iz ob- + ca-dere pasti] 1. zahodni del antičnega sveta zgod. 2. zahod (stran neba) okcidentalizem -zma m [angl. occidentalism iz occi-dental okcidental] mišljenje, ki predpostavlja da ima Zahod skupne značilnosti ne glede na njegove geografske, kulturne in družbene posebnosti onticen -čna -o [angl. ontic iz gr. on, ontos bit, bitje iz einai biti] ki se nanaša na bit, obstoj onto- [nlat. iz on, ontos bit, bitje iz einai biti] v
zloženkah: bit, bitje, npr. ontologija ontologija -e ž [nlat. iz gr. on, ontos bit, bitje iz einai biti] 1. filozofska disciplina, nauk o biti in bivajočem, raziskovanje temelja vsega, kar biva, obstaja 2. načela, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti česa
ontologizem -zma m [angl. ontologism] nazor, ki na podlagi istovetenja pojmov bitja in Boga, zagovarja možnost neposrednega, naravnega spoznanja Boga fil., teol. ontološki -a -o [gl. ontologija] ki se nanaša na
ontolog-ijo (~a naziranja, ~i dualizem, ~i nauk); ~i dokaz (za obstoj Boga) sholastični dokaz o obstoju Boga, izpeljan iz pojma Boga kot popolnega bitja ~a diferenca -e -e ž razlika med bitjo in bivajočim; med eksistenco stvari in eksistenco človeka optimist -a m [nlat. optimista, fr. optimiste iz optimisme optimizem] ž optimistka 1. privrženec filozofskega optimizma 2. kdor gleda na vse le z dobre strani, pričakuje vedno dober izid 3. razred tekmovalnih jadrnic, po velikosti primernih za otroke, z enim jadrom in enim članom posadke šp. optimizem -zma m [fr. optimisme iz lat. opti-mus najboljši iz bonus dober] 1. filozofsko naziranjc, daje naš (od Boga ustvarjeni) svet, najboljši izmed vseh možnih svetov, obstoj zla pa služi poudarjanju dobrega fil. 2. vedro, pozitivno razpoloženje; težnja gledati na svet in življenje z dobre, svetle strani orficen -čna -o [gr. orphikós po Orfeju, bajeslovnem grškem pevcu] 1. ki se nanaša na orfika ali orfiko 2. fig. skrivnosten; preroški órfik -a m pripadnik starogrške vcrsko-filo-zofske ločine iz 6. stol. pr. n. št. orfist -a m, orfístka -e i pripadnik, pripadnica orfizma orfizem -zma m [iz gr. po Orfeju, bajeslovnem grškem pevcu] 1. verski in filozofski sistem orfikov, ki vsebuje nauk o ncumrljivosti in preseljevanju duš, mistično obredje ter poudarja vzdržno, čisto življenje, vegetarjan-stvo
órganon -a m [gr. órganon naprava, orodje; glasbilo; telesni organ] 1. pri peripatetikih ime za Aristotelovo logiko, orodje za spoznanje resnice fil. 2. sistem načel ali pravil za znanstveno raziskovanje oricnt-'ntam [angl. orientizlsA. oriens, orien-tis sončni vzhod, Oriens, Orientis ozemlje vzhodno od Evrope iz oriri vziti, vstati, dvigniti se] 1. vzhod (stran neba) 2. posplošeno poimenovanje za kulture in področja vzhodno od Sredozemskega morja
pan- [nlat. pan-, gr. pan-, pag- iz pdn vse iz pas,
pantos ves, vse] v zloženkah; vse, celota, panenteizem -zma m [* iz gr.] versko filozofski nauk, po katerem je Bog svetu ima-nenten, a ga hkrati presega pankalizem -zma m [* iz pan- + gr. kalos lep] nauk, po katerem je lepota temeljna kategorija stvarnosti, svet je urejen po zakonih lepote
panlogizem -zma m [pan- + gr. logos] nauk, po katerem je stvarstvo utelešenje logosa, vesoljnega razuma panpsihizem -zma m [*] nauki, po katerih so tako celotno stvarstvo kot posamezne stvari prežete z dušo panteizem -zma m [nlat. iz pan- + -teizem] reli-giozno-filozofski nauk, ki na podlagi prepričanja o vseprisotnosti boga v svetu enači svet in boga ter stvariteljsko počelo pripisuje naravi sami panteiizem -zma m [gr.] pojmovanje, po katerem je volja temeljno počelo ali notranje bistvo vsega panteon -a m [lat. pantheon/pantheum iz gr. Pdntheion iz pan- + theos bog] a) celota vseh bogov kake politcističnc religije rel. b) antično svetišče, posvečeno vsem bogovom panvitalizem -zma m [nlat.] nazor, po katerem je življenje vseprežemajoča sila celotnega stvarstva
panzofija -e ž [gr.] vseznanje, enciklopedično prikazovanje vsega človeškega znanja, ki naj bi razrešilo vse nesporazume in odstranilo vse zmote človeštva pasivizem -zrna m [angl. passivism iz passive pasiven2] 1. pasivnost, pasiven, nedejaven odnos do česa 2. naziranjc, da je vse dogajanje mehanično brez možnosti svobodnega delovanja, volje in spontanosti; mirno prenašanje usode fil. patos -a m [gr. pdthos trpljenje, muka; bolezen, strast * iz pdskhein trpeti, pretrpeti; dobiti vtis; doživeti, uživati] strast, strastna vznesenost ali navdušenost, zanos, žar, pretirana čustvenost ali slovesnost
patristika -e ž [nlat. patristica iz lat. patres ec-clesiae cerk veni očetje] nauk cerk venih očetov iz prvih stoletij krščanstva, ki združuje krščansko dogmatiko z antično tilozotijo til., rel.
percepcija -e ž [lat. perceptio iz percipere sprejeti, zaznati] 1. čutno zaznavanje, dojemanje predmetov in vtisov iz zunanjega sveta 2. psihični proces zaznavanja, dojemanja; zaznava psih., fil. perfekeionizem -zma m [fr. perfectkmnisme iz perjection perfekcija] 1. prizadevanje za popolnost, dovršenost 2. etični nauk o zmožnosti človeka in človeštva za moralno, socialno in duhovno izpopolnjcnjc fil. peripatetik -a m [gr. peripatetikos sprehajalec iz peripatefn sprehajati se (ker je Aristotel poučeval med sprehodi)] Aristotelov učenec ali privrženec njegove filozofske šole peripatos -a m [gr. perfpatos sprehajalni hodnik iz peripatefn sprehajati se] del filozofske šole v At-cnah, kjer je poučeval Aristotel personalizem -zma m [angl. personalism iz lat. per-sona persona] 1. teistično pojmovanje Boga kot os-cbc rel. 2. naziv za različna filozofska, sociološka ali moralna naziranja, ki pojmujejo človeško osebo kot samodc-javno, svobodno, samourcsničujočo se bit in jo postavljajo za temeljno etično kategorijo til.
