Stran 114_________________VRTEC     ^^B__________Leto 50
Ksaver Meško.
Legenda o cerkvi pri Mariji na Zili.
(Konec.)
ilja1 godu ziljske patroninje, Device vnebovzete, je danes. Danes ali nikoli!« je govoril grofici tajen glas, ko je šla v tretje z otrokom, z dojiljo in kopjanikoma k Mariji na Zili. Se bolj nemirno ji je utripalo ta dan splašeno, izmučeno srce, a še večje je bilo njeno zaupanje v mo-gočno priprošnjo nebeške Gospe.
Ko so prišli ondi k razvalinam, so našli tam staro beračico. Sedela je na velikem kamenu, in zdelo se je, da je vsa zatopljena v premišljevanje in tiho molitev. Malo je pokimala prišlecem, sicef pa se ni menila za nje.
Dokaj časa je že grofica z dojiljo — služabnika sta namreč sedla bolj strani na kamenje in sta se tudi pogreznila v svoje misli in tiho molitev — klečala ob groblji. Molila je s solzami v očeh in dvigala otroka, proti nebu, da bi nebesa naposled vendarle morala milostno pogledati nanj. Kar nenadoma pa pritapa k njim stara beračica.
»Milostna gospa, podelite kaj ubogi siroti!«
Grofica naglo seže ob pas. A spozna z neprijetnim presenečenjem, da je pozabila doma torbico, ki sicer nosi v nji denar s seboj. V za-dregi pogleda dojiljo. A ta v istotaki zadregi gleda grofico: tudi nima božjega pri sebi.
Ne da bi dolgo premišljevala in se obotavljala, potegne grofica z deteta z zlatom vezani prtič.
»Vzemite to, dobra ženica! Nimam drugega s seboj. Prodajte v mestu, nekaj že dobite zanj.«
Beračica seže po prt, a oči ji nepremično obvise na obrazu de-tečjem. Na tistih gubastih, peščenorjavih, raskavih in vse križem raz-pokanih licih.
»O moj Jezus, kakšen otrok!« zamrmra ženska polglasno.
Grofica se stresne. »Celo najubožnejša beračica se zgraža nad mojo nesrečo!« pomisli z bridkostjo- Z očitno nevoljo pogleda beračico. A ko se sreča njen pogled s pogledom starkinim, ji nenadoma postane tako čudno, da na glas zaplaka. Pozneje se je spominjala: tako mil, tako čudovito nežen in tako poln nebeškega usmiljenja je bil tisti pogled, da si je mogla pozneje tolmačiti le s svojo veliko tedanjo boljo, kako da se ni začudena vprašala; odkod ta čudežni pogled pri tej preprosti že-nici; odkod to neskončno usmiljenje, ki se lesketa vteh globokih, prerailih očeh?
Leto 50                                     VRTEC                                 Stran 115
»Gospa,« povzame beračica s tihim, blagim glasom, »bogato ste me obdarili. V zahvalo vam povem jaz skrivnost. Janez in Fric!«
Služabnika pristopita bolj sigurno, ko če bi ju bila poklicala sama grofica.
»Odgrebita tukajle nekaj zidu! Tam ob voglu so lopate.«
Pozneje kopjanika sama nista vedela prav povedati, kaj je bilo v tistem glasu in vedenju čudne tujke, da sta ji morala biti tako slepo pokorna.
Nista kopala še pol ure, kar se je prikazal iznad sipine dokaj velik, okrogel, lepouglajen kamen. Kamenita, povsem nepoškodovana plošča je ležala čezcnj.
»Privzdignita ploščo!« ukaže tujka.
Privzdigneta jo, snameta jo in položita ob velik četverokoten kamen.
Izdolbina v kamnu je bila skoraj polna vode. Nekaj belkastih zvezd je plavalo na površini: kapljice olja.
»Krstna voda je ostala vsa ta leta dobro ohranjena,« prikima starka, zadovoljno zroča v kotanjo.  »Okopljite dete v nji, gospa grofica!«
Grofica brez pomisleka uboga. Z drhtečo roko odvije plehice. Do-jilja ji pomaga, ker vidi, da gospa v prevelikem razburjenju in v ne-mirni naglici pentlje le bolj zadrguje nego jih odvezuje. A tudi dekletu drhte roke, da mora prijeti po trikrat en vozel, preden ga odveže.
Komaj pa krstna voda — vsa ta leta kakor nalašč ohranjena za današnji dan — oblije dete, glej čudo! se odlušči z vsega malega telesa cela množina umazanih, rjavih luskin. Grbasta koža se napne in postane gladka. Namesto dosedanje peščenaste barve se zalesketajo vsi polni, lepi udje v snežni belini. Grofica naglo zajme vode v peščico in jo iz-lije v znamenju križa na otrokovo glavo. In glej, skoro v istem hipu se zabeli pred njo obraz bel kakor češnjev cvet, s cvetočimi rožicami v polnih, smehljajočih se licih. Sočne rdeče ustnice se ji namesto prejšnjih suhih in velih smehljajo naproti, in dvoje čudežno lepih plavih oči strmi gor v mamico, kakor bi cveteli pod malim belim čelom dve naj-lepši potočnici.
»0 Marija, Marija!« vzdihne grofica, ki ne ve prav, ali sanja, ali je vsa ta sreča resnica in istina. »Ali jemogoče? Ali simi res pomagala, ti nebeška Kraljica?«
»0 Marija, tako lepega otroka še nisem videla!« se zasmeji in obenem od sreče zjoka mlada pestunja.
