123
Majda Mer{e
MEGISERJEVA SLOVARJA IN OBLIKUJO^A SE
KNJI@NOJEZIKOVNA NORMA
V 16. STOLETJU
0 Zasledovanje razvoja in normativnega ustaljevanja slovenskega
knjižnega jezika v drugi polovici 16. stoletja, ki so ga zavestno so-
oblikovali predvsem štirje protestantski pisci (Primož Trubar, Seba-
stijan Krelj, Jurij Dalmatin in Adam Bohorič), kaže, da so se do konca
stoletja, s katerim se končuje tudi obdobje protestantske književnosti,
na vseh ravninah jezikovne zgradbe namnožile variante, ki jih je glede
na uveljavljenost in pogostost pojavljanja mogoče razvrščati na osred-
nje in obrobnejše. Nemški leksikograf in polihistor Hieronim Megiser
je konec stoletja slovenščino kot neprvi (ustreznični) jezik uvrstil v
dva večjezična slovarja: v nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar
Dictionarium quatuor linguarum iz leta 1592 in v The∫aurus Polyglottus iz
leta 1603. Soočenje knjižne podobe slovenščine in njenega sočasnega
slovarskega prikaza, ki je hkrati tudi prvi obsežnejši slovarski prikaz
slovenskega jezika, kaže, da je slednji povzel več značilnih potez
slovenskega knjižnega jezika druge polovice 16. stoletja. Zaradi
tipološke pripadnosti slovarjev (oba sta večjezična) in osredinjenosti
slovarskih informacij na izbrane ravnine, je bogato obvestilnost
mogoče pričakovati predvsem glede zajetega besedja. Na osnovi
izkazanih pisnih in glasoslovnih dvojnic se je mogoče seznanjati z
aktualno problematiko na pisni in glasoslovni ravnini. Posamično,
nesistemsko in zvečine posredno izkazani podatki o pregibanju1  in
1 S tipom priročnika pogojeni primanjkljaj deloma izravnava štirijezičenemu
slovarju iz leta 1592 dodani Appendix, ki na enaintridesetih straneh (Y(a) –
Z(8a)) prinaša izbrane sklanjatvene (za samostalnike in samostalniške besede:
Ta Go∫pud, Ta Go∫pá, Ta Ozha, Ta Mati, Ta dobèr – ta bulshi – ta nar bulshi, Iest, mi,
Ti, Vi, Leta – leta – letu, Tai∫ti – tai∫ta – tui∫tu, On – ona – onu, Kateri – katera –
124
RAZPRAVE, [TUDIJE
vezljivosti besed pa za seznanitev z značilnimi potezami sočasnega
oblikoslovnega in skladenjskega sistema ne zadoščajo.2
1 V Megiserjevnih slovarjih izpričani pisni sistem kaže indivi-
dualne poteze. Kljub možnosti zgledovanja odstopa od pravopisa,
uveljavljenega v Dalmatinovem prevodu Biblije iz leta 1584, ki je
naslednji dve stoletji veljala kot normativni jezikovni vzor, pa tudi od
pravopisa, ki ga teoretično in praktično predstavlja prva slovnica
slovenskega jezika, ki jo je leta 1584 napisal Adam Bohorič. Razli-
kovanje nastaja zaradi manj ustaljenega zapisa sičnikov in šumevcev
(npr. de∫hela/deshela, pi∫ati/pi∫∫ati, gnu∫∫iti/gnu∫siti/gnu∫yti, ∫u∫chez/
Sushez),3  drugačnih navad pri zapisovanju drugih soglasnikov (npr.
mehkega l’ in n’: vola/volia/ voilia/volja/vojlia/vojlja/volya, biieinie/
bijejnie, rotene/rotenje/rotejnje, ognen/ogein/ogajn, cilu/cillu/zilu, lok/lock
itd.), redkejše, hkrati pa manj ustaljene rabe naglasnih znamenj (npr.
kratèk/kratek) itd. Raba naglasnih znamenj je posredno namnožila
variante zapisov dolgih in kratkih oz. naglašenih in nenaglašenih
samoglasnikov. Z ostrivcem je praviloma opozorjeno na dolgo nagla-
šeni samoglasnik (npr. Gospá, lán, me∫∫ár, ozhán∫tvo, obéshen, pepél,
béshati, léteti, od∫trashíti, mokróta), zato se npr. odrazom za cirkumflek-
tirani o pridružuje še zapis z ó (Bug/bog, mokróta), odrazom za jat pa
(od Krelja dalje znani in uporabljani) zapis z é: ∫lép/∫lep (MD 1592:
A2a), povédati, vlejzhi, jimeiti/jimejti/jimeti itd. Občasno se v isti vlogi
pojavlja tudi manj pričakovani krativec (npr. barshlàn),4  ki sicer uskla-
kateru) in spregatvene vzorce (Biti in Iméjti v vseh časih in načinih, Lubiti, Otéti,
Snati, vediti ter jiti, puiti, hoditi pa v sedanjiku, pretekliku, prihodnjiku in
velelniku). Janez Logar (1933: 86) domneva, da naj bi Megiser navedene zglede
izpisal iz Bohoričeve slovnice.
2 Prim. Merše 2005.
3 Nekaj redkejših pisnih variant je razložljivih z Megiserjevim vključevanjem
pisno nespremenjenega besedja iz Registra, dodanega Dalmatinovi Bibliji, in
iz večjezičnih besednih seznamov iz Bohoričeve slovnice, namenjenih pona-
zarjanju slovničnih kategorij. Tudi na nemški način zapisan glas [š ] (s ∫ch) je
izpričan v Bohoričevi slovnici (npr. v prevzetih besedah Fir∫cht, Fru∫chtuk itd.).
