poštnina Plačana v Gotovini
NAŠ LIST
8 ŠTEVILKA AVGUST 1931 DRUGO L E T (■
glasilo KATOLIŠKE akcije ZAKAMNIŠKO in MORAVSKO dekanijo
Naš LIST IZDAJA MISIJONIŠCE V GROBLJAH, P. DOMŽALE. — UREJUJE IN ZASTOPA IZDAJATELJA JOŽEF GODINA C. M., DOMŽALE - GROBLJE. — TISKA MISIJONSKA TISKARNA, DOMŽALE - GROBLJE. ZA TISKARNO JANKO STRNAD, DOMŽALE. — IZHAJA MESEČNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 1 Din, CELOLETNA NAROČNINA 12 DIN. INSERATI PO DOGOVORU. ROKOPISI SE REDNO NE VRAČAJO.
To so sami bivši Orli
Dne 21. junija letošnjega leta se je vršil na Limbarski gori tabor za fante in može iz kamniškega okraja. Tabor je priredil osrednji škofijski odbor katoliške akcije. Da je bila udeležba velika, da je potekel tabor v burnem navdušenju in najlepšem redu, so časopisi že takrat poročali. Pribiti moramo samo še nekaj. Nekdo se je ob tisti priliki nekako takole izrazil: »Ta prireditev ni nič drugega, kakor prireditev samih bivših Orlov.«
Kaj pravimo na to?
Tisti, ki je to rekel, je moral že vedeti, da je bilo to res. Med govorniki ih drugimi udeleženci smo res poznali hekatere, ki so bili člani, nekateri celo odlični člani bivše orlovske organizacije. Recimo, da so bili na Limbarski gori res sami bivši Orli.
Ali je mar to kaj protizakonitega, če so bili? — Ne samo, da tega ne sprejmemo, ampak ost očitka celo obrnemo! Obenem ugotovimo in pragmo:
Vsi bivši Orli smo ponosni, da smo bili Orli. Imamo tudi dovolj razlogov, da smo ponosni. Bila je to najbolj disciplinirana katoliška organizacija, ki je izpovedovala katoliška načela, 2brana v tako zvani Zlati knjigi.
Bila je to organizacija, ki je z vse-Ph in najmodernejšimi .sredstvi iz-°braževala slovensko mladino: prodam njene vzgoje, ki se je izvajal s Ostanki, predavanji, tiskom, javni-dii nastopi, prosvetnimi in telovadni-^i tekmami, je rodil najsijajnejše Uspehe in dobil opetovano priznanje z dajvišjih mest.
Orlovska organizacija je ponesla sk>vensko in jugoslovansko ime na d^dnarodna torišča in ga tam pro-s‘avila z odličnimi prvenstvi.
Orlovska organizacija je vzgajala Sv°je članstvo v najidealnejši ljubeči do naroda, domovine in vladarja. Naš Veliki vladar je v znak tega pri-hanja prevzel pokroviteljstvo nad največjih prireditev orlovske organizacije. Naša kraljevska vlada hdi bivšim Orlom tudi pri vojakih akonite ugodnosti.
Če nas torej kdo označi, da smo lvši Orli, nam je to samo v ponos.
Bivši Orli.
Naj večja letošnja prosvetna manifestacija
Dne 15. in 16. avgusta
VSI K SLAVNOSTIM V GROBLJAH!
15. AVGUST
BLAGOSLOVITEV NOVEGA DRUŠTVENEGA DOMA
Ob pol 9 slavnostni sprevod (zastave, narodne noše, konjeniki, kolesarji itd.).
Po sprevodu sv. maša in cerkveni govor na prostem (škof dr. Gregor Rožman).
Po sv. maši prosvetni tabor, na katerem govori bivši predsednik oblastne skupščine dr. Marko Natlačen.
Vsa društva v kamniški in moravški dekaniji prosimo, da se udeleže sprevoda in slovesnosti po možnosti z zastavami.
Popoldne prosta zabava na prostoru poleg novega doma. Za hrano in pijačo bo poskrbljeno v domu. (Tudi za kosilo.) Dopoldne in popoldne igrata dve godbi.