perspektivizem -zma m [nem. Perspektivismus] spoznavoslovni nazor, ki zanika obstoj splošno veljavnega spoznanja na podlagi prepričanja, da je vsako spoznanje odvisno od stališča, perspektive spoznavajočega subjekta pesimizem -zma m [fr. pessimisme iz lat. pes-simus najslabši iz malus zloben, slab] 1. a) naziranjc, da sta življenje in svet predvsem brczsmisclno trpljenje, ki ga naključno prekinejo svetli trenutki lit. b) naziranjc, da zlo vselej prevlada nad dobrim, da živimo v najslabšem izmed možnih svetov in daje težnja zgodovinskega razvoja moralno nazadovanje til. 2. Jig. črnogledost, mračno duševno razpoloženje; težnja, gledati na svet in življenje le (ali pretežno) od slabe, temne strani pironizem -zma m [po grškem filozofu Pironu,
okrog 360—270 pr. n. št.] nazor, da se je potrebno vzdrževati trditev in sodb, ki so ravno tako neutemeljene kot njihova nasprotja; skrajni skepti-cizem pitagor*jec -jca m [po grškem filozofu in matematiku Pitagori, 570-496 pr. n. št.] 1. učenec in privrženec pitagorejske šole 2. mn. pitagorcjci, učenci in privrženci Pitagorovc-ga nauka o nesmrtnosti in preseljevanju duš ter o številu in številskih razmerjih kot temeljnih principih harmonije vesolja til. platonicen -čna -o [lat. platonicus iz gr. pla-tonikos po filozofu Platonu, * 427—347 pr. n. št] 1. a) ki se nanaša na Platona, plato-nizem til. b) gl. idealističen 2. Jig. a) nc-telesen, nečuten, zgolj duhoven; ~a ljubezen 1 . Jig. ljubezen brez želje po čutnih, telesnih odnosih 2. gl. eros b) gl. idealen platonizem -zma m [nlat. platonismus po filozofu Platonu, * 427-347 pr. n. št.] Platonova filozofija, ki temelji predvsem na metafizičnem nauku o večnih idejah kot resničnem bistvu stvari, ideji Dobrega ter nauku o državi kot vladavini modrih pleroma -e ž [gr. pleroma (po)polnost, obilje] princip polnosti v filozofiji gnostikov, božanski praizvir vseh emanacij življenja in duha
pluralizem -zma m [fr. pluralisme iz lat. plu-ralis pluralen] 1. vsak nauk a) ki temelji na mnoštvu načel, idej, nazorov b) ki spričo umanjkanja enot-nega kriterija priznava različne, od stališč posameznikov odvisne resnice til. 2. doktrina in praksa, ki priznavata obstoj različnih družbenih, kulturnih, političnih, verskih in drugih interesov, idej ter njihovo pravico do svobodnega izražanja in organiziranja pnevma -e ž [gr. pne'ma zrak, dih; duh, duša; življenjsko gibalo * iz pnein dihati] 1. življenjsko počelo, ki so ga stoiki imeli za peti element, vseprežemajoč duh, dušo, toplino til. 2. Sveti duh, tudi poimenovanje za angela in Jezusa Kristusa rel. pnevmatik -a m [* iz lat. pneumaticus ki se tiče vetra, zraka; kdor ima dar duha iz gr. pneu-matikos zračen; duhoven, duševen; božji iz
pne'ma, pne'matos zrak, dih; duh, duša; življenjsko gibalo] v gnostični filozofiji kdor lahko dojame eterično snov, gledano kot življenjsko načelo, oz. utclcšcnost Svetega duha
polemika -e ž [* iz gr. polemikós vojni iz pillemos vo-jna] ostra, javna, pisna ali ustna izmenjava nasprotujočih si mnenj, navadno o znanstvenih, literarnih ali filozofskih vprašanjih; debata, razprava polem-izirati -am dov. in nedov. sodelovati v polemiki, razpravljati, prepirati se o čem póstmodérna -e ž [fr.] umetnostna in duhovno zgodovinska oznaka dobe, ki je sledila modemi in jo označujejo brezsrediščnost, večpomenskost, mešanje različnih ravni, zgodovinskih perspektiv in razlag um., zgod., fil. postmodernizem -zma m [fr.] duhovna in umetniška smer, ki ohranja elemente modernizma a se hkrati vrača k tradicionalnim slogom in smerem um. postulát -a m [lat. postulatum zahteva] 1. zahteva, zahtevek; prošnja 2. podmena, nedokazana ali nedokazljiva postavka ali trditev, potrebna kot osnova ali izhodišče kake teorije 3. fig. osnovno načelo fil. postulirati -am dov. in nedov. [iz lat. postulare zahtevati, terjati, predlagati] 1. zaht-evati kaj; prositi 2. sprejeti ali domnevati kot resnično brez preizkušanja ali dokaza, postaviti kot postulat log. pozicija -e ž [lat. positio iz ponere namestiti, postaviti] 1. lega ali položaj v prostoru 2. položaj v okoliščinah, v katerih se kdo nahaja 3. osnovna logična ali filozofska postavka, izhodišče fil. pozitivizem -zma m [fr. positivisme iz positif pozitiven] filozofska smer in na njej osnovana metodologija znanosti, ki zanika vsako nedokazljivo ali apriorno spoznanje in se zavestno omejuje le na empirična dejstva pragmatizem -zma m [nem. Pragmatismus iz gr. pragmatikos pragmatičen] 1. smer, po kateri leži smisel teoretskih spoznanj v njihovih praktičnih poslcdicah, uporabni vrednosti fil. 2. podrejanje človekovega prizadevanja praktični uporabnosti, koristi
prakriti neskl. ž [skt. prakrti narava, prvobitna snov] v indijskih filozofijah naj višja narava, osnova materije in celote bivajočega praksa -e ž [nlat. praxis iz gr. prdksis dejanje, ravnanje; gibanje; stvar iz prdssein prodirati, prebroditi; storiti, izdelati, opraviti] 1. dejavnost, namenjena neposrednemu zadovoljevanju človekovih potreb 2. izkušnja, vaja, ročnost, spretnost 3. izvajanje, praktično uporabljanje znanja, naukov, načel prana -e ž [skt. življenjski dah iz pran dihati] v indijskih filozofijah a) življenjska sila, ki omogoča bivanje in delovanje vseh živili bitij b) gonilna in oživljujoča moč stvarstva pranajama -e ž [skt. pranayama iz prana prana + ayama uravnavanje, nadzorovanje] obvladovanje in nadzor nad tokovi prane v telesu, četrti izmed osmih delov radža joge pratjahara -e ž [skt. pratyahara umik, izločitev] nadzorovan umik zavesti od vseh čutnih zaznav, peti izmed osmih delov radža
predestinacija -e ž [nlat. praedestinatio iz pre-+ lat. destinare določiti] 1. vnaprejšnja določenost; nauk o nauk o vnaprejšnji določenosti človekove usode, njegovega zvcli-čanja in pogubljenja teol. 2. fig. usoda pre-destinirati -am dov in nedov. vnaprej določiti, npr. usodo pr'determinacija -e ž [pre- + determinacija] vn-aprejšnja določenost človeške volje in dejanj
predeterminizem -zma m [pre- + determini-zem] nauk o predeterminaciji, nauk, da so človeška volja in dejanja določena vnaprej, in sicer po naravnih za-konih ali od božje previdnosti
predikabflije -ij ž mn. [nlat. mn. praedicabilia iz lat. praedicare predicirati] 1. po Porfiriju Aristotelovih petero logičnih predikatov: rod, vrsta, razlika, lastnost in naključna značilnost 2. iz kategorij izvedeni, čisti pojmi uma fil.
