Tudi k intimnemu Župančiču Slovenska povojna literarna zgodovina — pravzaprav njen mlajši rod, ki je v krog svojih raziskav zajel tudi sočasno pesniško snovanje — je prav generacijo, ki ji tudi sam pripadam, vsaj v njenih začetkih povezala, resda obzirno in brez večjih poudarkov, tudi z vplivi slovenske moderne. Sam menim, da gre v tem primeru za komaj dokazljiv, hkrati pa zelo posplošen vpliv in da je o kakršnihkoli opaznejših, zlasti Ciril Zlobec 797 idejnih vplivih, kcmaj mogoče govoriti. Konkretno rečeno bi to pomenilo, da je ta generacija občutila še največ bližine z intimnostjo Murna, prav ob Zupančiču pa je spoznavala globlji razvojni razkol — na začetku občuten kot razhajanje — ki pa ga ne gre presojati kot poseben odnos do Zupančiča, ampak kot nelahko iskanje samih sebe v času in razmerah, ki so bile v temeljih drugačne, zato je bila kontinuiteta s tradicijo na ravni intimnega doživljanja mnogo bolj privlačna, naravna, kot na ravni ideje, sporočila, upes-njevanja visokih ciljev, kar vse je pri Zupančiču tako neponovljivo oživljalo posebnosti tedanjega slovenskega časa, ko sta narod in pesnik tipala za svojo podobo, jo iskala, verjela in upala vanjo z usodno eksistencialno nujnostjo. Ta vera in to upanje sta bila tudi človeško in narodno etično načelo časa. Samo tako pojmovana eksistencialna etika, pogojena v čisto določenem trenutku slovenske usode, je lahko Župančiču navdihnila tragično samozavestne verze, kakršnih si danes ne more umisliti noben slovenski pesnik, tudi občutiti jih najbrž ne more: Nikdar ptič samoživ, nikdar! Prevelika je tvoja perot, presvetel očesa je tvojega žar, in premajhen, preplah poskril se ti rod. . . Kot je po drugi strani iz iste etike rasla zamera javnosti — spomnimo se samo Kosovela — ob pesnikovem prav gotovo nehotenem odmiku od središča vsega živega po zbirki V zarje Vidove; v njej, v tej etiki, se je zgoščala žolčnost sicer razumljive kritike ob pesnikovi objavi eseja Adamič in slovenstvo itd. Nič od vse te tragične pomembnosti ni moglo in ne more biti niti intimna niti družbena pogojenost generacij tega povojnega obdobja, ki je ob prizadevanju številnih in zvečine pomembnih peres tako jasno izjedkalo du- 'i!'udi k intimnemu Župančiču 798 Ciril Zlobec hovno in pesniško podobo Otona Župančiča in nam jo, tudi kot moralno obvezo, zapustilo v dediščino. V tej smeri je morda treba iskati razlago za očitno nesorazmerje med veličino Zupančičeve pesmi in določenim hladom, s katerim jo danes sprejemamo, ne bom rekel v široki javnosti, v ožjih ustvarjalnih krogih srednje in mlajše generacije pa prav gotovo. Res da je pesem sama v sebi nespremenljiva, toda naš odnos do nje, pa tudi samo branje in razumevanje pesmi, se lahko odločilno veže na posamezne razlage, zanesljivo pa ne more mimo skupnih, ponavljajočih se poudarkov stroke in vzgoje. Reči je celo mogoče, da šele popularizacijska miti-zacija pesmi, pesniškega opusa ali pesnika omogoča zares široko odmevnost, globlji vpliv, trdnejše trajanje, živost v tradiciji. Takšno mitizacijo je doživela tudi Zupančičeva pesem. Kot nihče drug v slovenski poeziji jo je doživel tudi pesnik, in v obliki, kakršne ne srečamo pri nobenem drugem, je z njo ožarjen ves njegov opus. Toda: sleherna mitizacija nosi s sabo takšne ali drugačne poenostavitve. Pri Zupančiču vidim to poenostavitev v ponavljajočem se poudarjanju umetniškega viška največkrat