FEBRUAR Med nami Mesec je minil in «pet vas pozdravlja »Naša luč«. Sedaj po svečnici je predpust, to je čas do pepelnične srede, ko se začenja postni čas, s katerim se kristjani pripravljamo na praznike našega odrešenja, na spomin Kristusovega trpljenja m vstajenja. Mnogi so poravnali svojo naročnino in novi rojaki so se javili, da želijo dobivati naš list. Pozdravljeni v naši sredi. Vse druge prijazno vabimo. VOŠČILA Vso srečo v novem letu Vam želijo še rojaki: Dragomil VODOPIVEC iz Göteborg-a na Švedskem. — Družina WEINDOREER iz Francije. — Družina Janez KROPIVŠEK, Rosenlaan .30, p. Lutterade (L), Nizozemska. — Anton ZOT iz Frederiksverka na Danskem. — Jožef VUČKO iz Chicage v Združenih državah. Z vseh vetrov Kanada. — Tudi v Kanadi rojaki uporabljajo moderen način, kako pokazati kulturo našega naroda drugorodcem iin sebi pripraviti prijetne urice, namreč »folklorne skupine«. Novembra je v Torontu nastopila »Prekmurska folklorna skupina« pod vodstvom g. Fojsa, ki je navzočim pričarala v narodnih nošah celo vrsto najrazličnejših narodnih plesov ob spremljavi mladih harmonikarjev. — V novi cerkvi Marije Brezmadežne, ki so jo rojaki sezidali, so blagoslovili nov krstni kamen. — Posebno doživetje za otroke, a tudi za odrasle je bila spevoigra »Zvezdica Zaspanka«, ki so jo pripravili č. g. Zrnec, arhitekt Vilko Čekuta in Stane Ulčar. — Rojaki v Hamiltonu pa se pripravljajo na ustanovitev svoje župnije in zbirajo za to potrebna denarna sredstva. Venezuela. — Tudi letos so se rojaki v tej južnoameriški državi razveselili Mohorjevih knjig, posebno še prelepe knjige »Fatima«, ki je bila nepričakovano hitro razprodana in jo sedaj v Celovcu spet tiskajo. Brazilija. — O rojakih v Braziliji dolgo nismo nič vedeli, dokler nam jih nista lanski in letošnji Mohorjev koledar odkrila. Ta velika država, kjer pridelujejo kavo, je postala pred zadnjo vojno zavetišče za mnoge Primorce, po vojni pa tudi za druge naše rojake. V mestu Sao Paulo so imeli krasno uspelo slavje naše narodne pesmi v okviru sdavja rojaka Enija Fonda, ki je postal prvi doktor latinščine na tamkajšnji univerzi. Nekateri rojaki so prišli n i to prireditev 600 km daleč, drugi 4,30 km (!). Za vzgled so, kako moramo tudi mi podpirati svoje domače prireditve 'in se jih udeleževati, četudi to kaj stane. Izseljensko romanje v Da bi obrnili pozornost sveta na problem izseljencev in da bi izrazili sv. očetu zahvalo za ureditev dušnega pastirstva med izseljenci, se pripravlja «kupno romanje v Rim iz zapadne Evrope. Posebna ipotoval na agencija je prevzela organizacijo tega romanja, da bo kar le mogoče poceni in obenem zanimivo. Romarji bi si ogledali ob tej priložnosti zanimivosti starodavnega Rima, sprejeti bi bili pri sv. očetu Janezu XXIII., enkrat bi imeli skupno zborovanje, pri katerem bi nastopile tudi folklorne skupine raznih narodnosti. Posamezne narodnosti bodo stanovale skupaj. Romanje se bo vršilo poleti in sicer od 2. do 8. avgusta. Kaj več o tem bo še sporočeno. To romanje je lepa priložnost za koristno izrabljene počitnice. Uredniški kotiček: TI ŠKRAT PRESNETI! V tiskarni se večkrat jeze na škrata, ki se na tiho priplazi in tiskarjem kaj zmeša, včasih tako, da potem branje nima ne glave ne repa. — Ta škrat presneti je v 1. štev. letošnje »Naše luči« vzel na »piko« naše rojake na Švedskem. Rojaka Urbančiča je naredil na str. 18. za Žnidaršiča. — Mesto Malmö, ki je na Švedskem, pa je postavil na Norveško! Zlodej res ne zna drugega kot mešati ljudi. Opravičilo 1’ved božičem imajo povsod na svetu poätarji veliko dela. Tako se zgodi, da se ta ali ona pisma tudi izgubijo. Uredništvo „Naše luči” na primer ni prejelo do danes še pisma, v katerem so bile novice iz BELGIJE in NIZOZEMSKE za prejšnjo številko. 19 6 2 NL 2 Kdo bo preprečil eksplozijo? Neki angleški časopis je pred kratkim objavil pretresljivo sliko, ki zemeljsko kroglo predstavlja v obliki atomske bombe. Iz politično najbolj ikočljivega mesta zemeljske krogle visi vžigalna vrvica, ki že gori An se njen plamen z ostrim cvrčanjem bliža atomski bombi — zemljski krogli. Pod sliko stoji napis: »Kdo bo preprečil eksplozijo?« Zdi se, da ta slika točno prikazuje stanje sveta na pragu leta 1962. Zavedamo se, da človeštvo še nikoli ni živelo v tako silni nevarnosti. Plamen na vžigalni vrvici se z usodno naglico bliža svojemu cilju. Zato enoglasen krik vznemirjenega človeštva: »Kdo bo preprečil eksplozijo?« + To vprašanje je v resnici usodno. Bo morda ito rešilno izvršila POLITIKA? Bog se je usmili! Politiki i-n diplomati vseh stopenj in vrst neprestano pišejo in govore o miru. Popoln polom! Uspeh? Sedemnajst let po najstrašnejši vojni še vedno ne vemo, ali živimo v povojnem ali v predvojnem času.. + Kdo bo preprečil eksplozijo? Morda GOSPODARSTVO s svojimi drznimi zasnovami, s svojimi triletkami in petletkami? Načrtno gospodarstvo je vsekakor nujnost modernega življenja. Toda dokler bodo gonilne sile gospodarskega življenja in napredka sebičnost, lakomnost in ljubosumnost posameznikov, skupin in narodov, tako dolgo bo ta napredek nosil v sebi kal razpora in novih vojn. Iz zgodovine vemo, da je marsikatera vojna imela svoje najgloblje korenine prav v brezobzirnem boju za gospodarske koristi. + Kdo bo preprečil eksplozijo? Morda TEHNIKA s svojimi sijajnimi uspehi na vseh področjih, ki so jo privedli do sputnikov in vsemirskih ladij in ji s tem odprli pot v vesoljstvo? Baje je rdeča zastava že pristala na luni. Dobro! Toda ali bo na zemlji zaradi tega kaj boljše, mirneje in varneje? Dvom je več kot upravičen. Menda so rakete skrbno razkužili, predno so jih izstrelili proti luni, da ja ne bi tja zanesle kakšnih bacilov. Tudi to je lepo! Ali, čudno, »umnim« iznajditeljem se kljub izrednim zmagam v tehniki ni posrečilo tu na zemlji uničiti duhovnih bacilov laži, sovraštva in krivičnosti. Tehnika je gotovo lepa reč, a še daleč ni vse. More koristiti, more pa tudi škoditi. Ščiti življenje in seje smrt. Gradi sijajne tovarne, mesta in mostove, a jih čez noč spreminja v ruševine. Tehnika je velik, a nezanesljiv prijatelj. Tehnika je dvorezen meč. In ako pomislimo na največji triumf tehnike, na ukrotitev atomske sile, nas obide groza. Ura je v resnici 5 minut pred 24. + Kdo bo preprečil eksplozijo? Hitro! Mudi se! Plamen na vžigalni vrvici sika vedno živeje. Kdo? Jasno je, da nas politika, gospodarstvo in tehnika, kakor so to nujne, pomembne in koristne zadeve, same po sebi ne morejo rešiti. Kdo torej? Naj ponovimo misel, navedeno že v eni lanskih številk »Naše luči«, ki poudarja: »UPOR ATOMA PROTI ČLOVEKU JE SAMO SIMBOL UPORA PROTI BOGU«. Tu je jedro vsega vprašanja. Tu tiči izhodiščna točka našega reševalnega dela. + Kdo bo tedaj preprečil eksplozijo? Mi! Ne Bog! Mi! Z božjo pomočjo. Kako? Tako, da bomo v svojem osebnem, družinskem, poklicnem in javnem življenju uresničili ideale Gospodovega evangelija. Mi! »Bog potrebuje ljudi.« Politika, gospodarstvo in tehnika so slepe sile in potrebujejo ljudi, ki so polni božjega duha. Potrebujejo ljudi krščanske pravičnosti in ljubezni. + ' Hej, bratje in sestre, ura je 5 minut pred 24. »Čas je, da iz spanja vstanemo!« Gori! Hitimo reševat! Da pa bomo koristno orodje pri tem reševalnem delu, zvesto poslušajmo sv. Pavla, ki nam na Novo leto kliče: »Preljubi! Razodela se je milost Boga, našega Odrešenika, vsem ljudem: uči nas, da se odpovejmo brez-božnosti in posvetnim željam in na tem svetu trezno dn pravično in pobožno živimo, pričakujoč blaženega upanja in veličastnega prihoda velikega Boga in Zveličarja našega, Jezusa Kristusa, ki je dal sam sebe za nas, da bi nas odrešil vse krivice in zase očistil kot izvoljeno ljudstvo, vneto za dobra dela« (Tit 2, 11-14). Slovenci in Slovenke, postojmo in poslušajmo božji klic v usodni uri, na pragu leta 1962. Ne bodimo mevže, ki svoj plašč obračajo po vetru ter jim življenje poteka brez smisla in cilja. Taki ljudje so zase in za druge-največja nesreča. Veliki časi zahtevajo velikih ljudi; ljudi, ki vedo, kaj so in kaj hočejo; ljudi, na katere: se človek more zanesti v vseh okoliščinah. Le taki ljudje morejo postati resnični kristjani in pravi rešitelj sveta- V-ko- Kaj je res? Kristus nikoli ni živel, nikoli ga ni bilo na zemlji. Kristus je prazna utvara verskih fanatikov, judovskih sektašev. Razen svetega pisma ni nikjer poročil o njegovem bivanju in življenju na zemlji. To ni res! Razen svetega pisma imamo še druge prepričljive dokaze, da je nekoč v Nazaretu v Palestini res živel neki Jezus Kristus, ki ga je rimski oblastnik Poncij Pilat dal usmrtiti. Človeka, ki ga ni, ne more nihče usmrtiti.. .— Prva priča: judovski zgodovinar Jožef Flavij. Druga priča: znani rimski zgodovinar in pisatelj Tacit. V svoji knjigi »Anali« piše okoli leta 100 po našem štetju: »Ustanovitelj te verske družbe (-kristjanov) Kristus je bil za časa vladanja cesarja Tiberija usmrčen, in sicer pod prokuratorjem (-oblastnikom) Poncijem Pilatom.