predikacija -e ž [lat. praedicatio iz praedicare predicirati] določanje vrednosti s pomočjo običa-jnih ali shematiziranih meril predikat -a m [nlat. praedicatum iz lat. prae-
dicare iz pre- + dicare reči, določiti, imenovati iz dicere govoriti, reči] 1. povedek, stavčni člen, izražen z osebno glagolsko obliko ali z njeno pomočjo lingv. 2. bistvena lastnost, značilnost, kar se navaja o subjektu kot njegovo lastnost log. predikdten -tna -o povedkov(en); prideven lingv. ~a logika logika, ki raziskuje logične stavke z vidika njihove notranje strukture pr*stabiliran -a -o [pre- +lat. stahilire utrditi] vn-aprej določen, urejen ~a harmonija -e -e i pri Lcibnizu od Boga izvirajoča skladnost med vsemi pojavi, ki usmerja vse stvari k istemu smotru fil. pr*stabilirati -am dov in nedov. poprej ali vnaprej določiti kaj primitiven -vna -o [angl. primitive primaren, prvobiten, prvoten iz lat. primitivus] 1. prvobiten, na začetni stopnji razvoja, prvoten
2.	narejen brez orodja, opreme, preprost
3.	fig. nekulturen, neciviliziran, ki kaže na kulturno in civilizacijsko preprostost; ~a umetnost prcdzgodovinska, najstarejša znana umetnost; primarna ali neizumetničena stopnja v umetnosti katerekoli kulture
primitivist -a m, primitivistka -e ž [angl. primitivist iz primitive primitiven] kdor uporablja preproste in prvobitne tehnike umetniškega ustvarjanja; kogar navdihuje primitivna umetnost um. primitivizem -zma m [angl. primitivism iz lat. prim-itivus prvi v svoji vrsti] 1. zaostalost, preproščina 2. težnja k preprostemu, primarnemu, neizdelanemu v umetnosti, filozofiji in družbi princip -a m [lat. principium začetek, izvor vzrok; temelj; prvina] 1. osnovni pojem (kake vede) 2. snovno ali duhovno počelo, osnova, pravir, pravzrok vsega, kar obstoji, osnova in vir spoznanja fil. 3. (spoznavno) načelo, vodilo, osnovno vodilno načelo (kot smernica za življenje in delovanje); najvišja življenjska resnica 4. bistvena sestavina ali lastnost 5. pravilo ali zakon, ki osvetljuje kake naravne pojave probabilizem -zma m [nlat. probabilismus, špan. probabilismo iz probable probabilen] skeptičen način mišljenja, da ni nikakršnega
zanesljivega in dokončnega vedenja, ker vsako vedenje vsebuje določeno stopnjo verjetnosti ne more biti nobena trditev popolnoma napačna ali popolnoma pravilna fil. prolegomena -men s mn. [gr. prolegomenon, mn. prolegomena iz pro- + légein govoriti] uvod, uvodne besede v znanstveno razpravo, ki pojasnjuje njen predmet in določa pojme protréptika -e ž [lat. protrepticon iz gr. pro-treptikon iz protrépein usmeriti, spodbuditi] 1. spodbuda k študiju filozofije kot sestavni del antičnih didaktičnih spisov psiha -e ž [gr. psyche dih; duša iz psychein dihati] duša; duh; duševnost psihik -a m [nlat. psychicus iz psihičen] v filozofiji gnostikov oznaka za tistega, ki je sposoben verovanja, ne pa tudi spoznanja božjega razodetja fil. psihika -e ž [nlat. psychica iz psychicus psihičen] 1. način mišljenja, duševno življenje 2. duševnost, zbir vseh moralnih, miselnih in čustvenih lastnosti človeka ali skupnosti psihizem -zma m [angl. psychisme iz psyche psiha] naziranje, po katerem naj bi bil duševni svet središče vsega resničnega psihomonizem -zma m [psto- + gr. monos sam] naziranje, da je bit, dejanskost le vsebina zavesti in da so vsi pojavi v svojem bistvu duševni
psihovitalizem -zma m [psiho- + -vitalizem] razlaganje življenjskih pojavov z duševnimi silami
puruša -e ž [skt. purusa] v indijskih filozofijah a) zavestno bitje, posamezna duša b) najvišja zavest
qi -ja m [/či/ kit. para; eter; substanca] vesoljna, vseprežemajoča življenjska sila; notranja življenjska energija posameznika; tudi chi -ja m
qi gong -a m [/či gung/ kit. iz qi para; eter; substanca + gong veščina] kitajska veščina za obvladovanje notranje energije; metoda zdravljenja in samozdravljcnja s pomčojo dihanja, gibanja in predstavne moči
racionalizem -zma m [fr. rationalisme iz lat. ration-alis racionalen] 1. spoznavoslovni nazor in iz njega izhajajoče filozofske smeri, ki postavljajo razum za edini resnični izvor spoznanja fil. 2. teološka smer, ki postavlja razum (ne razodetje) za vir spoznanja verskih resnic teol. 3. (raz)umsko presojanje ali ukrepanje; razumarstvo radžajoga ~ -e ž [skt. raja yoga kraljevska joga iz raja radža + yoga joga] ena izmed štirih poti joge, ki sestoji iz osmih delov, stopenj, s pomočjo katerih se doseže samospoznanjc râga -e ž [skt. râga barva, poželenje, strast] 1. v indijskih filozofijah navezanost, ki spremlja užitek, zato je eden glavnih vzrokov trpljenja človeka realizem -zrna m [nlat. realismus,fr. réalisme iz nlat. realis realen] 1. skupni izraz za teorije, ki preučujejo stvarnost, resnični obstoj česa (npr. splošnih pojmov pred posameznostmi; objektivne realnosti neodvisno od zavesti) fil. 2. čut za stvarnost, upoštevanje dejstev
redukcija-e ž [lat. reductio poteg nazaj, ponovna namestitev iz reducere reducirati] 1. (z)manjšanje, (s)krčenje, (z)nižanje, omejitev; odvzem, poenostavitev 2. zvajanjc a) komplcsnih pojmov na enostavne log. b) posamičnih spoznanj na osnovno, skupno načelo fil.
