1. J.: Več jasnosti. Kakor sem se prepričal, vladajo glede UJU med slovenskitn učiteljstvom popolnoma nejasni pojmi. Iz Beograda ne pride pravih navodil. Nujno potrebno pa bi bilo, da bi stopili slovenski delegati dobro pripravljeni v vsakem oziru pred kongres; zato je zadnji čas, da se o tcj stvari resno in temeljito razpravlja. Ako bomo pa čakali na potrebne mformacije do kongresa, tedaj se nam lahko zgodi, da bomo bridko razočarani. Težko je biti že danes na jasnem, a nič boljše ne bo menda po dveh mesecih. V naši drža.vi se še niso izvršile volitve za skupščino in prav nič ne vemo, kako bo razmerje strank. Nimamo še šolskega zakona in bog ve, koliko časa bomo še čakali na vse to. Tu pa tiče po mojem mnenju tudi vzroki, da ne pridemo glede UJU do jasnosti. Ali bo šolska uprava centraHzirana ali ostane tako kot ie sedaj? To je veliko vprasanje, na katero se danes še ne more odgovoriti. Ako se izvede prvo, potem smo na jasnem. Potem pozdravljamo LJJU kot simbol Jugosiovanstva na šolskem polju. Podlaga naj bi ji bila le učiteliska društva, a slovensko učiteljstvo bi moralo gledati, ua si pridobi v vodstvu primeren vpliv z ozirora na število svojih članov in na višino, na kater: se nahaja slovensko šolstvo. Potem ~.č potrebujemo prav nikakih pokrajinskih ,,Zvez". Bili bi potem res presneto slabi Jugoslovani. ako bi vlekli Slovenci svoj voziček na eno stran, Hrvati na drugo, Srbi na tretjo. Potem pa seveda še med temi separatisti, kakor Dalmatinci, Bosanci, Črnogorci, Vojvodinci itd. Tu bi nastala zmeda in kaos, v katerem bi se vsi skupaj pogreznili in zgubili. V tem oziru se moramo že vnaprej zavedati svoje moči in veličine in odpali bodo vsi separatistični pojavi in pomisleki. Skupščine naše ,,Zaveze" so res dvignile ugled učiteljstva širom Slovenije. To rad pnznam. S ponosom laliko zre ,,Zaveza" na svoje skupščine, zlasti na one iz prve dobe svojega obstanka, ko je morala takorekoč orati šele ledino. Ali se pa ne bo še bolj dvignil ugled jugoslovanskega učitelja, ako bo zborovala UJU v Beogradu. Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu, Mariboru itd.? In na te skupščine bo privrelo na stotine in stotine naših tovarišev in tovarišic iz vseh krajev naše širne domovine! Gotovo bi bila taka zborovanja impozantna in bi ne ostala brez utisov na narod. Olede časopisja sem že razpravljal v 17. št. ,,Učit. Tovariša".  V drugem slučaju, da se ne izvede  centralizacija šolstva, bi bilo pa drugače. V tem slučaju bi si prišli pa težko do tako jasne točke, da bi nas vsestransko zadovoljila. Ali ostanemo potem pri svojih sedanjih pokrajinskih organizacijah? Ne- mogoče! Kolikor mi je znano, zahtevajo  Srbi, da se iste razpuste ter ne marajio o  njih prav ničesar slišati. Ali si ustanovimo nove? Tudi nemogoče, ker bi sicer ne bilo treba s starimi likvidirati. V tem slučaju pa bi bilo moje mnenje, da naj bi se volilo v širši odbor UJU za vsako pokrajino, ki obdrži svojo šolsko upravo, primerno zostopstvo. Ti zastopniki bi stali tudi na čelu učiteljstva v sveji pokrr.jini ter bi imajoč vsak svojega strokovnega tajnika, lahko stali v vednem stiku z učiteljstvom (učit. društvi) svoje pokrajine ter z ožjim centralnim odborom, ki bi se sestavil iz zastopnikov širšega odbora in bi imel svoj sedež v Beo gradu. Enostavne-jše rešitve si skoro ne moremo predstavljati. V enem oziru bi bilo mriOgo bolje, da bi se vršil kongres šele potem, ko bi bila naša država popolnoma konsolidirana. V drugem oziru je pa nujno potrebno, da se strnemo v močno falango, predno se definitivno sklepa o šolskem zakonu in naši gmotni ureditvi. Treba bi pa bilo čuti še več strani in kmalu zavzeti pozitivno stališče .