predvsem z navajanjem moralno-etičnih, narodnostnih, socialnih in drugih prvin. Vse bolj obvezujoče vztrajanje na tako zoženem vrhu nujno potiska v drugi plan pesmi, porojene iz intimnejšega navdiha, čeprav je treba pritrditi Josipu Vidmarju, da je pri Zupančiču celo nacionalni patos stvar intimnega navdiha. Prav gotovo; to je pesnikova posebnost, menim pa, da tudi vzrok marsikaterega nesporazuma. Naj še tako zbrano primerjam vse, ali vsaj najpomembnejše, kar je bilo o njem napisanega, se ne morem znebiti vtisa, da smo njegovo pesem sicer povsem upravičeno presvetlih z avreolo zgodovinskosti, da pa smo jo hkrati neupravičeno tudi vko-vali v spone njene zgodovinske zamejenosti. Preveč trdno smo ga torej prikovali na visoki prestol zgodovinske, narodne, socialne in morda še kake druge uporabnosti, čeprav uporabnosti na najvišji estetsko-dozivljajski ravni. Rekel bi: preveč naivno smo se prepustili pesnikovi predstavi o sebi in svoji pesmi. Zupančič nima primerjave v slovenski literaturi prav v tej poudarjeni, zanosni in prepričljivi sli, da bi bil vselej in vsak trenutek ne samo »sredi vsega«, ampak tudi duša naroda, umetniška in spoznavna kvintesenca vseh narodovih misli in stremljenj. Bodimo pesniku pravični: ta visoka pesnikova samozavest, kot bi dejal že citirani Vidmar, se ni nikoli upesnjevala mimo nekakšne plebiscitarne narodove volje, ki je takšnega Zupančiča domala že od vsega začetka odkrivala, ga predvsem na tej poti spodbujala, častila in — kar se mi zdi glede na namen tega razmišljanja tudi najpomembnejše — predvsem takšnega ga je slovenstvo tudi potrebovalo. In ta potreba je bila zgodovinsko in narodno pogojena, zato se je skoraj simbolna poenostavitev Zupančičeve poezije prav v tem idejnem smislu nujno morala zgoditi. Popularizacijska mitizacija, čeprav v tem zoženem smislu, je bila globlja potreba slovenstva v čisto določenem času, hkrati pa tudi sorazmerno visoka stopnja izpopolnitve pesnikove samozavesti. Človeške in ustvarjalne. Vidmar je v svoji študiji o Zupančiču napisal tudi naslednje: »Dogodki v slovenskem narodu so bili ob koncu prve vojne — navdih; poslej smo živeli politiko. Zupančič pa je poet navdiha in visokega duhovnega življenja, ki mu je politika povprečnih časov tuja. . .« Naš povojni čas prav gotovo ni povprečen, nasprotno: zgodovinski je v najglobljem pomenu besede, pa vendar velja tudi zanj, da narodove usode ne odseva več pesnikova beseda, niti 799 Tudi k Intimnemu Župančiču ji ne utira pota njen navdih, ampak — politika. Pesniška osebnost županči-čevske naravnanosti je danes nemogoča, zato se dovolj naravno vsiljuje misel, da je tudi odnos do poezije sploh, tako ustvarjalcev kot odnos javnosti, bistveno spremenjen. Današnja vrednost poezije se nam ne kaže več v ugotovljenem odzivanju naroda nanjo, saj je že sam pojem naroda v tem kontekstu vse prej kot razviden, že zdavnaj ga je zamenjal manj obvezujoč bralec, tega pa skuša spodriniti bolj ali manj posloven uporabnik, s tem pa je nenasilno, toda dokončno zbledela tudi etična pobuda v navdihu in sporočilu pesnika, tako značilna in pomembna za Zupančičevo visoko pesem. To bi utegnilo pomeniti, da tudi Zupančiča nismo več sposobni brati z vso tisto notranjo zbranostjo, pričakovanjem in hvaležnostjo, ki so tako pomembno krepile in usmerjale njegovo ustvarjalno samozavest. Kot naša dragocena umetniška, kulturna in nacionalna