redukcionizem -zma m [fr. réductionnisme iz réduction redukcija] filozofsko stališče, ki zvaja posamezna in posebna spoznanja na osnovna, skup-na načela regresiven - vna -o [nlat. regressivus] ki gre nazaj, ki pojema; povraten, ki gre od posledice k vzroku
regulativen -vna -o [nlat. regulativus iz lat. regulare regulirati] 1. ki ureja, urejevalen, ki določa (način, postopek, smer) 2. predpostavljen (načelo), ki usmerja k spoznanju fil. reifikâcija -e ž [angl. reification iz lat. res, rei stvar + -ficirati] popredmetenje, dejavnost ali proces spreminjanja človeškega bitja v stvar, v predmet, v trpni objekt
reinkarnâcija -e ž [nlat. iz re- + inkarnacija utelešenje] 1. ponovno rojstvo, pono vno utelešenje 2. v budizmu in indijskih filozofijah ponovno utelešenje duše relativizem -zma m [nlat. relativismus, fr. relativisme iz relatif relativen] 1. a) spoznavo-slovno stališče, po katerem so vsa spoznanja, resnice in vrednote relativne, pogojene z odnosom med človekom in predmetom spoznavanja b) nazor, da so spoznatni le odnosi med stvarmi in ne stvari same fil. kulturni ~-ega -a m teorija, po kateri je možno določeno kul-turo vrednotiti le z gledišča njenih lastnih vrednot in navad 2. relativnost religija -e ž [lat. religio vera, pobožnost, bo-gaboječnost; pomislek, razmišljanje iz relegere znova premišljevati iz re- + legere brati; zbrati; izbrati * ali iz religare povezati iz re- + ligare ligirati] 1. sistem naukov, norm, vrednot in obredov, skozi katero se izkazuje vera v nadnaravno duhovno silo 2. verovanje, verstvo; veroizpoved ren -a m [/rZ^ kit. človek, človečnost dobrota] človekoljubje, pot do samooblikovanja posameznika, najvišje načelo konfucijanskc etike fil.
renesansa -e ž [fr. renaissance ponovno rojstvo, preporod (antike) iz renaître ponovno se roditi; preroditi se iz re- + naître roditi] 1. kulturno gibanje v zahodni Evropi od 14. do 16. stol., ki je skozi prerajanje svobodnega, ustvarjalnega človeškega duha po vzoru antike reformiralo umetnost, znanost in filozofijo lit., um., zgod. fil. rtâ neskl. ž [skt.] v vedanti naj višja resnica, kozmični red, božji zakon
sadhana -e ž [/sadana/ skt. iz sadh dovršiti, iti k cilju] v indijskih filozofijah notranja duhovna pot, urjenje joge, s katerim se doseže samospoznanjc sadhu -ja m [/sadu/ skt. dober, dobronameren, zanesljiv] v Indiji izraz za potujočega asketa ali človeka z lastnostmi svetnika samadhi -ja m [/samadi/ skt. združitev, popo-
nost, dovršenost] samospoznanje, v indijski filozofiji joge zadnja od osmih stopenj, ki pripravnika vodijo k samospoznanju, stanje nadzavcsti, cnosti individualne zavesti s Koz-mično zavestjo samsara -e ž [iz skt. tok] v indijskih filozofijah a) krogotok življenja in smrti b) pojavni svet, svet mnogoterosti; tudi sansdra -e i samskara -e ž [skt.] v filozofiji joge, vtis v nezavednem delu dušcvnosti, rezultat misli, želja, čustev in dejavnosti človeka sankhja -e ž [/sâ^j^ skt. samkhya samkhja] eden od šestih indijskih klasičnih filozofskih sistemov, ki analizira 25 temeljnih elementov stvarstva; tudi samkhja -e i satja -e ž [skt. satya resnica] temeljna koncepcija in-dijskih filozofij [
se, posedovati] pri Gandiju moč resnice, lj ubezni, ncnasilja, ki je vključevala različne oblike družbenega in političnega delovanja fil., pol.