« — Poleg teh dokumentov imamo še druge zgodovinske dokaze, vse še iz L in 2. stoletja. Kristus je tako zagotovo živel, kot so gotovo živeli Pilat, cesar Tiberij in Neron! Torej nam ne ostane drugega, kot da se z mislijo, da je res živel, 'spoprijaznimo. Seveda to marsikomu ne ugaja. Kajti Kristus je učil stvari, ki človeku dostikrat ne prijajo. Kristus je zame čudovit človek, enkratna, vsega spoštovanja vredna postava, učitelj resnice, kot so bili Buda, Konfucij in Platon. Silno mi ugaja, da je zaradi svojega prepričanja šel v smrt. Pogosto berem sveto pismo, zato moram priznati, da mi njegovi govori in prilike imponirajo. Če res pogosto bereš sv. pismo, potem si gotovo opazil, kako Jezus iz Nazareta samega sebe vedno znova in jasno, s polno zavestjo, nedvoumno in ne samo na splošno, imenuje Sina božjega. Zaradi teh izjav, (»ker se je delal Sina božjega«, kot so mu ZiYwa Nesrečna zima mrazi me ‘n dolgo proč ne spravi se. Ledeni krive in sever še nemilostljivo brije me. Pod snegom zemlja skriva se m kakor mrlič taka je. sonce pa le iskre da, življenje zopet vse ima. Narodna očitali Judje), je bil tudi obsojen na smrt. Prav tako si gotovo opazil, da pogosto zahteva težke reči: »Hodi za menoj!« ali »Jaz sem pot, resnica in življenje« in »Kdor vame veruje, bo zveličan, kdor ne veruje, bo pogubljen!« Saj ni mogoče, da bi ti pri branju svetega pisma ne vzbuiale pozornost nekatere prav čudne in čudovite reči, ki so se dogajale okoli njega ali pa jih je sam delal: ozdravljenje bolnikov, oživitev mrličev in končno njegovo vstajenje od mrtvih. Torej bo Kristus nekaj več kot le učitelj resnice ali spoštovanja vredna osebnost. Da, da, take reči kot na primer čudeži in podobno, teh stvari pa ne jemljem resno. Te reči so si izmislili in zapisali njegovi učenci. A tako, v svetem pismu izbiraš, kar ti ugaja, zametaš, kar ti ne prija. Potem seveda nimava kaj več debatirati! — Če si pošten moraš priznati, da imamo samo dve možnosti: ali sveto pismo sprejmemo v celoti ali pa ga v celoti zavrnemo, druge izbire ni! Vse sveto pismo, vse štiri evangelije, in potem seveda tudi celega Kristusa, vse, kar o njem stoji zapisano, brez popravkov ali izpustitev! In potem ne preostane drugega, kot priznanje, da je Kristus sin živega Boga! Vsa druga vprašanja se nato rešijo sama po sebi. Le premisli, kaj vse se da zaključiti, če dokažemo, da je Jezus iz Nazareta v resnici Sin božji, ki je prišel na svet! In to je dokazano, drži kot pribito! In vendar, kdo naj verjame, da je Kristus res od mrtvih vstal? Vse drugo bi verjel, tega ne. Saj tudi sveto pismo — ko govori o vstajenju — ne reče, da je Kristus od mrtvih vstal, temveč le, da so njegovi učenci o tem bili prepričani. To seveda ne drži. Dokaz so Judje sami, ki bi z lahkoto spodbili to njihovo prepričanje, češ, saj je mrtvo truplo še v grobu. Toda trupla ni bilo več! O tem tudi Judje niso mogli več dvomiti, zato so se skušali izmazati iz zadrege s praznim izgovorom, da so učenci truplo ukradli. Če bi bilo to res, bi ne bilo 'težko dokazati. Kaj vse bi Judje dali za tak dokaz! Saj jih nič ni moglo bolj prizadeti kot vstajenje Jezusa od mrtvih, ki ga je celo v naprej napovedal. A dokaza proti vstajenju, ni od nikoder! Torej je Kristus res od mrtvih vstal, ne samo v domišljiji učencev, temveč v resnici. Jezusovo vstajenje od mrtvih je zato temelj naše vere. — In če te vse to še ne prepriča, pomisli na naslednje: ali je mogoče, da bi krščanska vera temeljila na prevari, pobožnih lažeh, kraji in sleparjenju z mrtvim truplom? In da bi se taka vera držala skozi stoletja in tisočletja in pri tem preobrazila svet? To je nesmisel! — Pa vendar ljudje raje verjamejo temu nesmislu, samo da ni treba priznati resničnosti Kristusovega vstajenja. — Spoznala sva že zadnjič: nevera zahteva od svojih »vernikov« več »vere« kot pa prava vera! POZNAŠ SVOJ NAROD? 1. Kako sta se imenovali slovenski državi v zgodnjem srednjem veku? (Pravilen odgovor zasluži 3 točke). 2. Odkod sta prišla sv. brata Ciril in Metod, blagovestnika Slovanov (Pravilen odgovor- zasluži 1 točko). 3. Kateri narod iz Azije je razdelil Slovence in Slovake? (Pravilen odgovor zasluži 2 točki). 4. Kateri slovenski narodni voditelj je umrl 1. 1917? (Pravilen odgovor zasluži 3 točke). 5. Kateri je najvišji vrh v Julijskih Alpah? (Pravilen odgovor zasluži 3 točke). Odgovori (glej na strani 6) zaslužijo oceno: 12 točk: odlično, 11-9: prav dobro, 6-8: dobro, 5-1: slabo. Ko boste brali to »Našo luč« bo že mimo praznik Marije Device, ki mu pravimo — svečnica. Naj vas vsaj ta slika Marije z Detetom Jezusom spomni, da ta dan blagoslavljajo v cerkvi sveče. Zato pravimo prazniku svečnica, mesecu februarju pa — svečan. Praznik je spomin na dan, ko je prh nesla božja Mati malega Jezusa v tempelj in ga tam po judovski šegi darovala Bogu kot so darovali vsakega prvega otroka v družini. V templju ga je vzel v naročje starček Simeon, pravičen in bogaboječ mož Razodeto mu je bilo, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Odrešenika. Zato je dejal, ko je vzel v naročje Jezusa: »Zdaj odpuščaš, Gospod, svojega služabnika po svoji besedi v miru. Zakaj videle so moje oči tvoje zveličanje, ki si ga pripravil pred obličjem vseh narodov: luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, tvojega ljudstva«. Kristus je luč v razsvetljenje narodov, Ta misel preveva vernike, ko pri blagoslovu sveč drže v rokah 'prižgane sveče. r()t oer ^pt'vlevnöo vqa ziapeti^a I'ranče Prešeren je največji slovenski pesnik, ki je brez predhodnikov, ki bi mu kazali pot, dvignil slovensko pesništvo na evropsko višino. V zbirko slovenskih pesmi je vpeljal nove pesniške oblike, kot so: sonet, gazela, glosa, balada, romanca in druge. Večja njegova pesniška dela so »Sonetni venec«, »Krst pri Savici«, »Sonetje nesreče« in »Gazele«. Rodil se je leta 1800 v Vrbi na Gorenjskem. Izučil se je za odvetnika in je služboval kot odvetniški pripravnik, od leta 1846 pa je bil samostojni odvetnik v Kranju. Umrl je leta 1849 in je pokopan v Kranju na Gorenjskem. Prešernova rojstna hiša v Vrbi je spremenjena v muzej. Iz njegovega rodu izhaja tudi sedanji ljubljanski ^kof Anton Vovk. V njegovem času je globino njegovih Pesmi doumela le peščica izobražencev. V knjigi »Fundamentalka«, ki jo je sestavil msgr. Srečko Gregorec, piše o večeru njegovega življenja to: »Dr. France Prešeren, odvetnik, prvak slovenskih pesnikov, bistroumen, zelo nadarjen, resnicoljuben in srčno dober, je ,postal viharjev notranjih igrača*, da je razočaran občutil 'življenja gnus*. Trpljenje in več let neurejenega življenja sta ga oslabila. Po daljšem bolehanju je spravljen z Bogom — spovedal ga je kranjski dekan Dagarin — umrl v Kranju. že leta 1836 je zapisal v ,Krstu pri Savici’: da srečen je le ta, kdor z Bogomilo up sreče onstran groba v prsih hrani’.« Naj vas scznamimo s kratko vsebino te povesti v verzih! Prešeren popisuje čase, ko so prišli Slovenci, tedaj še pogani, v stik s krščanstvom. Med pristaši enega in drugega svetovnega nazora so se vneli boji. Pod Črtomirovim vodstvom se poslednji branilci stare vere zatečejo v Ajdovski gradeč v Bistriški dolini v Bohinju. Vzdržč sovražnikovo šestmesečno obleganje in se naposled odločijo za izpad iz trdnjave. ' rav tedaj pa Valjhunova vojska nasko-či trdnjavo. V silnem bojnem metežu pade junaška poganska četa, le Črtomir se reši. Pretresljiv je Črtomirov nagovor na četo pred izpadom. Iz njega zveni vznesen klic o veliki slovanski skupnosti in želja po svobodi. To govori uvod v pesnitev. Pesnitev sama pa pove, kako je bilo v srcu tega junaka, ko ie bil poražen in kako se je dal krstiti. Črtomir stoji ob Bohinjskem jezeru in razmišlja, kaj se je vse dogodilo. Spomni se na Bogomilo, lepo svečenico, božjo služabnico, ki je na Blejskem otoku odpirala in zapirala svetišče boginje Žive. Zahrepeni, da bi jo še enkrat videl. Znan ribič ga odpelje v čolnu preko jezera na varnejši kraj in posreduje, da se naslednje jutro srečata z Bogomilo pri slapu Savice. Bogomila dospe tja v spremstvu krščanskega duhovnika. Poraženi vojskovodja jo ves srečen objame. Ko mu Bogomila razodene, da je postala kristjana in molila zanj, da bi se živ vrnil iz boja in spreobrnil k pravi veri, ji Črtomir v čustveni zavzetosti pove, da ji hoče slediti kamor koli. Pripravljen je sprejeti vero, ki po duhovnikovih besedah uči, da so »ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi«. Bogomila mu razodene, da ne more postati njegova nevesta. Zaobljubila je večno devištvo in želi na ta način služiti Bogu. Prepričana je, da bo za Črtomira z molitvijo naredila več dobrega, kot bi naredila s postrežbo in ga bolj osrečila kot z zakonom. Duhovnik pokaže junaku pot iz te srčne stiske. Kakor je služil poganskim bogovom, naj sedaj služi resničnemu in edinemu Bogu. Naj gre v Oglej in postane duhovnik svojemu narodu. Ves prevzet od nebeške zarje, ki obsije Bogomilin obraz, sklene Črtomir razdati svoje imetje in se dati krstiti. Tako se potem izvrši krst poganskega vojskovodja pri slapu Savici. Črtomir gre nato v Oglej, postane mašnik in svoje življenje posveti kot učitelj in duhovnik svojim rojakom. ■ PESNIKOM LETNIH ČASOV Kdor govoriti kaj ne ve, on vreme kval’ al’ toži; kdor pevcev peti kaj ne ve, od letnih časov kroži. France Prešeren Ptedpusini govor na veselici Cenjeni gospodje, drage gospice, predrage gospe! Bliža se pust, predpostni čas, ko rad človek človeka vzame. Slovenska pesem se glasi: »Sem se oženil, se kesam za ta preljub' moj ledik stan, za ta preljub moj ledik stan se jokam noč in dan.