4 Beseda je enkratno uporabljena tudi v Dalmatinovi Bibliji, vendar je zapisana
brez naglasa: V’kranzelnih is Ber∫hlana (DB 1584: II,198a).
125
jeno s protestantsko prakso pogosto označuje polglasniški izgovor v
naglašenem ali nenaglašenem zlogu (npr. pèrst, kèrhak; konèz, padèz,
ogèin, pametèn, shelesèn) in se tako uvršča med osrednje pisne različice.
Te so: è/e, à/a ter i kot zapis, posebej značilen za Megiserja: tèrden,
zuertje, garba, mirsliza; moker, dobar, te∫∫an, nujen, zhirnilu, poshreshin
itd.
Megiserjeva slovarja ponujata veliko zgledov za nezapisovanje
neobstojnega polglasnika iz zadnjega besednega zloga (npr. ba∫n,
zhlink, facenetl, comulz; pametn, preshern, reun, ∫rezhn, vérn, nevern,
vezhn). Možnost zapisa ali izpusta polglasnika ustvarja dvojnice, ki si
neredko sledijo v okviru istega ali pomensko sorodnih slovarskih
sestavkov: npr. E∫el /…/ o∫l. Cr: o∫∫al (MD 1592: D3a); Gemüeth5 /…/
mi∫l, misàl (MD 1592: E7a); Gehor∫am /…/ pokorn in Gehor∫am ∫ein /…/
pokóran biti (oboje MD 1592: E6a); Fluchen /…/ shentvati in Fluch /…/
shentovanje (oboje MD 1592: D8b). Pojav se glede na izpričani obseg
približuje stanju v Bohoričevi slovnici, odstopa pa od širše uveljavljene
knjižnojezikovne prakse. Nekaj tovrstnih primerov je mogoče zasle-
diti tudi pri Trubarju, Krelju in Dalmatinu, vendar so redki ali celo
omejeni na posamezne besede. Ponuja se več razlag za tovrstni zapis,
med najverjetnejšima pa sta: izgovorno slabljenje nenaglašenega
polglasnika v soseščini izgovorno močnega zvočnika (ali zvočnikov;
zlasti med v in n, r in n, v bližini l itd.), določanje izhodiščne slovnične
oblike na osnovi odvisnih sklonov (in spregatvenih oblik), iz katerih
je polglasnik že izpadel. Izpad je značilen tudi za izposojenke (npr.
Ang∫ter /…/ ang∫htr (MD 1592: A1b); Frawenzimmer /…/ fravnzimer
(MD 1592: E1b)).
Eno izmed opaznejših pisnih posebnosti zlasti prvega Megiser-
jevega slovarja predstavlja zapis i-ja, s katerim se končuje beseda, z
j-jem.6  Zapis je v večini primerov položajsko vezan: gre za i-jevski
končaj zadnjega člena ustrezničnega niza, ki stoji pred razmejevalno
piko. Za njo se (v MD 1592) začenja italijanski ustreznični niz.
5 Preglasi so zapisani na sodoben način.
6 Pojav v slovenski pisni tradiciji ni nov. Izpričan je že v Starogorskem rokopisu, ki
je nastal med leti 1492–1498 in je zapisan v gotici (Logar 1973/74: 195), kar
navaja k misli, da gre za prevzem nemškega pravopisnega modela.
MAJDA MER[E
126
RAZPRAVE, [TUDIJE
Običajno gre za glagolski ustreznični niz. Npr.: Enden /…/ pogubiti,
isgubiti, ∫atrejti, konzháti, dokonjatj (MD 1592: C7a); Entwerffen /…/
sari∫∫ati, sazherkátj. (MD 1592: C8a). Sklepanje potrjujeta tudi na-
slednja, neglagolska zgleda: Etwann /…/ nekadaj, zhaisj. (MD 1592:
D3a) in Ey lieber /…/ lubi, proßim te. Cr: dragj. (MD 1592: D3a). Sicer
prepoznavna pisna navada zaradi nedosledne izvedbe in širitve zapisa
na manj tipične položaje ni mogla prerasti v trdnejše pravilo (npr.
Entf liehen /…/ vbeshati. (MD 1592: C7b); Goldfinger. /…/ zhetirtj pèrst
(MD 1592: F3b); Gott geh wo hin /…/ kamez7  kulj bodj, kamez bug da
(MD 1592: F3b).
1.1 Megiserjevi zapisi v slovenskih razdelkih slovarjev razkrivajo
še dve vrsti pravopisne variantnosti, ki se v knjižnem jeziku nista
pojavljali kot težja izbirna dilema. Gre za pisavo skupaj ali narazen
pri glagolskih kalkih (npr. Eingehen /…/ noterpojti (MD 1592: C6b),
Auffmercken /…/ gorimerkati (MD 1592: A4b) – Fürdern. promovere.
naprej pomagatj. (MD 1592: D7b)) in za pisavo enozložne predpone
skupaj z izhodiščnim glagolom ali ločeno z opuščajem (npr. vkasati
in v’kasajnje, v’kuriti – vkoreniti; Fertigen /…/ fertigovati, s’ver∫hiti, Cr:
sgotoviti (MD 1592: D6b) itd.). V protestanskih delih prevladuje ločena
pisava sestavin glagolskih kalkov. Pisava skupaj se je uveljavila pri
glagolnikih, pri glagolih pa je redka.8  Na uveljavljanje pisave skupaj
je v večjezičnih Megiserjevih slovarjih nedvomno vplival zapis nem-
ških glagolskih iztočnic, večkrat pa tudi uresničevani pomen, zlasti
če v njem prislov, ki nastopa v vlogi predpone, pomensko ni bil
osamosvojen in jasno viden. Tudi primeri ločenega zapisa predpone,
ki jo od izhodiščnega glagola loči vmesni opuščaj, so v manjšini.