[
vitcv, razumevanje iz skt. sambodhi razvct-ljenje] nenadno intuitivno razs vetljenje v zen
budizmu rel. [
načelu; stranka, sekta iz lat. filozofska šola; ločina; politična stranka] ločina, manjša, vase zaprta skupina, ki se je odcepila od (navadno verske) skupnosti [
mantikos označujoč, pomenljiv iz semainein označiti iz s'ma, s'matos znak] pomenoslo-vcn, pomenski, ki se nanaša na scmantiko
(~a analiza, ~a struktura) [
pomenljiv iz semainein označiti iz s*ma, s'matos znak] 1. a) pomenoslovje, veda o pomenu besed b) pomen, pomenskost (~ besed, ~ fraz) lingv. 2. filozofska smer, po kateri protislovja in neskladnosti znotraj družbenih zna-nosti izvirajo iz ncprcciznosti izrazja in pojmov fil. semiologija -e ž [gr.] 1. znanost, ki preučuje življenje znakov znotraj družbe fil. 4. zna-mcnjcslovjc, nauk o znamenjih lingv.
semiotika -e ž [gr. semeiotike techne] zname-
njcslovjc, veda o znamenjih lingv. [
sualis čuten] 1. smer v spoznavni teoriji, po kateri je čutna zaznava edini vir spoznanja 2. etični nauk, ki ima čutno uživanje za najvišjo vrednoto [
šoli, šolske vaje iz lat schola šola, nauk] 1. srednjeveška filozofija, ki sojo poučevali na visokih šolah, katere namen je bil filozofsko utemeljiti verske resnice fil. 2. Jlg. prazno, nesmiselno govorjenje; abstraktno znanje,
ločeno od življenja in prakse [
sig-nifikanten] označevalec a) izrazna stran govornega znaka lingv. b) čutno zaznavna
stran znaka fil.
[
gisticus sklepalen iz gr. syllogistikos] nauk
o silogizmih v formalni logiki [
legein zbirati, sklepati, izvajati] 1. (logično) sklepanje, sestavljeno iz dveh ali več premis in iz njih izpeljanega sklepa 2. v ožjem pomenu deduktivni sklep log.
[
singularis singularen] pojmovanje, po katerem je svet nedeljiva celota, mnoštvo in posamezni deli pa so le navidezni [
sygkretismds združitev; koalicija dveh proti tretjemu iz sygkretizein iz syn + kretizein delati, govoriti kot Krcčan iz Kres, Kretds Krečan] združevanje, spa-janje različnega
(npr. verstev, umetnostnih smeri) [
thetikos iz synthesis sinteza] 1. sestaven, ki se nanaša na sintezo, izvirajoč iz sinteze 2. sestavljajoč, združujoč kaj v celoto 3. umetno narejen, umeten; ~a sodba pojasnjevalna, izkustvena sodba, ki ni izpeljana iz logičnih zakonov fil. sinteza -e ž [nlat. synthesis iz gr. synthesis sestava, združitev] 1. spajanje, sestavljanje, združevanje; spojitev, združitev, strnite v (v celoto, enoto); povzemanje; plod sestavlja-
nja, povzemanja; sestava; povzetek 2. znanstvena metoda preučevanja predmetov, pojavov in procesov v povezanosti ali celoti 3. najvišja stopnja v dialektičnem razvojnem proce-su, ki presega in združuje elemente prejšnjih sto-pcnj, teze in antiteze fil. skepsa -e ž [gr. sbpsis opazovanje, premišljevanje] 1. dvom kot osnovno načelo mišljenja fil. 2. dvom skepticizem -zma m [fr. scepticisme iz gr. skeptik/is skeptičen] 1. a) na absolutnem ali metodičnem dvomu utemeljeno spoznavoslov-no stališče b) filozofske smeri, katerih skupno načelo je dvom o možnosti objektivnega spoznanja fil. 2. dvomljcnjc, nezaupljivost skeptik -a m [gr. mn. skeptikoi pripadniki starogrške filozofske šole, ki so dvomili v vse]
1.	dvomljivec, kdor v vse dvomi; i skep-tičarka 2. privrženec skcpticizma fil.
skotizem -zma m [po filozofu J. D. Scotusu, 1265—1308] nauk, ki poudarja ljubezen kot bistvo Boga, primat volje in ločevanje filozofije od teologije socialen -lna -o [nlat. socialis iz socius tovariš, družabnik; zaveznik] družben, ki se nanaša na družbo (~a bolezen, ~a filozofija, ~a pravičnost, ~a struktura, ~i dejavnik, ~o gibanje, ~o vedenj e) ~a antropologija -e -e ž antropološka metoda raziskovanja, ki poskuša osamiti določen sistem družbenih odnosov (domačinsko življenje, ekonomija, sorodstveni sistem, verovanje) ter mu podeliti prednost pri oblikovanju družbenega življenja antrop.
socializem -zma m [angl. socialism iz lat. socialis socialen] 1. nauk, po katerem imajo družbeni interesi prednost pred individualnimi, ki zagovarja politično, socialno in eko-
~
2.	družbenopolitična ureditev, v kateri so proizvajalna sredstva v družbeni lasti pol.
sofist -a m [gr. sophistes iz sophos moder] 1. v stari Grčiji modrec, mojster znanja in vednosti; potujoči poklicni učitelj filozofije, državoznanstva in govorništva zgod. 2. kdor razglaša navidezne resnice, namerno zavajajoče trditve; i solistka
sofizem -zrna m [gr. sophismd] 1. formalno pravilen, navadno zavestno varljiv sklep ali dokaz, izpeljan na podlagi večpomenske uporabe pojmov fil. 2. navidezna resnica, namerno zavajajoča trditev sokraticen -čna -o [gr. sokrdtikos] ki se nanaša na Sokrata ali njegovo filozofijo ~a ironija -e -e ž hlinjena nevednost v razpravi fil. ~a metoda -e -e i pedagoška metoda, ki učence s spretnim izpraševanjem privede do pravilnih sklepov ped. solipsist -a m, solipsistka -e ž [lat. solus sam, edin + ipse sam po sebi] 1. privrženec solipsizma fil. 2. sebičnež solipsizem -zma m stališče, po katerem obstoji le zavest subjekta, zunanji svet pa je le predstava, proizvod zavesti fil. špekulacija -e ž [nlat. speculatio iz lat. specu-lari gledati, opazovati] 1. premišljanje, iskanje resnice s teoretičnim razglabljanjem, brez utemeljitve v praktični izkušnji fil. 2. Jlg. dvoumno, brezplodno modrovanje spekulativen -vna -o [nlat. speculativus iz lat. speculari špekulirati] 1. premišljajoč; abstrakten, teoretičen, ločen od življenja in ~
-o 2. fig. nadčuten; onstranski špekulirati -am nedov. [lat. speculari gledati iz daljave, opazovati (na vodni gladini) iz speculum ogledalo] premišljevati, abstraktno, teoretično razglabljati spinozizem -zma m [fr. spinozisme, spinosisme po B. Spinozi, 1632—1677, filozofu ] nauk, po katerem sta bog in narava le različna vidika iste substance spiritualizem -zma m [fr. spiritualisme iz lat. spiritualis spiritualen] metafizični filozofski nauk, po katerem je svet v bistvu duhoven; materialni svet je le duhovna predstava; tudi spiritizem - a m stihija -e ž [gr. stoicheion črka; prvina; začetek] 1. v grški filozofiji prvina, prasnov ali počelo fil. 2. neobvladljiv, uničevalen pojav v naravi 3. slepa, nepremagljiva, od človeške volje neodvisna naravna ali družbena sila 4. močen, podzavesten občutek, nagon, instinkt stihijski -a -o 1. ki izvira od slepili naravnih
sil, ki deluje slepo, neodvisno od človeške volje; naključen 2. samohotcn, nezaveden, ncnačrtcn, neorganiziran, ki se razvija brez zavestnega vodstva (~i razvoj) stihometrija -e ž [gr.] 1. v antiki določitev obsega spisa s pomočjo normalne vrstice s 16 zlogi lit. 2. antiteza, ki nastane v dialogu s
pomočjo trditve in nasprotne trditve til. [
čen] 1. filozofska smer, katere vodilno etično načelo je ži-ljcnjc posameznika v skladu z njegovo naravo, brez presežkov til. 2. Jig.
