POEZIJA	399807
Aleš Debeljak Pesmi
Sloneč na blazini
Zgodnje jutro v avgustu, ki sodi k meni kakor murvin plod, ki živi za sviloprejko in prinese novo naročilo, brez naglice, brez nezaupanja. Spoznal sem te, nič ne skrbi. Jod in zlato med griči nedeljskega dopoldneva, sumljivo podobnega obrisom tvojega telesa. Topel dež po njem prši, ki napaja vsako ped radodarne kože, se mi zdi, in rad prevzame odgovornost za bogato letino, kjer poželenje vedno znova zastavlja vsem, ki notri so, vprašanje eno. Nič ne skrbi, spoznal sem te. Odgovor zato res nima smisla, kakor ga nima ganotje, ki me preplavi brez odpora, ko te gledam spečo, kako ti pod vekami utripajo dežele in mesta, kjer me poimensko kličejo na glavni trg, ki napolnim ga, kot me napolni tvoj prvi stok: zadošča mi, da vem vsaj to, kako blažen tek brez cilja traja.
I li K A T H K A
Hvalnica najljubšemu mestu
Tla so prepojena s tedni visoke vode, plenilci svetišč po lagunah bežijo, oči povsod sledijo, nekje blizu, čisto blizu se siničje prsi udirajo pod pritiskom palca: še malo in kamen, ob katerega se vitka črna ladja tu in tam nasloni, bo zlil se s kapljami krvi, nerabne kakor pesem, ki dva jo le še komaj slišita. Mogoče, no, le melodijo brez besed. Z zakramenti vojne je mesto krstilo več deset rodov, a jaz vseeno vztrajam: kakor da bi imel izbiro. Harlekin iz palače Grassi, ki Picassu je dal toliko navdiha, zame ima smisel le takrat, ko vidim te bledo modro pulzirati, razkošno in z neizogibnim nasiljem, s kakršnim lepota prihaja v izbrane domove, nerazdeljiva, neuničljiva, kakor hudourni oblak, pod katerim vadim šibki spomin, čistim prekate in širim kanale, da bi lahko se sok, ki izvira izpod tebe, razlil po stopnicah navzdol, do dnevne sobe in skoz dvorišča, s košaro iz ločja, ki jo komaj še vidim, kako zanesljivo jo odmev vodi čez vrtince in plitvine, da postavlja smrt na laž.
2
L I T E K A T U R
Hoja za gospodarico
Mimo greš, vitka kot sezona sonca na severnem tečaju, in moškim in ženskam zastane beseda, ganljive solze sledijo strugam zgodovine na licih, še palma na skrivaj zaniha v ritmu tvoje hoje, nepremično ni več niti dno oceana. In tu strmim, bosonogi deček, ki jasno nebo si ga je vzelo za spomin na pradavni čas, ko črte na obzorju ni bilo niti za vzorec, in tako svobodnih živali, kakor si ti, ki mimo greš, ni videlo niti najbolj pozorno oko. Mimo greš, mesto se ponovno zapira za tvojimi koraki, in vse gor do pločnikov naplavilo je zrele češnje, ki pobiram jih skupaj z množico, ki gre za tabo, in občudujem te, skupinsko, ker samo zame je premočna tale luč. Kako hvaležno se upogiba mi koleno, ko nič ne terjaš in nič ne daješ, le slutnji daš pravico, da pričakuje te kot edino gostjo na slavju, in občutek nejasni nam dovoliš, da spreminjamo podobe tvojega telesa, a zakon isti nam povsod nalaga, da vsaj današnji dan poimenujemo s tvojim blagoslovom.
I I !• K A T I K A
Poljub
Kako iz valov se dviga v zalivu in utripa kot strašna sila morja, ki bolj oprošča, kot kaznuje, obsojeno na rojevanja brez sadu, kako me zbuja in vase jemlje, s tankimi dlanmi in migotanjem puha, krhkega kot sveža slutnja vse bolj gor, do višine trepalnic in senc obrvi, čez usta, razlita blaženo prek obraza, čez ušesa, v katerih se krik galebov lovi, slavospev trenutku, ki traja, traja, da v njem še bolj zanesljivo ne bi se ločilo nič, kar skupaj sodi, kot ladja, ki skrbi jo le, kako prispela bo v luko, in sidro vrže in pristane, da prerokba se izpolni in mornar, v solni steber sprijet, za vselej ostane sklonjen nad trebuh, kjer mešički kapljic se svatovsko bleščijo še leta po tem, ko vendar umakne se potop.