dediščina živi Zupančič med nami — najbolj cenjen in slavljen v sintezi svoje pesniške in narodove duhovne podobe. Noben narod, ki mora skozi tak čas, kakršnega smo Slovenci živeli od preloma stoletja do konca prve svetovne vojne in smo ga na svojem prostoru tako odločilno sooblikovali v letih 1941—45, ne more biti ravnodušen do pesnika, ki mu je od vseh, kot glasnik, najbližji in od vseh, kot umetnik, v svojem času najimenitnejši. Tak srečen spoj je prav gotovo izjemen trenutek, saj vemo za velike socialne in družbene pretrese in cela zgodovinska obdobja — če naj se tu oprem na Krleževo ugotovitev — ki niso imela svojega pesnika in so jih s slabokrvnejšim navdihom upodabljali povpreč-neži. Srečen spoj, prav gotovo, toda spoj, ki je bil za narod nekakšna danost, za pesnika pa največkrat bolj boleče kot zanosno iskanje poti k narodu, v katerem je videl svojo »zadnjo instanco«, vendar pomaknjeno, kot narodovi cilji, v prihodnost, v tisto daljno, utrujenost in pobitost razodevajoče pričakovanje »nazadnje vendarle narod«. Govoriti torej s prevelikim poudarkom predvsem o svetlobi, življenjski radoživnosti, zanosu, ritmu, o vse oplajajočem »prazniku slovenske besede«, ki da je bistvo in najvišja umetniška vrednost pesnika, je prav gotovo ne docela uspešen poskus, kako prenesti razpoloženje, ki je bilo že ob nastanku posameznih pesmi vsaj deloma asociativno porojeno, v naš današnji družbeni, razpoloženjski, zlasti pa kulturnoumetniški trenutek, ki je, čeprav v tem smislu še neraziskan, bistveno drugačen. Ob pravkar izrečenem kaže morda še posebej poudariti, da to razmišljanje ni usmerjeno v poskus zmanjševati vrednost in čar Zupančičeve visoke pesmi ali vero vanjo, temveč skuša, ne na novo vzpostaviti, temveč samo ugotoviti neki že obstoječ odnos in pri tem morda ugledati vsaj katerega izmed vzrokov, zakaj podedovani poudarki v Zupančičevi liriki ne zadovoljujejo več, vsaj ne v celoti, slovenskega kulturnega mnenja našega časa. Torej gre za nas, ne za pesnika. Vračam se k Zupančiču in všeč so mi protislovja v njem. Naj tu ponovim njegovo znano in že tolikokrat citirano izpoved Izidorju Cankarju: »Časa opojnosti je knjiga, ki je ne cenim. Zato bi jo uničil, ko bi bila moja last, pa ni več. Če bi pometal iz nje, kar mi ni všeč, bi morda ostalo kakih deset pesmi. . .« Pa je vendar deset let pozneje, ko se je imel, če smem tako reči, s čim postaviti pred svojim narodom, sprejel v Mlada pota v prvi izdaji 19, v drugi 20 pesmi iz te »necenjene« prve zbirke, Vidmar pa, kot pravi, ni imel s pesnikom težav, ko je v prvo knjigo Del Otona Zupančiča 800 Ciril Zlobec zajel pod naslovom Mlada pota kar 28 pesmi iz Čase opojnosti. In če še vztrajamo pri tej pesnikovi osebni antologiji, ne gre prezreti, da je v njej skoraj polovica pesmi, ki jih lahko imamo za ljubezenske. Ob njih prebiramo — v iskanju celovitejšega Zupančiča — še lepo število tako imenovane intimne lirike. Ob takšnem odnosu do lastnega ustvarjalnega opusa me, priznam, skoraj preseneča podatek, da pesnik pravzaprav ni imel pripomb k Albrehtovemu izboru nekaj let pozneje; bolj razumljivo, čeprav ne docela, se mi zdi, da je bil zadovoljen z Glazerjevim. Vidmarjeva izbora, tako v Delih kot v lanskoletni knjižici Prešernove družbe, se mi zdita še najbolj pozorna do celovitosti Zupančičeve pesmi; izbor v Naši besedi je preširok, da bi ga lahko imeli za kritičnega. Zanimivi