Boj proti fMišma; j. boj vsakega poštenega rodoljuba; vsakega delavca in de-lavke — pac vsakega brez
izjeme na politično, narodno ali pa versko pripadnost !
CENA NAROČNINI:
Za Kanado in USA.
Za eno leto--------------------- $3.00
Za pol leta-----------------------1-75
EDINOST
. r. /ur« -S ««MftU» ..-;
206 Adelaide St W. Toronto 1, Ont.
"Authorized as second class mail,
i
Post Office Department, Ottawa"
	V . . .		NEODVISNO GLASILO KANADSKIH SLOVENCEV		V . . .	• •
Letš 4. Št. 157.		Cena 5 c.	TORO.NTO, ONTARIO WEDNESDAY, APRIL 10TH, 1946	Price Sc.		, Vol. 4. No. 157.
MIROVNA KONFERENCA ZEDINJENIH NARODOV
London — Kljub nezadostnih priprav in spletkarij zlasti zapdd-nih držav, se bo baje vršila mirovna konferenca Zedinjenih Narodov še ta mesec in sicer v Pari-zu, kakor javljajo dnevne vesti { na podlagi izjav posameznih dr- ' žavnikov.
Te izjave so podane sedaj, ko se ni posrečilo z iransko "afero" doseči to, kar so nameravali doseči posamezni britski in ameriški krogi. To je razvidno tembolj iz tega, ker se jim je tako silno mudilo postaviti na seji Varnostnega Sveta, ki sedaj zboruje v New Yorku, vprašanje Irana (Perzije) na prvo mesto, katero naj posluži za obsodbo zoper Sovjetsko Unijo, češ da je prekršila pogodbo, ko ni umaknila svojih čet ob določenem terminu. Toda očitno se je pokazalo sedaj ne samo to, da ni bilo prav nobene podlage za dvigniti toliko propagandnega prahu v javnosti, ker se v resnici ni šlo na umik čet, ampak varnostne pogodbe med Iranom in Sovjetsko Unijo. Krik o "intervenciji" sovjetskih čet v Iranu, je bil skrbno pripravljen z strani iranske in zunanje reakcije, katera si je prizadevala sprečiti medsebojno pogodbo med obema državama ter na ta način obdržati gotov položaj za intrige in sovraštvo.
Sovjetska Unija kot znano je vztrajala na stališču, da je treba pred mirovno konferenco sklicati sejo Sveta zunanjih ministrov, da se izgladijo razna "sporna" vprašanja, ki so nastala kot rezultat dela in propagande sil proti miru in varnosti.
Anglija in Amerika si veliko prizadevata, da bi prepričali Sovjetsko Unijo, da je Italija nezmožna plačati vojno odškodnino. Ta zelo zvita prizadevanja naletijo na skalnato steno, ki se seveda ne zmaje ob vsaki sapi.
To je vsekakor temveč važno z
ozirom glede razmejitve meja med Jugoslavijo in Italijo. Zahteve Jugoslavije krepko podpira Sovjetska Unija, kakor jih je vedno podpirala v pogledu povrnitve njenega odvzetega ozemlja. Kakor Anglija tako tudi Amerika v tem oziru izražata naklonjenost Italiji, ne gre jima v tek, da bi bile italijanskemu impirializ-mu povsem pristrižene peruti ob Jadranu zlasti na vratih Jugoslavije, Balkanu in Srednji Evropi.
Ko predstavniki zapadnih držav govorijo, kako je Italija "revna" in da nima z čem plačati vojne odškodnine, sami italijanski reak-cionarji pobijajo to trditev z tem, ko pravijo, da bodo rajši potopili del svojega brodovja, kakor pa da bi prišel v posest Sovjetski Uniji, kot določa zavezniška pogodba.
Če torej so tako korajžni da so pripravni potopiti ta del brodovja, kar je povsem razumljivo zakaj, bodo tudi pripravni plačati vojno odškodnino.
Samo odločen in pravičen sklep je zato potreben!
Tekst Sovjetsko-Iranskega sporazuma
Delegacija Rdečega Križa Jugoslavije
Jugoslavija v Izvršnem odboru UNRRE
Kot znano se je v teku marca meseca vršilo zasedanje UNRRE v Atlantic Citl-ju, pri kateri so zastopane države Zedinjenih Narodov. Jugoslavijo je na tem zasedanju zastopal Nikola Petrovič, minister za zunanjo trgovino, kjer je jugoslovanska delegacija doprinesla znaten doprinos v vseh zadevah.
V tej ustanovi ni niti enega važnejšega odbora, kjer bi ne bila zastopana Jugoslavija, se glasi poročilo. Njen ugled na polju dela za oskrbo z vojno prizadetih narodov in zlasti narodov Jugoslavije, je znatno se dvignil na stopnjo priznanja in vrednosti.
Na podlagi vsega tega je tudi izvoljena v Izvršni odbor UNRRE, kjer bo zastopala interese malih in velikih narodov.
OBJAVAPOŠlANišTVA
o ozirom na povpraševanja naših izseljencev o roku za prijavo vojne škode (31. marca) o kateri mnogi nimajo dovoljnih podatkov, Poslanstvo FLRJ v Ottawi prosi, da objavite v Vašem cenjenem listu sledeče:
Pravilnik za prijavo in ocenjevanje vojne škode, čl. 20, omenja, da osebe, ki imajo oskrbnike ali zastopnike izvršujejo prijavo škode preko svojih oskrbnikov ali zastopnikov, dočim čl. 24 predpisuje, da bo, v slučaju če poškodova-lec ne prijavi vojno škodo, to storil krajevni Narodni odbor. Torej, škoda, ki je povzročena nad lastnino naših državljanov v inozemstvu, v kolikor se njihova lastnina nahaja v zemlji, bo prijavljena kljub temu, če bi škoda bila osebi znana ali ne.
Kar se tiče škode, ki je eventualno povzročena v bivših so-vražniških zemljah, se ista tudi lahko ustanovi na licu mesta, preko naših (diplomatskih predstavnikov v omenjenih državah. V takih slučajih se mora točno zabeležiti kje se tozadevna lastnina nahaja in vrsto iste, nakar bo naše predstavništvo ugotovilo če je v resnici poškodovana, in, če je potrebno, oceniti škodo. Veljavnost prednjega se nanaša na Nemčijo in Italijo.
Poljska prekinila odnošaje s Frankovo Španijo
New York, 8 aprila. — Oskar Lange, poljski delegat pri Svetu Varnosti Organizacije Zedinjenih Narodov je postavil na dnevni red vprašanje odnošajev zavezniških držav z fašističnim režimom generala Franka v Španiji. Vsled dejstva da fašistični režim generala Franka v Španiji predstavlja nevarnost za mir, poljska vlada je prekinila odnošaje z tem režimom in priznala zamejno špansko republikansko vlado.
Stališče, ki ga je zavzela poljska vlada, je na splošno odobra-vano med demokratičnimi in svobodoljubnimi krogi, da si se Amerika in Vel. Britanija obotavljata zavzeti tako odločno stališče. Kakor Vel. Britanija tako tudi Amerika se seveda opirate na znano izjavo po predlogu francoske vlade, katera je zaprla svoje meje in podvzela bojkot fašistšične-ga režima generala Franka.
Med tem, ko je Poljska prekinila odnošaje z fašističnim režimom v Španiji, Vel. Britanija je prekinila odnošaje z Albanijo. Vjerjetno je, da demokratična vlada majhne Albanije ni všeč gotovim krogom v. Vel. Britaniji, toda
Teheran, 5 aprila. — Zveza' Sovjetskih Socijalističnih Republik in Iran (Perzija) sta podpisali sporazum, ki določa skupno kontrolo» bogatih oljnatih vrelcev, kakor tudi umik sovjetskih čet iz Irana za dobo do 5 maja t. 1.
Tekst sovjetsko-iranskega sporazuma je tembolj važnega pomena, ker je notranja in zunanja reakcija dvignila toliko hrupa v zunanjem svetu zoper Sovjetsko Unijo, češ, da je ta prekršila zavezniško pogodbo, ki je določala, da se po skončani vojni umaknejo čete zunanjih držav iz Irana, katere so za časa vojne zaradi varnosti okupirale važne položaje v tej državi. Ta propagandni hrup se je širil torej za časa ko so potekali pregovori med obem vladama, kateri pa so zaključeni z uspehom. Sklepi sporazuma se glasijo:
1.	— Sovjetske čete se umaknejo iz dela teritorija Irana v teku enega in pol meseca od datuma 24 marca.
2.	— Obe podpisnici sta dose-
Izjava odlikovanih
Podpisani se zahvaljujemo An-tifašističnemu Svetu narodnega osvobojenja (Narodni Skupščini) Jugoslavije za odlikovanja, ki smo jih prejeli. Izjavlamo, da nam je čast nositi ta odlikovanja.
Deleč te nagrade z ostalimi našimi tovariši in tovarišicami ter izseljenici v Kanadi, ki so dajali svojo moralno in materijalno pomoč narodom Federativne Ljudske Republike Jugoslavije, in kateri so se borili proti skupnemu sovražniku Jugoslavije, Kanade in ostalih svobodoljubnih narodov v svetu, mi obljubljamo ob tej priliki, da jih bodemo v našem nadalj-
nem delu častno opravičili.............
Vojin Grbič, Edvard Jardas, Stjepan Miošič, Maksim Bijelič, Jovan Djajič, George Matešič, Spiro Vasileff, Andrej Palmeroff.
sti se zelo previdno ponašajo napram fašističnemu režimu v Španiji.
gli sporazum glede vstanovitve skupnega Iransko-sovjetske podjetja za kontrolo olja. Ta sporazum se podnese na odobritev 15-zaseda-nju iranskega parlamenta v teku sedem mesecev od dneva 24 marca.
3. — V kolikor se tiče Azerbid-žana, ker je to notranje vprašanje Irana, se to vprašanje reši mirnim potom med vlado in narodom omenjene dežele glede izvajanja in soglasja obstoječih zakonov ter v duhu dobrohotne naklonjenosti napram narodu Azer-bidžana.
Sporazum sta podpisala predstavnika iranske vlade Ahmed Gha-van in sovjetski ambasador Sad-čikov, v Teheranu.
Kot znano predstavnik Sov je t-
Zanimivo sporočilo Jugo slovanski javnosti
Kirkland Lake, Ont. — Dne 15 m 16 aprila bo delegacija Jugosloven-skega rdečega križa obiskala našo naselbino. Knam na sever prideta Slovenec Dr. Neubauer, in R. Retkovič. Dočim je Nada Krauga-rjeva z isto nalogo vzela turnejo v zapadno Kanado.
Znano nam je, da ta delegacija ima nalogo zainteresirati v prvem redu našo — kakor tudi kanadsko javnost za čim večjo humanitarno pomoč našem narodu v domovini. Zato so pod pokroviteljstvom mestnega Veča K. J. S. vsa jugoslovanska društva sklenila za v torek večer ob 7.30 v prostorih Polske Hale, 8 Wood St. prirediti primeren banket na katerega se vabi vse čuteče rodoljube jugoslovanskih osirotelih otrok, v katerih svrho se bo ob tej priliki priredila tudi zato primerna zbirka. Delo in preteklost Dr. Ne-ubauerja in ostalih predstavnikov Jug. Rdečega Križa, nam je koliko toliko že znano. Zato, udeležimo se rečenega sestanka že radi tega. A obenem bomo ta čas prvič imeli med nami človeka in bližnjega rojaka, kateri tako nesebično vrši že dolgo dobo let delo usmiljenega samaritana med našim narodom v domovini.
Tajnik mestnega Veča.
ske Unije Gromykov, je na seji Varnostnega Sveta v New Yorku predložil, da se vprašanje Irana odloži do 10 aprila. Njegov predlog je podpirala delegacija Po,lj-ske, kateri pa ni bil sprejet. In ne samo to, britska in ameriška delegacija je uporno vztrajala na stališču, da se vprašanje Irana postavi na dnevni red ne glede na to, da so se vršili med sovjetsko in iransko vlado pregovori in celo ne glede na to, da je iranski predsednik vlade odločno zavrnil zamisel ,da bi iranski ambasador v Združenih državah bil pooblaščen zavzeti tako stališče na seji Varnostnega Sveta kakor ga je zavzel proti Sovjetski Uniji.
Sporazum med Iranom in Sovjetsko Unijo je še eden izmed številnih dokazov, kako napačno se je vodila drzna anti-sovjetska propaganda sicer po želji skrajne reakcije in temnih sil, katere delujejo proti mednarodnega sporazuma in kooperacije. Toda ravno tako je dokaz, da je bil predlog Gromyko-va na svojem mestu.
Pozdrav maršalu Titu z proslave 27 marca iz Norande
Ministerskemu predsedniku vlade F. N. R. Jugoslavije, Maršalu Jugoslavije, Titu, Belgrad:
Z našega zborovanja na katerem smo proslavili 27. marec, petletnico začetka borbe narodov Jugoslavije proti fašističnemu okupatorju, Vam pošilajmo, tov. Tito, naše najtoplejše pozdrave, Vam kakor največjemu sinu našega junaškega naroda, a preko Vas, Vaši vladi in vsem junaškim narodom, Federativne Narodne Republike Jugoslavije.
S tem se hočemo izjasniti, da smo z srcem in dušo za Vas in vse Vaše pravične zahteve katere se nanašajo na Trst in Istro.
Za lokalni Svet Kanadskih Južnih Slovanov:
Josip Cesič, predsednik Andrija J. Dražič, tajnik Noranda, 31. marca 1946
Z leve na desno: Stanko Ratkovič, Nada Kraiger in Dr. R. Neubauer.
Delegacija Rudečega Križa Jugoslavije katere člani so Dr. Robert Neubauer, Nada Kraigher in Slavko Ratkovič pride v Kanado 12. aprila.
Delegacija namerava obiskati sledeča mesta:
Sudbury, v nedeljo 14. aprila. Kirkland Lake, in okolica, 15. in
16.	aprila. Noranda in Val d'Or,
17.	in 18. aprila: Timmins, Schumacher in South Porcupine 19. in 20 aprila: Toronto nedeljo 21. aprila; Hamilton v torek 23. aprila: Weiland, 24. aprila: Windsor, 25. aprila; Montreal 28. aprila.
Gledalo se bo tudi na to, da bo eden član obiskal tudi, Sault Ste Marie in Port Arthur.