Opozarjajo na obstajanje pisnega modela, ki se je pojavil že v Kreljevi
Postilli slovenski (1567),9  z večkratno uporabo pa postal bolj opazen v
Dalmatinovi Bibliji in Bohoričevi slovnici. Slovarski in sobesedilno
uporabljeni primeri kažejo celo na različen zapis pri istem glagolu in
pri glagolih z enakim glasovnim začetkom. Na uporabo modela je
mestoma vplivala potreba po nazornejši razmejitvi zapisanih glasov,
7 Glas [r] v besedi kamer je obakrat zapisan z znakom z.
8 Merše 2003: 87–88 in 97–98.
9 Prim. Novak 2006.
127
mestoma pa je njegova raba razložljiva z analogičnim vplivom pisave
predložnih zvez homonimnega enozložnega predloga. V takih prime-
rih je zapise mogoče obravnavati kot hiperkorekture.
2 Megiserjeva slovarja izkazujeta splošno znane glasoslovne vari-
ante, ki večinoma zrcalijo še potekajoče, aktualne glasoslovne pro-
cese.10  Z njimi so prikazane najbolj značilne samoglasniške in soglas-
niške spremembe. Variante različnih tipov (divji – divje (prešič); mogoč,
slobodnost, satiga vojljo (MD 1592: Cb) – apateka, magoč, pašast, slaboden,
∫atiga vojlja (MD 1592: C2b); cagav, grintau – cagov, mèrtou, prov, redkov,
rounati; sirota – sorota; priseči – persegati; bičevje – bičovje) zrcalijo
spremembe, ki so prizadele nenaglašene samoglasnike. Na njihovo
glasovno spreminjanje je pogosto vplivala soseščina močnega soglas-
nika, navadno zvočnika, ali naglašeni samoglasnik iz naslednjega
zloga. Variante tipa nezastopnost – nezestop, deseči, ki jih je Rigler (1967:
97 in drugje) obravnaval kot Trubarjeve dialektizme, kažejo, da se je
e namesto a širil v nova okolja (prvotno okolje so bile predpone in
predlogi na, za, nad). Do dvojnic so razvojno vodili predvsem naslednji
procesi: redukcija, asimilacija, preglaševanje, akanje.
Na spreminjanje soglasnikov in soglasniških skupin kažejo nasled-
nje dvojnice: pišče, puščati, puščava – ognjiše, pišal, plaš, pušati, šet, vrbiše
(prehod skupine šč > š); črešnja – češnja (v MTh 1603) (prehod skupine
čr > č); vrabèz (MD 1592: O6b) – grabez (MTh 1603: II,213), zvun –
zgun (v MTh 1603) (diferenciacija soglasniških skupin); benečki,
10 Nekaj glasoslovnih variant je bilo v dosedanjih obravnavah obeh Megiserjevih
slovarjev že omenjenih. Breznik (1926: 113) omenja z zgledi izpričan prehod
skupin čre, žre > če, že, s parom shenin – ∫henen pa ilustrira približevanje živi
rabi. Annelies Lägreid (1967: XII–XV), ki je izdelala obrnjeno različico
Megiserjevega slovarja iz leta 1592, ugotavlja podobnost Trubarjevega in
Megiserjevega jezika. Odkriva jo v nadomeščanju a z e v nenaglašenih predlogih
in predponah (raz > rez, na > ne), o z e v enakih položajih (doseči > deseči) in v
vzporedno izpeljani prekozložni asimilaciji (služba > šlužba). Martina Orožen
(1989: 121–133) v okviru primerjave Megiserjevega slovarja iz leta 1592 ter
ponovne izdaje leta 1744 izpostavlja naslednje glasoslovne značilnosti
Megiserjevega jezika, izkazane v slovarju iz leta 1592: primere delne in popolne
redukcije nenaglašenih samoglasnikov ter primere, ki dokumentirajo prehod
ł v u/u ter šč v š.
MAJDA MER[E
˘
128
RAZPRAVE, [TUDIJE
človečki, junački, kmetički – človeški, mrtvaški (prehod skupine čk > šk);
slišati – šlišati, našičenje (prekozložna asimilacija); petkrat, odpelati (MD
1592: A1a), obtizhati (MD 1592: P2a) – o∫∫emkrad (MD 1592: A1b), ∫e
oppotakniti (MD 1592: A3b), britkust (MD 1592: A3a), glatku, gladek
(MD 1592: F2b) (redki primeri zvenečnostnega prilagajanja glasovni
soseščini in prevladujoči primeri, ki prilagajanja ne izkazujejo)11  itd.
Z zgledi kot veuniza (MD 1592: T7a), mouzhe12  (MD 1592: P3a),
∫ukavnik (MD 1592: O8a) itd. slovarja zrcalita prehod ł v u, ki je bil v
koroških govorih opravljen nekoliko prej kot v osrednjih.13  Z nave-
denimi glasoslovnimi dvojnicami, ki jih je mogoče zaslediti tudi v
protestantskih knjigah 16. stoletja,14  so predstavljeni rezultati pro-
cesov, ki so potekali v različnih narečjih15  in ne le v koroških, s
katerimi se je Megiser seznanil v času svojega bivanja v Celovcu in ki
so nanj močneje vplivali.16  Kadar je izbor omejen na eno samo
varianto, gre praviloma za bolj uveljavljeno možnost, ki je bila tudi
lažje prepoznavna. Navedena je npr. splošno rabljena varianta ajd –
ajdovski. Potrjena je tudi z drugimi členi besedne družine (ajdinja/
ajdenja, ajdovsku, ajdovščina). Ni pa navedena protetična varianta hajd
– hajdovski, zapisana v prvi Trubarjevi knjigi, uporabljena pa tudi pri
Krelju in v zgodnejšem obdobju pri Dalmatinu. V primeru nerazre-
šenega tekmovalnega razmerja med variantami ali težje prepoznav-
nosti prevladujoče variante je v slovarski prikaz vključena tista, ki je
bodisi pogovorno ali pokrajinsko bolj uveljavljena, pri prevzetih
11 Zvenečnostne prilagoditve nezvočnikov njihovemu glasovnemu okolju, ki jih
izkazujeta Megiserjeva slovarja, je glede obsega in tipologije mogoče
obravnavati tudi kot vzorčne za stanje v knjižnem jeziku 16. stoletja. Prim.