Hlapca pa se nagibata osupla čez krstni kamen, strmita vsa za-vzeta v prekrasno dete, in še njima polzijo po zagorelih licih debele solze in padajo na krstni kamen in v čudotvorno vodo.
»Kje je dobra ženska?« se po hipih prve blaženosti ozre grofica. Dragoceni pajčolan, ki je kril otroka in ga je darovala grofica starki, je bil nedaleč proč razprostrt čez sivkasto sipino; o starki pa ni bilo sledu.
Vsi se spogledajo začudeno.
»Ali nam je bila res poslana iz nebes?«    '
Stran 116                                 VRTEC                                     Leto 50
Kdo je bil tisto popoldne najsrečnejši mož v koroški deželi? Ali ne gospod Ludovik, grof groteneški in bekštajnski? Kdo je pred vso grajsko družino poljubil gospe grofici na grajskem dvorišču roko, ko so prišli z otrokom v grad, in je prisrčno prosil: »Gospa Barbara Elizabeta, pri Bogu vas prosim, odpustite mi.« Ali ni bil to gospod Ludovik, grof gro-teneški in bekštajnski, na domačem gradu in širom dežele znan po svoji hudi jezi, sirovosti in silovitosti? In kaj je rekla jokajoča grofica? »Bog je vse odpustil. Sicer nam ne bi bil pomagal.« In grof! Ves blažen od sreče, je priznal glasno, da so slišali vsi grajski: »Da, pomagal je! In jaz spet verujem, verujem!« Kdo je nesel malega grofiča med smehom in solzami v grajsko kapelico, da se zahvali tam, s tem prelepim otrokom v naročju, še enkrat Bogu in Mariji? Ali ni bil to tisti osorni, mrki grof Ludovik, gospod groteneški in bekštajnski, ki so strašile z njim svojo neubogljivo deco kmetiške matere? In kdo je najdalje v noč klečal v kapelici, zatopljen v gorečo molitev? Je li bil to stari sluga Pavel, ki ni mogel spati in se je že pripravljal na srart, ker je z vsakim dnem bolj bolehal? — Morda pa oče gvardijan iz Beljaka, ki so ga vzeli grajski kar s seboj, da jim drugo jutro bere v grajski kapelici sveto mašo in jim zapoje slovesen Te Deum? Tudi ta nel Bil je gospod Ludovik, grof groteneški in bekštajnski, dosedanji nevernik. V globino srca zadet po nenadnem čudežu je klečal na golih kamenitih tleh kapelice, zatopljen v premišljevanje svojega dosedanjega življenja, izgrešenega življenja, proseč Boga  v  vroči molitvi  odpuščenja in   milosti,  da prične   novo
boljše življenje...
•       ••
Drugo jutro \e hitel sel na brzem konju v Gradec h gospodu Antonu, da ga povabi za botra h krstu. Čez teden dni je bil gospod Anton že v Landskronu.
Kar je gospod Ludovik obljubil, je skupno z bratom Antonotn tudi vestno izpolnil. Sezidala sta na Zili v zahvalo Bogu in nebes in zemlje mogočni, dobrotni Kraljici veličastno cerkev. Leta 1606. sta jo dokončala, kakor znani še sedanjim rodovom napis, vsekan v marmor v prezbiteriju cerkve.
Krstni kamen, spominek čudeža, sta pa dala vzidati ob vhodu v cerkev. Zdaj služi tam za kropilnik.                                                              1
sebno ob biljah pred velikimi prazniki ali ob velikih praznikih pripeljala,        ¦
a še večkrat peš priromala na Zilo in je dolge ure preklečala v cerkvi,        ¦
v gorečo molitev zatopljena.                                                                         M
Grofica je vsakikrat prinesla ali privedla prvorojenčka s seboj.            m
Leto 50                                       VRTEC        ^^H^F        Stran 117     ^H
Ko je grofič nekoliko odrastel, je postajala gospa Barbara Elizabeta            I
čestokrat z njim ob grajskem oknu in zroča dol na Zilo, mu je pripo-            I
vedovala o čudežnem njegovem  ozdravljenju.  Fantiču so se bliskale            I
oči, čestokrat so se mu napolnile tudi s solzami. Komaj je čakal, da z            I
mamico  spet poromata k predobri Gospe na Zili. Kadar je pa prišel            I
domov  oče, ki je bival tedaj večinoma  na cesarskem dvoru, kjer je            I
užival, ko je pričel drugačno, resno in bogoljubno življenje, velik ugled            I
in visoke časti, so šli vsakikrat skupno k Materi božji na Zilo.   Saj je       ^H
niso mogli nikoli dovolj  zahvaliti za preveliko milost, ki so jo sprejeli       ^^H
^^  od Boga po njeni priprošnji...                                                                   ^H
^H          In kakor je  dobila plemenita rodovina groteneška in bekštajnska       ^H
i^^ v tistem težkem času časni srčni mir pri Mariji na Zili, tako je našlo        ^H
I       več udov te družine v ziljski cerkvi tudi po smrti mir in pokoj. V ve-       ^H
liki grobnici v kapelici svete Ane počivajo: Gospod Žiga Friderik (f 1607.),       j^M
!¦       gospa Barbara Elizabcta (f 1612.), gospod Ludovik,  rimski grof, tajni       ^H
I        svetnik cesarja Ferdinanda II., deželni oskrbnik koroški, umrl na svetega       ^H
Rešnjega Telesa praznik,  11. junija  1637.,  grof Karl  (f 1630.) in  grof       ^H
Frančišek Bogomir (f 1638.) — on, Iti se je zgodil na rfjem ta veliki čudež.       ^H
L                Njih prahu: mir in pokoj! Njih dušam: večna luč!                                ^H