SESTAV NOVE VLADE F. L. R. SLOVENIJE
Ljubljana — Po konzultacijah s posameznimi vodilnimi osebami javnega življenja in s celotnim Izvršnim odborom je tov. Boris Kidrič izročil Prezidiju SNOS-a naslednji predlog za sestavo nove vlade:
Predsednik: BORIS KIDRIČ, podpredsednik: MARIJAN BRECELJ,
predsednik Kontrolne komisije: VIDA TOMŠIČ,
minister za notranje zadeve: generalmajor IVAN MAČEK,
minister za pravosodje: Dr. JOŽE POKORN,
Trst-izhodišče italijanskega imperijaiizma
VPRAŠANJE TRSTA — VPRA ŠANJE ZAGOTOVITE MIRU
"Slovenski Poročevalec" prinaša z dne 8 marca zelo značilen članek v zvezi z vprašanjem Trsta. Članek citira najmočnejši argument iz govora tov. Edvarda Kardelja, ki ga je imel v Londonu na seji Sveta zunanjih ministrov svetovnih velesil. Tov Kardelj je navedel zelo močne razloge, ki dokazujejo pravico za priključitev Trsta k Jugoslaviji. Poleg narodnostnega in gospodarskega razloga za priključitev Trsta k Jugoslaviji, je še en važen razlog, ki ga svetovna javnost ne sme prezreti. In ta razlog je, je dejal Kardelj:
"Vprašanje Trsta je obenem tudi vprašanje zagotovitve miru za Jugoslavijo in Srednjo Evropo. Trst je bil za italijanske osvajalce vrata na Balkan in Srednjo Evropo. Trst je bil odskočna deska za italijanske fašiste v srednjeevropskih in balkanskih deželah. Nobeden narod Srednje Evrope in Balkana ne more pristati, da bi se italijanskim impirialis-tom ponovno dala možnost izkoristiti Trst za akcijo proti miru v tem delu Evrope".
JADRANSKI IREDENTIZEM
Stremljenje Italije, da bi si prilastila Trst in Istro, se je pojavilo šele po ustanovitvi Kraljevine Italije v letu 1861. pod imenom "jadranskega iredentizma". Toda tvorec zedinjene Italije grof Cavour je leta 1860. pisal, da se izogiba vsake izjave, iz katere bi mogli sklepati, da novo italijansko kraljevstvo ne stremi le po
priključitvi Benečije, ampak tudi po priključitvi Trsta, Istre, in Dalmacije. Gavour ve, da so mestna središča nekaterih obalnih mest sicer italijanska, toda da v okolici živi strnjeno slovansko prebivalstvo. Iz te in drugih njegovih podobnih izjav moremo sklepati, da je Cavour vedel za narodnostno in ekonomsko stran problema vzhodne obale Jadrana, katero smatra za celoto, da je nasprotnik vsakega poskusa, da bi se v bližnji bodočnosti to ozemlje priključilo Italiji.
Podobnega mišljenja kakor grof Cavour so bili v tem času tudi drugi italijanski državniki, kakor n. pr. ministerski predsednik Lamarmora, ki zagovarja stališče, da je prava meja Italije Soča in to samo v Furlanski nižini, torej ne v svojem severnem delu. Italijanski iredentizem je še vedno bolj ali manj stvar posameznih piscev, zlasti v dobi kolonijal-ne politike italijanske kraljevine po letu 1881. Nasprotnik iredentizma je takratni minister zunanjih zadev Mancini, ki je že leta 1883 dejal, da so "italijanske zahteve po Trstu v protislovlju z narodnostnim načelom in da neizogibno vodijo v vojno". Dvanajst let pozneje je tudi znani goriški lingvist Graziadio Ascoli, ki vsekakor dobro pozna vprašanje Julijske krajine, trdil, da morajo Italijani "enkrat in za vselej zavreči že samo misel o priključitvi Trsta Italiji".
Toda, ko je poraz pri Adui v Abesiniji za dolgo dobo zavrl ko-lonijalne težnje italijanskega na-
roda, je iredentizem postal zopet aktuelen. Italijanske kolonijalne težnje se sedaj usmerijo na Balkan in iredentistično gibanje v Italiji dobiva odkrito in zavestno impirialistični značaj. Dokazi o etični strukturi Julijske krajine nimajo za italijanske impirialiste nobenega pomena. Isto velja za ekonomske argumente. Zahteve Italije nimajo več nobenih meja. Ideolog te nove italijanske miselnosti, ki se je razbohotila pred prvo svetovno vojno, ideolog ši-vinističnega nacionalizma Rugge-ro Fauro, piše tedaj povsem odkrito, "da bo Trst vrata skozi katera bo šla Italija k novim osvajanjem (seveda Balkan in Srednjo Evropo).
POHOD ITALIJANSKIH IMPIRIALISTO V
Uradna Italija je krenila po poti, ki jo je začrtal Fauro, in stopila v prvo svetovno vojno na stran antantnih sil prav zaradi tega, da bi si pridobila baze za nova osvajanja. To se ji je po prvi svetovni vojni tudi posrečilo, ker so s priključitvijo Julijske krajine zlasti pa Trsta dobili v posest odskočno desko za svoje impirialistične pohode proti vzhodu. Prav na tem ozemlju je Italija ves čas po svetovni vojni vzdrževala fašistične sile sosednih dežel, tu je tudi organizirala ustaš-tvo in ga pripravljala, da bi čim bolje služilo njenim ciljem.
Prav priključitev Trsta in Julijske krajine k Italiji, je pripomogla italijanskemu fašizmu, da je leta 1941 z lahkoto vpadel v Slovenijo, Hrvatsko Primorje, Dalmacijo in črnogoro. Te pokra-
jine je fašistična Italija zasužnjila in na tem ozemlju zagrešila zločine, ki jih ne pomni zgodovina. Italijanski "življenski prostor" se je širil preko Istre, Slovenije, Hrvatskega Primorja, Dalmacije in Črne gore ter načrtno uničeval na svojem pohodu naše ljudi, zatiral naš jezik, naše običaje in našo kulturo.
Toda kljub temu, da so bili vojaško in politično docela poraženi, pa se italijanski uradni krogi in osvajalci niti danes še niso odrekli svojim impirialističnim stremljenjem. Pod plaščem impirialistične politike zavestno širijo iredentistično zamisel med ljudstvom, če tudi se ljudstvo zlasti v prizadetih pokrajinah odreka še nadalje služiti njihovim ciljem.
TRST V JUGOSLAVIJI — V SLUŽBI MIRU IN VARNOSTI
Toda potrebno je, da Trst služi koristim miru in varnosti, da druži, ne pa da razdvaja sosedne narode.
Priključitev Trsta in Julijske krajine k Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ni z ozirom na to edino jemstvo za svobodni narodni in kulturni razvoj slovanskega kakor italijanskega prebivalstva, temveč je nujno potrebna za ohranitev svetovnega miru. Oni, ki skušajo razvnemati narodnostni šovinizem in ki žele, da bi prišel Trst v sestav talije, so prav tisti, ki so pripravljali in še danes pripravljajo razširitev "italijanskega impirija" na račun naših narodov in ostalih svojih sosedov. To torej pomeni, da se ves sedanji boj za Trst vodi dejansko med onimi, ki žele ustvariti mir,
in onimi, ki jim ta mir ne gre v račun.
Trst kot avtonomno in mednarodno mesto ne pomeni v bistvu ničesar drugega, kakor varianto, le enega izmed načinov, da se uresničijo ta impirialistična stremljenja. To je krinka, pod katero se jasno vidi isti cilj: vrata naj bodo odprta za italijanske zahteve, dokler ne bi bila Italija politično in vojaško dovolj močna, da jih nasilno uresniči. Mar je potrebno večjega potrdila kakor n. pr. Danzing?
Če torej današnji uradni krogi Italije govore o italijanski pravici do Trsta ali o ogroženi zapadni civilizaciji in če skušajo prikazati internacionalizacijo Trsta kot edino rešitev, tedaj nadaljujejo tradicijo "Jadranskega iredentizma" in imajo samo en cilj, porušiti mir, čim prej bo mogoče, in preko Trsta začeti z novimi osvajanji in novim zasužnjevanjem sosednih dežel.
Demokratične sile sveta naj iz teh dejstev potegnejo pravilen zaključek, ki bo služil zavarovanju-miru v tem delu Evrope in ki more biti samo eden: Trst ne sme biti več "porta orientale" za italijanske osvajalce".
Podpredsednik zvezne vlade Edvard Kardelj je dejal na konferenci vnanjih ministrov v Londonu, naslednje:
"Mislim, da bi bil krivičen in majav tak mir, ki ne bi preprečil včerajšnemu napadalcu, da ponovno tlači in ograža druge narode. Rešitev takih problemov bo merilo za pravilno uporabo načel, na katerih mora temeljiti bodoči
minister za prosveto: Dr. FER-DO KOZAK,
minister za finance: ZORAN POLIČ,
minister za industrijo in rudarstvo: FRANCE LESKOŠEK, minister za trgovino in preskrbo: TONE FAJFAR,
BORIS KIDRIČ
minister za kmetijstvo in gozdarstvo: JANEZ HRIBAR, minister za delo: TOMO BEJC, minister za gradnje: Dr. MIHA KAMBIČ,
minister za narodno zdravje: Dr. MARIJAN AHČIN,
minister za socialno skrbstvo: Dr. ANTON KRŽIŠNIK
Prezidij SNOS-a je predlog mandatorja tov. Borisa Kidriča v celoti odobril in po tem predlogu imenoval novo vlado. Novo vlado je zaprisegel predsednik Prezidi-ja SNOS-a tov. Josip Vidmar. Ljubljana 6 marca 1946. Prezidij Slovenskega narodno osvobodilne sveta:
Predsednik: Josip Vidmar l.r. Tajnik: Franjo Lubej 1. r.
UNIČENE ŠOLE SLOVENIJE
Napram podatkom oblastnega NOO-a za Slovenijo, je okupator provzročil ogromno škodo tamoš-njim osnovnim šolam. Nekatere je popolnoma uničil a nekatere je jako poškodoval. Popolnoma je uničenih 91 šol, a škoda znaša blizu 37 miljonov Din. 105 šol je uničenih 50% in škoda znaša 21 miljonov dinarjev. Manj kot 50p/r je uničenih 258 šol, pri katerih znaša škoda blizu 29 miljonov dinarjev. V 131 šolah inventar je popolnoma uničen, a v drugih je le delno uničen in celokupna škoda znaša 13 miljonov dinarjev.
R. V.
19
EDINOST"
Published weekly at 206 Adelaide St. W., Toronto, Ontario, i	by Edinost Publishing proprietor
in Slovenian Language
Registered in the Registry Office for the City of Toronto on the 25th day of June, 1942, as No. 47939 C. P.
EDINOST
Izhaja vsako sredo v slovenskem jeziku. Naslov lista: 206 Adelaide St. W. Toronto, Ontario.
Dopisi brez podpisa se ne vpoštevajo. Rokopis nenaro-čenih člankov in dopisov se ne vrača.
'A, jaz naj tako sam ostanem?'
Slovensno praznovanje 27 narca
Povsod, po vseh večjih in manjših naselbinah juž-noslovanski izseljenci so slovesno praznovali veliki in znameniti dan — 27 marec.
Ta znameniti dan jih je še bolj tesno in odločno združil z svojimi krvnimi brati in sestrami v stari domovini, ki so na ta dan strmoglavili izdajalsko Cvetkovič-Maček vlado, ter zgrabili za orožje in se postavili na stran svoje narodne časti in pravice.
Še enkrat so se slišale številne obtožbe zoper črno in zloglasno preteklost predaprilske Jugoslavije, katera je ječala pod jarmom bivših protiljudskih režimov. Te obtožbe so naštevali sinovi in hčeri v daljni tujini, kamor so bili prisiljeni priti za koščkom kruha vsled krivičnih socijalnih in gospodarskih razmer. Naštevali so jih ne zato, da se jim hoče naštevati take obtožbe. Oni so jih naštevali sedaj toliko bolj glasno in odločno, ker po zaslugi takih protiljudskih režimov ne samo da so bili tisoči in tisoči prisiljeni podati se v tuji svet, temveč je nemški in italijanski fašizem našel pri teh režimih veliko podporo.
Nemški in italijanski fašizem sta našla v bivših protiljudskih režimih zveste služabnike kot Mihajlovič, Pa-velič, Nedič, Rupnik in škof Rožman — plavo in belo gardo — četnike,, vstaše in švabobrance. Našla sta pomoč, ki sta jo potrebovala za izvajanje zločinstev nad narodi Jugoslavije. Našla sta smrtne sovražnike narodnega edinstva, narode enkopravnosti in svobode. Našla sta zveste hlapce, kateri so se opijali z fašistično ideologijo in z njo skušali podjarmiti cel svobodoljubni in demokratični svet. Torej tudi našo novo domovino Kanado.
Zato so govorniki naštevali kričeče obtožbe zoper one sile — črne temne sile — katere tudi sedaj delajo proti miru in varnosti. Naštevali so jih zato, ker tako zahtevajo le pravični interesi Zedinjenih Narodov, da se zavarujejo tekovine krvave in strašne vojne. Da se poravna krivica, ki je bila storjena po prvi svetovni vojni, da se ohrani trajen in pravičen mir.
Prav zato so južnoslovanski izseljenci smatrali za potrebno, da na ta znameniti dan,, ki loči dobo od zloglasne in črne preteklosti narodov Jugoslavije in jih vodi po jasni začrtani poti nezlomljivega bratstva in narodne enakopravnosti v novo in srečno življenje, dvigniti svoj glas v prid povrnitve Trsta, Istre in Julijske krajine svoji narodni matici Federativni Ljudski Republiki Jugoslaviji. Ker samo na ta način so zagotovljeni interesi ne samo narodov Jugoslavije, Balkana in Srednje Evrope, ampak interesi vseh svobodoljubnih in demokratičnih narodov v svetu, to je tudi Kanade.
Dobro došli v našo sredino
Na drugem mestu smo priobčili sporočilo, ki pravi, da pride v našo sredino delegacija Rdečega Križa Jugoslavije, kateri načeljuje Dr. Robert Neubauer. Z njim vred prideta njegova tajnica Nada Kraiger in Stanko Ratkovič.
Delegacija Rdečega Križa Jugoslavije obišče ob tej priliki vse naše večje naselbine. Obišče veliko naselbino Kirkland Lake, Timmins, Schumacher, Sudbury, Port Arthur, Sault Ste Marie, Montreal, Toronto, Hamilton in tako dalje naselbine, kjer žive in delajo naši izseljenci.