Merše – Jakopin – Novak 1992: 329–331.
12 Primer bi bil Megiser lahko prepisal tudi iz Bohoričeve slovnice, kjer se pojavlja
na str. 148 (Kolarič 1971: 35).
13 Prim. Škrabec 1880: 38–40 in 1906: 124–126; Ramovš 1924: 25–26.
14 Popolni izpisi del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja omogočajo
ugotavljanje števila pojavitev posameznih različic ter določanje njihovega
medsebojnega uporabnostnega razmerja.
15 Prim. Rigler 1967: 92–97
16 Povečan vpliv koroških govorov je v Megiserjevih slovarjih viden na različnih
ravninah, zlasti pa na glasoslovni, besedotvorni in besedni (npr. abuon, abuvsku
drivu, atej).
˘
129
besedah pa lahko tudi tista, ki je bližje tuji iztočnici (npr. kandla).17
Med jezikovne značilnosti Megiserjevih slovarjev spadajo tudi pri-
meri, ki ne izkazujejo splošno veljavnih, pričakovanih glasoslovnih
prilagoditev (zapis tastča namesto pričakovanega tašča).
Med tekmovalne glasoslovne dvojnice je pogojno mogoče uvrščati
tudi abstraktne samostalnike, tvorjene z obraziloma -ost in -ust (npr.
edinost, ljubeznivost, zastopnost – grobust, svitlust). Ugotovitev, da obrazilo
-ust v knjižnem jeziku 16. stoletja razodeva končniški naglas (Rigler
1967: 17–19), v veliki meri potrjujejo tudi navedbe enako tvorjenih
samostalnikov v Megiserjevih slovarjih. Le redki primeri kažejo, da
izbor obrazila -ust ni bil pogojen z naglašenostjo, izbor -ost pa ne z
nenaglašenostjo (npr. velikost, brumnost/brumnust (MD 1592: E2b)).
2.1 Slovarski prikaz različnih stopenj podomačenosti besed, ki so
neredko sorazmerne času uporabe (npr. bandrati – vandrati, alspant –
alsbant – alsband, anhora – ankora), zrcali opazno značilnost protestant-
ske knjižnojezikovne prakse. Izkazujejo jih besede, ki so jih uporab-
ljali protestantski pisci, pa tudi novo besedje, najpogosteje vključeno
pod vplivom dvojezičnega koroškega okolja ali nemških iztočnic (npr.
alsband ’Halsband’, cehati ’Zechen’), oboje zlasti ob pomanjkanju
uveljavljenih domačih poimenovanj.
2.2 Megiserjeva slovarja z zajetimi pisnimi in glasoslovnimi razli-
čicami zrcalita obstoječo raznolikost znotraj knjižnega jezika, ne
dajeta pa zanesljivih podatkov o njihovi pogostnostni razvrščenosti
ter o medsebojnem količinskem in hkrati tekmovalnem razmerju.
Navedene dvojnice so predvsem dokaz nedokončne normativne
ustaljenosti začetnega razvojnega obdobja slovenskega knjižnega
jezika ter spremenljivega razmerja med govorjenim jezikom in obliku-
jočo se knjižnojezikovno normo.
3 Pri večini slovarsko posredovanega tvorjenega besedja, bodisi že
znanega ali novega, je mogoče ugotavljati tvorbo po uveljavljenih
17 Glasoslovna različica kandla (iz. bavarsko-avstrijske besede Kändeleien; prim.
Striedter-Temps 1963: 144) izkazuje širšo in pogostejšo rabo kot kangla (v DB
1578 sta različici v razmerju 3 : 1, v DB 1584 pa v razmerju 3 : 2). Kandla je
uporabljena tudi v TPo 1595 in navedena v obeh Megiserjevih slovarjih.
MAJDA MER[E
130
RAZPRAVE, [TUDIJE
besedotvornih modelih (npr. številni samostalniki z abstraktno
vsebino so tvorjeni s pripono -ost: dostojnost, dragost, gnilost; samo-
stalniki, ki označujejo ženski par k moškemu s pripono -(i)ca: kosica
h kos; enako tudi manjšalnice: ladjica k ladja). Iz slovarskih navedkov
je razvidno, da so se zaradi velikih poimenovalnih potreb med funk-
cionalne besednozakladne sestavine uvrščali tudi glagolski kalki (npr.
gori merkati ’zuhören, aufmercken’, goriv∫eti ’auffnemen’). Značilnost
knjižnega jezika 16. stoletja, ki je prav tako slovarsko izpričana, so
besedotvorne različice, ki so večinoma posledica sopomenskosti
besedotvornih obrazil (npr. baržagar – baržager; vrabič (iz Megiserjevih
slovarjev) – vrabčec in vrabčič (besedi je uporabljal Trubar); bukov –
breskva; plešiv – plešast18  itd.). Obrazilo -ar je v obeh Megiserjevih
slovarjih in v knjižnem jeziku 16. stoletja pogosto uporabljeno kot
besedotvorno sredstvo za podomačitev prevzete besede. Npr.: Fechter
/…/ fehtar, shtritar (MD 1592: D5b); Gla∫er /…/ glashar (MD 1592: F2b);
Gerber /…/ vußinar, ledrar (MD 1592: D5b); Bader /…/ padar (MD 1592:
A6b) itd.