V slučaju slabega vremena se vrši vse v cerkvi, oziroma v domu.
16. AVGUST
SOCIALNI DAN
Predavanja in debate o sodobnih socialnih vprašanjih v dvorani novega doma. Govorijo najboljši slovenski znanstveniki in javni delavci in sicer: dr. Aleš Ušeničnik (Izrastki sodobnega socialnega nereda v Evropi), dr. Janez Ahčin (Enciklika Quadragesimo anno), dr. Alojzij Kuhar (Kako naj se vzgoji naš delavski naraščaj, da ostane katoliški tudi v tovarnah in obratih), dr. Joža Basaj (Kmet in sedanja gospodarska kriza), dr. Miha Krek (Katoliška prosveta v slovenski kmetsko-delavski prosveti).
Zaprošena je polovična vožnja na železnicah.
Pozdrav vsem!
Pozdrav vsem zavednim katoličanom in katoličankam, naj prebivajo kjerkoli na široki zemlji, v različnih državah in deželah naše zemeljske oble. Pozdrav vsem pošilja »Naš list«, vsem bratom in sestram v Kristusu, Gospodu našem; še posebej vsem, ki delajo in se trudijo po navodilih vidnega poglavarja sv. katoliške Cerkve kot člani in članice »Kat. akcije«.
»Naš list« je sicer nekako omejen na ožji krog, toda namenjen je vsem bratom in sestram, ki le kaj razumejo našo slovensko besedo. Kot glasilo »Katoliške akcije« pa ima »Naš list« pravico govoriti vsej katoliški skupnosti, celokupnosti vseh, ki verujejo v Gospoda Jezusa ter si prizadevajo za nadnaravno življenje. In kaj drugega želimo in hočemo poudariti kakor zavest in zmisel vesoljne edinosti, skupnosti in vzajemnosti med vsemi, ki so in hočejo ostati pokorni in vdani
otroci duhovne matere svete vesoljne Cerkve.
Prisrčen pozdrav vsem, ki ste trpeli in še prenašate žrtve za Kristusa in njegovo blagovest, za življenje po sv. veri, za zvestobo do sv. očeta Pija XI., najvišjega vidnega Pastirja!
O da bi mogle priti naše besede do vas, mučenci in mučenke^v veliki slovanski Rusiji in drugod v pregnanstvu ! Razumemo vaše neizmerno trpljenje, pastirji in svečeniki, razume-
mo vašo bridkost: obsojeni ste na molk, ne morete prosto oznanjati božjo besedo .. . Oblast teme! — Ah, vztrajajte, vztrajajte vsi, pastirji in čreda razkropljena! Mi pa hočemo pomnožiti zdihljaje: »Odrešenik sveta, reši Rusijo!«
Pozdravljeni, junaki in junakinje v Litvi, Španiji, v Mehiki in v Italiji! Sočutje vašemu trpljenju, priznanje vaši zvestobi in gorečnosti! Gospod naj vam da veliko milost.. .!
P. E. B.
Prenehati mora razvada
Načelnik ljubljanskega okraja, gospod dr. Andrejka je poslal županom svojega okraja sledečo okrožnico:
Že s svojim razpisom z dne 20. junija t. 1. sem poslal županstvom okrožnico g. bana dravske banovine, ki priporoča v teh resnih in gospodarsko kritičnih časih splošno štednjo v občinskem gospodarstvu in znižanje občinskih doklad v prihodnjem proračunskem letu.
Načelo splošne štednje pa veleva tudi prebivalstvu, da se samo omeji na najpotrebnejše izdatke in da opusti odslej vse, kar bi pomenilo brezplodno trošenje ljudskega denarja. Tu sem spada pred vsem čezmerno pohajanje v gostilne in prirejanje plesnih veselic, kjer se, kakor znano, le preveč razsipa težko pridobljeni denar, ter dogajajo radi preobilno užitih alkoholnih pijač pogostoma obžalovanja vredni izgredi.