Svrha delegacije je, da tukaj v tej deželi v kolikor bolj mogoče predstavi javnosti neizmerno nujnost glede pomoči podhranjenim otrokom, številnim invalidom in drugače bolnikom, kateri potrebujejo poleg obleke in hrane obenem tudi zdravila.
Nobenega dvoma ni, da bo delegacija predstavila tukajšni javnosti marsikaj kar do danes še ni slišala ali se pa do cela zavedala težkoč dela Rdečega Križa in vseh drugih ustanov v Jugoslaviji, da se omili in ublaži težke in krvaveče rane sto in sto tisočev podhranjenih otrok, katerih stariši so položili svoja življenja na oltar svobode narodov Jugoslavije ter vseh drugih svobodo-Jjudnih in demokratičnih narodov v svetu.
Nihče drugi ne bi mogel izpovedati bolj podrobno o skrbi za sto in sto ranjencev, vojnih invalidov,, ter vojnih sirot, kakor Dr. Naubauer, kateri je kot zdravnik pričal pomanjkanju kakor v hrani in obleki tako tudi pri zdravilih za časa vojne v Jugoslaviji. On, kateri je bil zdravniški ravnatelj bolnišnice na Golniku, za katero se tudi sedaj zbira fond v Združenih državah, bo ob priliki svojega obiska mogel prikazati vse te težkoče. Enako bosta mogla c-psati njegova tajnica Nada Kraiger in Stanko Ratkovič.
Prepričani smo, da bodejo naši izseljenci po vseh naselbinah priredili vse potrebno v zvezi s javnim predavanjem in upoznavanjem široke javnosti o prilikah in življenju številnih vojnih sirot in invalidov v Jugoslavia. Da bodejo o prihodu delegacije Rdečega Križa obvestili vse humanitarne in demokratične ustanove, da se tako seznanijo z vsemi problemi in težkočami Rdečega Križa Jugoslavije.
In nadalje smo prepričani, da se bodejo naši častni gostje in predstavniki nove svobodne Jugoslavije, čutili med nami, kakor med svojimi.
V tem duhu prisrčno pozdravljamo delegacijo Rdečega Križa Jugoslavije in kličemo:
Dobro došli v našo sredino!
Mesečina se je razlila po pla- j pahom in ključem zapirali v hiše,
akoravno so vedeli, da niti zapah niti ključ ne more pomagati, človeška moč je močnejša. Vrata so se odprla samo za prst. . .
"Kdo si? Kaj iščeš".
Namesto odgovora, Jože porine vrata in Matija ter vstopi. Za njim vstopi tudi Peter. Sedaj Matija ni nič več vprašal. Vedel je da mu to ne more pomagati. Povlekel se je pred nočnimi gosti v sobo. Tresoč, se je privlekel do postelje in sedel na zadnji konec postelje, ker na prednjem koncu je sedela že njegova žena Lojza, katera je z drhtečimi rokami uravnavala svojo nočno obleko, da bi prikrila svojo nagoto. Pet letno dete katero je spalo na klopi, se je prebudilo in se je privleklo k materi in tako je sedaj cela družina sedela na postelji v nemem pričakovanju; mati na prednjem koncu, oče na zadnjem in dete *med njima. Vsi sključeni vsi v mučnem čakanju. Mesečina je sijala skozi okno, ali vendar je bilo pretemno da bi človek mogel opaziti grozo na njihovih licih. Videle so se samo blede poteze na teh obrazih, z neko čudno mirnostjo, na pogled voljno, ravnodušno. Glavica deteta katero je sedelo med očetom in mamico, je bila obrnjena proti gostoma, rok-ce so mu ležale na kolenih prekri-ženih nožic, na dolgi sivi srajčki. Razmršeni laski so pri mesečini navidezno dajali vtis, da mu je glava preširoka, a iz obrazka je sijalo dvoje širokih oči, zagonetne, nekoliko oplašene, malo ljubeznivo vprašujoče, kajti, v tej otroški glavici se je grmadilo nekaj nejasnega, poskušala je, da razreši veliki svet kateri še od daleč ni bil tako enostaven niti prost.
"No, Matija in Lojza, ali me poznata?" je vprašal Jože. "Nista me menda še pozabila? Vidiš, Matija, mislili ste, da boste ru-deči vladali. Bil si z njimi. Z njimi si mojega brata ubil. In Luž-nika si naznanil. Ni treba ugovarjati, naznanil si. Ni treba zavijati, Lužnik ni imel nobenega posla z tvojo hčerko. On jo ni ubil. Sama je zakrivila svojo smrt. Zakaj po je šla k rudečim vragom ?! Nikdo jo ni silil, a naši so jo ujeli in sam veš, da izdajalci ne smejo živeti. Tako je, Matija, nam je pa to dovoljeno, mi branimo slovenski narod. Z slovenskim narodom ne bodo gospodarili rudeči, nekrščanski bolševiki. Mi bomo iztrebili vse rudeče, oni so otroci vraga. "Naša dolžnost je, da jih iztrebimo ? To nam nalaga sam Bog in zaradi Boga smo vaju Matija in Lojza obsodili na smrt. Vidva morata umreti, ker sta božja nepri-jatelja in zato tudi neprijatelja slovenskega naroda. Sodba je izrečena in midva sva prišla, da jo izvršiva."
Tedaj je Lojza obupno kriknila in si z rokami zakrila obraz. Matija je poskušal vstati, ali se je še bolj sesedel. Edino dete je ostalo nepremično njegov obrazek z razmršenimi laski, je bil še vedno uprt v te strašne nočne pri-hajače.
Krik Lojze, zmedenost Matija, — ves ta prizor je trajal samo trenutek, ker nenadoma sta odjek-
ninah. Na samoti je snival' kmečki dom. Tih, osamljen kakor so vsi domovi po planinah. V nočni jasni mesečni svetlobi, so se videli tudi drugi domovi, kakor izgubljene' ovce, so bili rastreseni po strmini. Nekje doli v nižini je ležala vas. Ne zelo velika kakor so vse vasi v ozkih dolinah, kjer se komaj preriva cesta in potok in vrtovi se že spenjajo v strmine. Noč je bila mirna, jesenska in hladna. Naenkrat nekje, daleč, zelo daleč, je počilo nekoliko posameznih strelov, nato je zapela strojnica in potem zopet vse utihnilo. To je bilo vsako noč nekaj navadnega, kakor je bilo navadno skovikanje sove, ki se je vedno oglašala iz gozda nad hišo. In nič več, razen če bi človek pri tem pomislil, kdo se je tam pograbil v dvoboj in kdo je tam poginil?
Peter in Jože, sta mirno ali urno korakala po samotni stezici, katera je peljala globlje v gozd, potem sta se spustila navzdol po nagnitem listju, odpalim iz starih jablan in po blatu. A, ko sta prišla do hiše, zadišalo je po onem kar obkrožava kmečki dom. Ta duh ni bil prijeten, nasprotno, bil je to duh kmečkega doma na katerega nameriš pri vsaki kmečki hiši in kateri te spominja na lepe stare čase, ko si še sam živel v takem domu, ali pa tam zahajal, ko te je ta duh tako prijetno opajal. In s tem duhom kmečkega doma konjskega hleva, drv, zemlje je bil pomešan še nekakšen vonj ki ga ne moreš dišati, ampak ga na poseben način čutiš, vonj tople prijetne tišine, daleč od vseh težav, vonj osamljenja, vonj jesenskih dni kadar pada dež, pa te vrže v sobo, črez okno gledaš dolino, ki je zastrta v lahko meglico, a katera v takem dežju izgleda, da je tako strašno daleč.
Majhen psiček zalaja na vso moč, zaganjajoč se v prišlece ki so prihajali. Razen njegovega izdajalskega lajanja, sam ni bil niti malo nevaren. Potnika sta se v resnici razjezila nanj, ali se nista imela časa z njim ukvarjati. Jože stopi pred hišna vrata, ki so bila pa zaklenjena. Povrzu-ka z njimi in nato prisluhne. V hiši se ni ničesar zganilo. Navajen je bil na take stvari. V za-strašenih domovih so ljudje vedno molčali, pa magari, da se je še tako tolklo po vratih. Peter se je napotil k oknu, "to vem", je rekel ohajajoč, "da nočejo odpreti. Hudič izdajalski dremlje pa se mu ne ljubi."
Prislušoval je pod oknom, ko je Jože še vedno tresel vrata. Okno je bilo precej visoko, kakor so vsa okna pri takšnih domovanjih, katera se nahajajo na strminah. Poiskal je podlogo, prislonil jo na zid in se vzpel do okna. In ker je v sobi, kljub vsemu razbijanju po vratih, še vedno vladal popolni mir, je potrkal še na okno. Prislonil ušesa, pravna šipo in zakričal:
"Matija o Matija, odpri" V sobi je še vedno vladala tišina polna srahu. Nič se ni ganilo, — ni li nekaj zašumelo? "Matija" ponovi Peter, "oglasi se povej ali misliš odpreti ali ne?" — še vedno tišina, ona čudna, neprijetna tišina, ko veš, da se v sobi nekdo silno bori sam s seboj, če bi odprl ali bi vstrajal, ker se bo morda nasilnik naveličal in odšel. Ali oni znotraj dobro znajo, da bodo morali odpreti. Vedno je bilo tako. Nadležnik kateri je vdiral po noči v domove se ni obotavlja!, ni odjenjal. Ali vseeno poskuša v upanju se nada, — mogoče sedaj vendar. . .
Ali to pot se je moralo odpreti, — brezpogojno odpreti. Namišljeno upanje se je razblinilo, ker trkanje po vratih se je spremenilo v pravo razbijanje a grožnje so bile takšne, da je človek v sobi moral vedeti ako ne odpre, oni bodo vlomili v sobo.
V sobi se je nekaj premaknilo. Videlo se je tisto počasno oblačenje, polno oklevanja, čakanja, morda bo v poslednjem trenutku vendar prestalo. Ponovni udarci so prisilili, da se je človek požu-ril k oknu in v strahu vprašal:
"Kdo je? Kaj iščeš? Ali ne moreš priti po dnevu?
"Matija odpri, ti pravim, in ne povprašuj!"
Se že čuti neko gibanje po sobi, vendar izgleda, da se je človek pomiril z usodo. Koraki se vlečejo proti vratom sobe, škripajoč se sedaj koraki čujejo v veži in zopet oklevanje, poslednje zavlačevanje s katerim nesrečnež poskuša odložiti vso grozo ki ga čaka vsaj za trenutek, ko že nikakor ne more, da se jo izogne. Vsaj da podaljša. . . Naposled zapah pri durih popusti, ključ za-škriplje. . .Da, ljudje so se z za-
nila dva strela. Lojza pade, še vedno držeč roke na očeh. Matija se je pa samo okrenil in se je zagrabil za končnico postelje, zvijal se nekoliko časa, nato se je tudi on umiril. Sobo je napolnil oni dušeči smrad smodnika, kateri sili na kašelj.
Ko je zvok puške zamrl, v sobi je postalo, čudno, strašno mirno. Jože in Peter sta za hip obstala, kakor, da se hočeta odahni-ti. Potem sta se med seboj spogledala, kakor da se sprašujeta, ali iz oči eden drugemu ni mogel najti odgovora; Kakor veliko strašno nerešljivo vprašanje, je sedelo tukaj petletno dete. Njegove nežne rokce so še vedno ležale na kolenih prekrižanih nožic, na oni dolgi sivi srajčki še vedno je njegovo skoro hladno lice, obkroženo z razmršenimi laski, upiralo pogled v nočne vdi ralce. Potem >so se njegove mala usteca počasi odprla in tiho, čudno nekoliko otožno, a ob enem strašno razločno in počasi spregovori :
"A, jaz naj tako sam ostanem. . .
Ostal je nepremičen, samo to izgovori. Po glasu se mu je poznalo, da ga dušijo solze. Ali vendar se ni zajokalo. Na mesečini se ni moglo opaziti če mu teko solze po obrazku. Morda ne bo nikoli zajokalo? Samo Jožetu in Petru se je zdelo, da je soba polna strašne otroške obtožbe: "A, jaz naj tako sam ostanem. . .
"A, jaz naj tako sam ostanem...
Ali je dete ponovilo to strašno obtožbo? Ne, ne. To samo od nekod odmeva. Bog sam ve od kod. Jože in Peter sta se še enkrat spogledala: tu pred njima še vedno sedi dete, še vedno enako nepremično. Njima izgleda da
Iz pisma Rdečega Križa Jugoslavije
Naša Antifašistična Fronto Žen v kateri je zbrana večina žen Jugoslavije, je imela za časa 0-svobodilne Vojne različne naloge — vse kakoršne je ta borba zahtevala. AFŽ, kakor se na kratko imenuje ta organizacija, je vršila, tudi mnoge dolžnosti katere drugače vrši Rudeči Križ.
Danes AFŽ, kakor tudi ostale naše množične organizacije pomagajo svoji mladi državi, oziroma oblastem v vseh nalogah katere se pred njih postavljajo. No, ena od najvažnejših katera je pred AFŽ, kar je naš maršal Tito postavil za dolžnost, je oskrbovanje otrok katerih roditelji so padli v borbi, da bi njim in vsem narodom Jugoslavije bila zagotovljena lepša bodočnost, kakor tudi onim katerim je vojska na kateri koli način vzela stariše, porušila domove in jim odvzelo brezskrbno otroško življenje.
Jasno je torej, da je vsled tega AFŽ. najaktivnejša sodelovalka tudi, Rudečega Križa, še posebno ko je na prvem mestu oskrba o-trok.
Radi tega je Osrednji odbor Rudečega Križa Jugoslavije, kakor hitro je zaznal, da želite pomagati otrokom, se je obrnil na Centralni odbor AFŽ. Jugoslavije in zaprosil, da črez svojo organizacijo, pomaga Rudečemu Križu, nabirati podatke nepreskrbljeni otrok. Pokazalo se je da je bil ta način zbiranja pravilen. Nikdo ne bi mogel, vjožiti toliko ljubezni, točnosti in požrtvovanja, kot so to storile naše žene. Bilo je na stotine primerov velike požrtvovalnosti teh žen. Koliko od njih so na pol bose, slabo opravljene prehodile desetine kilometrov, da so prišle do deteta in zapisale njegovo zgodbo. Ker vam je gotovo dobro znano, da je ve-
bo še enkrat ponovilo to obtožbo, čina naših vasi ostalo zapušče Ali ona dva sta se samo gleda- nih in rastresenih. In če temu do la in nista mogla čitati iz oči | damo še razdejanje ki go je prov-
misli eden drugega, hitro sta se obrnila in zapustila sobo. Psiček ju je ponovno sprejel z močnim lajanjem, onim odurnim lajanjem s katerim odurna pseta zovejo ljudi na pomoč.