Tudi besednozvezna poimenovanja in opisi, ki nadomeščajo in
pomensko približujejo tuje tvorjene iztočnice, hkrati pa polnijo
izrazne vrzeli in kot skladenjske razvezave opravljajo vlogo predsto-
penj novih besednih tvorb, se naslanjajo na modele, ki so jih pri
prevajanju uporabljali slovenski protestantski pisci.19  Razvezava je
odvisna od sestava tvorjenke in od njene besednovrstne pripadnosti.
Nemške zloženke npr. v slovenskih razdelkih slovarjev nadomeščajo
različno strukturirane samostalniške besedne zveze Npr.: Federbu∫ch
/…/ pushl perja (MD 1592: D5b); Oeltrü∫en /…/ droshie od ojla (MD 1592:
L1a); Fechtplatz /…/ mei∫tu k’fehtanju (MD 1592: E1a); Franckreich /…/
18 Beseda plešast je bila prvič navedena že v drugem, to je koroškem stolpcu
Registra iz DB 1584, zapisana pa je tudi v MTh 1603. Besedotvorna različica
plešiv je bila širše poznana, saj je uporabljena v DB 1578 in DB 1584 ter v obeh
Megiserjevih slovarjih.
19 O tem Orožen 1986/87, ki na osnovi primerjave Dalmatinove Biblije z Lutrovo
prevodno predlogo izpostavlja opisne poskuse slovenjenja iz nemščine
prevzetih besed ter opisne načine nadomeščanja nemških tvorjenk (npr.
Armpantlni – ročne rinke; Probirstein – skušnjavni kamen (str. 45) oz. Edelstein –
žlahtni kamen ali Tannenholz – smrekov les (str. 40) in drugi.
131
Franska deshela (MD 1592: E1a); Brotkorb /…/ krushna korba (MD 1592:
B7a), Aderla∫∫en /…/ na shili pushati (MD 1592: Ab). Tipološka novost
je poimenovanje, sestavljeno iz dveh samostalnikov: Gaißhirt. caprarius.
kosàr pa∫tir (MD 1592: E4a) ali Dantzer /…/ plés mastèr (MD 1592: Cb).
Opisi tipa Vorgänger /…/ ker naprej gré (MD 1592: T4a); Federhans /…/
kir ∫e v∫akorezh vtika (MD 1592: D5b); Liberey. bibliotheca. ker ∫e Buqvi
hranu (MD 1592: I4a); Gläublich /…/ kar ∫e lehku veruje (MD 1592: F2b);
Fähig /…/ kir lahku sapopade (MD 1592: D5b) in drugi so se kot vzorci
pomenskih razlag v slovarskem jeziku ohranili vse do danes.20  Doži-
veli so le nekaj razvojno pogojenih izraznih posodobitev.
Tudi navedeni tipi besednozveznih nadomestil, ki so jih utrdile in
uzavestile večkratne ponovitve, spadajo v sklop slovarsko izkazanih
razlik med soočenimi jeziki, zlasti med nemškim in slovenskim
jezikom, ki sta bila v času in okolju nastanka slovarjev v vplivanjsko
najbolj tesnem medsebojnem stiku.21
4 Z opisi, stalnimi zvezami in zgledi, ki ponazarjajo pomen, so v
omejenem obsegu in posredno izpričane splošno znane slovnične
lastnosti pregibnega besedja: pri samostalniških in pridevniških
besedah so izkazani spol, sklon in število (npr. divji česin – divja roža –
drenovu drevu, gnezda delati, tavžent barti), z njimi pa tudi uvrščenost v
20 Prim. verjeten ’ki se zdi v skladu z resničnostjo’ (SSKJ V, 1991: 406); predhodnik
’kdor je pred kom drugim imel, zavzemal njegov položaj, funkcijo’ (SSKJ III,
1979: 997); knjižnica ’prostor ali stavba, kjer so urejene in shranjene knjige’
(SSKJ II, 1975: 352).
21 Nemške samostalniške zloženke, sestavljene iz dveh samostalnikov, od katerih
prvi določa drugega (o sestavinah nemških samostalniških zloženk (»die
Substantivzusammensetzungen«) prim. Duden 1998: 481), nadomeščajo v
slovenskem razdelku slovarjev različni tipi samostalniških besednih zvez
(prim. Toporišič 1982: 41–56). Najpogostejši so: a) slovenski ustreznici drugega
(jedrnega) nemškega samostalnika sledi desni neujemalni prilastek: npr.
Federbu∫ch → pushl perja; b) ustreznici jedrnega nemškega samostalnika sledi
predložna zveza: npr. Oeltrü∫en → droshie od ojla; c) ustreznico jedrnega
nemškega samostalnika spremlja (tvorjeni) levi ujemalni prilastek: Brotkorb
→ krushna korba. Enako strukturirane slovenske besednozvezne ustreznice so
izpričane tudi v Gutsmanovem nemško-slovenskem slovarju iz leta 1789.
Njihovo tipologijo je predstavila Ada Vidovič-Muha (Vidovič-Muha 1997).