« Slovenski pregovor pravi: »Premisli trikrat, preden spregovoriš, premisli devetkrat preden storiš!« Torej se odloči »za« ali pa., pust’! Vedno pa ne pust1, da te desetkrat ne pogreva. Prepozno škoda je zvoniti. Fantje, zakaj govorniki in ljudje v pismih vedno nazdravljajo: »Cenjeni gospodje! Drage, predrage gospe!«? Francoz pravi moškemu enostavno »Mesje« Monsieur! Gospod ta, gospod on. Vedno pa pravi »Chere (draga) Liliane« ali »trčs chere madame« (predraga gospa)! Tudi po poljsko enako: »Pan Franck, pan Janek,Vojteh ali pan Sta-šek«, vedno pa »droga kohanka!« (draga ljubica)!! To je torej drago. Vsak dan dva litra vina, par štamperlnov žganja, pakelc tobaka, ob nedeljah in praznikih na divji fot-bal, katch ali boks teater, too paa menda ni pre-e-drago!! Ali koga zanima, kako drage so dame? Je in ni, ni in je resnična sledeča zabavna poezija: Neko nedeljo v mestu me na kratkem sprehodu neka neznana damica nekako čudno pogleda v oko, jaz pa njo. Prijazno se nasmeji, jaz pa tudi. Odkritosrčno pove, da je namenjena na ples, jaz pa tudi. Oh, ti srečna nedelja! Ko je zaigrala godba, sva nekajkrat val-čik, rumbo in swing zaplesala. V srcih vnele so se želje vroče. Spoznala sva da drug brez drugega ne bova mogla več živeti . . . Ko je godba marš-ven zaigrala, za vogalom tako sva se vzljubila, da bi kmalu drug drugega pojedla! Rekla je, da oče nikdar nič ne reče, ali mam’ca, kaj ta k temu poreče?! »Ej, ljuba draga moja, kar se tvoje mam‘ce tiče, je pač zadeva moja.« Šepeče v uho sem ji dejal: »Ti si moj drag ideal.« Iz očesca vlile so se srebrne solzice. Koj z robcem obrišem raz njeno mlado ličice. Še zadnji poljubček vroč in voščila sva si srečno lahko noč. Cel teden se mi je sanjalo, da se je nešteto svatov okoli naju vrtelo. Prihodnjo nedeljo najlepšo kravato za vrat si zadrgnem, rokavičke v roke in čez ram’ce plašč si ogrnem. Ponosnih korakov, lica vroča in ušesa so tlela, kot bi se na razbeljenem železu pekla. Srce močno je bilo, kot bi kladivo kovaško po nakovalu bilo. Pogledam, prisluhnem, na rahlo potrkam na duri. ves iz sebe — vstopil sem notr. Ona koj me predstavi: »To kavalir je moj pravi.« Jaz razodenem svoje srčne želje, da njej edini žrtvovati čem življenje svoje! »Koliko pa zaslužiš, kakšna je tvoja plača?« me mam’ca strogo vpraša in že misli, kakšna bo nje hčere palača. »Petnajst tisoč na petnajst dni znese, na mesec trideset tisoč, na leto povprečno tristo ti - -« »O, ti - ti . . .! Iz tega pa ne bo nič Ti si še prezelen in mlečen fantič. Povprečno trideset tisoč na mesec moji hčeri ne za doistuje za šminko, puder in parfem.« Groza me je spreletela, ko bi sibirska zima me objela. Mam’ca še in še je vpila, da njen želodček drugega ne prebavlja kot tor te, čokolade, bonbone in biskvite vsake sorte. In pa: kadar se bo omožila, ne bo kot ciganka okrog hodila! »O, gospa, seveda ne,« dejal sem nekoliko hud. »Vsak mesec bo treba nov fedrast klobuk, lakaste čeveljčke, svilene štumfečke, Židane kikeleke. kosmate montlčke, lepe oringelce, zavratne verižice, srebrne zapestnice, zlate prstane in kodrca svedrasto na-favdrana, da jih ne razcoflja ne vetrič ne burja . .. .« Da, da! Smo še poceni možje. Res drage so gospice, predrage gospe. Ko se vsak dan gromozansko draži, premalo bo milijonček dva ali tri. Pa to nas nič ne briga, naj stanc milijonov štiri al’ pet! Kaj ne fantje? Vsak hoče le moderno ljub’co imet! . . . France iz Pas-de-Calais. ■ POZNAŠ SVOJ NAROD? — Odgovori 1. Karantanija in Panonija. — 2. Iz Bizanca, to je iz Carigrada. — 3. Madžari (Ogri). — 4. Dr. Janez Krek. — 5. Triglav. O slovenski narodni himni Ljudstvo rado poje, posebno naše. Poje vesele, poje žalostne, poje cerkvene, poje narodne, poje tudi slovesne pesmi. Take slovesne pesmi, namenjene celim množicam, se imenujejo himne. Himne izražajo prepričanje ljudi, izražajo hotenje in utrjujejo ve-ro v boljšo prihodnost. 'Slovenska narodna himna je »Naprej zastava Slave«. Nastala je v dobi, ko se je slovenski narod začel zavedati, da je narod. Botrovala sta ji moža z enakim priimkom, čeprav nič v sorodu. To sta pesnik Simon Jenko in skladatelj Davorin Jen/ko. Srečala sta se kot visokošolca na Dunaju. Lam sta študirala in vsak od njiju je imel posebno nagnjenje, eden za pesnikovanje m slovstvo, drugi pa za skladanje melodij >n glasbo. Davorin je konec 1859. ustanovil na Dunaju Slovensko pevsko društvo in ga vodil pri raznih nastopih. Skladal je zanj tudi zborovske pesmi. Nekoč je Davorin naprosil Simona, naj mu spesni koračnico, da jo bodo društveniki peli na izletih in svojih sestankih. Čez nekaj dni mu jo je Simon prinesel. Pesem popisuje, kako se vojaki poslavljajo od svojih najdražjih, ko gre- do v boj za pravico domovine. Pesem je nastala 18(i() in bila tedaj tudi prvič natisnjena. Davorin dolgo časa ni našel prave melodije zanjo. Poskušal je, korakal in žvižgal, pa ni šlo. Neko popoldne pa je v kavarni bral v nekem nemškem časopisu napad na svoj slovenski narod. Davorina je zaničevanje našega naroda razjarilo. Vrgel je časnik iz rok in odšel iz kavarne. Tedaj se mu je nenadoma iz srca utrgala melodija, primerna za koračnico, ki jo spesnil Simon. Skladatelj je Simonovo besedo »slava« izpremenil v »Slava«, z veliko pisano, kar pomeni slovenski narod in Slovane sploh. Stopil je v bližnjo gostilno in napev napisal z notami. Naslednje dni pa je že vadil svoje pevce pesem peti. 22. oktobra 1860. so jo na Dunaju prvič javno zapeli. V svojih spominih piše Davorin, da so tedaj »njeni glasovi elektrizovali vse navzočno občinstvo, da odobravanja ni bilo ne konca ne kraja!« Takoj nato se je raznesla po slovenskih krajih in postala prava narodna last. Udomačila se je pa tudi pri drugih slovanskih narodih, posebno pri Čehih in Hrvatih. Ix naših damaciU Uta{w V ljubljanski tovarni koles »Rog« so lani izdelali 67.000 koles, to je okoli 260 koles na dan. Prodajajo jih predvsem na Hrvat-sko in v Srbijo, nekaj pa tudi v južno Ameriko, Severno Afriko in na Bližnji vzhod. — V tovarni Sava v Zagorju konfekcije in pletenin delajo sedaj srajce za izvoz v Zahodno Nemčijo. — Slovenski »Gospodarski vestnik« piše: »Železniške tarife je treba izdati v treh jezikih«, torej tudi v slovenskem. Tako je prav! — Ljubljanski šahovski klub je praznoval 50-lebnico obstoja. V Sloveniji je trenutno 11 igralcev šaha z mojstrskimi naslovi (dva relemojstra: dr. Vidmar in Pirc, trije mednarodni mojstri: inž. Vidmar, Puc, Parma, ter 6 mojstrov). V preteklem letu je bilo registriranih 40 šahovskih klubov. Na naj ožjem mestu v Rokavskem prelivu med Anglijo in evropsko celino je vsled zelo goste megle trčila ob drugo ladjo jugoslovanska ladja »Sabac« in se potopila. Življenje je izgubilo kar 28 mornarjev, tako hitro je voda vdrla in požrla ladjo. Pretresljive novice so prihajale januarja iz Dalmacije, kjer se je večkrat zaporedoma tresla zemlja. Sredi noči je prebudilo ljudi grozotno bobnenje in zidovje se je zamajalo in popokalo v Makarski in na bližnjih otokih ter hercegovskem okraju Lju-buški. Potres je naredil veliko škode na poslopjih. V nekaterih vaseh so oškodovane vse hiše. Tisoči prebivalcev so morali zapustiti kraje, da bi si rešili življenje. V Gornji Radgoni se lepo razvija »Klrad«. izdelovalnica televizijskih anten in visokofrekvenčnih kablov. — Na dan pred božičem je tovorni avto do smrti povozil otroka v Ilirski Bistrici. — Blizu Črnomlja je isti dan lokomotiva zadela ob pijanega človeka in ga tako poškodovala, da je umrl. — Naselje Huje-Planina je sedaj povezano s Kranjem po novem mostu. »Mi smo za pristanišče Koper,« piše slovenski časopis v Ljubljani. V Beogradu so namreč odločili, da se imenujejo »pristanišča« le pristajališča rečnih ladij, a prista-jališča pomorskih ladij naj se imenujejo »luke«. Toda beseda »luka« je srbohrvatska. Zato po vsej praviri zahtevajo naši ljudje. da se podjetju našega pristanišča v Istri reče »Pristanišče Koper«, ne pa »Luka Koper«. Po novem uradnem kurzu v Jugoslaviji velja 1 USA dolar = 750.—, 1 funt sterl. = 2100.—, 1 NF = 151,9, 1 DM = 187,5, 1 avstrij. šil. = 28,8, 1 lira = 1,20, 1 švic fr. — 171,50, 1 bfr. = 15.