"Za vraga, ubij ga!" je rekel Peter ves besen.
Jože zamahne z roko: "Naj sedaj laja, kaj me briga", ali njegov glas je bil vznemirjen, zato ker se ni mogel odločiti, da bi ga ubil, ker mu je v tem trenutku to ubijanje postalo strašno agabno in odurno.
Nadaljevala sta pot eden za drugim po ozki stezi proti gozdu, da bi se na drugi strani spustila v dolino k svojim? Sedaj sta si mogla svobodno prižgati cigarete: tukaj "rudeči" ne bodo prišli. Molčala sta, grobno molčala, šele daleč, daleč skoro že na cilju, ko sta že popalila drugo cigareto, Jože nekoliko postane, kakor da bi želel počakati Petra in potem reče:
"Prav za prav, bi morala tudi dete. . ."
"Morala bi," s< glaša Peler brezbrižno, hladnokrvno in mirno.
"Mogla bi potem reči, da so jih ta rudeči. Nikdo ne ve. . .
Nekoliko korakov naprej Jože ponovno postoji in reče:
"Ti, ali si slišal ko je dete reklo: "A, jaz naj tako sam ostanem. . .
zročil okupator in domači izdajalci, razdejane proge, mostove in ceste — tedaj šele bodete imeli pravo sliko, kako velika in združena z težkočami je bila naša akcija pri nabiranju' podatkov o teh nepreskrbljenih otrok. Pa vendar so naše žene dosegle zadnjo kočo gorske vasice v kateri se nahaja otrok kateremu je potrebna pomoč.
Ko boste čitali zgodbo in življenje otrok katere vam bomo poslali, boste še globlje čutili kako je bila izgubljena brezskrbna njihova otroška mladost brez nege roditeljev. Občutili bodete koliko strahu in boli je skritih v onih besedah zapisanih na certifikatu. Zamislite si dogodek deteta, ko je moralo gledati ko so mu klali
Peter je prikimal, ali ni nič odgovoril. Na koncem konca Joža ni niti pričakoval odgovora, ampak je tiho rekel, bolj sam sebi:
"Morala bi tudi njega, pogre-benčati. . . Tedaj ne bi bil tako sam. . . A, ker ga nista ubila tam gori, visoko v gozdu v hiši je sedelo petletno dete z rokcami še vedno na kolenčkih svojih prekrižani nožic, v dolgi sivi srajčki Sedelo je in bilo tako strašno osamljeno. . . Ker že tudi sova v lesu je prestala s svojim tužnim skovikanjem. . .
Miško Kranjc
pred njegovimi očmi, očeta in mater. Ali kako strašno je moralo biti otroku, ko so ga istrgali iz naročija matere, da bi mater ubili ali pa poslali v sužno delo v Nemčijo, iz katerega se ni nikoli več vrnila. Potem kako je moralo strašno biti detetu, ko mu je mati omagala na poti, bolna od mrzlice ali tifusa ter umrla na poti, v gozdu ali na domačem pragu. In kako strašno je spoznanje deteta ko sliši na kak način so mu pomrli njegovi roditelji v najstrašnejših taboriščih Jasenov-cu in Gradiški, kako so jih na zverinski način ubijali in mučili.
Tem otrokom je treba zabrisati vse te težke utise katere nosi v svoji otroški duši. Te otroke moramo oskrbeti, da bodo postali zdravi in dobri državljani nove Jugoslavije. Z pomaganjem tem otrokom se mi tudi ob enem od-dolžujemo njihovim roditeljem kateri so položili svoja življenja za njihov in naš dobrobit.
Mi tudi za trenutek ne pozabljamo, na veliko bratsko pomoč katero ste nam že poslali in mi se vam najsrčnejše zahvaljujemo zanjo. No, v tem pismu se o-brnemo na vas za akcijo vzdrževanja osirotelih otrok. Naša država s pomočjo naših narodnih organizacij in vseh državljanov vedno in mnogo dela na oskrbi o-trok. Napravili smo že mnogo o-troških domov in še vedno se delajo novi. V njih se v prvi vrsti nameščajo otroci kateri nimajo prav nikogar in ničesar pod milim nebom, a takih otrok je pri nas mnogo — toliko, da vkljub vsem prizadevanju — neprimernemu požrtvovanju s katerim se naš narod trudi na obnovi porušenih krajev je nam nemogoče preskrbeti popolnoma vse osirotele otroke.
V	bližnji bodočnosti vam bomo poslali popis, življenja in okolšči-ne kako so na različne načine in v različnih okolščinah ti otroci o-stali brez starišev. To vam bomo poslali kakor hitro bo nom mogoče, ker vemo kako bi vi radi vedeli in se upoznali z razmerami v domovini. Pri tem pa imamo na vas eno prošnjo, ker boste videli, da nekaterim opisom ni priložena slika otroka. To je zato ker se v kraju kjer je otrok živel ni nahajal, niti eden fotografski aparat in tudi ni bilo materijala za izdelavo slik. Vsled tega bi vas prosili ako bi vam bilo mogoče poslati tudi tega, da nam bo mogoče napraviti xeč slik, katere vemo, da bi vas veselile in bi nas vse skupaj še bolj zbližale in povezale pri skupnem prizadevanju pomagati osirotelim malčkom.
Neizmerno bi nas tudi veselilo, ako bi nam vi pisali podrobnejše o akciji katero nameravate podv-zeti v tem pogledu, ter nam poslali slike o delu mladine, žen in splošno o življenju in delu naših bratov za pomoč domovini.
V	upanju da nam bodete na to pismo in poslani materijal kmalu odgovorili in kako mislite in koliko otrok J>i vi mogli preskrbeti ter kdaj se mi moremo na-dati vaše pomoči — vas srčno in bratsko pozdravljamo z našim
— SMRT FAŠIZMU — SVOBODA NARODU
Glavna tajnica DCKJ Jaroslava Ribnikar
Nova Ustava Jugoslavije
Poseben način za dosego državljanstva je bila udeležitev v narodno osvobodilni borbi. Načini, po katerih se državljanstvo izgubi, so: izguba državljanstva vsled kazni, osebna odpoved državljanstva, državno dovoljenje za preklic državljanstva ter potom mednarodne pogodbe. Posebno značilna je določba za odvzem državljanstva Jugoslovanom nemške, madžarske, italijanske in drugih bivših sovražnih narodnosti v slučajih, kjer te osebe med vojno — radi nelojalnih dejanj — niso izpolnjevale svoje dolžnosti kot jugoslovanski državljani.
Poglavje 5 ustave se bavi s pravicam i in dolžnostmi državljanov. Načelo o popolni enakopravnosti vseh državljanov v očeh postave je postavljeno že v začetku. Predpravice radi rojstva, podedovanega stanu ali stopnje izobrazbe sploh ne obstajajo. Vsako dejanje, ki sloni na domnevanju o kakih predpravicah, je neveljavno in kaznivo. V smislu prvotnejših postav o volivnih vpiskih in volitvah ljudskih predstavnikov predpisuje ustava volivno in izvolivno pravico. Postavljeno je načelo, da ima vsak državljan ne glede na narodnost, raso, veroizpoved ali izobrazbo, ki je prekoračil 18. leto starosti, volivno pravico in pravico biti izvoljen v vso organe driavne oblasti pod geslom: kdor
je bil dosti star boriti se za državo, je tudi zadosti star da glasuje glede njenih aktivnosti. Člani armade imajo enake volivne pravice z drugimi državljani. Volivna pravica je splošna, enaka in direktna in voli se tajno. Volivne pravice nimajo osebe pod varstvom (slaboumni itd.), ali ki jo izgubijo vsled sodnijske kazni ali na podlagi določbe zvezne postave. Ta določba v glavnem za kola-boracijoniste, toda njihovo število ob času zadnjih volitev novembra 1945 je bilo komaj 200,000 ali 3% vseh volivcev. Razlika med to novo postavo in med staro reakcijo-narno je ogromna. Najprej je glasovanje tajno; v stari Jugoslaviji je bilo javno. Potem se je starostna omejitev znižala na 18. leto in volivno pravico so dobili tudi vsi vojaki. Toda najvažnejša pridobitev v tem oziru v Jugoslaviji je volivna pravica žensk, ki so bile pred vojno na vse načine omalovaževane. .Priborile so si pravico popolne enakopravnosti z moškimi s svojim junaškim udeleže-njem v narodno osvobodilni borbi. Njihova enakopravnost je poudarjena v ustavi, ki proglaša, da imajo vse ženske enake pravice z moškimi v vseh panagah državnega, družbenega, političnega in gospodarskega življenja. Posebna skrb se posveča materam z odredbo, da je nosnim ženskam zajam-
čen plačan dopust pred porodom in po rojstvu otroka, ter z usta-novljenjem otroških zavetišč, deč-jih domov in porodnišnic.
SVOBODA VEROIZPOVEDI, TISKA, GOVOR IN SESTAJANJA
Ustav poudarja načelo ločitve cerkve od države ter jamči svobodo veroizpovedi in vesti. Zakon in rodbina uživata posebno zaščito od države. Poroka in razporoka spadata izključno pod pristojnost ljudskih sodišč, toda po civilni poroki se sme par poročiti tudi v cerkvi.
Verske skupnosti, katerih nauk ne nasprotuje ustavi, so svobodne v svojih verskih stvareh in v izvrševanju verskih obredov. Verske šole, v katerih se goji duhovniški naraščaj, so svobodne, toda pod nadzorstvom države. Zloraba cerkve in vere v politične namene je prepovedana. Država lahke tudi materialno pomaga verskim skupnostim.
Svoboda tiska, govora, shodov in manifestacij je zajamčena. Te svobodščine so posebej krite v dveh postavah: prva je postava o tisku in proglaša, da lahko vsak državljan izdaja časopise, knjige itd. brez kakega posebnega dovoljenja, če le to prijavi pri oblasteh. So pa gotove omejitve glede fašističnih in fašizmu naklonjenih elementov, katerim postava pre-
poveduje vsako tiskovno aktivnost. Soglasno z načelom, da demokratične svobodščine v Jugoslaviji ne morejo biti zlorabljene, če bi fašisti uživali svobodo pri njihovem rušilnem delovanju, postava ne dovoljuje tem ljudem izdajati svoje časopisje niti jim ne dopušča pisati stvari, ki bi podžigale narodno ali versko sovraštvo. Saboterjem je zabranjeno propagirati sabotažo potom pisane besede, in pisanje, v katerem se priporoča s silo spremeniti državno organizacijo, je tudi prepovedano Obrekovanje vrhovnih državnih organov ter širjenje vznemirljivih vesti je prepovedano. Te omejitve popolnoma soglašajo z jugoslovanskim pomenom ljudske demokracije, ki poudarja, da bi ne služilo demokraciji, če bi fašisti in njihovi pripadniki dobili pravico boriti se proti svobodi in demokraciji v iftienu demokracije in s pomočjo demokratičnih zakonov. Postava tudi ne dovoljuje pisanja proti prijateljskim državam na način, da bi miroljubni jugoslovanski zunanji politiki pretila zaradi tega kaka nevarnost. Prepovedano je tudi tiskati karkoli financiranega iz tujine, kajti jasno je, da tako pisanje ne bi izražalo jugoslovanskih smernic, temveč smernice onega, ki bi tak tisk financiral.
(Nadaljevanje na 4 st.)
Poročilo o uspešni Slovensko Primorje in ne Iran se
mora slišati na UNO konferenci
proslavi
Rirkland Lake
Prireditev dajalcev, temveč na tihoma žalu-
mestnega Veča prošlo nedeljo je uspelo nad vse sijajno, tako koncert kakor skupščina. Da je ta manifestacija dosegla svoj višek je stvar v tem, da so za ta važni dan razne grupe in društva doprinesla vsaka svoj delež.
Pri koncertu so sodelovala sledeča društva: Tamburaški zbor S. K. H.; odrastli in mladinski zbor pevskega društva Triglav; plesna skupina Ukrainske mladine; ženska skupina plesalk South Slavic Youth kluba; skupina fantov iz tukajšne višje šole, ki so nam pokazali razne gimnastične in atletske umetnosti. Tudi solist Johny šegina, ml. je pokazal kaj se lahko doseže z izvenžbanim grlom. Še celo pianist italijanskih starišev je doprinesel svoj del k temu velepomembnemu programu, da je vsa stvar bila prirejena v duhu osvoboditve Trsta in slov. Primorja iz robstva italijanskega histeričnega impirializma. Posebej povedano še najbolje se je pa odrezal član Ml. pevskega zbora Ladislav Skube, z v ta namen de-klamacijo: "Naši vrli Primorci".
Za moralno pomoč shoda kateri se je održaval po skončanem koncertu nadaljni 2 uri ob navzočnosti skoro tisoč duš, so z svojimi predstavniki sodelovala sledeča društva in organizacije: Odsek V. P. Z. Bled št. 1; odsek Zveze K. Slovencev; Slov. Dram. Pev. društvo TTriglav; podružnica SANS-a št. 90; odsek VPZ Bled št 14; odsek HBZ št. 648; S.K.H. in S. K. S; Federacija kanadskih Rusov; Zveza kanadskih Ukrajincev; Čehoslovaško Narod. Združenje; kanadska južnoslovanska mladina. Kot govorniki so nastopili: Od Vse-slovanskega odbora, John Paraščuk; Unija rudarskih delavcev lokal 240, Bill Simpson, član Gl. odbora Veča kanadskih južnih Slovanov, Edvard Jardas, a kot zvezda vsega govora je bil, ki je trajal nad 1 uro Branko Vu-kelič, svetnik pri jug. poslaništvu v Washingtonu. Tudi brzojavni pozdrav je poslal na to proslavo odpravnik jugoslovanskih konzularnih poslov George Sigmond, v Montreal-u.