MAJDA MER[E
132
RAZPRAVE, [TUDIJE
sklanjatev. Primeri spolske neusklajenosti prilastka in odnosnice, ki
pogosto sestavljata termin, so v večji meri značilnost Megiserjeve
jezikovne prakse kot pa znak neurejenosti uveljavljenega knjižno-
jezikovnega sistema. Morda je kateri izmed njih razložljiv celo kot
tiskarska napaka. Npr. Freyherr /…/ ∫labodni Go∫pud, frayer (MD 1592:
E1b) – Frey ort /…/ ∫labodèn mejstu (MD 1592: E1b); Gelt∫chuld /…/
denarsku dòlg (MD 1592: E6b). Zapis besednozvezne ustreznice mlad
lejtu v slovarskem članku Früeling. ver. ∫pomlad, mlad lejtu. Primavera
(MD 1592: E2b) kaže prej na sklop z nesklonljivim prvim delom kot
pa na spolsko neujemalnost.
Pri pridevnikih in prislovih je mestoma opozorjeno tudi na pri-
merniško in presežniško obliko (npr. buli, nerbulši), pri glagolih na
glagolski vid22  (npr. delati – sturiti, pisati – napisati, zaiti – zahajati) ter
spregatvene in druge oblike (npr. obaruj Bug, točabije ’es hagelt’, ležeče
blagu). Glagolniki so uvrščeni med ustreznice (npr. besedenje, bijenje).
Z zgledi je opozorjeno na obstoj variantnih paradigem (npr. Ainaugig
/…/ ne enim oki ∫lép : ∫lep na enim ozhesi (MD 1592: A2a), ki pa glede
živosti rabe niso karakterizirane. Izkazane so tudi redke, sistemsko
težje predvidljive oblike, ki so razložljive kot arhaizmi ali kot analo-
gične tvorbe (npr. Zanloß /…/ pres soby23  (MD 1592: V8b); Harni∫ch-
kammer /…/ kamra ker ∫e arnoshi hramo24  (MD 1592: F8b), Schuch-
blentzer /…/ zhreul flikar ’Schuhflicker’ (MD 1592: N7a)). V sobesedilni
rabi znotraj protestantskih besedil jih običajno ni mogoče zaslediti.
Zveze tipa mekak delati ’weich machen’ je mogoče obravnavati kot
slovarske abstrakcije, odmaknjene od žive rabe. V govorni in knjižno-
22 Vidsko nasprotna glagola sta kot ustreznici neredko pripisana nemškim
iztočnicam, ki omogočajo dovršno in nedovršno vidsko uresničitev: npr.
Senden /…/ po∫lati, poshilati (MD 1592: O3a).
23 Preverjanje listkovnega gradiva, dobljenega s popolnim izpisom protestantskih
del, je pokazalo, da se je v imenovalniku množine splošno uporabljala (različno
pisana) oblika zobje, v rodilniku pa zob. Rodilniško različico, ki se ujema z
obliko, izpričano v slovarju, je mogoče zaslediti le na enem mestu v Dalma-
tinovi Bibliji (1584): ∫im ta roup is njegovih soby isdèrl (DB 1584: I,274b).
24 Dela slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja za tretjo osebo množine
glagola hraniti izkazujejo obliko hranio, v Juričičevi Postilli (1578) pa je dvakrat
zapisana tudi oblika hrane (Ali ijm nyh obla∫tniki inu Shpitalme∫tri iemliu kai nym
∫lishi, inu ijh hudu hrane? (JPo 1578: III,73b).
133
jezikovni rabi prav tako nima potrditve umetno tvorjeni nedoločnik
mečeti, ki ga je Megiser izpeljal iz sedanjiške osnove25  (Werffen /…/ Cr:
hitati, vrezhi, luzhiti, mezheti (MD 1592: V2b)).
Na zapletenost procesa uveljavljanja besednih zvez terminološkega
značaja kaže tudi neustaljenost glede izbora določne pridevniške ob-
like, ki se neredko izmenjuje z nedoločno. Npr. Vi∫chmarckt /…/ ribni
trg (MD 1592: R8a) – Wind∫pil /…/ hertiza, lovèn pèß (MD 1592: V5a).26
Številsko razlikovanje je v slovarju uporabljeno za razločevanje
homonimov. Postopek je s ponovitvami prerastel v trdno slovaro-
pisno metodo. Pomenska sprememba, ki nastaja s prenosom poime-
novanja za rastlino na njen sad, je npr. osvetljena s prikazom v samo-
stojnem slovarskem članku: Maulbeer. morum. murve. mora (MD 1592:
I7b) – Maulbeerbaum. morus. malice, murva. moraro (MD 1592: E1b);
Feigen. ficus. fige. Cr: ∫mokva (MD 1592: D5b) – Feigenbaum. ficus. figovu
drevu (MD 1592: D5b). Z množino je opozorjeno, da gre za sad in ne
za rastlino.27
5 Glede na to, da je Megiser v oba večjezična slovarja sprejel le
enote iz dotedanjih del slovarskega značaja, ni pa besedja načrtno
odbiral iz protestantskih knjižnih izdaj, je mogoče pričakovati samo
delno skladnost. Veččlenski ustreznični nizi, ki znotraj slovenskih
razdelkov slovarja združujejo uporabljane sopomenke, kljub temu
zrcalijo tipično sestavo besedja, uporabljanega v knjižnih delih: poleg
domačih besed so vanje vpletene starejše in mlajše izposojenke –
večinoma iz nemščine, manjši del je iz drugih jezikov, npr. iz latin-
ščine, italijanščine, hrvaščine itd.28  Npr.: Ambo∫s /…/ kovalnik, nako-
25 Prim. Lägreid 1967: 60.
26 O procesu oblikovanja kršanske terminologije v drugi polovici 16. stoletja
prim. Legan Ravnikar 2003.