Dolžnost, ki mi jo nalaga zakon o notranji upravi, da skrbim za gospodarsko, socijalno in kulturno blagostanje prebivalstva svojega okraja, me sili, da omejim to brezplodno in škodljivo veseljačenje, popivanje in zapravljanje v gospodarsko tako kritičnih časih. Zaradi tega dajem na splošno znanje, da bom odslej prošnje za prirejanje veselic in za podaljšanje policijske ure brezpogojno odklanjal in dovoljeval le take prireditve, ki imajo v resnici vzgojen ali humanitaren namen, n. pr. poučna predavanja, prireditve resnih gledaliških iger in podobno. Prenehati mora razvada, da se za dozdevno podpiranje na sebi koristnih smotrov prirejajo plesi in veselice, ki trajajo pozno v noč in škodujejo ljudskemu zdravju, morali in blagostanju več, kakor prinaša koristi namen, pod kojega krinko se prirejajo.
Pa tudi pri onih prireditvah, ki sem jih izvzel iz teh omejitev, se mi mora dotična prošnja poslati tako pravočasno, da bom lahko poizvedoval o primernosti prireditve in zanesljivosti prirediteljev. Zato je potrebno, da so take prošnje vsaj 10 dni pred prireditvijo vložene pri okrajnem načel-
stvu. Vse prošnje, ki prihajajo prepozno, bom iz tega formalnega razloga kratkomalo zavrnil, pa naj si bodo sicer utemeljene.
To dajem na obče znanje vsemu prebivalstvu in zlasti tudi prizadetim društvom.
Okr. nač.: Dr. Andrejka, s. r. *
Prinašamo gornjo odredbo, da ugotovimo, da tudi državne oblasti uvi-devajo, da se z raznimi prireditvami in veselicami (plesi) širi samo pokvarjenost med narod.
V dneh preizkušnje
Vdneh preizkušnje, ki je zadela sv. očeta Pija XI. in katoliške brate in sestre po raznih državah ter pokrajinah, ne nehajmo moliti za trpeče člane in članice vojskujoče se sv. Cerkve na zemlji! Molitve in žrtve so všeč Gospodu, zlasti žrtve in molitve za druge. — Sv. oče so neustrašeno povzdignili svoj glas za pravice Kristusove Cerkve. Gre za vero in nravnost, gre za krščansko vzgojo mladine, gre za prava načela, po katerih se naj uredi življenje v človeški družbi. Le pravičnost in poštenje, le čednost in nravnost, le čistost in sramežljivost, le odkrita, nehinavska, nesebična delavna ljubezen do bližnjega, le prava urejena ljubezen do samega sebe, le popolna ljubezen do Boga more osrečiti posamezne ljudi in cele narode. In kdor se resnično trudi za nadnaravno srečo v nebesih, dela že obenem tudi za časno blaginjo na zemlji. — Sv. oče ne sovražijo nasprotnikov in tistih, ki jih žalijo ter delajo krivico. Ne! Osebe ljubijo, ljubijo duše. Ker pa ljubijo duše, sovražijo greh in vsako krivico, vsako nasilje, vsako ravnanje zoper voljo božjo. Sv. oče morajo zavračati in obsojati krive nauke, zmotna načela in sicer v vseh rečeh, ki zadevajo sv. vero, razodeto od živega vsevednega Boga, in pa življenje po veri, krščansko nravnost. Ponižnost vendar ne terja, da
f Janko Pirnat
Dne 19. julija se je na poti z nove maš® maše v Mežici smrtno ponesrečil mladi bogoslovec Janko Pirnat iz Jarš pri Domžalah. Avto, s katerim se je ponesrečeni Janko vozil, se je pri Gomilskem v Savinjsl51 dolini zvrnil. Janko je bil takoj nezavesten in so ga prepeljali v celjsko bolnico, kje’’ je v torek dne 21. julija umrl. Še istega dne so ga prepeljali na dom. V četrtek dne 23. julija ga je okoli 70 bogoslovce'' in duhovnikov ter brezštevilna množic* spremila v veličastnem žalnem sprevodu na mengeško pokopališče k večnemu počitku Na grobu je govoril mengeški župni upravitelj g. Klemenčič ter Jankova tovariš* bogoslovec Blei in abs. jurist g. Stražar •* Domžal. O nesreči je poročal Naš list 'f posebni izdaji, ki je izšla za Jarše in okolico dne 22. julia.