—, 1 danska krona —- 108,60, 1 nizoz. fl. = 207, 20, 1 norv krona - 105.—, 1 švedska kr. 144,90 di narjev. Po vseh ljubljanskih župnijah bo v začet ku aprila sveti misijon v pripravo na pro slavo 500-letnice ljublj. škofije. Misijone so izročili v varstvo Marije in bodo zato posebej v vsaki cerkvi okrasili lepo Marijin kip. — V Semiču so novembra neznanci vlomili v cerkev in bogoskrunsko ukradli mon-štranco in ciborij. Takih prijateljev Takih prijateljev veliko pač ni, da bi odkritosrčni bili. Nekaj se kaže, nekaj pa laže, kdor mu verjame, temu gorje. Mi pa ostanemo, kakor smo bili. enega srca, ene krvi. Vince pijemo, pesmi pojemo, trčimo, da zadoni. Dobro jutro, zlato jutro . . . Dobro jutro, zlato jutro, dober dan, ti beli dan! Z Bogom, ti devojka moja. daleč pot je prek poljan. , Očka, mamka me sprašuje: »Kje pa si tak dolgo bil?« Kje? Tak dolgo sem popival, da sem še klobuk zapil. Očka, mamka le verujta, dobro sem vas nalagal, saj le z mosta od radosti v vodo sem klobuk zagnal. ROJAKI PIŠEJO . . . Obnavljam naročnino za '>Našo luč« in (>stalo pošiljam za tiskovni sklad. Obenem priporočam »Našo luč« vsem rojakom, saj nas edina povezuje med seboj. V Kanadi sem dve leti. Kot vsak začetnik sem tudi jaz z družino imel začetne težave. Toda premagane so. Nabavil sem si lasten dom. Za vse ■to se zahvaljujem pokojnemu škofu dr. Rožmanu, katerega sem slišal ob obisku v Parizu: »Dragi prijatelji! V tujih deželah ne ■ime človek čakati na svoj poklic. Prijeti mora za vsako delo, ki se mu nudi. Ko obvladaš jezik in spoznaš navade, laže dobiš dobro delo in seveda tudi plačo.« Te besede imam pred očmi in sem zanje pokojnemu g. škofu hvaležen. To priporočam vsem novodošlim v nove dežele. — Franc Drganc, (»reenwood, B.C., Kanada. ■ Ko prebiram razno slovensko časopisje tu v Kanadi, pa nobenega tako težko ne pričakujem kot »Našo luč« in jo še isti dan prečitam, ko jo dobim. Gotovo tudi zato, ker pride iz Evrope. Kar drugačen občutek dobim. Mnogo naših ljudi zanemarja važnost slovenskega čtiva. Vsakega dolarja je za to škoda. Zato kličem uredništvu in upravi, da zasejte »Našo luč« med vse Slovence širom zapadne Evrope. Mladina se bo le tako zanimala za slovenščino, če bo v hiši kakšno slovensko čtivo. — Milan Martinčič, Toronto, Kanada. ■ Želim tudi jaz »Našo luč«, ker je ta luč luč dobrih src in domovine, ki zveni tako tajinstveno kot ideal, posebno še v oddaljenih krajih, kot je Avstralija. — Anton Fipar. Geelong, Vic., Avstralija ■ Moj mož je imel nesrečo in smo malo pozni, ko pošiljamo naročnino. Še vedno mislimo na svojo rodno grudo in nočemo je pozabiti. Našo »lučko« vsak mesec težko čakamo .. . Pepca in Alojz Z.. Francija — V Združenih državah Amerike so izdelali novo vrsto žarnice, ki je velika kot cigareta. Imenuje se »Lucalox«. Tudi oblika je podobna cigareti. Sveti pa tako kot navadna žarnica za 120 watov. ža do&ct votio- Ambrož in Janez sta šla kropit Matevža. Ambrožu je prišlo na smeh, da je bilo Janezu kar nerodno. Potem ga je Janez vprašal, zakaj se je zasmejal, ko se to vendar ne spodobi. »Veš, na misel mi je prišlo,« je dejal Ambrož, »kaj je Matevž še pred dobrim tednom govoril.« — Janez: »Kaj pa je dejal?« — Ambrož: »Dejal je, da ne veruje ne v pekel ne v nebesa. Pa sem si mislil, ko sem ga zagledal na parah, kam boš pa zdaj. revež, šel?« Točnost. »Petelin, ki sem ga sinoči jedel pri vas, me je presneto tiščal v želodcu. Ob treh zjutraj sem se zbudil zastran njega.« »Da, to je bil njegov čas! Ob treh zjutraj je zmerom budil.« Vzorno gospodinjstvo Gospa Klenkova: »Julka, prinesite mi iz kuhinjske omare petrolejsko steklenico, ki ima napis »Jesih«. V njej mora biti malinovec . . . ampak poduhajte prej!« Človekoljub »V zadnjih petih letih sem nekemu svojemu prijatelju pomagal trikrat na noge!« »To ni nič! Sinoči sem jaz enemu svojih prijateljev domov grede štirinajstkrat pomagal na noge.« Z ulice. — Nekoga, ki je drvel z motorjem Čez 60 na uro, je ustavila policija. »Kaj? sem mar vozil prehitro?« vpraša motociklist, hoteč se izmazati .. . »Ne. niste vozili prehitro,« odgovori policaj, »ampak prenizko ste leteli . . .« Res norca. — Dva norca sta imela srečo in sta se izmuznila iz zavetišča. Nekje ob zidu najdeta dve kolesi, sedeta nanju in se odpeljeta v svet. Čez nekaj časa se eden od njiju ustavi, stopi s kolesa, vzame iz žepa nož in predere zadnje kolo. — »Kaj pa delaš?« ga pogleda drugi. »No, moj sedež je previsok,« mu odvrne. Drugi malo premisli, vzame v roke angleški ključ in zamenja pri svojem kolesu volan s sedežem. »Pa ti? Kaj misliš?« ga vpraša prvi: »Raje jo mahnem nazaj v zavetišče, kot da se vozim s tašnim norcem po svetu,« mu odvrne drugi. JCaj je n&oeqa med nami? V ANGINI Praznike smo praznovali kot vedno bolj doma. Bilo je tudi nenavadno mrzlo in za Novo leto še precej snega. Na sam Božič se je spremenila tudi služba božja v toliko, da smo v Burnleyu imeli mašo popoldan, kar je za tukajšnje razmere izredno, saj opoldan tudi po cerkvah vse preneha. Lep obisk pa je pokazal, da se držimo še našega načina praznovanja. — Pri »Miklavžu« so v Rochdale nastopili angelci ter peli in rajali, v Bedfordu pa je bil prizor »Slovenskih izseljencev sveti večer« in otroški prizorček za Miklavžev prihod. London: V februarju bo maša v nedeljo 11. febr. ob 5 pop. v kapelici »Našega doma«. Blagoslov domov: Pred prazniki je bil blagoslovljen dom Izidorja Brcarja v Castle-fordu, Yorkshire. Na sam Božič pa Lampretov v Burnleyu. — Krneljevi so se preselili v novi dom v Blurtonu S. O. T. tudi Leskov-čevi v Brockworthu, Glos., so dali blagoslovit novi dom, ki nosi ime »Triglav«. In če pridete na obisk, ne boste zgrešili, ker je Triglav naslikan pri vhodu. Worthing: Naša domovina ima precej obiskovalcev vsako leto, ki tudi pridno filmajo in fotografirajo lepote naše zemlje. Tako smo videli v Wortbingu v šolski dvorani pri sestrah v nedeljo sv. Družine 7. L dva lepa filma, v glavnem o Bledu in okolici ter Dalmaciji in tudi vrsto diapozitivov, ki sta jih posnela neki gospod in gospa, ki sta bila tam na počitnicah. Slike so bile zelo lepe, vsem tudi zelo všeč. — Prihodnja sv. maša bo v Worthingu spet prvo nedeljo v marcu, t. j. 4 ob 5.30 uri popoldne. faUo V BELGIJI Charleroi — Mons Rojakinjo go. Terezijo Prezelj-Pirnatovo iz Jumet je pred dobrim mesecem, 12. decembra, podrl neki avtomobil, prav ko je nič hudega sluteč gledala v izložbo v ulici Montagne v Charleroi. Avtomobilu, ki je «tal na omenjeni cesti, so se pokvarile zavore in zato je zdrvel po klancu navzdol, naravnost v gospo Prezljevo. Ima zlomljeno nogo in se bo morala zdraviti dalj časa v bolnici. Zdravi se pa v Hospital Civil v Charleroi. Želimo ji popolnega ozdravljenja. Že sedaj obveščamo vse rojake, da bomo imeli letos tradicionalno SLOVENSKO PRIREDITEV v nedeljo, 22. aprila, v običajnih prostorih v G1LLY (dvorana FAMILIA). Liege — Limburg Slovensko društvo »Slavček« je na »Martinovo« nedeljo imelo vinsko trgatev. Ob tej Družinska sreča pri Križnikovih, Hainham, Essex, Anglija Kresnikov Karli v Leedsu (Anglija) je pravkar prišel od binne priložnost jc društvo rojaku g. Spital Pan-kracu podelilo častno diplomo v priznanje za zvesto društveno delovanje med Slovenci v tujini. Drugo nedeljo v dec. je društvo »Slavček« v Waterscheju organiziralo obisk sv. Miklavža. Obdaril je veliko otrok. V prijetni družbi je potekal večer naših družin. Slovensko društvo »Slomšek« v Eisdenu je tretjo nedeljo v decembru 1961 priredilo Miklavžev večer in božičnico. Naši najmlaj-ši so nas razveselili s priložnostnimi deklamacijami in pesmimi. Za našimi najmlaj-Simi je moški zbor pod vodstvom g. Vilija Rogelj nastopil z vrsto narodnih pesmi. Zapel je tudi eno ukrajinsko. Za zaključek koncerta slovenske pesmi pa je mešani zbor ob jaslicah in božičnem drcveščku doživeto podal naše mile božične pesmi. Naši najmlajši, moški in mešani zbor so navzočim ustvarili nepozabno lep večer. Hvaležni smo jim za trud. Naj vztrajajo! Slovenska pesem na tujem je biser, ki je vreden največjih žrtev. Po pevskem sporedu je ob navdušenju mladine vstopil sv. Mivklavž, ki je pridne pohvalil, poredne posvaril, vse pa po zaslugi obdaril. Takoj nato se je začelo »Miklavževanje« v okviru Društva sv. Barbare v Eisdenu. Naši najmlajši so se zelo lepo naučili prilož- nostno igrico ter jo prav doživeto podali. Zaslužili so živo odobravanje navzočih. Tudi peli in deklamirali so lepo. Iskreno priznanje! — Po nastopu mladine se je prikazal sv. Miklavž ki je staro in mlado lepo obdaril. Rojaki so se v mrzli noči zadovoljni vračali nä domove. Božično službo božjo smo imeli v Serain-gu, Waterscheju in Eisdenu. Povsod so veselo odmevale božične pesmi. Tudi lepo število obhajil je bilo. Ali moglo jih bi biti še mnogo več . . . Naj betlehemsko Dete dejansko zavlada nad našimi srci! Na praznik sv. Stefana smo v Eisdenu tudi imeli slovensko službo božjo, pri kateri je moški zbor prepeval božične pesmi. Zvečer pa so se vsi pevci društva »Slomšek« zbrali v novi in prostorni hiši predsednika društva g. Stanka Revinška. Pevci so skupno čestitali godovnjaku g. Štefanu Roglju, bivšemu pevovodji in sedanjemu častnemu predsedniku društva »Slomšek«. V zahvali za čestitke je ta izrazil veselje, da vidi o-krog sebe svoje drage pevce, katerim je posvetil toliko truda in stkrbi. Z zadoščenjem ju ugotovil, da njegov trud ni bil zaman. Slovenska pesem ubrano doni v Eisdenu v veselje slovenskim rojakom in Belgijcem, ki jih radi prihajajo poslušat, ter v čast slovenskemu narodu. »Slovenska pesem v Lim-burgu ne sme utihniti!