mirnost, ravnodušnost [
stoikos] ki se nanaša na stoo, stoike, stoi-
cizcm; miren, ravnodušen [
stoa poik(le pisana lopa (kjer je učil Zenon)] 1. privrženec stoicizma 2. miren, ravnodušen človek
[
nost; red, zgradba iz struere graditi] 1. a) zgradba, sestava, kar je določeno z razporeditvijo elementov, razmerji med njimi b) elementi take zgradbe, sestave 2. celota, sestavljena iz medsebojno povezanih, odvisnih elementov 3. mreža, sistem pomenov, simbolov in znakov znotraj jezika, družbenih odnosov in pojavov til.
[
struetura struktura] ki se nanaša na strukturo (~e razlike, ~e zakonitosti, ~i film) ~a lingvistika -e -e i veda, ki preučuje notranjo zgradbo jezika
[
struetural strukturalen] 1. metoda raziskovanja simbolnih sistemov 2. iz jezikoslovja razvita teoretična smer v filozofiji in novejši sociologiji, ki pojasnjuje družbene pojave in procese glede na relativno trajen in stabilen
strukturiran sistem soc., fil. [
cere vreči, položiti, postaviti pod] 1. snov, predmet (npr. pogovora, pisanja) 2. aktivni, misleči, spoznavajoči jaz, nosilec zavestne dejavnosti fil. 4. pojem v trdilncm stavku, o katerem predikat kaj pove log. 5. osebek.
stavčni člen nadrejen povedku lingv. 6. Jig. oseba (sumljiv ~) subjektivitéta -e ž [fr. subjectivité iz nlat. sub-jectivus subjektiven] 1. subjektivnost, vse kar je, obstaja odvisno od človekove zavesti, mišljenja fil. 2. celovitost notranjega in duhovnega življenja posameznika subjekti vizem -zma m [fr. subjeetivisme iz nlat. subjeetivus subjektiven] 1. filozofska smer, po kateri sta spoznanje in resnica subjektivna, odvisna od spoznavajočega subjekta fil. 2. sociološka smer, ki trdi, da razvoja družbe ne določajo objektivne zakonitosti, marveč subjektivni dejavniki — volja, težnje in ideje znamenitih osebnosti 3. osebni odnos do česa
subsisténea -e ž [nlat. subsistentia] (samostojno) bivanje ali obstoj ; samostat, kar biva samostojno fil. substanca -e ž [nlat. substantiel iz lat. podstat, bistvo, kar je iz substare stati pod čim] 1. snov, tvar(ina), iz katere kaj sestoji, ki kaj tvori 2. sestavina, snov, ki skupaj z drugimi snovmi sestavlja, tvori kako snov 3. podstat, nespremenljiva osnova vsega, kar obstoji, bistvo, jedro vseh pojavov fil. 4. Jig. bistvo, jedro česa
substanciâlen -lna -o [nlat. substantialis] 1. snoven; telesen; hranljiv, izdaten, bogat s (hranilnih) snovmi 2. podstaten; samostaten 3. Jig. bistven, osnoven; stvaren, resničen; pomemben
substantiven - vna -o [angl. substantive, fr. substantif iz, nlat. substantivus sam stoječ] -vna -o 1. sa-mostalniški (~a raba) lingv. 2. obstoječ sam po sebi, neodvisno; bistven; stvaren, resničen fil. substrat -a m, mn. substrata -at s [lat. substratum iz razprostrt iz substernere razprostreti pod kaj iz sub- + sternere položiti, razgrniti; sipati, razprostirati] 1. podstava, materialna podlaga pojavov ali procesov fil. 2. okolje, življenjska osnova organizmov biol. 3. prvine starejšega, izginulega jezika v danem jeziku (npr. keltski substrat v francoščini) lingv. 4. Jig. podlaga, osnova summa -e ž [/sum^ lat. vsota, celota] ime za
popol-na, sistematična dela iz srednjeveške teologije in filozofije, npr. »Summa thco-logica« T. Akvinskega šastra -e ž [skt. sastra nauk, učenje] v Indiji a) različne religiozne ali filozofske razprave, spisi b) določeno področje znanosti Stirnerijânec -nca m [po filozofu M. Stirnerju, 1806-1856] privrženec smeri Maxa Stirner-ja, predstavnika ckstrcmncga individualiz-ma in egoizma, teoretika anarhizma šunjata -e ž [skt. praznina] osrednji pojem v budiz-mu, po katerem so vse stvari in bitja minljivi pojavi, ki nimajo lastnega (trajnega) bistva
tabula rasa -e -e ž [tet.] 1. a) prazna, ostrgana antična povoščena pisalna deska, pripravljena za pisanje b) stanje po odpravi vsega starega, nov začetek; kaj zbrisanega, praznina; popolno neznanje 2. nepopisan list, v cmpirizmu človekovo prvotno stanje duše pred sprejemom zunanjih čutnih tj. izkustvenih dejstev fil. taiji neskl. -ja m [/tajdži/ kit. veliki začetek] 1. večni izvor in vzrok stvarnosti; dva osnovna vidika vesolja, aktivni in pasivni 2. starodavno filozofsko besedilo z razlago tega načela
taijitu -a m [/tajdžitu/ kit. diagram vesolja] v kitajski filozofiji okrogel čmo-beli znak, ki ponazarja nerazločljivo prepletenost in soodvisnost ter stalno izmenjavanje principov vin in vang
taiping -a m [/tajping/kit. vesoljni mir] idealno stanje, v katerem skupno sodelujejo sile uni-vcrzuma in vsi sloji družbe, vse pa se idealno prepleta
tapas neskl. m [skt. žar, toplota; napor, vnema] v indijskih filozofijah a) prizadevanje b) duhovni napor, strogost in disciplina, s katero se razvije duhovna moč in obvlada nižje nivoje svojega bitja tâtva -e ž [skt. tattva enost, resničnost] v indijskih filozofijah osnovni princip, primarni element, stanje ali kategorija bivanja
teizem -zrna m [angl. theism iz gr. theds bog] vsak nazor, ki pojmuje boga kot stvarnika, enega, absolutnega, in zunajsvctncga, ki s
svojo voljo uravnava svet [
rok, cilj, namen; iztek, izvršitev, izpolnitev] nauk o smotrnosti vseh naravnih in družbenih pojavov [
zakon, red; pravica * ali gr. dikaio^n imeti, priznati za pravično po Essays de Theodi-cee, delo filozofa in matematika Lcibniza (1646-1716)] 1. filozofsko-teološki poskus dokaza božje pravičnosti, kljub prisotnosti zla 2. racionalno utemeljeno vedenje o bogu; naravna teologija [
theoldgos teolog] bogoslovje a) v širšem pomenu nauk o bogu in o stvareh v odnosu do njega b) v ožjem pomenu celotnost verskih naukov kake Cerkve, urejenih v skladen sistem (katoliška ~) teološki -a -o [gl. teolog] bogosloven, ki se nanaša na teologijo (~a fakulteta, ~a mer, ~i nauk) fil., rel. teopanteizem -zma m [gr.] stališče, da je bog vse fil.