Ko so škof dr. Rožman izvedeli o tragični smrti mladega Janka, so poslali našemu uredništvu sledeče pismo:
Gospod urednik!
Med duhovnimi vajami vprav ob uri pogreba sem dobil posebno izdajo »Našega lista«, ki poroča o nenadni smrti bogoslove* Pirnata. Nad vse nepričakovana in žalostna vest tudi za me! V nedeljo, 19. t. n1, smo se ga vsi tako prisrčno razveselili v Mežici, kamor je došel istotako nepričakovano. Celo preteklo šolsko leto mi je nosi1 škofovsko palico pri vseh obredih v stolnici. Predno smo šli z novomašnikom Matejem Močilnikom v cerkev, sem se še pošalil z njim, da bo to pot brez posla, ker nimam škofovskih insignij seboj.
V pondeljek 20. t. m. je novomašnik nameraval maševati v romarski cerkvi Božjega groba v pliberški župniji (Avstrija)' kamor je pred razmejitvijo spadal. Vabjj je tudi tovariša Pirnata seboj, ker je dobi) dovoljenje za 25 oseb, da smejo prekoračit* državno mejo. Jaz se tega izleta nisem udeležil, ker se mi je mudilo v Ljubljano, d* sem prišel pravočasno k duhovnim vajah1-Niti zapazil nisem, kdaj se je g. Pirnat odpeljal; ko sem se poslavljal od novomašnik* in njegovih, ga nisem videl, gotovo se je že prej odpeljal.
Težak udarec za škofijo, ki tako željn* čaka vsakega novega duhovnika, še teŽJ1 udarec za Pirnatovo družino, kateri izražam iz dna žalostnega srca svoje sožalj^ Bogu so darovali svojega Janka in BOS ga je vzel, seveda na povsem drug nači11' kakor so mislili.' A božja pota niso na? pota. Molimo za njega! Njegova duša P& naj se raduje v Gospodu, kateremu je žel*1 služiti tu na zemlji!
Pozdrav in blagoslov!
t Gregorij, škof-
bi moral človek vse prenašati, tud* razširjanje zmot; ne terja, da bi iu°' ral človek vse odobravati, kar stot drugi, tudi ako bi počenjali hudobij in krivična dela. Ljubezen do bližnj6' ga vendar ne terja, da bi mu vse volili, celo grešna dejanja! To bi bf1^ napačno pojmovanje krščanske IJ11^ bežni. — Osebe moramo ljubiti, 1J11 biti duše, zmot in greha pa ne mo in ne smemo odobravati. Molih* za sovražnike sv. eCrkve, želimo ji1*1’ da bi spoznali vsojo usode polno zb* to in poravnali krivico, preden bo Pre pozno...
Sv. oče Pij XI., na Vaši strani su*0 v dneh preizkušnje!	P. E-
Kaj nam govori Gospod
duhovni šopek iz nedeljskih evangelijev v avgustu
NEDELJA 2. AVGUSTA
(Farizej in cestninar.)
Na cestninarju moremo opazovati P°sebne znake ponižnosti. Ponižnost jj°če odvrniti od sebe pozornost, ne Pfepeni po priznanju ljudi, moli na ^livnem, svojih del ljubezni do bliž-?ie8a in svojih spokornih del noče Javno razkazovati, povsod išče zase Zadnjega mesta (vsaj po svojem miš-Menju, četudi tega večkrat ne zna na *unaj pokazati) in hoče veljati kot Najmanjša med vsemi. Kako ponižno J1, pr. je mislil o sebi Gedeon, po ka-terem je Bog hotel rešiti Izraela iz rok Madijancev. Ko mu je Bog ra-za<lel svoj namen mu je rekel: »Pro-s*ni, moj Gospod! s čim bom rešil Iz-^la? Glej, moja rodovina je poslednja v Manasetu, in jaz sem najmanjši ' hiši svojega očeta.« (Sodn 6, 15). take ponižne ljudi more Bog rabi-kot pripravno orodje za izvršitev klikih del.