27 V delih slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja je pomenskorazlikovalno
vlogo prevzelo sobesedilo. Npr. V’tej eni Korbi ∫o bilé ∫ilnu dobre Fige, kakòr ∫o te
pèrvizh srèle Fige (DB 1584: II,39a); IE∫t je hozhem taku obrati /…/ de /…/ obena
Figa na Figovim drive∫si neo∫tane (DB 1584: II,31b); Murve ∫o po∫∫ekane, ali my
hozhemo na nyh mé∫tu Cedre sa∫∫aditi (DB 1584: II,4b).
28 Prim. Breznik 1926: 110–116; Lägreid 1967: XV–XVI; Stabej 1977: XXII–XXIV,
glede sestave sopomenskih nizov v starejših slovarjih tudi Orel-Pogačnik 1991.
MAJDA MER[E
134
RAZPRAVE, [TUDIJE
valu. Carn: ampaß (MD 1592: A2b); Antwort /…/ antvert, odguvor (MD
1592: A3b); Goldchmid /…/ ∫latár, goldshmid, ∫rebernar (MD 1592: F4a);
Lerch. alauda. skurianez. Cr: lodola. allodola, lodola (MD 1592: I2b) itd.
V vlogi ustreznic pogosto nastopajo tudi starejše izposojenke, ki
običajno izkazujejo večjo vraščenost v slovenski jezik (npr. Kefig /…/
kletka, foglaush (MD 1592: H1a)), ali le rahlo (npr. pisno) podomačene
nemške iztočnice (npr. Fuermann /…/ fuerman, vo∫nik (MD 1592:
E3a)). Čeprav imajo slovenski ustreznični nizi v Megiserjevih slovarjih
praviloma več členov, ki so sopomenski ali vsaj delno pomensko
prekrivni, pa z navedbeno razvrstitvijo ni zanesljivo opozorjeno na
njihovo vlogo v knjižnojezikovni (ali živi) rabi niti na morebitno stilno
različnost.29
Analiza besedja, ki sta ga v besedno zakladnico 16. stoletja prispe-
vala oba slovarja, je pokazala,30  da gre za nove tvorjenke (npr. pozla-
titen, jadren k jadro; bukvarica ’Buchladen’ itd.), za nove besednozvezne
termine, sestavljene bodisi iz že znanih ali iz prvič zapisanih besed
(npr. Leimruth. calamus. limna shiba (MD 1592: I2a)), za besedje s
prepoznavnimi narečnimi potezami; za pogovorno rabljeno, veči-
noma nenevtralno besedje (npr. ajželj ’Haimlich gemach’), za prevzeto
besedje, večinoma površno in do najnujnejše stopnje prilagojeno
slovenskemu jeziku (npr. apt/abbat, popesrati ’bessern oder verbessern’
itd.). Megiserjeva slovarja prinašata tudi vrsto do tedaj še ne zapisanih
poimenovanj, npr. za poklice (ferboltar, furman, volna česar ’carmi-
narius, wüllkratzer, wollenstreich’ itd.), za realije, ki npr. v biblijskih
prevodih niso bile omenjene, ker izvirajo iz drugega naravnega,
kulturnega ali zgodovinskega okolja (npr. številna rastlinska in
živalska imena: artičoka, endivija, breza, jel; brinovka, cajzlica, drozg,
finkovec, forel, gad itd., poimenovanja peciv in jedi: npr. poprtnjak, presta,
mer: gisfas, kvinteljc itd.).
29 Na osnovi popolnih izpisov del slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja
je bila vzorčno preverjena raba členov niza kovalnik – nakovalo – ampaß.
Pokazalo se je, da je kovalnik naveden le v obeh Megiserjevih slovarjih, nakovalo
je bil splošno rabljeni izraz, ampas pa je bil kot koroški izraz vključen že v
Register, dodan Dalmatinovi Bibliji.
30 Prim. Merše 2006.
135
VIRI IN LITERATURA
Bohorič, Adam (1584): Arcticæ horulæ FucciFivæ. Wittenberg.
Breznik, Anton (1926): Slovenski slovarji. Razprave, III, 110–114. Ljubljana
Dalmatin, Jurij (1578): BIBLIE, TV JE, VSIGA SVETIGA PISMA PERVI DEIL.
Ljubljana.
Dalmatin, Jurij (1584): BIBLIA. Wittenberg. Faksimile (1968): Ljubljana.
Duden 1998 = Grammatik der deutschen Gegenwartssprache: 6., neu bear-
beitete Auflage. Duden Band 4 (1998). Mannheim – Leipzig – Wien – Zürich:
Dudenverlag.
JPo 1578 = Juričič, Jurij (1578): POSTILLA, to ie KERSZHANSKE EVANGELSKE
predige. Ljubljana.
Kolarič, Rudolf (1971): Die Sprache in Adam Bohoričs Arcticae horulae. V:
Adam Bohorič, Arcticae horulae, Die erste Grammatik der slowenischen
Sprache. Wittenberg 1584. II. Teil: Untersuchungen, 29–72. München: Dr.
dr. Rudolf Trofenik.
KPo 1567 = Krelj, Sebastijan (1567): POSTILLA SLOVENSKA. Regensburg.
Lägreid, Annelies (1967): Hieronymus Megiser, Slovenisch-deutsch-lateinisches
Wörterbuch: Neugestaltung und Faksimile der ersten Ausgabe aus dem
Jahre 1592. Wiesbaden: Otto Harrassowitz.
