DELO IN PROBLEMI KRAJEVNE ORGANIZACIJE SZDL TABOR
Uspeh je v množičnosti
Da bo SZDL v krajevnl skupnostl uresnlčevala svojo ustavno vlogo, smo skupaj z ostallmi polltičnlml /n drugimi organizacljami, društvl ter aamoupravnlml organl Iskali takšno vseblno dela, kl bl prlvablla kra-Jane v organizirano uresničevanje skupnih interesov. Aktlvnost soclalistlčnih all smo usmerlll k tlstim žlv-IJenJskim vprašanjem, s katerimi se ukvarjamo kot samoupravljald. Politično in samoupravno smo orga-nlzlranl In vaak, kl žell, lahko sodeluje v razllčnlh obllkah organizirane samoupravne aktlvnosti.
Odzivnost krajanov, poseb-no v solidarnostnih akcijah, je bila velika. Referenduma za samoprispevek II se je udele-žilo 83% volilcev ali kar 7,5% več kot ob referendumu za sa-moprispevek I. Uspešno smo opravili vpis posojila za ceste zbirali prispevke za pomoč prizadetim v Posočju in pri-pravili ter izvedli volitve dele-gatov. Manj uspehov smo imeli pri organiziranem reše-vanju na videz drobnih in vsakdanjih vprašanj in intere-sov krajanov, katerih urejanje naj bi prispevalo k boljšim pogojem dela in življenja.
Med člani SZDL imamo 755 članov zveze komunistov, 1334 mladih in 641 borcev NOV. Deluje organizacija sin-dikatov, rezervnih vojaških starešin, tabornikov, upoko-jencev, rdeCega križa, TVD »Partizan« in vse oblike sa-moupravnega organiziranja. To so številčno zelo močne, politične in samoupravno or-ganizirane sile, ki bi bile lah-ko kos najbolj zahtevnim na-logam. V praksi pa ni tako, ker smo preveč razdrobljeni, nepovezani, zaprti vase in an-gažirani za reševanje nekate-rih lastnih problemov, zato pa premalo vključeni v organizi-rano uresničevanje skupnih interesov. Problemov in na-log, ki zadevajo nas'krajane, ne moremo in ne smemo obravnavati vsak po svoje. To so naloge nas komunistov, borcev, članov sindikata in mladih, ki v skupnosti kraja-nov kot fronta organiziranih socialističnih sil rešujemo skupne in tudi naše interese in težave.
Opažamo pa tudi nekakšno nezaupanje nekaterih kraja-nov v koristnost aktivnega udejstvovanja v krajevni sa-moupravi. Večkrat doslej nji-hovi predlogi niso bili dovolj upoštevani. Nosilci političnih in drugih aktivnosti v krajev-ni skupnosti, v občini in v me-stu, moramo zato z demokra-tično izmenjavo mnenj ustva-
riti razpoloženje, da ljudje po-vedo svoje mnenje, probleme in potrebe. Ko bodo spoznali, da so del skupnosti, ki organi-zirano razpravlja in odloča o pomembnih družbenih zade-vah, bo tudi njihova aktivnost pri uresničevanju skupnih in-teresov večja.
Pri uresničevanju ustavno opredeljene vloge krajevne skupnosti, smo se srečevali s težavami in problemi, ki so značilne za mestne krajevne skupnosti. Tabor je po veliko-sti majhna, po številu prebi-valcev pa relativno velika kra-jevna skupnost. Kot delavci smo zaposleni večinoma zu-naj območja krajevne skup-nosti. Imamo relativno visoko starostno strukturo prebival-stva, značilno pa je tudi, da četrtina krajanov na Taboru biva le začasno.
Samoupravni organi kra-jevne skupnosti, skupščina, svet skupščine, komisije in odbori še niso povsem zažive-li. Tudi skupščina še ni mesto usklajevanja stališč, mnenj in predlogov, zato je izostala tu-di njena pomoč delegacijam in delegatom in njena usmer-jevalna vloga v svetu in komi-sijah.