NEDELJA 9. AVGUSTA
(Jezus ozdravi gluhonemega.)
Vsako dejanje, vsaka beseda naše-8a Gospoda Jezusa ima gotov pomen ni namen. Kakšen nauk nam je hotel J«zus dati, ko je prepovedal tistim, ni so pripeljali gluhonemega, govoriti ® čudežu, ki ga je na njem storil? -Intel nas je poučiti, naj se vsakega nvalisanja samega sebe, vsake bahanje skrbno ogibljemo, da ne pokvari-n™« s samohvalo, kar smo znabiti dob-rega storili. Le izjema je, če kdo mo-govoriti o svojih dobrih delih, a Uničilo ponižen dela to v primeru Pntrebe le iz ljubezni do Boga, ne pa ,z sebične ljubezni do samega sebe.
NEDELJA 16. AVGUSTA Prilika o usmiljenem Samarijanu)
Koliko je razbojnikov, ki preže na J*nše duše, da bi jih umorili! Zlasti njladi ljudje, ko zapuste šolo, so kar ?nlegani od takih razbojnikov. Slabe ^njige, nesramni romani, razuzdane n^ižbe, brezverni tovariši in tovari-",cn itd., same nevarnosti za mlado Jjšo. xu velja beseda Gospodova: ^njte in molite!« (Mat 26, 41). Za-^ Pa mlad fant, mlado dekle: veliko pogosto prejemaj sv. zakramen-^ 'n beži pred nevarnostjo!
NEDELJA 23. AVGUSTA
(Jezus očisti deset gobavcev)
hi-k° ljudje, o katerih bi mislil, da je Uhov poklic: vedno tarnati, zdiho-
vati, obupavati in tožiti. Po vsej pravici bi jih smeli imenovati »jamrov-ce«. Kakor bi težka megla legla nate, tako se ti zdi, kadar govoriš s kakim takim godrnjačem. Pa če bi ga vprašal, če zato zdihuje, ker nima kaj jesti ali obleči, ti bo morda povedal, da se v tem pogledu nima kaj pritožiti. Odkod torej to dolgočasno zdihova-nje? Hvaležnosti manjka, kot je je manjkalo deveterim gobavcem. Mesto da bi samo tarnal, naj tak rajši premišljuje neštete dobrote božje, s katerimi ga Bog v svoji neizmerni dobrotljivosti vsak dan obsipa in neprestano naj Boga za vse to hvali in se vsega tega veseli.
NEDELJA 30. AVGUSTA
(Božja skrb za stvari)
Malo je resnic, ki bi jih sv. pismo tako pogosto ponavljalo kot to, da ima Bog posebno skrb za tiste, ki vanj zaupajo. Kakor z besedo, tako nas sv. pismo tudi z zgledom v tem potrjuje. Spomnimo se le n. pr. na življenje velikega preroka Elija. Roka božje previdnosti ga je skozi mnogo težke preskušnje tako varno vodila, da mu nobena sovražna moč ni mogla nič škodovati. Pa je bil Elija tudi mož močne vere in silnega zaupanja. K sličnemu zaupanju nas bodri sv. Peter: »Vse svoje skrbi nanj (na Boga) preložite, zakaj on skrbi za vas.« (I. Petr 5, 7). Nihče še ni bil osramočen, ki je v Boga zaupal.
Naši slavljenci
ŽUPNIK IVAN OPEKA
Dne 12. julija je preč. g. župnik Ivan Opeka obhajal svojo ^rebrno mašo. Po rodu je g. slavljenec Vrhničan iz znane družine Opekove, ki nam je dala nekaj že prav izvrstnih izobražencev in upajmo, da med njimi ni zadnji naš g. slavljenec.