Legan Ravnikar, Andreja (2003): Oblikovanje obredne terminologije v okviru nor-
miranja slovenskega knjižnega jezika. V Ada Vidovič-Muha (ur.), Slovenski
knjižni jezik – aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje: ob 450-letnici izi-
da prve slovenske knjige. Obdobja 20, 563–580. Ljubljana: Center za sloven-
ščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete.
 Logar, Janez (1933): Megiser Hieronim. Slovenski biografski leksikon. Knjiga
2, 84–87. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka.
Logar, Tine (1973/74): Starogorski slovenski rokopis iz konca 15. stoletja. Jezik
in slovstvo XIX (6–7): 192–203.
Luther, Martin, 1545: Biblia: das i?t: Die gantze Heilige Schrifft. Wittenberg.
Dünndruckausgabe (1974). München: Deutscher Taschenbuch Verlag.
MD 1592 = Megiser, Hieronymus (1592): DICTIONARIVM QVATVOR LING-
VARVM. Graz.
Merše, Majda (2003): Glagolski kalki v zgodovini slovenskega knjižnega jezika
(prevzemanje, raba in primerjava s stanjem v slovanskih jezikih). Slavistična
revija 51, Posebna številka, Zbornik referatov za trinajsti mednarodni
slavistični kongres: 81–103.
MAJDA MER[E
136
RAZPRAVE, [TUDIJE
Merše, Majda (2005): Portret slovenskogo literaturnogo jazyka vtoroj poloviny
XVI veka v slovarjah Megisera. V Istorija i kuĺ tura slavjan v zerkale jazyka :
slavjanskaja leksikografija : tezisy dokladov i vystuplenij : meždunarodnaja
konferencija, III čtenija pamjati akademika O. N. Trubačeva iz cikla »Slav-
jane: jazyk, istorija«, 21–25 oktjabrja 2005 g., Moskva, 80–82. Moskva: Insti-
tut russkogo jazyka RAN.
Merše, Majda (2006): Slovensko besedje v Megiserjevih slovarjih (1592, 1603) in
knjižnojezikovna raba v 16. stoletju. V Mihaela Koletnik (ur.), Vera Smole
(ur.), Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Zora 41. Maribor:
485–493.
Merše, Majda, Jakopin, Franc, Novak, France (1992): Fonološki sistem knjižnega
jezika slovenskih protestantov. Slavistična revija 40 (4): 321–340.
MTh 1603 = Megiser, Hieronymus (1603): TheFaurus Polyglottus vel, Dictiona-
rium Multilingue. Frankfurt.
Novak, France (2006): Predponi v- in u- v jeziku slovenskih protestantskih piscev
16. stoletja. V Stati inu obstati 3–4.
Orel-Pogačnik, Irena (1991): Sopomenskost samostalnikov v starejših sloven-
skih slovarjih. Slavistična revija 39 (2): 145–163.
Orožen, Martina (1989): Govorno in knjižno besedišče v Megiserjevem slovarju
1744. Riglerjev zbornik. Slavistična revija 37: 121–133.
Orožen, Martina (1986/87): Primož Trubar in razvoj slovenskega knjižnega be-
sedišča v jeziku protestantskih piscev. Jezik in slovstvo XXXII (2–3): 36–47.
Ramovš, Fran (1924): Historična gramatika slovenskega jezika, II. Konzonan-
tizem. Ljubljana: Učiteljska tiskarna.
Rigler, Jakob (1968): Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana: Slovenska
akademija znanosti in umetnosti.
SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika I (A–H, 1970), II (I–Na, 1975), III
(Ne–Pren), IV (Preo–6), V (T–Ž, 1991). Ljubljana: Slovenska akademija
znanosti in umetnosti.
Stabej, Jože (1977): Hieronymus Megiser, Slovensko-latinsko-nemški slovar.
Hieronymus Megiser, Thesaurus polyglottus. Iz njega je slovensko besedje z
latinskimi in nemškimi pomeni za Slovensko-latinsko-nemški slovar izpisal
in uredil Jože Stabéj. Ljubljana. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in
umetnosti. Razred za filološke in literarne vede.
Striedter-Temps, Hildegard (1963): Deutsche Lehnwörter im Slovenischen.
Wiesbaden: Im Kommission bei Otto Harrassowitz.
Škrabec, Stanislav (1880): Opazke, jezikoslovne in druge. Cvetje z vertov sv.
Frančiška I (9) V Jože Toporišič (ur.), Jezikoslovna dela 1 (1994). Ponatis
137
platnic časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška 1880–1890, 38–40. Nova
Gorica: Frančiškanski samostan Kostanjevica.
Škrabec, Stanislav (1906): O učenju naše knjižne slovenščine v začetnih in višjih
učiliščih (Dalje). Cvetje z vertov sv. Frančiška XXII (6). V Jože Toporišič
(ur.), Jezikoslovna dela 3 (1995). Ponatis platnic časopisa Cvetje z vertov
sv. Frančiška 1902–1915, 124–126. Nova Gorica: Frančiškanski samostan
Kostanjevica.
Toporišič, Jože (1982): Nova slovenska skladnja. Ljubljana: Državna založba
Slovenije.
TPo 1595 = Trubar, Primož (1595): HISHNA POSTILLA D. MARTINA LVTHERIA.
Tübingen.
Vidovič-Muha, Ada (1997): Tipologija slovenskih ustreznic nemškim zloženkam
v Gutsmanovem slovarju. Jezikoslovne in literanovedne raziskave. Zbornik
referatov 6. srečanja slavistov Celovec, Ljubljana, 1989, 39–54. Ljubljana:
Filozofska fakulteta.
Vrtovčeva, Vida (1940): O Megiserjevem slovarju. Slovenski jezik III, 68–77.
Ljubljana.
MAJDA MER[E