V sodelovanje te proslave je bilo pozvanih tudi nadaljnih pet jugoslovanskih društev, ampak na žalost se niso odzvala. Je pač razumljivo in jasno za čem stremijo in koga objokujejo. Ni jim za osvobojenje naroda, ki je ječal zadnjih par desetletij pod krutim fašizmom, ni jim za padle žrtve proslulih krvolokov in domačih iz-
jejo za krvnikom Petruškom, Mi-hajlovičem, Paveličem in. . . kaj pak tudi za Rupnikom. Prej kot slej radi in z veseljem bi pokrili izdajalsko skupino. Toda naj vedo, da so to prazni upi in prazna nada.
Na proslavi je sprejeta tudi sledeča resolucija in odposlana na predsednika naše vlade v Ottawi.
RESOLUTION
Rt. Hon. M. L. McKenzie King. Ottawa,- Ontario.
At a public meeting of 1000 Kirkland Lake citizens, the following resolution was unanimously adopted:
WHEREAS the self determination of peoples was one of the principle aims in the struggle of the United Nations which has now been fully realized by the United Nations Victory and
WHEREAS a peace that denies this to any nation will not be a just peace.
THEREFORE BE IT RESOLVED that the Allied Governments recognize the just claims of Yugoslavia for the unification of her territories by uniting the Julian March in its Entirity with Yugoslavia by a formal act of International law, and
BE IT FURTHER RESOLVED that this mass meeting held in Kirkland Lake, March 31st, 1946, request the Government of Canada that it through its representatives at the Allied Council of the U. N. O. fights for a just solution of Julian March and the Trieste question, which territories geographically, historically and economicaly are part of their motherland Yugoslavia. We feel that this is the only possible solution of this important question and is a further guarantee for a just and lasting peace.
Chairman of the Meeting John Segina
Naj se tem potom v imenu mestnega Veča in v imenu naših Primorcev najprisrčneje zahvalim vsem sodelovalcem in vdele-žencem rečene manifestacije. Naj ne bo nikomur žal za skromni doprinos za ostvaritev naših narodnih želja. Zavedajmo se, da smo storili našo sveto in narodno dolžnost. Hvaležnost onih tam za Sočo — to nam bodi plačilo.
Za mestni Svet K.1 Slovanov Matija Otoničar, taj.
Mnogo se danes piše in govori od Irana. Ta dežala nam ni mnogo poznana. Vemo namreč, da so tam bogati oljnati vrelci za katere se posebno zanima Anglija in Amerika oziroma "Oljnate kompanije". Za povprečnega A-merikanca ne pride v poštev "iransko olje", ker s tem trgujejo in delajo dobiček le veliki oljnati trusti. Dalje, vemo tudi to da je bil Iran že v začetku vojne središče nazi-fašističnih intrig, seveda vsled ravno istih vzrokov, da polni svoje tanke z tem iranskim oljem. Drugače ta dežela nam ni poznana. Kako je z narodom, ali je dobro hranjen, oblečen izobražen, delavec plačan in t.d. ? O tem ne vemo ničesar. O tem ne pišejo kapitalistični časopisi.
Spominjamo se, da je bila Sovjetska Unija nekako v pričetku vojne prisiljena vsled nazi-fašističnih intrig in da si zavaruje njeno levo krilo od vpada od te strani, da zasede gotovi del iranskega ozemlja. V sporazumu z Vel. Britanijo in Ameriko njenimi "zavezniki", so to storile vse tri vojne sile. Pogodba je bila, da bo dežela zasedena do konca vojne ali tako nekako. Zadnje dni je Sovjetska Unija izjavila, da bo v par tednih umaknila svoje čete iz Irana, namreč je prisotnost Sovjetskih čet bil vzrok hrupa, čes, da so nekaj dni zamudili. U.N.O. konferenca, ki se sedaj vrši v Združenih Državah, se je že naprej pripravila z materijalom in nekako obtožbo proti Sovjetski Uniji, ker baje omejuje neodvisnost Irana. Ta obtožba bi po njihovi diplomatski modrosti morala biti prva na vrsti. Sedaj pa po izjavi Sovjetske Unije, da je zadeva poravnana, silijo kar naprej, da se zadevo mora razpravljati vseeno če se Sovjetska Unija in Iran sporazumeta ali ne. Da, take so vesti, v dnevnem časopisju. Torej kje in kakšna je ta Iranska neodvisnost za katero so tako v skrbeh. Ona se niti ne more sama sporazumeti z Sovjetsko Unijo. To neodvisnost bi mi lahko imenovali iransko olje in izkoriščanje iranskega prirodnega bogastva, ne pa neodvisnost iranskega naroda, kateremu ne preti nikaka nevarnost za neodvisnost od strani Sovjetske Unije. ' Ako bi vsaj nekoliko skrbeli, da branijo kako neodvisnost, ali dajo komurkoli neodvisnost, bi jo morali dati 400,000.000 indijskemu narodu, Indonezom Grkom in dr.
Nikakor in pod nobenim pogojem bi pa neodvisnosti ne smeli kratiti ali jemati našim Slovencem in Hrvatom v našem Primor-ju. To ljudstvo se je samo osvobodilo izpod fašističnega jarma. Zato tudi zasluži svobodo, da se v svoji svobodni novi Jugoslaviji svobodno razvija in uživa sad njihove borbe. Pravijo, da so za demokracijo. Če pogledamo kaj se godi danes v slovenskem Primor-ju, pridemo do zaključka, da se bodo morali še učiti, kaj pomeni beseda "demokracija" in to od demokratičnega ljustva celega sveta. Merilo, gotovih krogov ljudi, za demokracijo je dolar in izkoriščanje. Dolar in dobički so jim vse — ljudstvo nič. Napri-mer, če ima človek 1 dolar ima za eden dolar demokracije, katera nam je znano, da je jako majhna. Tudi za 10 tisoč je še vedno ni veliko. Njihova demokracija "svetovnega slovesa" pride šele v poštev z miljoni dolarjev. Mi-ljonerji so torej upravičeni do te njihove takozvane demokracije. Po tem njihovem tolmačenju naši partizani niso "demokratje" ker so goli in bosi in nimajo dolarjev.
Mi vemo, da ta njihova zamisel je kapitalizem, kateri se pretvarja v fašizem in fašizem je črni kapitalizem. Kratko in jasno povedano, ko kapitalizem pride v stopnjo kjer prevare ne zadostujejo, se posluži sile, vojske, in ubijanja v masah, tako kot se je to godilo za časa okupacije pri nas v Sloveniji in drugih okupiranih državah. V ta namen se združijo vse črne sile kapitalizma in njihovi plačanci, brez razlike vere, narodnosti ali poklica. To se imenuje reakcija. Reakcija se imenuje zato ker se upira proti svobodi in napredku, kar podjar-mljene in zatirane množice vedno glasneje zahtevajo.
Vrnimo se v naše Slovensko Primorje. Po osvoboditvi tega ozemlja se je pred izmučeno Jugoslovansko Osvobodilno Vojsko pojavil "kolosus" Angleška in Amerikanska vojna sila. To je bilo nekje pri Vidmu v Italiji. Osvobodilna Armada misleč, da so zavezniki, jih je navdušeno pozdravljala.
Kako tudi ne, saj to bi značilo konec groznega trpljenja, če bi se v resnici srečali z prijatelji in zavezniki. Pokazalo se je, da temu ni bilo tako. "Zavezniška vojska je gledala na junake Jugoslovanske Osvobodilne Vojske
Debata o atomski moč i
"Brrr uh," ali je mrzlo, se je stresel Jaka in dejal. Da bi že skoraj prišli na dan s tistim, ki se imenuje "Atom".
Kakšen atom? Sem ga uprašal.
"Atom," je ponovil Jaka. Tisto s katerim bodejo naredili toliko čudovito lepih stvari z njim. Tisto s čem bodejo lahko tudi greli (atmosfero) podnebje in še veliko drugih stvari. Naprimer: "odlomili bodejo eno (kepo) kos atomske moči, v velikosti pol kile masla, in z njo spremenili december v avgust". '
"Oh" beži beži, ha, ne delaj me smešnega !sem mu dejal.
"To je resnica," se je nekoliko ujezil Jaka, ki se je z mislijo na atomsko moč že počutil gorkej-šega." Kaj nisi čital zadnje čase kaj vse časopisi pišejo in kaj vse se govori o atomski moči?"
"Vse kar sem jaz zanimivega čital, je bilo to kar je rekel Tito, "sem dejal." Takoj drugi dan, ko je bilo mesto Hirošima na Japonskem razpršeno z atomsko bombo v atome, Tito se je samo nasmejal in obenem tudi dodal. "Nikar se ne bojte, nikoli ne bodejo iznašli tako orožje, da bi ubili zadnjega moža kateri je pripravljen žrtvovati svoje življenje za pravico in svobodo!"
"Bombe, bombe, bombe. "Kaj pa imajo za opraviti z atomsko močjo? "seje ujezil Jaka. Ako se je ravno pripetilo, da se je porabila atomska moč najprvo v bombi, jaz ne vidim zakaj bi mi odstranili naše misli od atomske moči in si jo predstavljali kakor kakšno strašno stvar. Skoro gotovo je, da atomska moč bo večja dobrota za človeštvo, kakor pa je parna ali električna moč."
"Mogoče, da lahko imenuješ dobrata, ali tega še ne vemo zagotovo.
"Še ne vemo? Je vprašal Jaka nejevoljno.
"Seveda ne, sem ponovil. Od kar je iznajdena parna električna moč ali je svet kaj na bol jem od tistega časa? Ali smo imeli kaj lepšega na svetu? Ali je to
zmanjšalo nesreče pri delu? Dalje sleparije in zločinstva? Da li imamo sedaj kaj več garancije za navadnega človeka?
"Tisočkrat več". . . vzroji Jaka. Pomisli samo na svet, kako je bil, ko še ni bilo parne in električne moči. Kakšen je bil svet takrat ?
"Takrat je bilo veliko več garancije in priložnosti", sem pripomnil. Bilo je počasno, ali sigurno.
"Ti ne razumeš", me je opomnil Jaka. Takrat ni bilo zakona, da ge zavaruje navadnega človeka, tudi ni bilo zakona za socijal-no zavarovanje, stabilnost, starostno zavarovanje, ljudsko zdravje, delavsko zavarovanje, varnostni zakon, i.t.d. Garancija navadnega človeka je povečana tisočkrat v zadnjih sto letih."
"Toraj kako pa to," sem ga vprašal, da je bilo v zadnjih 30 letih 25 miljonov ljudi ubitih v zato namenoma pripravljenih krvoželjnih vojskah kar jih pomni zgodovina, in poleg tega pa še veliko miljonov ljudi ubitih po tovarnah po nesreči, ali pa po zanemarjenosti, kjer niso stroji zadosti varnostno napravljeni za tako hitro in naporno delo, ki ga danes zahtevajo od malega človeka. Kakšna je to garancija, ali je to tisto kar ti govoriš, sigurnost?
"Socijalno zavarovanje," je potrdil Jaka.
"O, sedaj vem kaj ti misliš." sem dejal. Vojske in nesreče se v to ne štejejo."
"Mi govorimo o pari in elektriki," je odgovoril Jaka leno.
"Dobro," sem pripomnil veselo." Toraj elektrika je bila iznajdena in dana človeštvu, kakor velika dobrota. Stroji so vzeli prostor človeških rok, med tem časom je bilo mogoče uposliti milijone ljudi, kateri bi ne mogli živeti ako bi delali samo z rokami. Oni niso bili učeni zadosti. Ali električni pogon jim je dal vež-bo."
"Ah," sedaj si razumel," je
vzkliknil veselo Jaka.
"Mi smo rasvetlili svet," sem nadaljeval. Kolikor svetlejše je na svetu toliko temnejši je naš položaj. Električna moč je naredila cestno železnico. Potem motorji na avtomobilih. Kino gledališča, radio, aeroplani in podmorski čolni.
"Hmm," zopet nazaj na tisto, eh?
"Mi vedno pridemo nazaj, jaz ti garantiram, da za vsak korak ki ga naredimo v svetlobo, se pomaknemo za istega nazaj v temo. Z vsakim korakom ako ga naredimo v posamezno zavarovanje, se nam vidi, da se pomaknemo nazaj v splošno proti zavarovanje. Mi smo povečali in izboljšali naše vsakdanje življenje, obenem se je pa tudi povečalo umiranje človeštva. Ne samo zato so vojne bolj strašne, pač pa zato, ker z vsako novo vojno je več ljudi zapletenih kakor pa poprej. Poprej kadar je bila vojna, je bila ista ponavadi samo med dvema državama, ki so bile podžgane po najetih magnatih in nevednih zapeljanih vojakov. Ali danes smo pa toliko napredovali da socijalno zavarovanje ne zavaruje niti novo rojenčkov, starih ljudi, ptičev in sploh kar je živega na tem svetu. Toraj, ali še lahko imenujemo socijalno zavarovanje ?
"Kaj bo pa prišlo iz tega?" Vpraša Jaka v skrbeh. Ali ni nobenega človeka, ki bi mogel nekaj ukreniti v tem oziru?
"Nesreča v tem je, da vsi visoko misleči ljudje, ki so poštenega mišljenja nimajo zadostne podpore od navadnega malega človeka, kateri še danes veruje v vsakovrstne fraze in obljube, ki jih delijo med ljudstvo ljudje staro-kopitnega mišljenja. Vedno kadar se pojavi mož, ki je zmožen da bi nekaj dobrega naredi za ta svet, ga veliki magnati, ali pa verou-čenci naredijo nesposobnega, poleg tega se pa pojavi drugi manj zmožen, ki ponavadi ostane na krmilu. Toraj kje je krivda, da
je danes tako na svetu ?
"Preveč' misli," dodal Jaka. In premalo možganov.
"Zato je bil Tito v pravem o atomski bombi," sem mu dejal. Bilo je takoj po tistem, ko je bila vržena prva atomska bomba na Japonskem. Cel svet se prestrašil o taki novici, ali Tito je pa samo rekel, da nikoli ne bodejo naredili toliko atomskih bomb, da bi z njimi pokončali zadnjega človeka kateri ljubi človeško svobodo. Kaj ne vidiš, kaj on s tem misli ? Ti lahko vržeš atomsko bombo na mesta z milj on prebivalci in lahko ubiješ vse. Vprašanje pa je, ako bi se izplačalo, da bi delali take bombe in z njimi podili posameznike po gorovju? Ena bomba stane veliko denarja, dela in izurjenosti. Ali bi se izplačalo, da bi z isto preganjali po gorah in podzemskih jamah? Nikakor ne. V takem oziru bi moral razbiti ne samo mesta, ampak tudi vse gore predno bi bilo mogoče ubiti zadnjega moža, ki se zaveda svojih pravic in svobode. In dokler bo pa en sam mož ostal, ki se zaveda da se mu godi krivica, do tedaj pa še lahko upamo, da nekoč dobimo socijalno zavarovanje, i.t.d.