[
gr. theorema prizor, predstava] 1. matematična trditev, ki je lahko logično izpeljana iz množice aksiomov mat. 2. izrek, trditev, do katere se pride s sklepanjem iz temeljnih
resnic, načel log.
[
retikos iz theoretos viden, ki se ga da opazovati iz theorein gledati, opazovati] 1. ki se nanaša na teorijo, ki je v zvezi s teorijo ali izvira iz nje 2. a) ki obstaja samo v teoriji ali predstavi; tudi hipotetičen -a -o b) ki sloni na teoriji ali abstraktnem razglabljanju; abstraktno znanstven 3. gl. spckulati-ven
[
theoretiseh teoretičen] 1. ukvarjati se s teorijo; postavljati ali razvijati teorije; razpravljati o teoretičnih vprašanjih 2. a) Jlg. pre-abstraktno (knjižno, šolsko) modrovati b)
govoriti reči, ki so v praksi neizvedljive teorija -e ž [nlat. theoria, fr. théorie iz gr. theo-rfa gledanje, opazovanje iz theoros gledalec, opazovalec iz théa gledanje, pogled; sedež v gledališču] znanst vena razlaga, skupek logično povezanih doslej znanih dejstev, trditev in domnev, kot izhodišče za nadaljnje razmišljanje, opazovanje in poskušanjc teozofija-e ž [nlat. theosophia iz gr. theosophia iz theosophos teozof] vsako vedenje, temelječe na mističnih in intuitivnih spoznanjih božjega in božanskosti narave tétika -e ž [angl. thetic iz lat. theticus ki sprašuje iz gr. thetos postavljen iz tithéiuii postaviti] nauk o tezah, sodbah ali dogmatič-nih načelih
tetrâktis -a m [gr. tetraktys četveren, iz štirih iz t et râs štirka, število štiri; četvorka iz téttares štiri] 1. izvorno število pitagorejcev, vsota prvih štirih celili števil, izvor vseh stvari fil. 2. vsota prvih štirih števil v desetiškem sistemu
téza -e ž [nlat. thesis iz gr. thésis postavitev iz * tithénai postaviti] 1. postavka ali stavek, ki gaje treba dokazati, utemeljiti; postavka ali trditev sploh; predmet znanstvene razprave 2. izhodiščna stop-nja v dialektičnem razvojnem procesu fil. theatrum mundi citat, [/teâtrum mundi/ lat. iz the-atrum teater + mundus, mundi svet] v antiki in baroku nazor, daje življenje na svetu gledališče, ki ga režirata bog ali usoda tihizem -zrna m [angl. tychism iz gr. tyche sreča, uso-da iz lygghdnein zadeti, doseči] nauk o vsesplošnem gospostvu naključja tomizem -zma m [fr. thomisme] filozofski in teološki sistem dominikanca Tomaža Akvin-skega
topika -e ž [lat. topica iz gr. mn. topika iz to-pikos iz topos kraj, mesto, prostor] 1. a) logični in retorični nauk o razporeditvi tez, s katerimi se dokazuje kaka trditev b) predmet, skupna točka, snov razgovora, razpravljanja, spisa 2. celota miselnih in izraznih obrazcev (npr. določene literarne tradicije, danega okolja, razvrščanja in razlaganja idej)
topologija -e ž [gr. iz topos kraj, mesto, prostor] 1. nauk o legi in odnosu teles v prostoru geom. 2. pomenska razvrstitev besed v stavku fil.
[
popoln; celokupen, celoten iz lat. totus ves, cel] 1. popoln (~a množica, ~a prepoved) 2. celovit, celosten, celoten (~a revolucija, ~i človek)
[
talitaire totalitaren] enostrankarska politična ureditev, v kateri oblast vodi vse ravni družbenih odnosov na podlagi vladajoče ideologije pol. totalitéta -e ž [fr. totalité iz total totalen] 1. celovitost 2. kar zajema, obsega vsa področja, vse vidike, stvari v celoti 3. absolut-nost fil.