« je dejal g. Štefan. Zato pa »vsi pogumno na delo! Bodite složni kot doslej! Ostanite katoliški! Poslušajte tki love: t.utinovi Marija in Ana v Rlackbumu na Angleškem pa gresta na trg. — Jožko in Boris Rebec poskiitata novo kolo, VVickfortl. — „Medve pa ne poveva, kam,” pravita Kolenčevi Marina in Silvija v Stoke on Trent. n svojega duhovnika, ki že vsa povojna leta prenaša z vami radosti in žalosti življenja v izseljenstvu! Za slovensko cerkveno in narodno pesem naj nobena žrtev ne bo prevelika!« — Z burnim ploskanjem so navzoči sprejeli iskrene besede zaslužnega bojevnika za slovensko stvar na tujem. — G. Re-vinšek in njegova soproga ga. Zinka, g. Ja-kelj, kakor tudi gospe Globevnik, Jakelj in Vivod so poskrbeli, da pevci in pevke niso bili žejni in lačni. Večer je potekel v prav veselem razpoloženju. — Naj živi slovenska pesem! Osebne vesti: V družini g. Virant Berta m njegove soproge Marije, roj. Brinček. Mechelen/Maas, so dobili prvorojenca, iki se bo imenoval Viljem-Jožef-Valentin. V Zwartbcrgu so v družini g. Zorč Lucijana in njegove žene ge. Stanislave tudi dobili sina, ki bo nosil ime Lucijan. — Sreči obeh mladih družin toplo čestitamo. Ga. Simončič Pepca iz Eisdena se ie že pred tedni vrnila iz bolnišnice. Vsem, ki so jo obiskali ter jo počastili z darili, se iskreno zahvaljuje. Enako je popolnoma ozdravela ga. Globokar Angela, ki je krajši čas bila v bolnici v Genku. Še vedno boleha gdč. Berta Gorenšek iz Mechelena. G. Ramšak iz Eisdena, ki je bil v bolnici, ie že spet na nogah. G. Hočevar Anton iz Eisdena in g. Kutin iz Zwartberga -se zdravita v Lanakenu. Že dolge mesece boleha rojak g. Trebše Mihael iz Cheratte-a. Težka preizkušnja je zadela Kravanjevo hišo v Wandre. Istočasno sta težko zbolela oče g. Franc in njegova soproga ga. Jožefa. Zdravje se že počasi vrača. G. Rogelj Štefana, g. Rotar Alojza in g. Globokar Antona iz Eisdena zaradi silikoze muči zima. Prav tako še vedno boleha g. Polavdar Just. Že skoro leto dni se v Lieg-u zdravi mladi Pizent Avgust. Na slepiču je bil operiran mladi Janez Kožel j iz Waterscheja. Pri avtomobilski nesreči si je zlomil roko g. Pelikan Anton, chef-porion v Wlnterslagu. Mnogo žalosti je doživela tudi Kurentova družina v Genku, Mali Zofki, ki je pred leti tako lepo igrala in deklamirala na naših prireditvah, je pri prometni nesreči zdrobilo nogo. Pol leta je sirota bila v bolnici. Njen brat Martin je tudi bil težko poškodovan ponoči na cesti. Oba sta na poti popolnega ozdravljenja. G. Vene Janez, pek v Winterslagu, je bil žrtev napada podivjanega soseda. Skoro pol leta bo nesposoben za delo. G. Moistrovič Franc iz Houthalena je bil v zdravniški negi v Hasseltu. G. Ivan Rotar zaradi revmatizma dalj časa ni mogel na delo. — Omenjenim in vsem. za katere morda še ne vemo, pošiljamo iskrene pozdrave s prošnjo do Boga, naj jim podeli olajšanje bolezni. ZAHVALA Toplo sc zahvaljujem Slovenskemu društvu „Slav ček” v občini Genk za veliko čast, da mi je izročilo tako krasno častno diplomo. — Pozornost, ki mi jo je izkazala naša skupnost, me je zelo razveselila. Ni mi žal uric, ki sem jih v teku let posvetil slovenski skupnosti v tujini. Dokler bom mogel, bom še dehti. — Vsem rojakom kličem, naj sc složno zberejo v svojem društvu „Slavček” in naj požrtvovalno sodelujejo! — Naša pot mora v spoštovanju krščanskih načel iti navzgor in ne navzdol! — SPITAL Pankrac, 1. r. FRANCIH Pas de Calais Slovenski verniki v Mericourt-Mines smo na sveti večer učakali dolgo zaželeni trenutek: blagoslov kapele Marije Pomagaj. Svete obrede je opravil naš tukajšnji dušni pastir Stanislav Kavalar. Bratje Poljaki so nam odstopili primeren prostor v svojem patro-nažu. Podobo Matere božje z Brezij je naslikala priznana umetnica iz Pariza ga. Sa vinškova. Oltar je delo znane mizarske delavnice Norguet iz Billy-Montigny. Janez Žavbi in Jože Salomon sta pa požrtovalno pomagala pri nadaljnji ureditvi prostorov. Majhna in skromna je nova kapela, a vendar naša, kamor se bomo zaupno zatekali v svojih težavah h Kraljici Slovencev in k naši službi božji. Bogu hvala in Mariji Pomagaj! Božič smo preživeli po lepih slovenskih tradicijah. Na sveti večer smo imeli mašo v Bruay. Polnočnici pa sta bili lepo pripravljeni v Mericourt-Mines in Lićvinu. V novo leto 1962 smo pa vstopili z voščili in številnimi obiski, kot je v teh krajih navada. Krščeni so bili: 10. decembra 1961. v Hč-nin-Lißtard Jean-Marie Meršak. Bo-tra sta bila Stanko Jazbinšek in Adčle Wariah. — 17. dec. 1961 v Arrasu Jeanine (Ivanka) Kolenc. Botrovala sta Jožef Kolenc in Bernardka Marija Loncarevič. — Na sam Božič je bil krščen Franc Knez iz Mory; za botra sta mu bila Franček Kovač in Frančiška Borko. — Za sv. Tri kralje pa se je prerodil v božjega otroka v Mericourt-Mines Anton Gačnik. — Srečnim staršem čestitamo, male naj pa Marija sprejme v svoje varstvo. Katica Jazbinšck iz Pas-de-Calais v Franciji na dan svojega krsta 8. 10. 1061 Red službe božje bo sedaj stalen. Vsako nedeljo: Lievin ob 8. uri, Mćricourt-Mines ob 10.15. Bruay ob 13. uri. Na vigilijo sv. Treh kraljev je odšel v večnost v Hčnin-Lietard Jože Železnik. Pokopan je bil 8. januarja na pokopališču v Sallau-mines. Pariz Sveta maša za Slovence je vsako nedeljo ob PETIH popoldne v kapeli Montcheuil, 35 rue de Sčvres, Paris 6°, metro: Sevres-Baby-lone. Vaši duhovniki so vam na razpolago: — VSAKO NEDELJO od treh popoldne naprej v kapeli Montcheuil, — TOREK in ČETRTEK popoldne v ura-dn Slovenske katoliške misije, 7 rue Guten-berg (pritličje, levo), Pari« 15°, metro: Charles-Michels. Slovesna blagoslovitev in otvoritev novih prostorov Slovenske katoliške misije v Parizu. — 14. decembra je pariški pomožni škof, Mgr. Rupp blagoslovil nove prostore SKM v Parizu. Blagoslovitvi in otvoritvi so prisostvovali: zastopnik papeškega nun-Hja v Parizu, zastopniki francoskih oblasti in francoskih socialnih organizacij, slovenski član Vrhovnega sveta za Emigracijo pri Koncilski Kongregaciji dr. Pavel Robič iz Rima, zastopniki Slovencev in njihovi številni prijatelji raznih narodnosti. Ob tej priliki je imel č. g. Čretnik v francoščini nagovor, kjer je podal misli, ki smo iih objavili v njegovem članku v prejšnji številki, prevzvišeni gospod Rupp pa je v svojem govoru s toplimi besedami govoril o Slovencih, o njihovih težavah in njihovi borbi, posebej poudaril še težave, ki jih imamo v tujini in nam obenem čestital k lepemu uspehu, ki smo ga z novimi prostori v Parizu pod vodstvom naših duhovnikov dosegli. Slovenske sestre in naša dekleta ter šene so poskrbele, da so gostje imeli tudi kaj za pod zob; žena slovenskega zdravnika. gospa Žajdelova pa je is svojo narodno nošo — ki je pri vseh vzbujala veliko občudovanje — dala vtis, kot da smo kje v Sloveniji. na domačih tleh. Vsem, ki so pri tem sodelovali, kakor tudi vsem tistim, ki so se že velikodušno odzvali in prispevali za kritje stroškov, ki jih imamo z novimi prostori, prisrčna zahvala. Stari Rimljani so imeli izrek: Vivant sequentes To bi se po naše reklo: Naj živijo vsi, ki bodo sledili njehovemu vzgledu! Krščeni so bili: Sonja Vida SKALA, hčerka Antona Skale iz Podzemlja in Ivanke Sku be iz Ljubljane (botrovala Elizabeta Borovec), Džuro VESELOVSKI, sin Ivana Vese-lovski in Julijane Cegledi. ter Edvard Peter VALENČIČ, sin Karla Valenčič iz Prema in Angele Tratnjek iz znane Tratnjekove družine iz Odrancev, ki že veliko let živijo v Loiretu (botrovala Ciril Krajnik in Marica Cathelin, roj. Tratnjek). Poročila sta se ti. januarja Alojz KONE-STABO iz Pregarij in Silva HROVATIN iz Brezovice, pred božičem pa Sabina MAGDIČ iz Hotize in Guy SALANDROUSE. — Obilo sreče! Emigracija: V Združene države sta odšla Vilko ČEČ. rojen v Trstu in Ankica SA-MAR2IJA. Ga. Justi Retailleau in gdč. Matilda Munih sta tik pred božičem zgubili v Trstu svojo sestro Marijo, za katero smo imeli sveto mašo 14. L, Golenkovim iz Sartrou-ville pa je na predvečer božiča umrla doma v Gibinl stara mati. za katero smo opravili mašo 21. 