V javni razpravi smo obrav-navali in sprejeli tudi srednje-rodni načrt razvoja krajevne skupnosti, ki je zaradi neza-dostnega sodelovanja vseh dejavnikov, predvsem pa or-ganizacij združenega dela in samoupravnih interesnih skupnosti, premalo usklajen. Pri njegovem uresničevanju smo dosegli nekatere rezulta-te, očitna pa je potreba po konkretnih letnih načrtih, ki naj vsebujejo naloge na po-dročjih gospodarjenja s stano-vanji, urejanja prostora, var-stva okolja, zdravstvenega varstva, socialnega skrbstva, otroškega varstva, ureditve prometa, organiziranja po-trošnikov, civilne zaščite, družbene samozaščite, s tem pa se odpirajo tudi obsežne možnosti sodelovanja in ak-
tivnosti krajanov. Družbenih aktivnosti, ki naj jih v krajev-ni skupnosti opravljamo kra-jani, ni malo. Ker pa še niso dovolj razvite, je še prisotna praksa, da jih usmerjajo ob-činski organi in organizacije. Iniciativ seveda ne smemo pričakovati od zunaj, ker pro-bleme in potrebe najbolje poznamo sami, dobrodošla pa bo vsaka pomoč, predvsem pa enotna in usklajena akcija v občinskem in mestnem me-rilu.
Z volitvami delegatov v skupščine družbenopolitič-nih in samoupravnih intere-snih skupnosti smo zaključili prvo delegatsko obdobje. Že v tem kratkem času je sistem delegatskega odločanja poka-zal, da je nezamenljiv instru-ment vplivanja delavcev in občanov na vsa pomembnejša opravila v družbi. V naši kra-jevni skupnosti smo z volitva-mi zelo povečali število ljudi, ki so neposredno vključeni v delegatsko delovanje. Iz veli-kega števila evidentiranih možnih kandidatpv smo izbrali tiste, za katere smo prepričani, da bodo uspešno opravljali delegatske dolžno-sti, s ponovno izvolitvijo naj-bolj prizadevnih pa smo zago-tovili tudi potrebno kontinui-teto dela.
Naša aktivnost je bila še po-sebej usmerjena v krepitev hišne samouprave, saj so bile izražene številne kritike na ra-čun slabega gospodarjenja s stanovanjskimi hišami. To področje je zato dobilo tudi posebno mesto v statutu in programu razvoja krajevne skupnosti. Kadrovsko in or-ganizacijsko smo okrepili hiš-ne svete, opredelili vlogo, pra-vice in dolžnosti zborov sta-novalcev in izvolili 115 dele-gatov v zbor stanovalcev kra-jevne skupnosti, ki je postal eden najbolj aktivnih samou-pravnih organov.
Samoupravno aktivnost stanovalcev smo usmerjali predvsem v realizacijo upra-vičenih zahtev krajanov po boljšem investicijskem vzdr-ževanju hiš. V zboru stanoval-cev krajevne skupnosti smo solidarno združevali sredstva, jih povečevali z lastnimi sred-stvi hiš ter s sredstvi etažnih lastnikov in tako v zadnjih treh letih opravili najnujnejša vzdrževalna dela na strehah in čeprav je vloženih v to nad 700 milijonov starih dinarjev, je še zelo malo glede na potre-be. Zastarelost stanovanjske-ga fonda odpira skoraj nereš-ljive probleme. Zato podpira-mo predloge za povečanje sta-narin, seveda s pogojem, da se ta sredstva uporabljajo izk-ljučno za investicijsko vzdrže-vanje.