"En sam mož," se začudi Jaka. Vsi se zavedamo svojih pravic in da se nam godi krivica.
"Mogoče, sem dejal. Sedaj, ako se vsi zavedamo tega, mogoče se bo pojavil nekdo z veliko idejo na tem svetu in bo pokazal primer pravičnega življenja proti kateremu nebo nihče oporekal.
"To so sanje," se je smejal Jaka.
"Ravno tako so bile sanje za atomsko moč, elektrika in para," sem pripoznal.
"Tisto so materijalne stvari." Je oporekal Jaka.
"Ravno tako je smrt 25 milijonov ljudi ubitih v borbi za lepše in pravičnejše življenje, sem dodal.
"O, da bi že skoraj očistili to (Nadaljevanje na 4 str.)
hladno in z nekakim neodkritim prezirom, še več. Zgodila se je tukaj največja zgodovinska sramota, katere Jugoslovanski narodi nikoli ne bodo pozabili, dokler bo iskrica življenja v prsih zadnjega poštenega Jugoslovana. Namesto, da bi dali tej junaški Armadi malo odmora, okrepčila, obleke z eno besedo vse kar zasluži taka Armada, je ukazal vrhovni poveljnik zaveznikov general Aleksander, da morajo nazaj, čes, da so predaleč prišli. Resnica je, da so prišli daleč. Oni so se tudi borili in vlekli iz blata tudi zavezniško Armado v katerega je zagazila tam nekje pred "Casino". Ni to samo tako rečeno, ampak je resnica.
V tukajšnjem časopisju smo vedno le čitali kakšno grozno blato je tam v Italiji in povodnji. Mi radi verjamemo, da je bilo, saj ga je še vedno. Verjetno je pa tudi, da se je napredavanje namerno zadržavalo, da se zvrne večje breme na Jugoslovansko O-svobodilno Armado in ta ponosna Armada je dobila sedaj ukaz, da se umakne nazaj. Začudeno je gledal svet, še bolj začudeno so gledali junaki Osvobodilne Vojske, kaj bi naj to pomenilo. Ne radi, a vendar da se izognejo morebitnim žrtvam ki bi nastale že tedaj med zavezniki, so se nekoliko umaknili. "Hrabri" zavezniški generali so za njimi okupirali osvobojeno ozemlje, kar je največja sramota kake zavezniške armade. Na slovenski meji se je Osvobodilna Armada zopet ustavila, ter se odločno postavila u bran te zemlje, ne glede kako so bili izmučeni in kakšen spočit kolosus je stal nasproti njim. Končno so se sporazumeli na podlagi velikih obljub, da se ne bodo vmešavali v ljudske oblasti osvobojene dežele. Tega oni sedaj ne spoštujejo. Na predrzen način in z zvijačo so se prikradli v deželo kot Italijani v letu 1918. v belimi zastavami kot zavezniki in prijatelji. Ali sedaj vidimo, da je način okupacijske oblasti ravno isti kot pred vojno. Aretacije, preganjanje je na dnevnem redu zapirajo se šole in celo ubijajo se naši ljudje. Vsled tega nasilja moramo vzdigniti odločno svoj glas.
Slovensko Primorje in ne Iran se mora slišati na U.N.O. konferenci. Z resolucijami poplavimo njihovo konferenco. To naj store vse slovenske organizacije. V re solucijah jim povejmo, da je padlo za svobodo te dežele okrog 42.000 Primorcev, 7000 jih je postalo invalidov, 95.460 jih je bilo deportiranih, da je 19.357 požga-nih domov in 16.837 delno poru šenih domov. To ceno je plačal za svbodo katera se mu sedaj trga iz rok, samo narod ki je bival in še biva v teh krajih.
Povejte jim tudi, da po vseh gori omenjenih žrtvah, ki jih je doprinesel narod, so prišli "zavezniki" okupirati že osvobojeno ozemlje. Kar je največja sramota v zgodovini. Povejte njim da je bila ta zemlja vedno Jugoslovanska. V letih ko so tam gospodarili italijanski fašisti jim je bila dana za uslugo, katero jim je Italija izkazala v zadnji vojski. Nismo zato, da se ne plača, ali oni naj plačajo s svojim in ne z našim. Naj jim dajo Malto, ki je laška ali pa London in New-york, kar se sliši fantastično, ali če pogledamo globlje izgleda, da so ta mesta dana fašizmu.
Zahtevajmo, da se jugoslovanska zemlja izprazni od teh zaveznikov. Ako hočejo braniti fašiste naj jih vzamejo s seboj, Ondotno ljudstvo se ne bo jokalo za njimi in tudi ne za tako "iskrenimi zavezniki".
Te stvari jim povejmo tako odločno, kot se je naš narod v domovini boril in se še bori za svobodo v našem Slovenskem Pri-morju. Verjetno je, da se bodo z nami zlagali tudi vsi pošteni Angleži in Amerikanci.
Ko bodo slišali na konferenci naše pritožbe, bodo za gotovo nekaj ukrenili. Ali na pravičnih principih ugodili pravičnim zah tevam Jugoslavije, da se ji vrne ugrabljeno Primorje. .— Ali ps potegnili krinko z obraza in povedali, da so le navadni vojni hujskači in trgovci smrti, katerim se gre le za baze bodoče vojne ne pa za kakšne koli pravice in še posebno pravice malih narodov, od katerih' je eden najmanjši ' naš Slovenski narod. Oni se ne morejo izgovarjati na to da jim je nevaren četudi bi mu dali še Benetke. Ta narod še nikoli ni nikogar napadel. Napaden je bil pa že dostikrat. Dostikrat je krvavel za tuje koristi, čemur pa mora biti konec.
J. Smrke.
Nekoliko pregleda o kampanji Edinosti v Toronto
Ravnokar končana kampanja Edinosti nas je že dalj časa zanimala. Že septembra meseca lanskega leta, smo debatirali kako bomo izpolnili našo kvoto. Vedeli smo namreč, da imamo samo eno soboto v mesecu dvorano na razpolago. Iz prejšnjih iskušenj smo pa tudi vedeli, da z dvema prireditvama ne moremo ipolniti kvote katera nam je bila oddeljena. Zato smo se odločili da začnemo z delom takoj. Zasluge za tako povoljne rezultate gredo mnogim tovarišem in tovarišicam, vendar pa moramo priznati največ zaslug tovarišema, John Šemetu in Ludviku Troha. Ta dva sta bila vedno pogonska sila v vseh naših akcijah. Skrbela da je bila hala preskrbljena, potrebne stvari in osebe pri raznih prireditvah in pri tem nista žalila ne časa in ne truda. Delo katerega sta napravila z pomočjo drugih požrtvovalnih Slovencev in Slovenk mlajših in starejših za naš slovenski napredni tisk kateri je tako potreben ravno v sedanji časih je časti vreden. Čitajo ga radi naši rojaki v Ameriki in tudi naši bratje in sestre v starem kraju. Saj kadar ga dobijo po en izvod gre iz rok v roke kakor nam to oni poročajo Oni so ravno tako željni slišati kaj mi delamo tukaj v Kanadi da ublažimo njihovo neznosno trpljenje, katerega so ravnodar prestali, kakor smo mi željni dobiti njihova pisma in poročila kako so oni prestali to težko, neenako in krvavo borbo. Mnogo bi se dalo naštevati o vlogi Edinosti in o važnosti dela za naše časopisje toda v tem dopisu to ni moj namen. Namen tega dopisa je le pregled kampanje v Toronti in kako smo delali, da smo izpolnili svojo nalogo. Posebno zanimivo je, da smo letos izpolnili kvoto in to prvič od kar izhaja Edinost sami Slovenci brez večje podpore od strani drugih narodnosti. To se je opazilo na naših prireditvah katere so bile prirejene kakor sledi:
Septembra meseca smo priredili vinsko trgatev. Bila je dobro obiskana in veselo razpoložena kar tudi lahko sklepamo tudi iz tega, da je bil njen čisti prihod $70.72.
V	novembru smo priredili večerin-ko katera nam je prinesla $77.88.
V	decembru smo priredili igro katero so igralci zelo dobro izvedli za kar najlepše priznanje . Mary Anžin, Mary Košmrl in Ani Šeme in igralcem, John šeme, Joe Dras-ler, Ludvik Troha in Joe Smrke. Zdi se mi, da nisem še na nobeni prireditvi videl toliko Slovencev in Slovenk in da so bili vsi zadovojni je pokazal ploskanje ko je zastor
padel katerega so bili deležni igralci v priznanje. Tudi prispevek za Toronto Je bil dober $54.62 čistega dohodka.
V januarju smo imeli večerinko, katera je tudi bila zelo dobro pose-tena in je prinesla čistega dohodka $101.52. Zasluga za tako dober uspeh gre našim ženam, Milki Muc, Helen Sheryak, Angeli Klemenčič, Pepci Matjašič, Ivanki Anžin in Neži Petric, katere so darovale pecivo in kavo poleg tega so tudi še delale na večerinki. Prav lepa hvala tudi Jožetu Cestnik kateri je daroval lepo sliko za izigravanje. Enako gre hvala tudi vsem drugim kateri som pripomogli do tako lepega uspeha.
Tako smo zbrali za fond od teh prireditev $294.50. Od raznih drugih prispevkov za fond se je zbralo $14.50. Skupaj smo nabrali za fond Edinosti v minuli kampanji $309.00. To vse daje spričevalo, da večina Slovencev razumeva vrednost in potrebo za svoj časopis, ker kakor že rečeno so letos prvič izpolnili kvoto brez pomoči Hrvatov in Srbov kar je nekaj zares zelo lepega. Seveda, da imamo še neko število Slovencev tukaj kateri niso še nikoli doprinesli ne centa za nobeno napredno stvar in jih tudi več ne nagovarjamo. Ko jih ni prebudil glas njihovih žen, hčer in mater v stari domovini, potem vemo, da so prodali čast in poštenje sovražniku njihovih najbližnjih in sovražniku samega sebe. Upanje pa je, da se bodo tudi oni enkrat zbudili, le da ne bi bilo prepozno. Svet je v preokretu in ves hrup kar ga dan na dan doživljamo so porodne težave novega sveta. Ali novi svet se bo rodil kljub vsem zaprekam. Toronto je težavno mesto za delovanje tako maloštevinih kot smo mi. Za vsako sejo ali zabavo se vozimo celo po eno uro predno se sestanemo.
Pri zaključku moram priznati, da še malo več dela in požrtvova-nja od nas bi rodilo še veliko večji plod, vseeno se mora pa tudi priznati, da so bili vsi naši člani več ali manj aktivni v kampanji, ker brez teh kampanja ne bi mogla uspeti kot je uspela, še posebno ker so bile še tudi razne druge zabave kot naprimer Sveta Kanadskih Južnih Slovanov, kjer tudi mi sodelujemo za pomoč v stari kraj.
Končno naj bo še enkrat lepa hvala vsem kateri so pomagali pri tako dobrem delu in bodite uverje-ni, da pokret kateri tako požrtvovalno dela za napredno stvar bo stal za vedno.
R. Mavrin.
Proslava 27 marca v Port Arthur jis
Tako kakor po vseh drugih naselbinah se je vršila proslava 27 marca tudi tukaj v Port Arthur-ju. Proslava je priredil mestni Svet kanadskih južnih Slovanov, pri katerem so priključene vse tukajšne organizacije in društva, razen veliko-srbskih obranašev in hrvatskih vstašev in Mačekovcev.
Prav velika večina izseljencev v tukajšni naselbini je ta dan manifestirala svojo narodno zavest z tem, da so se udeležili koncerta in shoda, ki se je vršil dne 31 marca v veliki dvorani.
Na koncertu je nastopala mladina. Tu se je videlo kako dobri talenti za dramatiko, godbo in, petje, so med našo mladino. Najbolj zanimiv pa je bil prizor iz partizanskega življenja. V duetu in tudi solo sta nastopila Johny Zatkovič, sin starišev iz Istre in Olga Marohnič, hčerka starišev Petra in Vere Marohnič. Tudi o-stali mladinci in mladinke, ki so igrali vloge mladih partizanov in partizank, so krasili prizor z čepicami na glavi, na kateri se je tako simbolično videla petokraka. Saj so jih nosili z veliko ponosa, ker so skozi zadnjo vojno slišali in čitali kako ogromno vlogo je vršila mladina v Jugoslaviji.
Ko se je skončal koncertni program, so nastopili govorniki. Nastopili so predstavniki odbora unijskih lokalov v Fort Williamu in Port Arthurju. Kakor eden tako so tudi drugfi predstavniki govorili, da je Jugoslavija zaslužila priznanje Zedinjenih Narodov. Prav zato se tudi mi kot unijski predstavniki pridružujemo opravičeni zahtevi, da se odvzeto o-zemlje po prvi svetovni vojni povrne svoji telesni matici — Jugoslaviji, so poudarjali unijski predstavniki.
Kot glavni govornik je nastopil Jurij Matešič, urednik Edinosti. V kratkih, a zato pomembnih potezah je orisal pomen 27 marca. Prikazal je delo bivših proti-ljudskih režimov v Jugoslaviji, njihovo izdajalsko vlogo, kakor
tudi neprimerno borbo, ki so jo vodili narodi Jugoslavije vprid stvarem Zedinjenih Narodov pod vodstvom maršala Tita. V svojem govoru je bil nekolikokrat prekinjen vsled odobravanja posebej, ko je bičal narodne izdaljalce in one elemente, kateri še dandanes skušajo voditi borbo pod pretvezo borbe proti "komunizmu" za nekakšno "nezavisno Hrvatsko" in seveda tudi za kraljevsko dinastijo. Njihovi mizerni upi so vrlo jalovi.
Na shodu je sprejeta resolucija, ki zahteva povrnitev Trsta, slovenskega Primorja in Istre Jugoslaviji odnosno federalnima Ljudskima republikama Sloveniji in Hrvatski. Resolucija je takoj odposlana predsedniku vlade v Otta-wi, katera urgira njegovo vlado, da se pridruži v tej opravičeni zahtevi narodov Jugoslavije.
Poroč.
TORONTO, ONT.