1. Ob Luksemburgu 12. decembra je razveselil Lefbanovo družino na Aumetzu drugi krepki sinček David, ki je bil krščen v nedeljo, 31. dec. Isti dan je pa smrt zahtevala življenje ge. Mlekuž, bivajoče s svojim možem v Monde-? lange (Moselle), doma iz Trbovelj. Zvečer se je ob osmih vračala z dela domov in jo je podrl ne daleč vstran od doma avto in jo hudo poškodoval na več mestih. Prepeljali so jo potem v bolnišnico Thionville, da bi ji nudili prvo pomoč, a poškodbe so bile prehude. V nekaj urah je umrla. Možu in sinovoma naše iskreno sožalje. Operaciji na kili se je moral podvreči g. Završek iz Tucquegnieux-Marine. V bolnišnico je morala tudi ga. Repovž iz Tucqueg-nieux. In potem še drugi, katere smo omenjali v prejšnjih številkah »Naše luči« ali jih nismo, ko nismo vedeli zanje; onim, ki ležijo po bolnišnicah, in onim, ki so bolni doma, skorajšnje ozdravljenje, predvsem pa veliko vdanost v voljo božjo. Iskreno priznanje in pohvala velja našim navdušenim pevcem in pevkam na Aumetzu zlasti pa g .dirigentu Andrejčetu Pišlar za lepo zborovsko petje naših božičnih pesmi na sveto noč pri polnočnici in potem zopet na božični praznik. Upamo oz. vemo, da ne bo zadnje, ampak da bo sledilo še več presenečenj. Živeli! Prav tako velja iskrena pohvala vsem. ki so postavljali jaslice. Ob nemški meji /z nase pisarne Malo pred božičem sta bili krščeni še dve deklici slovenskih staršev: Sabina Violette Čop, hčerka Franceta Čop in Sonje Jančar, stanujočih v Frevmingu, krščena v porodnišnici v Creutzwaldu 17. dec. Istega dne je bila krščena v Freymingu Pascale-Marielle Štrukelj, hčerka Mirka Štrukelj in Berte Gregorčič. Sveta Družina naj Vam bo vedno pred očmi: to bo prineslo srečo otrokom in Vam! Sv. zakon v cerkvi sta sklenila: Drago Vukič iz Rečice ob Paki in Kleopatra de Col iz Merlebacha v cerkvi v Freymingu 23. 12. bi, ter Alojzij Kamin iz Čateža pod Zapla-zom in Marija Šepec, roj. v Sv. Lovrencu na Dolenjskem, dne 30. 12. v Merlebachu. Ne pozabite nikdar v življenju, da ste si pred oltarjem obljubili zvestobo do smrti! Žalostno je pel zvonček župnijske cerkve v Merlebachu, ko smo spremljali k zadnjemu počitku rojaka Maksa Ban, ki je komaj 57 let star previden s svetimi zakramenti umrl 4. 1. v bolnici Crehange Cite. Bil je častni predsednik »Triglava«. Članstvo mu je z, zastavo, z žalostinko na grobu in veliko udeležbo izkazalo zadnjo čast. Želimo mu večni mir in pokoj, sorodnikom pa izražamo globoko sožalje! Božične praznike smo v Merlebachu in po vseh kolonijah prav lepo praznovali. Mnogi rojaki so opravili sv. spoved, prejeli sv. obhajilo, pevci in pevke v Merlebachu in drugod po kolonijah v Creutzwaldu, Hab-sterdicku in Jeanne d‘ Arc-u so z lepim petjem naših božičnih pesmi vzbudili žive spomine na nepozabno praznovanje teh praznikov v domači župniji. Vsem, ki so pomagali, da so bile službe božje veličastne, se iskreno zahvaljujemo in kličemo: pogumno naprej! Drugorodci v okolici s spoštovanjem govorijo o vas, Božji Zveličar pa naj Vas obilno blagoslovi! Leto 1961 v območju nase Katoliške misije. V letu 1961 se je število rojakov, ki spa dajo v območje naše Misije, precej znižalo od 4030 (leta 1960) živi v naši okolici še 3700 rojakov. Všteti so tudi oni, ki so sprejeli francosko državljanstvo. 35 jih je umrlo, 7 se jih vrnilo domov, drugi pa so odšli ali v Nemčijo, ali v Avstralijo, Ameriko. Kanado ali v razne tovarne drugod po Franciji. Na novo je došlo 52 rojakov, ki pa niso. razen nekaterih, ostali tu. Preko 100 jih je prišlo v naše kraje na dopust iz domovine, od katerih se je večina zopet vrnila. Tukajšnje domače statistike imajo svoje vidike: odšteti so vsi, ki so sprejeli francosko državljanstvo, odšteti so otroci, ki so tu rojeni, odšteti so naši rojaki — pravi Slovenci — ki imajo še italijansko ali avstrijsko državljanstvo. — Tako je število v teh statistikah še nižje. Več sto jih je, ki so v preteklem letu stanovanje spremenili. Nove velike kolonije Farčbersviller, Cite des Chenes, Cite la Chapelle, Behren Cite in druge imajo že vse polno naših, zlasti mlajših družin. Pri nekaterih imam v kartoteki zapisane že 3, 4 spremembe. Dopisov: došlo 1895, odposlanih 1320: skupaj 3215. Umrlo: moških 21, žensk 11, in 3 otroci; skupaj 35. Razen enega moškega vsi cerkveno pokopani. Krščenih: slov. duhovnik je krstil 11 dečkov in 11 deklic; skupaj 22. Poročeni v cerkvi pri slov. duhovniku 13, pri drugih duhovnikih 10; skupaj 23. Nekateri. samo na občini poročeni, še čakajo. Za vaš balgor in blagor vaših otrok: ne odlašajte več! Zakonsko življenje je velikokrat s trnjem prepleteno: da boste laže ohranili mir v družini in, da bo blagoslov nad Vašimi otroki, storite to, kar Bog od Vas zahval Sv. maše so bile v Merlebachu vsako nedeljo in praznik ob 10. uri; po večjih kolonijah pa v Creutzwaldu 30-krat s pridigo in lepim slovenskim petjem, v Habsterdiicku 41, v Jeanne d‘Arc 2(>. Človek mora hibi res vesel, ko vidi da je udeležba ob rednih razmerah vedno večja, da je verske in narodne zavesti vedno več! Natančnejša poročila iz teh krajev so bila že objavljena sproti v »Naši luči«. Želimo tudi naprej, da 'bi zlasti družine, ki naročajo svete maše, tiste dni tudi prišle k spovedi in k obhajilu. Prve petke obhajamo vedno v Merlebachu. Nekateri rojaki prihajajo redno k spovedi in k obhajilu, druge pa še vabimo, da to store! V Merlebachu je bilo tekom leta pri naši službi božji čez 500 obhajil, v Habsterdicku s 1 majem skupno preko 600, v Creutzwaldu čez 200, v Jeanne d‘Arc čez 240, mnogi drugi pa gredo v župnijsko cerkev, kjer stanujejo. Prilika za spoved je vedno pred mašo po kolonijah, v Merlebachu med tednom po sveti maši. Red svetih maš je ostal v glavnem isti kot v letu 1960. V Merlebachu vsako nedeljo in zapovedan praznik ob 10. uri v Hospice Ste Elisabeth, med tednom (kadar sem doma) v župnijski cerkvi ob 6. uri zjutraj. — V Creutzwaldu: vsak prvi in zadnji četrtek v mesecu ob 7.45 (kolonija Neuland) in enako pred vsemi prazniki. — V Habsterdicku vsako zadnjo in prvo sredo v mesecu poleti ob 8. uri, pozimi ob 8.30 uri. Poleg tega 1. maja skupno romanje k Mariji z Brezij s celodnevnim programom, v mesecu maju in oktobra pa vsako sredo ter pred vsemi prazniki. V Jeanne d‘Arc-u: vsak zadnji in prvi torek ob 8. uri ter pred vsemi prazniki. Vmes pridejo še povsod poročne sv. maše, pogrebne, 30. dnevi in smrtne obletnice. Mnogi žive v težkih razmerah zaradi bolezni ali drugih vzrokov. Lepo jih vse vabimo, da pobite čim večkrat v Habsterdiok k naši dobri Mariji z Brezij, ki je že mnogim očitno pomagala. (Drugič naprej) — St. Grims. Nica Že dalj časa se nismo oglasili. In vendar je naša »fara« kar živahna. Če jo primerjamo s kakšno faro »doma«, ni nič kaj manjša! Nasprotno, naravnost velika! V domači fari smo imeli letno kakšnih šest, osem porok. Pri Ensisheim. — I avl j a i o nam. da je pred meseci v tem kraju ob gornjem Renu preminil rojak Bernard Falant. Naj počiva V miru! Slovesni trenutek pri poroki Furlan - Čermelj v Nici (Francija) Novakova družina iz Wengema v Porurju. Teta Cilka (ima v naročju večjega fantka) je prišla za novo leto na obisk k sestri Mariji. Fotografu je zaupala, zakaj tako pogosto obiskuje sestrino družino: Za !h> Žič je porodila srčkano deklÜM. Le drobčkana se ji zdi. Že sedaj pa bi rada vedela, kakšna bo čez eno leto. Zato priteče večkrat gledat Marijine otročke, Francka in tlorisa. nas v Nici jih je bilo v preteklem letu 21; takšnih, ki so se poročili v »domači cerkvi«. Rojstev je bilo pa toliko, da je težko povedati, ko pač otročičke na vse strani raznesejo. Saj moramo računati na dolžino 250 kilometrov. Za primer bi omenili, da smo imeli nedavno krst Kosmačinovega Aleksandra. Bil je to zares vesel dogodek, kajti sina dobiti, to ni kar tako. Naj ga Bog obsipa z mnogimi milostmi v življenju! Po krstnem obredu smo se zbrali v krogu družine, rekli kakšno na levo in desno in tako dalje. Ubogi oče Albin je tožil, da so mu zlikavci pipo ukradli... Nekdo je pa menil, češ, če je le zgubil ni. Ko je gledal našega g. župnika, kako je puhal svoj dim iz francoske pipe, se mn je kar milo storilo, češ, ni je več. moje pipe ... Na dan pred Silvestrovim je bilo tudi prijetno. Furlanov Stefan je popeljal k oltarju svojo — nekdaj Čermelovo — Anico. V Št. Barthelemy sta se zavezala, da hočeta tek svojega življenja skupno kovati. Prilagamo sliko o tem. Vso srečo in božje varstvo jima želimo! Kar bi bilo še kaj več in bi radi »izdali«, ni še toliko zrelo, da bi vam mogli jasno povedati. Šušlja se med nami, da se naš g. župnik trudi dobiti prostore, v katerih bi imeli slovensko družabno sobo in celo lastno kapelo. Ko bi bilo to res! »Naša luč« se je med nama že kar lepo razširila. Prav je tako! Sveti nam, sveti, naša »Luč«! Dvigaj k Bogu našega duha in k Ijubeži do vsega tega, kar je slovensko! ß fcfi v NEMil11 BAVARSKO Za božič so se naši rojaki lepo pripravili. Ne mislim toliko na potice, božično drevo in jaslice, kolikor na duhovno pripravo za ta veliki praznik. — V Weilheimu smo se zbrali kar na domu slovenske družine in opravili svojo versko dolžnost. V Waldkrai-burgu