[
transcendere transcendirati] presežnost, nad-čutno, kar obstaja onstran čutnega iskustva in spoznanja
[
tališ iz lat. transcenderé transcendirati] ki se nanaša na apriorne pogoje možnosti spoznanja tj. neodvisne od čutne izkušnje; ~a filozofija -e -e i sistem apri-ornega vedenja, ki ni odvisno od izkušnje; ~a dedukcija -e -e i upravičevanje rabe čistili razumskih pojmov s pomočjo navezave na predmet izkustva
[
re transcendirati] v sholastiki izraz za osno vne vrste, najsplošnejše pojme ali kategorije,
ki pogojujejo vsakršno spoznanje [
dentalism] vsako spoznanje, katerega predmet je način spoznavanja predmetov sploh [
cendentis iz transcenderé transcendirati] a) nadčuten, ki je zunaj meja čutne izkušnje in prak-tičnega spoznanja b) onstranski, nadnaraven
[
cendere prestopiti, presegati] presegati področje izkustven-ega spoznanja fil., rel. tránssubjektívnost -i ž [*] spoznavno-teore-
tični pojem, ki kaže na tisto, kar presega področje sub-jckta, kar ne pripada procesom zavesti in je nad nji-mi trializem -zrna m [angl. trialism iz gr. trids trojica] 1. delitev na troje (npr. na tri stopnje, dele, vrste) 2. filozofsko načelo tczc-anti-teze in sinteze pri Heglu, po katerem naj bi svet obvladoval princip trodclnosti, in to telo, duša in duh fil. tripitaka -e m [skt. tri košare (budističnih spisov)] budistični kanon, ki zajema pravila delovanja budistične skupnosti, razgovore Bude in njegovih učencev, ter povzetke budistične filozofije in psihologije
univerzalen -lna -o [lat. universalis splošen, obči iz imiversus celoten, ves iz uni- + vertere zavrteti, obračati, vrteti; prevrniti, zrušiti uničiti; spremeniti] 1. a) (vse)splošen, vseobsežen, vesoljen (~i duh) ~a religija -e -e i svetovna religija 2. ki se nanaša na vse objekte, ki se obravnavajo v problemu (~a lastnost, ~a množica) log. univerzalije -ij ž mn. [nlat. universalia iz lat. universalis univerzalen] splošni pojmi: 1. lastnosti, ki so skupne vsem naravnim jezikom (jezikovne ~) lingv. 2. v srednjeveški sholastiki osrednja tema razprav o obstoju splošnih pojmov pred posameznostmi fil. univerzalizem -zma m [fr. uni-versalisme iz universaliste univerzalist] 1. nazor, ki pripisuje celoti prednost pred posameznostmi in deli, ki obstojijo le kolikor deležijo na celoti fil. 2. družbeno-etični nazor, ki zavrača posamičnost človeka in ga pojmuje kot neločljivi del skupnosti soc. 3. enakost vseh ljudi, teološki nauk, daje božja milost namenjena vsem ljudem, ne le vernim rel. 4. vsestranskost, vsebinska polnost univčrzum -a m [lat. universum iz universus celoten, ves iz uni- + vertere zavrteti, obračati, vrteti; prevrniti, zrušiti uničiti; spremeniti] 1. vesoljni svet, vesolje; enotna in neokrnjena celovitost vsega dejansko obstoječega prostora kot urejena celota 2. univer-
zalna množica, osnovna množica mat. 3. vsi astronomski objekti in prostor med njimi astr. upanišada -e ž [iz skt. upa blizu, ob + ni doli + sad sedeti tj. sedeti ob (učitelju)] zbirka filozofskih spisov, napisanih v sanskrtu, ki razlagajo in dopolnjujejo vsebino Ved ter tvorijo njihova zaključna poglavja
vairagja -e ž [skt.] v filozofiji vedante, joge odsotnost navezanosti ali želje po predmetu, ki nudi užitek vaišešika -e ž [skt. vaisesika iz vises razlika] ena od šestih indijskih klasičnih filozofskih šol, ki preučuje in razlaga predmete izkustva in intelektualnega razlikovanja veda -e ž [skt. veda znanje, vednost] 1. posamezna zbirka besedil, napisanih v sanskrtu, ki obravnavajo rituale in temeljna filozofska vprašanja 2. mn. vede, najstarejši indijski sveti spisi, zapisani okoli 1600 pr. n. št., ki predstavljajo temelj hinduizma rel., fil. vedanta -e ž [skt. iz veda znanje + ant konec, tj. konec ved] 1. zaključni del Ved, ki jim je dodan kot filozofska razlaga, sestavljajo ga Aranjakc in Upanišadc 2. a) skupni naziv za filozofske šole, ki temeljijo na različnih razlagah Upanišad, Bhagavat Gite in Brama su-tre b) eden od šestih sistemov indijske klasične filozofije vitalizem -zma m [nlat. vitalismus, fr. vitalisme iz vital vitalen] 1. biološko-filozofski nazor, da je v živili organizmih navzoča posebna sila, kije v neživi naravi ni 2. uveljavljanje, poudarjanje življenjske moči in življenja v vseh njegovih pojavnih oblikah, zlasti v ustvarjalni fil. viveka -e ž [sto. *] v filozofiji vedante, joge sposobnost razločevanja resničnega od neresničnega, minljivega od večnega voitairjanec -nca m, voitairjanka -e ž [/vol-tcrjancc, volterjanka/ fr. voltairien po književniku in filozofu F. M. A. Voltairu, 1694— 1778] privrženec, privrženka Voltairovih razsvetljenskih nazorov voitairjanstvo -a s / volterjanstvo/ politična in verska svobodo-
miselnost v drugi polovici 18. stol., nas-tala pod Voltairovim vplivom zgod. voluntarizem -zma m [angl. vohrntarism iz lat. voluntas volja] nauk, ki pojmuje resničnost kot po-javno obliko ali objcktivizacijo volje ali daje volji v spoznavnem procesu prednost pred razumom
W
Weltanschauung neskl. ž [/veltanšavung/ nem. W-] s vetovni nazor, celovita posameznikova ali skupinska zavest o svetu wu wei -ja m [/vuv-i/ kit. pustiti stvari iti po svoje; nedelavnost iz wu ne, brez, ne imeti + wei delovanje] daoistično načelo nepreraču-nanega delovanja, pasivna aktivnost, načelo spoštovanja samobitnosti drugih bitij in stvari
yang -a m [/jáng/ kit. svetlo, prisojno] v kitajskih filozofijah princip svetlega, moškega, aktivnega, belo polje na črno-belem znaku
taijitu; tudi jáng -a m [
iz xi spremeniti, izmenjati + ¡ing klasična knjiga] osno-va daoistične in konfucijanske filozofske tradicije yin -a m	temno] v kitajskih filo-
zofijah princip temnega, ženskega, pasivnega, črno polje na čmo-belem znaku taijitu;
tudi jin -a m [
iz sophós moder] v zloženkah: učenost, modrost (filo-zofija, tcozofija) zoon politikón ~ -a m [gr. družbena žival] družbeno bitje, človek; središčni pojem v Aristotelovi filozofiji politike