322
Vladimir Levstik: Moja pesem. — A. Gradnik: Rdeči nagelj.
In ko položili so zadnjo pred njo, zakrila je Frankinja sinje oko      /
in bleda kot sneg in drhteča kot trst se je zgrudila k Ijubčevi glavi na prst.
Zaboden poginil je Atila kralj
še tisto noč, ko je pri Frankinji spal.
Vladimir Levstik.
Moja pesem.
ebo, nebo kot moder vrt in zemlja mlada pisan prt in solnce kakor čolnič zlat, — le jaz proklet sred srečnih trat!
Jaz hodim tod vse dni, noči
in v brazde sejem srčno kri,
a sinj ne zna, ne polja klas,
kaj v temni duši nosim jaz!
Vladimir Levstik.
Rdeči nagelj.
az ti utrgam en nagelj rdeč. Ko se ne bova videla več, nagelj na tvojih bo prsih strohnel, jaz pa pocestno bom žensko objel.
Glej, svet ima pač mnogo reči, da se v njih črna žalost zgubi.
Al kdor tebe v mislih ima, samo še greh mu tolažbo da.
A. Gradnik.