nas je bilo preveč, da bi stanovanje zadostovalo. Zato smo se zbrali k zakramentom in maši v župnijski cerkvi. V Kemptenu pa smo se zbrali v samostanu tamkajšnjih redovnic. Prisrčno praznovanje smo imeli v taborišču Zirndorf. Na nedeljo pred praznikom, dne 24. XII. smo se zbrali k slovenski maši, kjer je cerkveni zbor lepo prepeval slovenske božične pesmi. Veliko rojakov je tudi prejelo zakramente. Popoldne pa smo se zbrali k uspeli božičnici. Kratki božični prizori so nas v duhu popeljali v domovino in na betlehemske poljane, kjer se je rodil Zveličar sveta. Veliko je bilo truda in skrbi za pripravo božičnice, najlepše priznanie vsem sodelujočim in iniciatorju pa je bila hvaležnost ro:akov. V Miinchenu smo sc po letih prvič zbrali k maši za božič, dne 25. XII. Vse udeležence je presenetilo visoko število rojakov, ki so prišli k maši in po njei na slovensko domačnost v bližnji lokal. Nad 80 nas je bilo! Pri skromni, a prisrčni božičnici sta nam mali Karel in njegova starejša sestrica Romana deklamirala slovenske božične pesmi- <-'t\ sestrici Milena in Mira pa dvoglasno zapeli, da ju je bilo veselje poslušati. Res škoda, da naš fotograf ni bil navzoč, to bi bile ^like, da malo takih! Prvo nedeljo v januarju 1962 smo se v Miinchenu ponovno zbrali k maši. To pot je bilo rojakov še več; okoli 100 jih je prišlo. Slovenska maša in pesmi ob spremljavi orgel so nas tako navdušile, da se je nato tudi zabava razvila v najkrajšem času. Za poskočne polke in valčke je poskrbel trio Jerman. Pete so zasrbele, na tnah se je sama od sebe začela dostojna plesna prireditev. Pozne ure so spremljale rojake na domove . . . Poročila sta se dne 4. januarja v Salzburg-hofenu pri Freilassingu g. Pavel Orehek in gdč. Ute Wohlrab. Ženin je sin našega rojaka Franca Orehka, zavedne slovenske družine iz Freilassinga. — Mladoporočencema želimo jmžji blagoslov na skupni življenjski poti! Baden — Würtemberg Lepo božično polnočnico smo imeli v Un-terhausenu, 7 km južno od Reutlingena. Za take prireditve je težava, ker smo večinoma odvisni od župnijskih cerkva. Te pa so ob takih prilikah vse zasedene z božjimi službami za domače farane. V Unterhausenu Pk nam je le bila na razpolago primerna cerkvica, ki je podružnica neke druge žup-n>je. Tam stanuje par slovenskih družin, toda k polnočnici so prihiteli tudi rojaki iz bližnje okolice, tako da se nas je nabralo nad trideset. Med njimi je bilo nekaj zelo dobrih pevskih moči, kar je omogočilo, da so Wed sv. mašo donele lepe slovenske božične Pesmi in je človek res pozabil, da je v tujini. Na praznik sv. Treh kraljev smo se tam zopet zbrali. Tu se zahvaljujemo tudi or-ganistinji gdč. Elizabeti Bergmann, ki nam rada gre na roko in pomaga z orglami, da si laže upamo s svojimi glasovi na dan. Po enkrat pa smo imeli v adventnem času slovensko sv. mašo tudi v župnijah Ödheim, Oberstenfeld, Grossaspach in Schwaikheim, dvakrat pa v Esslingenu. Rojaki so prav radi prihajali. Pri nas je sicer še vse le bolj v začetniški fazi, vendar kar tako naprej Ro začrtani poti in če je mogoče, še bolje! Pred letom se je začela širiti v naših krajih »Naša luč«. Ko so jo rojaki spoznali, so jo kmalu vzljubili. Danes jo že prejemajo številni rojaki. A gotovo jih je še mnogo, ki zanjo ne vedo. Rojaki, širite jo! Tudi ža knjige Mohorjeve družbe je bilo letos za- nimanje. Škoda, da so nekatere od knjig že pošle. Sicer ima pa Družba v Celovcu v zalogi lepe povesti iz prejšnjih let. Za naš denar je njihova cena smešno nizka. Tukajšnji naš izseljenski duhovnik je sedaj našel priložno stanovanje v središču pokrajine, v Stuttgartu. Njegov naslov je odslej: dr. Franc Felc, Seidensrt. 39, Stuttgart-W. To je v župnišču St. Fidelis. S postaje Hauptbahnhof s tramvajem št. 8. do Char-lottenplatz. Od tam pa s tramvajem št. 4 do križišča Rosenbergstrasse, oba v smer Stuttgart-West. Porurje Krsti: V soboto, 23. dec., torej ravno na dan pred sv. večerom, so praznovale tri družine krst svojih malčkov. V Opladenu je bila krščena Lilijana Zebec, hčerkica Petra in Ane, v Hildenu Ivanček Bračun, sinko Franceta in Justine, v Duisburg/Beecku pa Melita Lipovšek, hčerkica Ivana in Alojzije. — Vsem družinam naše iskrene čestitke! Poroke: Konec leta 1961 je bil rodoviten tudi glede porok. Pet parov se je še v zadnjih tednih odločilo za zakon. V četrtek, 30. nov., sta se v Altenessenu poročila rudar Resnik Blaž, rojen v Trebelnem, in Br-not Ivanka, rojena v Vranji peči, 15. decembra pa Kodrič Franc iz Doljnih prekop Namesto kmečke peči uporabljajo naši rojaki v Nemčiji fotelje. So udobni in topli. Malokateri pa ve, dr jih v Oberhauscnu delajo celo naše iene, da nekaj prislužijo in si tako preje opremijo stanovanja, kot to zahteva moderni čas. — Na sliki vidimo Janžekovičevo gospo iz Osterfelda. Samo še noge bo treba priviti in fotel bo narejen. IJräi&vi iz Rcpt'lena ob Kcnu. Ix kaj bo z našimi otroki, Renato, Rudijem, Kri^ito in Danijel', m? sc mati večkrat vpraša. Je le treba veliko modrosti in ]Mitr|>ežljivosti, zraven pa še zvrhan koš božje pomoči, da moraš biti vsem nalogam kos, ki jih zahteva tako velika družina. Sicer pa starši z zaupanjem gledajo v bodočnost. in Koželj Angela iz Stahovic, župnija Stranje. V Hildenu je bila 30. decembra poroka Viher Jožefa, doma v Bratonečicah. župnija Sv. Tomaž pri Ormožu, in Stanjko Štefanije, doma v Savcah pri Mariboru. Na starega leta dan, 31. decembra, sta v Sterkrade sklenila življenjsko zvezo Horžen Anton iz Jelš pri Leskovcu in Urbanč Marija iz Drnovega pri Leskovcu, v Kölnu pa Drobnič Albin, rojen v Leskovcu, župnija Šentjanž, in Brgant Vida iz Kresinjega vrha pri Škocjanu. — Iskrene čestitke in vse dobro za skupno življenjsko pot! Letna bilanca: Leta 1961 smo imeli v Porurju 35 krstov, 41 cerkvenih porok in 2 pogreba. Celovške Mohorjeve knjige je vzelo 100 rojakov. Knjižnica je narastla na 600 knjig. Četrtkovi večeri: Slovenci v Porurju radi prisluhnemo četrtkovim večerom radia Ljubljana. Res je, da včasih sprejemniki hreščijo, da kar trga po ušesih. Ker pa so naši rudarji in delavci vajeni še močnejšega hrupa v rudnikih in tovarnah, tudi to nevšečnost potrpežljivo prenašajo. To, s čimer pa nismo zadovoljni, je, da so vsi četrtkovi večeri sestavljeni po istem kopitu: Micka — Janezek, lojtrca — okence. Vse, kar je prav! Treba bi bilo nekaj podvzeti! Miklavž je nosil: Miklavževanje je priljubljeni običaj med Slovenci. »Dedek mraz« mu ne bo mogel konkurirati, in to že zato ne, ker nosi s seboj partijsko izkaznico, katere se naši ljudje bolj bojijo kot vseh črnih Miklavževih spremljevalcev. Zato smo v Porurju ostali pri starem, pri miklavže- vanju, ki je bilo na Miklavžev večer v prostorih otroškega vrtca na Oskarstrasse v Sterkrade. Lepo število slovenskih otrok iz Sterkrade in Osterfelda je tam napeto pričakovalo Miklavžev koš. Nekateri, čeprav še zelo majhni, so nas z znanjem molitvic veselo presenetili. Čast, komur čast! To pot so imele zraven besedo naše dobre mamice. V NIZOZEMSKI Zveza slovenskih kat. društev na Nizozemskem je 26. nov. 1961 priredila v Heer-lenu izredno lep prosvetni in družabni večer. Na sporedu so bile narodne pesmi pevskega društva' »Zvon«, narodni plesi Slovenske folklorne skupine in naši vrli tamburaši iz Eygelshovena, ki so tokrat prvič nastopili. — Doživeli smo res SLOVENSKI večer. »Zvon« nam je zapel dolgo vrsto slovenskih pesmi. Poznanih in nepoznanih. Iz njih odseva lepota slovenske zemlje in čustvovanje slovenskega človeka. Vsa dvorana je pevcem pazljivo prisluhnila. Vedno z velikim navdušenjem pozdravljamo našo folklorno skupino, ki se je na tej prireditvi kar dvakrat pojavila na odru z lepo naštudiranimi plesi. Predstavljajo nam v resnici košček naše slikovite domovine. — Izredno toplo odobravanje so doživeli tudi naši tamburaši, ki jih je vodil g. Čebin. Odlično so se odrezali. Po prosvetnem programu se je ob domači muziki, kranjskih klobasah in slovenski kapljici razvila prosta zabava. Vse je bilo veselo razpoloženo. Bogat program in polna dvorana sta bila prepričljiv dokaz, da še živimo. Živio! Ali bomo živeli tudi v prihodnosti? To zavisi od nas! Dokler bomo znali složno nastopati, dokler bomo imeli smisla za žrtve in dokler bomo v svojih srcih gojili ljubezen do slovenskih svetinj, BOMO SE ŽIVELI! Iskrene čestitke in zahvala našim pevcem, plesalcem in tamburašem. — Prav je, da tu posebno omenimo g. Franca Jančič ln g. Rudija Garaj. Videli smo ju nastopati pri vseh točkah kulturnega programa, poitem ista pa še ves večer kot natakarja neutrudno tekala po dvorani. Ko bi imeli ^e nekaj takih, pa se ne bi prav nič bali za prihodnost. Iskreno priznanje in topla zahvala! Našo prireditev so z navzočnostjo počastili in podprli številni rojaki iz Nemčije, posebno pa iz Belgije, od koder so prihiteli s posebnim avtobusom. Hvala jim! — Enako smo bili zelo veseli obiska slovenskih duhovnikov, ki so