L. 1917 je prišel v šmartinsko župnijo, kjer je začel z vnetim delovanjem na prosvetnem polju. Kmalu je ustanovil Kat. izobr. društvo. Da pa je bila novorojenemu društvu takoj na razpolago tudi dvorana, je on velikodušno odstopil kaplanijo in jo dal pre-narediti v prosvetni dom. Tu je nato z veliko vnemo prirejal razna predavanja in igre. Prvo delo pa, ko je prišel v faro, je bilo, da je 1. 1918 napravil cerkvi nove zvonove. Nato je izvršil vsako leto kako večje delo pri cerkvi v čast božjo; tako je popravil zid okrog cerkve, prebelil cerkev od zunaj, znotraj pa ima ravno načrt preslikati jo in druga taka dela. Napravlja tudi nove orgle. To pa je le zunanji okvir njegovega dela, notranje delo pa mu ne moremo pravilno oceniti in naj mu ga poplača Vsemogočni! G. slavljenec je res vzor
duhovnika in je posebno znan kot izvrsten govornik. Vsemogočni naj ga ohranjuje, oživlja in osrečuje še mnogo let!	Josip Močnik.
ŽUPNIK FRANC GOVEKAR
Dne 12. julija je obhajal preč. g. Franc Govekar, župnik na Homcu 25 letnico mašništva. Komaj tretje leto je na prijaznem Homcu in že mu lahko čestitamo tudi k delu na tej župniji. Homec je bil med prvimi, kjer se je ustanovila Katoliška akcija. Božjemu Srcu se je posvetila cela župnija in mnoge posamezne družine, kar je zasluga vztrajnega in delavnega jubilanta. Homška župnija je znana tudi radi agilnega društvenega življenja in odločne katoliške zavednosti. V tej župniji ne najdeš slabega tiska, dočim je dober tisk razširjen kakor malokje drugod. G. župnik Govekar je pred Homcem župnikoval 12 let na Lomu pri Tržiču, še prej pa je bil na več krajih (Dob, Sostro) kaplan ter 4 leta študijski prefekt v škofovih zavodih v Št. Vidu. — Našemu vrlemu dopisniku in agilnemu delavcu čestita in želi še mnogo blagoslovljenih let tudi Naš list.
ŽUPNIK JANEZ ZABUKOVEC
Tudi naš neumorni komendski so-trudnik g. župnik Janez Zabukovec je obhajal letos jubilej in sicer 40 letnico mašništva. Dnevnik Slovenec je za to priliko poročal sledeče (31.7.) :
16 40 letnih jubilar jev. Sicer so rekli: nič fotografirati in nič v časnike devati! — vendar je to znamenito in spomina vredno, da je živih še 16 duhovnikov, ki praznujejo letos 40 letnico svojega mašništva. Tega gotovo že davno ni bilo. Skupno so jo obhajali v torek 28. julija v Komendi pri Kamniku. Ti gospodje so: Jožef Bre-šar, župnik, Velesovo, msgr. dr. Jože Debevc, Ljubljana, Ferd. Erker, ka-nonik-dekan, Kočevje, Vaclav Filler, župnik, Dole pri Litiji, Dominik Janež, župnik, Studeno pri Postojni, Valentin Jakelj, župnik v p., Lahovče, Janez Kalan, Ljubljana, Fr. Krumpe-star, župnik, Sv. Gregor, Fr. Pešec, dekan, Šmarje, Henrik Povše, župnik, Čatež pod Zaplazom, msgr. Viktor Steska, Ljubljana, Janez Zabukovec, župnik, Komenda. Štirje so bili odsotni. — Posvečenih je bilo 23. julija 1891 z dvema redovnikoma vred 28. Reči smemo: močan letnik po številu in trdnih kosti! Dobro in duhovito je v slavnostni pridigi g. Krumpestar primerjal 40 letno mašniško življenje s 40 letnim Mozesovim vodstvom izraelskega ljudstva skozi puščavo. Če bodo ti možje splošno tako grčavi kakor dozdaj, bo leta 1941 veliko zlatih maš in to iskreno želimo.