Pismo domov
Po tolažbi hrepenim, brez prave mere, po pozabljenih votlinah, kamor Bach ne seže, po zvonu, ki zadonel bo sredi monarhije, ki ni je na nobenem globusu, po vročični zbranosti lovcev, ki prizadevno puške gladijo, po okusu solze hrepenim, po vrenju mozga v kosteh in po čudežu, ki odpira se kakor usta v nemem kriku. Samo jaz prisluhnem in se hitro uglasim z utripanjem miline v ledjih sprožim se, kot me ni učil nihče, brez prave mere, sam na sledi, ki bratovščina je ne pozna, sledim linijo vratu in glave, vržene vznak, bolj nujnemu ukazu se podredim, ki na vse mišice pritisne in od mene terja, naj se kot tisoč sladkih šiber razcvetim in zapojem končno že iz mesta, ki Rim, Medina in Jeruzalem je hkrati in tako me poteši, kot to zna le ena domovina.
T E K A T U R A	S
Očividec v vrtu
Če res je, da zaman se kličejo ljudje iz samote v samoto, bi rad tukaj, pred tisočerimi pogledi starih duš, ki topo kakor kipi trajajo, zazrl se še poslednjič v rožo, mogoče občutljivi mak, žafran ali tulipan ponosni, ali pa kakšen tak, ki le tri ure traja v razcvetu: vseeno. Rad bi le potrdil, da svet ne bo popoln, če manjkala ti bo moja bližina. Zato bi rad v roke te enostavno vzel, stisnil te za steblo, potežkal te in zmečkal v pesteh in takoj omahnil sam in sok postal, ki teče tja, kjer pred leti mesta mu ni bilo, rad bi v zraku, ki blažen vonj prestreže, do mile volje nadihal se še jaz, rad mezel bi med lasmi in skozi korenine in po čvrsti cevi vse do cvetnih latic potoval, rad prisegel bi na vrhu kot prosojna kaplja jutra, izpovedal bi rad rotečo vero v vertikalo, vrtoglavo bi rad narastel, brez primere, in plaz krvi, ki začutim ga v vršičkih, sleherno oblast mi vzame in odvezo da, ko izbrizgam se v spomin, ki tvojemu imenu vselej stopa z radostjo v bran.
6
L I T H K A T l) K A
Angeli, bližnji sorodniki
Kako ni navdušenja in ne grenkobe na licih moških in na licih žensk, kako obnavlja se jim žar okrog glav, ki v počasni predaji ga dopuščamo, njihova usoda v temenu nas skeli, in kako v najboljših oblačilih letijo nad solinami, kako iz vreč za moko pršijo, iz zamolklo rdečega neba, in študent senc jim z muko sam sledi, tja čez sipine in prazna stanovanja in skoz starodaven ritual, da kasneje bo znal namesto zblaznelih prič molčati o tem, kako neznatna so njihova telesa, kako lebdijo v okviru lanenega platna, žalostna in lepa, v zrnih peska, ki polzi skoz stekleno uro, kako s perutmi plaščev šumijo nad nami, ko nam škrtne nedolžno pod stopali, na vedno enaki poti domov, ne da bi čutili, kako ni navdušenja in ne grenkobe na naših licih, ki skrčiti nikoli več ne morejo se v enostavno hlipanje, v nauk svežih solz.
I T 1-: K A T II K A
7
Praznik druge celine
Vročina se dviguje, že ob prvem svitu, ki le zate rdi, smehljaš se, kakor da ti je vse jasno že od takrat, ko si pustila za seboj hrepenenje palač in arkad domačega mesta, ko si se dvignila in šla, v radodarnem decembru, v hišo tvojega človeka, kjer svetlobne lise na opekah tkejo predrzne načrte ljubezni in neskončno slavo ploda. Vročina se dviguje, oddaljeno doni iz zvonika, ne, to ni Unitarska cerkev, kjer si pri petih letih, obuta v drobne plesne copate, prvič videla otroka, ki leži, črn kot čudoviti sad iz globin planeta, v otepu slame pod jutranjim sijem repatice, vročina se dviguje, zbor poje mogočno hvalnico v nerazumljivem jeziku, zyoki nezadržno polnijo prostor, ki raste in se dviguje kot tokovi medenice, ki izurila se je v vajah z manjšimi preroki, s flamskimi slikarji in vojaki, da iz davnih dni jih prikliče en sam sunek tvojih bokov, ta trenutek, ki si ga v vročini poželenja razdeliš z menoj.
s
1	I I I	K A I l	K A