bili prav tedaj na Poti skozi Holandijo. Prisoten je bil č.g.dr. Pavel Robič, član Vrhovnega sveta za izseljence pri papeški konzist. kongregaciji v Rimu, g. dr. Janez Zdešar, direktor slovenskih kat. misij v Nemčiji, g. dr. Franc helc, izselj. duhovnik v Stuttgartu, in g. Ciril Turk, izselj. duhovnik v Porurju. Vsem iskrena zahvala za pozornost. Tedni pred Božičem so bili zelo živahni po naših naseljih. V Hoensbroeku, Linde-heuvelu in Heerlerheide nas je obiskal sv. Miklavž. Društvi sv. Barbare v Hoensbro-cku in Lindenheuvelu ter »Zvon« sta imela vsak svoj družinski večer v soboto pred prvo nedeljo v decembru. Dekliški krožek, ki ga vodi č. s. Justina, je imel tretjo nedeljo v dec. tudi svojo božičnico. Polnočnico smo letos imeli v Lindeheu-velu. Iz drugih naselij so rojaki prihiteli s posebnim avtobusom in z osebnimi avtomobili. Maševal je č. g. Ilc Anton, katoliški župnik za Ruse v Bruslju. Hvala mu za pomoč in prijaznost. Skozi vse tri maše je »Zvon« prepeval nam drage božične pesmi. Večina je pristopila k sv. obhajilu. Ostanimo zvesti našim verskim in narodnim običajem. In naj betlehemsko Dete, katerega prihod smo tako lepo praznovali, v resnici zavlada nad našimi srci, nad našimi družinami in nad našo skupnostjo! Društvo s v. Barbare v Heerlerheide je na Silvestrov večer imelo tsvoj družinski večer. Odbor društva je člane pogostil s čašo vina, kranjsko klobaso in kislim zeljem. Obiskali so nas številni rojaki iz Nemčije. Topla zahvala za pozornost! Krajevni izseljenski duhovnik je v nagovoru navzočim poudaril misel, da ne smemo gledati na to, kakšne koristi nam društvo nudi. MI VSI MORAMO DRUŠTVO PODPIRATI, DA BO MOGLO DOSTOJNO VRŠITI SVOJE POSLANSTVO. Društvo potrebuje denarnih sredstev in požrtvovalnih sodelavcev. Osebne vesti: Slovensko skupnost na Nizozemskem je doletela precej redka čast. Gdč. Amalija Pečjak iz Hinj je 13. 12. 1961. sprejela redovniško obleko in se bo odslej imenovala sestra Helena. Cerkvene obrede je ob asistenci krajevne duhovščine vodil sam g. škof monsignor Moors iz Roer-monda. Slovesnosti so prisostvovali Papeževi l'ötögraf je iznenadil Wcisovo družno iz Rheinkampa pri Moersu. Oče je bil na delu. Da bi bili otroci bolj pridni, jim je mati skuhala štrukljev. Le poglejte jih, kako jih pridno nosijo v usta! iz Eygelshovena, sorodniki nove redovnice, in slov. izselj. duhovnik. Č. sestri Heleni isikreno čestitamo k njenemu važnemu življenjskemu koraku in ji želimo oibilje božjega blagoslova v službi Bogu in bolnikom. G. Kropivšek, predsednik Društva sv. Barbare- v Lindeheuvelu se je prav za božične praznike močno prehladil. Želimo mu, da bi čimprej ozdravil. Isto želimo tudi g. Železniku iz Hoensbroeka, ki se je tudi močno prehladil. Ga. Žohar iz Hoensbroeka, se je že v dec. vrnila iz bolnice. G. Podbevšek Franc, ki si je težko poškodoval nogo, že spet pridno hodi v službo in v šolo. V družini Romih Slavka in žene Lucije so dobili hčerko prvorojenko, ki jo bodo klicali: Žinika. Veselimo se sreče mlade družine. Slovenska pisarna v Heerlerheide, ki jo vodi gdč. Hilda Železnik, opozarja, naj tisti, ki žele letos v domovino PRAVOČASNO, to je NEMUDOMA začno postopek za podaljšanje potnega lista, ako njegova veljavnost poteče letos. Po novi uredbi namreč podaljšanje ali zamenjava potnega lista traja zelo dolgo. Opozarjamo, da je z novim letom 1962. slov. služba božja v Heerlerheide vsako DRUGO nedeljo v mesecu ob pol deveti uri dopoldne. ZAHVALA. — Iskreno Se zahvaljujem rojakom v holandskem Limburgu za darove, s katerimi skrbimo za cvetlice pri sliki Marije Pomagaj z Urezi j v Heerlenu. Gospe Strman topla zahvala za požrtvovalnost. Teden za tednom roma k Mariji Pomagaj in ji prinaša svežih cvetlic. Njej in njenemu bolehnemu soprogu, za naša društva zaslužnemu Slovencu, naj Marija sama poplača njuno zgledno zvestobo. V letu 1981 se je po naših kolonijah nabralo za cvetlice pri sliki Marije Pomagaj z Brezij 182,50 goldnov. Potrošijo se je 145.50 goldnov. Ostane še 37.— goldnov. — Priporočamo sc še za naprej. — Srečno novo leto želi — Ivan BANIČ, 1. r. ZAHVALA. — Pevcem, ki so me prijetno presenetili na božični dan s prelepo slovensko božično IHsmijo, se prav lepo zahvaljujem. Naj jim Bog poplača ta njihov trud v takšnem mrazu in na IJožičin dan, ko je vsakdo najraje pri svojih doma, da bi še dolgo vrsto let zdravi delali veselje bolnim in onemoglim. Slovenska pesem je pač naj lepši dar, ki ga za tak praznik lahko daste bolnim ljudem. Vsem skupaj in vsakemu posebej še enkrat moja prav prisrčna zahvala. — I. Drenovec; Brunssum. nftfc v «vstrhi Salzburg. — V nedeljo, 7. jan., se nas je lepo število zbralo k službi božji, ki je bila tokrat res domača. Maševal nam je in govoril č. g. Janez Rupnik. Sicer pa je v mestu samem sedaj le malo rojakov, ko so se vsi izselili. V zadnjem mesecu je od beguncev, ki so prosili za zaščito in bi se radi izselili, bilo sprejetih le 20°/o, ostalih 80% so avstrijske oblasti vrnile v Jugoslavijo. Zadnjič smo v nekem ljubljanskem listu brali, da bi bilo treba novejše, ali kakor pravijo, ekonomske begunce, obvestiti o pravem položaju doma. Ko žive po svetu, jih menda zapusti spomin, kako je bilo in zaradi česa so odšli z doma. Če bi bilo kaj treba, bi bila dobra krščanska vzgoja doma, preden odidejo v itujino. Manj težko jim bi bilo v tujini in laže bi se zadržali kot ljudje in tudi za domovino bi naredili več dobrega. Dunaj. — Tu je bila prvič služba božja za rojake, ki jih v tem velikem mestu ni malo. Vršila se je tudi predpustna prireditev slovenskih vistfkošolcev in sicer v povezavi s hrvatskimi akademiki. Večer je lepo potekel v veliko zadovoljstvo vseh. Vi-sokošolci se trudijo, da bi prišli do primernega akademskega doma, v katerem bi imeli svoje ognjišče in središče. Začetki so že narejeni. Moj rodni kraj, moj rodni dom Moj rodni kraj, moj rodni dom, kako si te želim; nič več v tujini ostal ne bom, spet k tebi pohitim. Tam, kjer mi zib’ka tekla je, oj tam bom srečen le; tam, kjer izbral sem si dekle, tja vleče me srce. Ko pa nekoč poslednjo noč mi zvonček zazvoni, ko vse bo preč, oh nikdar več ne bom odprl oči! Ne bo stezic, ne drobnih ptic, nič več jaz pel ne bom; takrat bi rad poslednjikrat objel svoj rodni dom. Poslala Katica, Loirct, Francija. GOSPA /Hajdd SVETUJE... Drage bralke! Upam, da ste prijetno presenečene, ko ste zagledale ta naslov in boste sedaj brale vrstice, ki so namenjene vam ženam in dekletom. Žal je prostora malo. Upam pa, da boste tudi s temi skromnimi vrsticami zadovoljne. Trudila se bom, da ko program pester in zanimiv. Vsakega bo Pač malo. Recepti, ki vam jah bom priporočala. so vsi preizkušeni in veljajo — razen v redkih primerih, ko vas bom na to opozorila — za 6 oseb. Pri vsakem receptu bom najprej v oklepaju navedla potrebno količino živil. Tudi sem in tja nekaj koristnih nasvetov bo zraven in še beseda neizkušenim gospodinjam in našim dekletom. Ce z vsem ne boste zadovoljne, vas že vnaprej prosim potrpljenja. Pa začnimo v božjem imenu! Našim kuharicam tokrat postrežem z receptom PRIMORSKIH KRAPKOV, ki so v predpustu prav primerna slaščica. PRIMORSKI KRAPKI (Testo: 14 dkg sur. niasla ali margarine, 28 dkg bele moke, 2 rumenjaka, par žlic belega vina, par žlic smetane, ščep soli, — Nadev: 15 dkg zmletih orehov, 8 dkg zmletih mandljev, 8 dkg zri-bane čokolade, pest v rumu namočenih drobtin, sok 1 pomaranče, sesekljane limonove lupinice, zavitek vanilijevega sladkorja, sladkorja v prahu. Obilo zabele — pol masti, pol olja za cvrtje; sladkor v prahu za posipanje.) Presejani moki pridaj surovo maslo, katerega z nožem sesekljaš in z valjarjem streš. Nato dodaj 2 rumenjaka, nekaj žlic belega vina in smetane in ščep soli. Naglo zgneti testo, ki ga pustiš 20 minut počivati. Nato ga tenko razvaljaj in zreži, najbolje s kolescem, na kvadratke. Na sredo vsakega položi žličko nadeva, robove namaži z beljakom in prepogni kvadratke, da boš dobila čedne krapke. Te nato ocvr.i, hladne posuj s sladkorjem in serviraj! NEIZKUŠENE GOSPODINJE se cvrtja velikokrat boje. Je pa to enostaven postopek, katerega se ne bo nobena ustrašila, če bo upoštevala sledeče: Uporabljaj dovolj globoko ponev ali kozico, najbolje železno ali pološčeno. Vanjo daj toliko zabele, da bo jed v njej plavala. Najbolje je, da vzameš mast ali olje ali vsakega pol. Maslo in margarina se pri cvrtju penita. Ne uporabljaj ju! Zabelo razbeli! Za močnate jedi je dovolj vroča, kadar vanjo vržena kroglica tešita potone, se takoj dvigne in se začne cvreti. Za meso preizkusi zabelo z drobtinico kruha. Ta mora ostati na površju, kjer se takoj začne cvreti. Ocvrto jed položimo na pivni papir, ki posrka odvišek maščobe, serviramo jo vročo ali mrzlo, kot zahteva recept. Naslovi izselienskih duhovnikov ANGLIJA: Ignacij Kunstelj, Offlcy Road 62, London S. W. 9,, England (Tel. KELiance 6655). BELGIJA: Vinko Žakelj, rue