Mladinski klub delavske progresivne stranke priredi plesno zabavo v soboto dne 13 aprila v Co-mmunitty Hali, na 386 Ontario St.
Poživljamo vse ljubitelje plesa in zabave, da se za gotovo udeleže.
Odbor.
VABILO NA KONCERT
TORONTO, ONT.
Novo vstanovljeni pevski zbor "Jedinstvo" priredi prvi koncert v nedeljo dne 14 aprila v Commu-nitty Hali, na 386 Ontario St.
Istočasno nastopi ob tej priliki novo vstavljeni tamburaški zbor z izbranimi koncertnimi komadi.
Koncerni program je bogat tako z novimi pesmi slavnih partizanov, kakor tudi godbi. Zato po-zivljemo Slovence in Slovenke, kakor Hrvate in Srbe iz Toronta in okolice, da se udeleže.
Odbor.
Nekaj od igre in plesa iz Toronte
V sobotu dne 23. marca je priredil odsek Z.K.S., igro pod imenom "Usodna zamenjava".
Tov. G. Matešič je ob* tej priliki na kratko orisal pomen izmed mesarjem Dobernikom in njegovim konjem. Nato se je imenovani obrnil na nekaj bolj resnega, na proslavo 27. marca in kakšen pomen ima ta dan za nas Slovence ter splošno za narode F. N. R. Jugoslavije. V negovih potezah se je obrnil na narod v Julijski Krajini kateri še vedno je*i pod tujo, brutalno silo. Namesto sprečavanja po teh silah naj bi se pomagalo temu narodu, da izrazi svoje želje, katere so, da 6e priključi svoji matici — Republiki Jugoslaviji. Nato se je zahvalil občinstvu in mi smo začeli s svojim programom.
Jaz sem bil šepetalec, ali pri tako požrtvovalnih igralcih šepe-talca ne potrebujejo. Osebe katere so nastopile pri igri so sledeče: Jože Šerjak, Pavlina Kenik, Mary Anzin, Mary Košmrl, John šeme, ml. Jože Smrke (star) in Jože Smrke (ml.). Akoravno so se učili malo časa vsled preza-posljene dvorane, so se igralci pokazali izvrstno. Največji siromak je bil Jože šerjak kateri je prestajal toliko gorja, da je klical požarno brambo na pomoč. Njegova žena Klara mu je ustregla tudi s klistirko. V kratki dobi pa je prišel zopet v normalno življenje. Le žal, da je bil poset slab. Kolikor je nas v Toronti samih Slovencev, bi morali napolniti dvorano do zadnjega kotička. Saj tukajšnji rojaki so člani ene ali pa druge organizacije in ob taki priliki bi morali priti na prireditev. Nikoli se ne smemo zanašati da bo drugi izpolnil tvoje mesto in naj bo to kjer koli. Ne rečem, da ni tudi takšnih, ko bi se še vedno radi prijeli za Rupnikov rokav. Danes bi se že lahko prepričal vsak posameznik in vrgel proč tisto zlo idejo katero noei samo pod svojim klobukom. Vrgel bi jo v koš in se priključil ljudem ki so že vse to izpod klobuka izpustili. Ne nasedajte propagandi katera prihaja iz raznih držav, koliko ima ta ali oni vojske za napad na F.N.RJ. Krvnik Mihajlovič je imel celo posadko z enajst (11) oboroženci. Upam, da mu bo vse preskrbljeno.
Večkrat so se slišali prigovori zakaj pa nebi to ali ono. In rečem vam, da ni nikakor prav in kdor nima posla s prireditvami si ne more predstavljati koliko tru-
da stane prej kot se vprizori potem pa ne pridete na predstavo. Res, da je nas bilo malo, ali slišali so se prav veseli nasmehi in ha-ha-ha. . .
Takoj po končani igri se je nastavilo s plesom tako, da so bili vsi prisotni zadovoljni. Lojze Košmrl in Jože šerjak sta razpotegnila svoje harmonike, da so odmevale vesele poskonice po celi dvorani. Prehitro so se pomikali kazalci na uri, nakar je napočila dvanajsta. Z veselin nasmehom smo se razhajali vsak k sebi. Ne smem pozabiti Joe Cestnika ki je igralcem glave popravil. Hvala tudi Ludviku Troha. Helen Šerjak nas je pa sprejemala v dvorano. Mary Smrke nam je pa dala prostore da smo se učili ker je bila dvorana skoro celi čas zavzeta in torej ni bilo prostora v dvorani za naše vaje.
Najlepša hvala vsem igralcem in vsem kateri so sodelovali in tudi hvala vam ko ste se smejali.
Se priporočam za prihodnjič.
John šeme.......
Nova Ustava Jugoslavije
¿Iz 2 strani)
Dajala bi se potuha za novo peto kolono, če bi tak tisk bil dovoljen.
Zanimiva je tudi odredba, ki določa, da morajo časopisi priob-čati popravke, če je oseba razžaljena radi kake izjave v časopisu, zamore razžaljeni napisati odgovor in list ga mora objaviti, toda popravek ne sme presegati dvakrat toliko prostora kot je bila originalna izjava. Uvažanje in razmnoževanje tujejezičnih časo pisov je neovirano, razen listov, ki so tiskani v jugoslovanskih jezikih; v takih slučajih mora biti dobljeno najprej dovoljenje.
Druga postava daje pravico združevanja. Prvi del proglaša popolno svobodo za ustanavljanje novih političnih strank ali oživljanja starih. Edina določba je, da mora predlog za ustanovitev državne stranke podpisati 50 volivcev, za zvezno stranko pa se zahteva 100 volivcev. Druge družbe se ustanavljajo na isti način, samo da je namen prijavljen ljudskim oblastem. Edina postavna omejitev je, da take stranke in
Odgovor rojaku na dopis v "Glas Narodu7'
Rojak iz Sudbury piše v Glas Narodu in citira nekaj mojih odstavkov katere sem jaz pisal tudi v Glas Narodu mesec ali kaj takega pred njegovim dopisom in tudi pritrdi, da sam pravilno pisal in da je resnica. Vendar pa pravi da sem se zmotil, da v novi Jugoslaviji ni denarja, kjer je tam danes vse zastonj. Jaz še danes pravim, da je bilo pravilno pisano in mi bomo dobili toliko zemlje kolikor jo bomo potrebovali, kolikor jo bomo mogli obdelovati več je pa tebi ali meni ni potreba. Kar se pa denarja tiče, je to da ga ni treba kupičiti zato, da bi kupovali njive ali posestva od izčrpanih sosedov ki so se štiri leta borili za pravico in za življenje. Zato ne rabimo denarja in je tudi sramotna taka misel.
Dalje se on huduje na vse napore skupnega dela in nad organizacijami katere so toliko pripomogle k obnovi z obleko in raznim materijalom v prvi sili in namiguje, da se po njegovem kraju še ni nič delilo. Živina da se je dajala proti visoki odškodnini in t.d. On kot izgleda se ne strinja ker dobiva takšna pisma od doma katera ga tako obveščajo. Tu-
Full Support to the Nationa Federation of Labour Youth
Although the Yugoslav Youth Club in Vancouver was unable to be represented at the first Yugoslav youth convention in Toronto, it is nevertheless carrying on good work in the short time since it has been formed.
We are all well aware, that one of the main tasks of the Canadian South-Slavic Youth Federation is to co-operate and to work with other progressive organizations, for the furtherance of youth's needs in general. Though affiliating and co-operating with other progressive organizations, we are not only helping to strengthen and unify all youth; we are also strengthening our own local youth club.
Shortly after the Vancouver branch of the South-Slavic youth Federation was formed, the question of affiliating to the National Federation of Labour Youth was discussed. The membership realized that here was an opportunity of joining with other progressive organizations into one united federation. Since our affiliation, we have co-operated with the federation to the fullest extent. The National Federation of Labour Youth, is sponsoring an "On to Ottawa Trek". This trek is for the purpose of making the members of parliament aware of the fact that the youth of Canada are not asleep. On the contrary they are demanding: employment, homes, security, and other necessities of decent living.
The National Federation of Labour Youth, is sending five delegates from British Columbia to Ottawa. We are proud of say that one Of those delegates is from our own local club. This delegate, as well as representing our club is also representing other language youth clubs in B.' C.
Our deleft^ is.^like Canic, who is known' to the youth of B.C. Mike is a World War II veteran, having joined the army when he was sixteen. He has always been active in youth work especially in the trade unions. We
feel that Mike is fully qualified to represent the language youth clubs of B.C. in Ottawa, and that he will do his best along with the other delegates to make this trek an overwhelming success.
One of the main topics discussion on the agenda of the delegates will be the housing situation. We know that this is one of the most important issues confronting postwar Canada. Yet, what is being done about it ? Conditions here on the coast have reached the critical stage, and they are pretty much the same hroughout Canada.
Here in Vancouver, the old Hotel Vancouver, which has been standing idle since 1939, has been entered by the veterans, who have occupied it along with their families. A picket line has been set up around the hotel. Demonstrations of this nature, are happening almost daily. The public is fully aware of the seriousness of the housing situation.
It is therefore timely, that our delegates should give this problem, along with the problem of full-employment, their foremost attention.
We could therefore urge all our youth clubs throughout Canada, to give this "Trek to Ottawa" their fullest support, and to send delegates to Ottawa if at all possible, thereby making youth's voice heard in Parliament.
Olga Yokanovich,
Vancouver. B.C.
Vabilo na Sejo!
Ženski Krožek demokratičnih jugoslovanskih žena v Torontu, skliče svojo sejo dne 17 aprila v dvorani na 386 Ontario St.
Seja je v zvezi z prihodom jugoslovanske delegacije Rdečega Križa v našo sredino. Zato poživljamo vse članice krožka, da bi prišle na sejo ob pravem času tako, da bi čim bolj uspešno izvršile naše naloge.
Odbor.
di drugi dobivajo pisma ali ni v njih tega kar on navaja v svojem dopisu. On mora za gotovo dobivati pisma od kakega krškega "nemčurja" katerih gotovo ni manjkalo v kršni okolici. Nem-čurji so bili veseli, da se bodo selili v veliki nemški "raih". Sedaj ko se jim je pa vse pokvarilo se pa zna, da niso veseli in se ne morejo strinjati, ker ne morejo več sedeti na grbi Slovencev.
Nekdo je tudi tukaj iz Sudbu-rija pisal pismo naravnost na Hitlerja, da tako dobi zvezo s svojo družino. Danes se sliši; "jaz sem Slovenec, za Slovenijo sem še najbolj vnet". On ne pomisli, da so se Jugoslovanski narodi borili skupno in da se je poleg Slovenca boril tudi brat Srb, Hrvat, Makedonec in vsi slovanski narodi, za svobodo človeštva in tako tudi za svobodo slovenskega naroda. To so naši bratje po krvi in tako bo tudi ostalo.
Dopisnik omenjenega dopisa, je že tudi pozabil, ko je imel pred nekaj leti sitnosti pri sodniji zaradi neke krivice ki se mu je bila zgodila.
On, kateri ga danes imenuje za kričača, je hodil za njega od hiše do hiše nabirati podpise, da se izkaže pravica in da je bil oproščen. Takrat se njegovi prijatelji niso hoteli podpisati. Sedaj jim pa tako lepo streže, dokler ga zopet ne dobijo na kake limance. Prav lepa hvala!
Kritizira tudi Svet Kanadskih Južnih Slovanov v Toronto. Tako vsi oni govorijo kateri niso nič prispevali v obleki ali za bolnico in ko poštenim ljudem ne zaupajo. Zakaj ne zaupajo ? Zato ker vedno mislijo, da se bo delala kaka poneverba kakor se je pro-šlo svetovno vojno. Danes so se narodi borili za pravico in pravico moramo tudi izpoljnjevati. Tak program je prevzela Osvobodilna Armija in ga bo tudi izpolnila. Tako ga bomo tudi mi tukaj in tudi glavni odbor S.K. J.S. če nebi Glavni Odbor Sveta Kanadskih Južnih Slovanov izpolnjeval te dolžnosti, nebi bili odlikovani od Jugoslovanske Narodne vlade, kar smo videli priobčeno 15 januarja t.l. v Jugoslovanskih časopisih. Z redom "Bratstva in Edinstva je bil odlikovan Marijan Kružic, urednik "Novosti". Pred-sedništvo Antifašističnega Veča za Narodno Osvobojenje, je s svojim odlokom St. 324 od 16. oktobra 1945 leta, ceneč pomoč, ki jo je podarilo izseljeništvo za osvoboditev zemlje in narodov Jugoslavije po njenem osvoboje-nju, podelilo "Orden zasluge za narod II. Reda, sledečim osebam živečim v Kanadi, ki so se udej-stvovali pri organiziranju akcije za pomoč domovini: Juriju Ma tešiču, uredniku "Edinosti", Mak-simu Bijeliču, uredniku "Glasnika", Spira Vasiljevu, tajnik združenega odbora Macedoncev, Vo-jinu Grbič, tajniku S.K.S., Jovan Djaiču, članu glavnega odbora S.K.S. Stjepanu Kačič-Miošiču, gl. tajnik S.K.J.S. Edvard Jardas gl. tajniku S.K.H. Andreju Pa!-merovu, Član združenih Macedoncev. Pošlanstvo F.L.R. Jugoslavije Ottawa. Tako, to so dokazi za pravico in tako tudi mora biti. Nekateri tudi kričijo, kje so računi in ali so dobili vse kar je bilo nabranega za Jugoslavijo. Moj odgovor je, ako niste tne pri
družbe ne morajo biti fašističnega ali fašizmu naklonjenega značaja ter da ne bodo služile agitaciji za podžiganje verske, narodnostne ali rasne nesloge ali sovraštva. Shodi in manifestacije se lahko vršijo prosto pod pogojem, da so preje naznanjene pri oblasteh. Oblasti jih lahko prepovejo, če bi se smatrale nevarne javnemu miru in redu.
VSI NAJ DELAJO
Ustava nadalje nudi posebne zagotovitev v zvezi z nedotakljivostjo osebnosti (habeas corpus) in nedotakljivostjo privatnega bivališča in pošte. Naglaša obče načelo, da mora vsakdo delati pod geslom: kdor skupnosti ne daje, tudi ne more od nje prejemati. Postavlja za državo dolžnost skrbeti za onemogle vojne invalide, jih usposobljati za delo ter skrbeti za vojne sirote. Država mora čuvati javno zdravje in skrbeti za povzdigo kulture in izobrazbe. Šole so svobodne in vsakemu dostopne. Ločene so od cerkve. Jugoslavija daje zavetišče tujim državljanom, ki so preganjani radi svoje borbe, za demokracijo, radi borbe za pravico delovnega ljudstva ali radi borbe za svobodo kulturnega in znanstvenega dela.