Ko ocenjujemo razvoj kra-jevne samouprave v naši skupnosti, ugotavljamo, da so vloženi veliki napori, da bi se čimbolj razvilo organizirano samoupravno življenje. K te-mu je prispevala svoj delež tu-di socialistična zveza kot fron-ta vseh organiziranih sociali-stičnih sil s svojo prisotnostjo v družbenih dogajanjih. Spremljala je probleme življe-nja kraja, poskušala vplivati na vse, kar ni bilo dobro in si prizadevala za čim bolj demo-kratično obravnavanje pro-blemov.
Čeprav se krajevna konfe-renca SZDL ni pogosto sesta-jala, je obravnavala in odloča-
la o vseh pomembnejših vpra-šanjih. Sprejela je statut in srednjeročni program razvo-ja, organizirala in vodila soli-dartiostne akcije in pripravila ter izvedla volitve delegatov. skoraj vsak mesec pa se je se-stalo predsedstvo konference in obravnavalo sprotno pro-blematiko. Da bi se čim bolj približala članstvu, je delova-la tudi preko odborov v sose-skah, oziroma preko zborov stanovalcev hiš in tako razšir-jala družbeno vlogo hišne sa-mouprave. Porastel je občutek odgo-
vornosti krajanov za varnost-ne razmere v bivalnem in de-lovnem okolju. Kritično pa moramo omeniti malomamo zavarovano družbeno premo-ženje in pomanjkanje cestne varnostne kulture. Več bi mo-ralo biti osebne prizadevnosti za varnost vsakega krajana, za zaščito stanovanj, avtomobi-lov, denarja, vrednejših pred-metov, družbenega premože-nja ter pomoči človeku v ne-varnosti in stiski - to pa že pomeni oblikovanje varnost-ne kulture za osebno varnost, varnost družbe in premože-nja. Tako osebno prizadev-nost, ki je v bistvu tudi patrio-tizem, moramo prevzeti v kra-jevni skupnosti, soseski, hiši, stanovanju in družini kot last-no potrebo, ne pa zakonito disciplino.
V družbeno samozaščito spada tudi varstvo okolja, ki ni le red v soseski in skrb za čiste ulice in dvorišča. Sose-ska ni le bivalni prostor, pač pa skupnost, v kateri bi mora-la vsaka hiša vedeti, kakšne so njene odgovornosti do oko-
lice in jih tudi uresničevati. Res na nekatere probleme, kot je onesnažen zrak, hrup itd. je težje neposredno vpli-vati, lahko pa se ustrezno ob-našamo, ko gre za vsakodnev-na ravnanja z odpadki, odpla-kami, varovanja pitne vode, uporabljanja koškov za smeti, sodelovanja pri čiščenju oko-lice in dvorišč, pa vse do vzgo-je otrok in nas samih. Tudi teh vprašanj ne rešujemo sa-mo ali sploh s prepovedanjem tistega kar škoduje ali je ne-gospodarno in ni lepo. Z ak-tivnim urejanjem bomo dose-
gli vse, to pa pomeni istoča-sno vzgajati, spoštovati sploš-na pravila in norme, se dogo-varjati o skupnih ukrepih in akcijah, urejati zadeve po skupnih interesih in z združe-vanjem sredstev. Predvsem pa moramo ustvariti pogoje, da bomo izvajali in upoštevali red, ki je določen v odnosih ljudi med seboj in do človeko-vega okolja.
Drugo področje, kjer lahko krajani neposredno uresniču-jejo svoje interese, je zaščita potrošnikov in uporabnikov dobrin in uslug. Ko smo izvo-lili svete potrošnikov, nihče ni pomislil, da bomo imeli te-žave zaradi vsebine dela. Pa se je vendar tu zgodilo zelo malo, kar pa seveda ne pome-ni, da je potrošnikom vseeno. Problemov preskrbe in zašči-te potrošnikov tudi naša orga-nizacija ni dala na dnevni red, prav tako tega ni storila naša skupščina, zato je izostala tu-di organizirana družbena in politična akcija, svet potroš-nikov pa je osamljen in nemo-čen.
DOGOVORI / 3