so poudarki v raznih antologijah: pri Antonu Vodniku najdemo v Slovenski sodobni liriki (1933) med petnajstimi pesmimi kar sedem ljubezenskih; v antologiji Janeza Menarta, Iz roda v rod duh išče pot (1969), ljubezenska lirika odločno prevladuje, zastopana je z enajstimi od skupnih sedemnajst pesmi; v Živem Orfeju (1970) pa je, nasprotno, ljubezenska pesem opazno na obrobju pesnikove ustvarjalnosti. Seveda ni moj namen začeti pravdo za nove vrednostne poudarke v Zupančičevi liriki, čeprav priznam, da mi je prav njegova ljubezenska in razpoloženjska pesem danes najbližja. Moti me pa misel, da so čisto konkretne ljubezenske pesmi (ne bi bilo težko našteti vrsto naslovov), ne ljubezenska tematika sama po sebi, glede na naše razmere in pota sicer razumljivo, a krivično ostale v senci velikih nacionalnih in socialnih tem. S tem, mislim, se od Zupančiča ne oddaljujem. Širina, celovitost odzivanja na svet in življenje v sebi in zunaj sebe sta dve že kar programski postavki v Župančičevem pesništvu. Zavest ne samo o pomenu ustvarjanja, ampak tudi o svoji izjemni usposobljenosti zanj živi v Zupančiču dokaj nezastrto ne samo v pesmih o ustvarjanju, ampak je bolj ali manj neposredno navzoča domala v sleherni njegovi pesmi, vsekakor pa v sleherni temi. Tudi v ljubezenski. Morda ga prav ta lastnost tako odločilno loči od vseh drugih slovenskih pesnikov: obsedenih psihičnih stanj pri njem ni, tudi temne tone, strast in obup, nekako obvladuje s svojo ustvarjalno voljo in oblikovalno sposobnostjo, zato po tej plati pri Zupančiču skoraj ni razlik med navdihom, ki ga sproža življenje v njem samem, in tistim, ki vdira vanj od zunaj. To izjemno nadarjenost za pesnjenje na sleherni motiv, na vsakršno temo — tako nenavadna lastnost v slovenski liriki — po svoje potrjuje tudi izjemno veliko število Zupančičevih priložnostnih pesmi in zapisov. Čas, ki je vsem razpravljalcem na tem simpoziju razumno odmerjen, mi ne dopušča, da bi se podrobneje ukvarjal z globljo povezanostjo med posebnostjo Zupančičevega daru ter motivno in tematsko širino, ki nas pri njegovi poeziji tako preseneča. Pa tudi bega. Prav tako mi čas ne dopušča, da bi mogel prepričljiveje razčleniti svojo misel o presenetljivo enakomerno porazdeljeni ustvarjalni intenziteti, ki ni manj polna v ljubezenski pesmi kot v liriki z narodno in socialno motiviko. Kot posebnost, moč in vrednost svojega pesniškega daru je to z ničemer zamejeno širino čutil in jo domala programsko deklariral tudi pesnik (Moderna nima z romantiko ničesar skupnega): ». . . To iskanje življenja pa mora biti mnogostransko, ker je življenje tako mnogostransko — širje kakor ga pojmuje naš psevdorealizem in naš 801 Tudi k intimnemu Zupančiču esteticizem — iskati ga je treba ne samo s sanjami, kakor ga je iskala romantika, temveč tudi z mislijo; ne samo z mislijo, kakor ga je iskal racionalizem, temveč tudi z voljo; ne samo z voljo, kakor ga je iskala mistika, temveč tudi s strahom; ne samo s strahom, kakor ga išče simbolist, temveč tudi s pogumom; ne samo s pogumom, kakor ga išče naravoslovec, temveč ... — z vsem, z dušo in telesom, s strahom in upom, z veseljem in žalostjo, s hrepenenjem in voljo — z zdravimi instinkti nepokvarjene narave. Ta sinteza ni nikaka umetna formula, nikak zverižen sistem — temveč — če pogledam z jasnim očesom vse svoje zavedno in nezavedno stremljenje, vidim, da je bilo tako . . .«