Vsak državljan ima pravico prošnje in peticije na organe državne oblasti ter pravico do tožbe proti državi in njenim organom ter pravico terjatve za odškodnino. Vojaška služba je splošna in vsakdo je obvezan plačevati davke na podlagi svoje gospodarske moči. Poglavje 5 se konča z odstavkom, ki prepoveduje zlorabo državljanskih pravic za spreminjanje in rušitev ustavne ureditve, ki bi imela pro-tidemokratičen smoter.
Posebnost nove jugoslovanske ustave, ki je vredna posebne pozornosti, je določba, da moč odmi-nistracije in zakonodaje ni ločena.
Izvrševalna kot zakonodajna moč je poverjena Ljudski skupščini, se reče je v rokah predstavnikov, ki so izvoljeni direktno od ljudstva. Ljudska skupščina .je hra-niteljica ljudske suverenosti in državne suverenosti in kot najvišji organ zvezne oblasti izvršuje vse dolžnosti in pravice, ki spadajo v območje zvezne države in ki ne pripadajo Prezidiju ali kabinetu. Skupščina je edino telo, ki ima zakonodajno moč glede federativnih vprašanj. Izvoljena je vsake štiri leta in sestoji iz dveh zbornic: iz Zveznega sveta (ali doma) poslancev in Sveta (doma) narodov. Prvega izvolijo vsi volivci Jugoslavije, po enega člana za vsakih 50,000 prebivalcev. Poslanci v Svetu narodov so pa izvoljeni od vsake republike posebej, in sicer izvoli vsaka republika po 30 zastopnikov, vsalja avtonomna pokrajina po 20 in vsaka avtonomna oblast po 15. (Prejšnja kvota je v vsaki kategoriji povišana za 5 zastopnikov v Svetu narodov.)
Oba sveta enakopravna in imata enake pravice. Ena in ista oseba ne more biti član obeh. Zborovanja se vrše posebej, razen kadar postava določa ali kadar oba doma zaključita, da je zasedanje skupno. Na skupnem zasedanju tvori sklepčnost navadna večina poslancev obeh zbornic. Zasedanja so redna in izredna. Redna zasedanja se prično 15. aprila in 15. oktobra, izredna pa so sklicana na zahtevo Prezidija, na zahtevo zbornice ene republike ali kadar ena tretjina poslancev ene zbornice tako zahteva.
(Se nadaljuje)
Debata o atomski moči
reté vedeti in slišati vse natan čne račune ali podatke kdaj je prišel ta ali oni parnik v Jugoslavijo zato, ne ker niste v organizaciji, da se pomaga našim
(Iz 3 strani)
atomsko uganko" je rekel Jaka, ki se je začel zopet tresti od mraza.
"To bo vzelo še dolgo časa pre-dno bo atomska moč dana na razpolago za domače potrebe, sem dejal. Ako bi jo dobili sedaj na razpolago za vsakdanjo potrebo, potem bi lahko vsak napravil bombo iz nje. Tajnost atomske moči je ravno ista kakor je vsak stroj, ki ga držijo za večjo produkcijo in profit. Ravno tako bo s tisto (kepo) kosom) kakor si omenil preje, da v velikosti pol kile masla, bo zadostovajo ako ga položijo na bližnji hrib in bo spremenil december y avgust.
"Oni kateri sedaj držijo tajnost atomske moči, tega ne bodejo mogli dolgo držati, je dodal Jaka. Kajti vse države so na delu, da iznajdejo atomsko moč v bljižni bodočnosti. Vsi imajo že načrte do gotove meje, kar jim pa še manjka, bodejo pa tudi kmalu iznašli.
"Mogoče," sem pomislil. Ako je vzrok, da držijo tajnost atomske moči ni zato, bi se bali drugih držav, pač pa zato, da lahko ro-
NAROČITE SI PRI NAS
sloveiske note za piano harmonike
PIŠITE PO CENIK NA
JOE RUS 1557 E. 65. St. Cleveland 3. Ohio., USA.
V nedeljo, dne 14. aprila se bo vršil v Poljski dvorani ob 2 uri popoldne v počast delegatom Rdečega Križa Jugoslavije banket, na katerem bodo imeli tudi govor.
Ob 8 uri zvečer bo pa veliko zborovanje v Grand Teatr-u. Pridite vsi na zborovanje kakor tudi na banket.
Odbor lokalnega SKJS.
trpečim bratom v starem kraju po svoji zmožnosti. Kritika je na mestu ali samo ustvarjalna kritika, da se več in izdatnejše pomaga v stari kraj, ne pa razdiralna in škodljiva, katera je proti pomoči, ali da se pomoč ovira. Tako se je slišalo tudi takrat ko smo hodili od hiše do hiše, čes, da je to neumna stvar, da to ne bo šlo v Jugoslavijo, ali pa da si bomo to sami, ali pa v Toronti pridržali. Ta zadržek je pomenil eno vrste sabotažo poma-ganja v stari kraj. Vsa nabrana obleka je šla v pristanišče v Mon-treal in ne v Toronto. Kar smo
potajo in strašijo z atomsko močjo take majhne ljudi, kakor si ti in jaz po celem svetu, ker vidijo, da si se začel zavedati svojih pravic, pri tem jih je strah ako bi dobil takle majhen človek kakor si ti v roko atomska moč, potem. . .?
"Ravno sedaj sem se domislil," hitro doda Jaka. Ni dolgo od tega ko sem premišljeval in sem prišel do ideje, to je, da bi sklicali mednarodno konferenco vseh po-litikarjev starega kova, bogatašev in izumiteljev, sploh vse, kateri vedo nekoliko o atomski bombi? In kadar bi imeli vse skupaj v kaki veliki dvorani, bi pognali vse skupaj v zrak z navadnim starim dinamitom!"
"To pa to, dobra ideja", sem mu potrdil. Kajti atomska bomba ne bo pobila bogataše, političarje in izumitelje. Oni se ponavadi dobro skrijejo in zabarikadirajo. Torej ni že čas, da ljudje kateri nosijo vsa bremena in trpljenja, navse zadnje bodejo pa še pobiti od atomske bombe, da imajo pri tem tudi oni nekoliko besede?
"Napaka v tem je," je dejal Jaka, in se obenem dobro zavil v suknjo, da atomska moč ni dobra v rokah majhnih ljudi, še majn pa v rokah tistih, ki ne poznajo poštenega in pravičega življenja, za katerega se navaden človek bori že stoletja.
"Z drugo besedo rečeno, take iznajdbe niso varne, sva navse zadnje zaključila.
J. Sherjak.
ŽELI ZVEDETI
Za Jože Štrucelj, doma iz Gri-belj v Beli. Krajini, sedaj nahajajoč se nekje v Wolseley, Sask. Kanada. Oglasi se naj na moj naslov, ako pa kdo drugi od cenjenih naročnikov ve za njegov naslov, naj mi ga pošlje za kar se že vnaprej zahvaljujem.
Rozi Novak 701 — 4th Ave. S. W. Chishom, Minn. USA.
NAZNANILO
Kirkland Lake — Obvestilo Iz-vrševalnemu odboru V. P. Z. Bled, da se vrši tri-mesečna seja Vzajemne Podporne Zveze Bled, dne 14 aprila ob 9.30 uri dopoldne v prostorih br. G. Medoš-a, 87 Wood St.
Vabi se vse odbornike enako tudi članstvo dobro aošlo.
J. Kužnik, gl. taj.
stTcatharTnes

• v" jt« " '	Pa nabrali v gotoyini je šlo. pa
Ž.K§B.' in ifc pri S.K.J.S., ne mo, na glavni urad "Viča" v Toronto.
»n^-A «n/In^í i*» filíoofí TrCO íiofoíl D „ .'„1.." ________.'«lJJ»	_1.1__J " Y Y _
Rojaki ne premislijo,-da skladišče pri morju ni zastonj in tisti ko so tam zaposleni ne živijo od morske vode.
Frank Zaic.
Prihodnja in redna me.sečna seja Odseka Z. K. M se bo vršila dne 28. aprila pri doBiro znanem rojaku J. Plut v Beamsville (oh 2 uri popoldne), čas ni bil omenjen v vašem naznanilu.
Tajnik.
Iz francoščine prevedla K. N.
Naposled se je Orana odločila, Da ne bo več tipala po ovinkih in temi, temveč da bo naravnost in odkrito vprašala moža, kar jo je tako zelo zanimalo.
"Ali boste spet tako pozno prišli domov, Miguel ? je lepega dne pri kosilu pričela.
"Da-evi? Ne. Skušal bom biti točen."
"In jutri ?"
"še ne vem."
,'Od koga ali od česa je pa to odvisno,, je zvedavo vprašala Orana in zapičila svoje sinje oči v svojega moža.
"Od dela, ki ga moram vsak dan dokončati."
Mlada žena je globoko vzdihnila. Zdaj je bila prav tam, kakor v zečetku. Njen mož ni pokazal prav nič dobre volje, da bi se natančneje pogovoril o tem kočljivem vprašanju. Zato je trmasto nadaljevala:
"Kakšno delo pa imate, Miguel? Nikoli mi še niste povedali!"
To vprašanje je zadala naravnost, brez ovinkov, toda Moreno je odmahnil z roko,, kakor bi govorila o kakšni popolnoma nevažni stvari: "Nisem vam pripovedoval o njem, ker ni zanimivo, senora."
"In vendar," je silila mlada žena, "me vseeno zanima. Ali imate opravka z akti?"
"Na žalost, da."
"In številkami ?"
"Na nesrečo včasih."
"Zakaj na nesrečo?"
"Ker jih ne maram."
Nasmehnila se je: "Tudi jaz jih ne maram. Kot otrok in tudi pozneje nisem nikoli znala sešteti visokih vsot, ne da bi se zmotila."
To je povedala tako ljubko in tako odkrito, hkrati ga je pa tako zvedavo pogledala, da je tudi Morenu privabila smehljaj na obraz.
"Dobro vas razumem, senora. Dolgi stolpci številk so pogosto res od sile zoperni."
"In vendar se bavite z njimi, kaj ne?" je vprašala in ga tako prevejano gledala, da se je pričel na tihem smehljati. Njegove oči so nehote obvisele na njenih rdečih ustnicah, ki jih je nabirala v ljubko sobico, za čudo podobno sveži češnji.
"Če- le morem, se jih otresem," je odgovoril Moreno, ne da bi bil odmaknil oči z njenega zardelega obrazka.
"Sem in tja pa le morate računati," je silila mlada žena, ne da bi bila opazila, da ji mož le še mehanski odgovarja.
"Da. . . Toda le redkodaj. . ."
Ali je sploh še vedel, o čem govorita? Njegov pogled se je uprl v njene sinje široko razprte oči. Sončna svetloba je plesala v njih in se poigravala z njih temno sinjino. Takšnih oči še nikoli ni videl, če bi dolgo gledal vanje, bi čisto pozabil na svet okrog sebe, zmožen zagrešiti kakšno novo neirodnost. . .
Na srečo je Orana naposled pobesila svoje vprašujoče zrerfice, toda vpraševati ni prenehala. Morda je opazila njih učinek in morda ga je hotela izrabiti. Vse kako je spet ljubeznivo uprla svoje oči v Morena in se očarljivo nasmehnila.
"Torej," je stvarno dejala, kakor da ne bi bila opazila njegove zadrege in njegovega obažujočega pogleda, "kakšno je vaše delo? Kaj ste prav za pirav po poklicu, Miguel?"
"Po poklicu ?" je kakor v sanjah ponovil mladi mož.
"No, da," je že nekoliko nejevoljna vzkliknila Orana. "Kakšen je vaš družabni položaj? Kakšno je vaše delo?"
Tako odkrito vprašanje je mladega moža nekoliko zmedlo. Ne da ne bi bil pripravljen, odgovoriti nanj. vse bolj ga je zbodlo, da se je moral tako hitro posloviti od svojih sanj in zdrkniti kar nenadno v pusto, sivo resničnost. In ker so velike, sinje Oranine oči še zmerom kakor dve zvezdi žarele vanj, je raztreseno odgovoril :
"Odgovarjanje na pisma . . .sam pišem, pač vsakega nekaj in vsega po malem."
"Pisma. . . številke . . . aha, zdaj ga pa že imam," si je mislila sama pri sebi. In na glas je dejala:
"Najbrže ste pisar?"
Mladi Španec se je zdrznil, čez obraz mu je zletel smehljal. Takoj nato pa senca razočaranja. Videč, da se je zmotila, je Orana vzkliknila:
"Ne! Ne! Zmotila sem se! Torej ste stenograf!"
To pot je najbrž uganila, kajti mlademu možu je kar sapo zaprlo.
In med tem ko se je mlada žena tihem že veselila svoje zmage, si je njen mož v jezi grizel ustnice. Ne da bi bil podcenjeval poklic pisarja ali stenografa, ne, nikakor ne! Toda mislil je, da ima njegova žena o njegovih zmožnostih vendar le nekoliko točnejše pojme.
čez nekaj sekund je toliko zbral svoje misli, da je lahko hladnokrvno odgovoril:
"Uganili ste, madame, Stenograf sem."
(Nadaljevanje prihodnjič)
VAŽNA OBJAVA
Warehouse Ameriškeg Odbora za Jugoslovensko Pomoč je sedaj na novem naslovu in sicer: 665 Edgecomb Avenue Manhattan, New York City, N. Y.
,Od sedaj naprej naj se pošiljajo vsa pisma, zavoji z blagom in podobno, kar je v,zvezi "z Warehou-som Ameriškega odbora za jugoslovansko pomoč, na zgoraj navedeni naslov. Naslov gl. urada Ameriškega .odbora je-isti kot prej, to naznanilo se tiče samo skladišča.
A. C. Y. R.
ST. CATHARINES
Mestna odbora Sveta kanadskih južnih Slovanov priredita za tu-kajšno okolico St. Catharines in Niagara Falls predavanje filma iz življenja in borbe narodov Jugoslavije in sicer:
V	Niagara Falls v petek dne
12	aprila ob 8 uri zvečer.
V	St. Catharines v soboto "dne
13	aprila ob 8 uri zvečer.
Odbor.