Z našega razgledišča
MENGEŠ. Fantovski odsek Kat. Prosvetnega društva je napravil na binkoštni ponedeljek izlet k sv. Joštu nad Kranjem, ki se ga je udeležilo 15 fantov. Bilo je gori ravno veliko zborovanje Katoliške akcije za može in fante. Lep dan je bila za našo župnijo Alojzijeva nedelja 21. junija, ko je prvikrat pristopilo k mizi Gospodovi 86 malčkov. Ganljiva slovesnost in pogostitev se je s sodelovanjem učiteljstva izvršila lepo, kakor že dolgo ne ali pa sploh nikoli. Prav pred oltarnimi stopnicami je bila postavljena samo za prvoobhajance posebna obhajilna miza vsa okrašena z belim cvetjem. Popoldne pa je bil še slovesen sprejem v Marijin vrtec; 91 dečkov in deklic se je znova pridružilo Marijini družini. Ta lepi dan bo ostal v spominu dolgo časa otrokom in odraslim. Naša lepa župna cerkev je dobila za sedemstoletnico sv. Antona Pad. lep kip tega svetnika, ki ga je daroval neznan dobrotnik - domačin. Kip je že postavljen v cerkvi. V majniku je posegla v vrste naše dekl. Marijine družbe smrt in presadila v nebesa dobro mladenko Pavlo Testen, svetovalko iz Loke. Vsa vneta in goreča za Marijo je vzgledno potrpežljivo prenašala hude muke svoje dolge, še zdravnikom neznane bolezni in prav konec šmarnic v maju odšla praznovat v nebesa. R. i. p.
Gospod župni upravitelj Jož. Klemenčič je z veliko vnemo zbiral podpise za proglasitev blaženim škofa Friderika Baraga. Vseh podpisov je zbral v naši župniji 1419.
Za nedeljo 2. avgusta je napovedan v Društvenem domu velik pevski koncert kamniškega prosvetnega okrožja v istem obsegu kakor se je vršil pred par meseci v Kamniku. To nedeljo se bo tudi izvršilo, kakor čujemo, slovesno vmeščenje - inštalacija novega g. nadžupnika. — V sredo, dne 29. julija je bil za Mengeš radosten dan. Mengeška župnija je dobila novega nadžupnika. Novi gospod nadžupnik Janko
Sušnik je prišel z vlakom popoldne ob 3 v Trzin, kjer ga je pozdravil trzinski župan in g. zlatomašnik Janez Molj. Ob cesti iz Trzina mimo Loke se je zbrala množica ljudstva in pozdravljala svojega novega dušnega pastirja. Drugi, katerim je bilo mogoče, so se pa zbrali v Mengšu pred cerkvijo in tamkaj pričakovali njegovega prihoda. Mogočno streljanje z možnarji in slavnostno pritrkavanje je napovedovalo prihod. V spremstvu g. kanonika Sušnika iz Ljubljane in večih duhovnikov, se je pripeljal gospod nadžupnik skozi trg, kjer so mu plapolale mnogoštevilne zastave v pozdrav, pred cerkev. Tamkaj je bila zbrana velika množica župljanov, Marijina družba z zastavo, prosvetno društvo z zastavo, gasilci, občinski odbori iz Mengša in Jarš ter duhovščina namreč: preč. g. dekan M. Rihar, domači g. kaplan škrbe, misijonarji g. sup. Flis, Godina, Contala in gg. bogoslovci iz Misijonišča. Ob slavoloku so izrekli dobrodošlico g. kaplan, sup. Flis, mengeški župan, zastopnik prosvet. društva, načelnik gasilcev, zastopnika Mar. družbe in otroškega vrtca. Zanimivo je, da je gospoda nadžupnika pozdravil tudi mengeški Sokol. Po pozdravih se je napotil novi g. nadžupnik v spremstvu duhovščine v cerkev, kjer jo podelil svojim mnogoštevilnim zbranim novim župljanom prvič sv. blago-goslov z Najsvetejšim.
ŠMARTNO V TUHINJU. 12. julija smo imeli srebrno sv. mašo, katero je daroval naš preč. g. župnik Ivan Opeka. Prejšnji večer dne 11. jul. smo mu priredili ljubko podoknico. Pevski zbor fantov mu je zapel tri pesmi in nato ga je pozdravil v krasnem in globoko zasnovanem govoru načelnik Kat. akcije g. Pavel Jeras. Nato so g. jubilantu udani in hvaležni farani izročili darila. Drugi dan 12. jul. pa so ga pred župniščem pozdravili šolski otroci in mu poklonili dva krasna šopka in v imenu šole je pozdravil g. jubilanta, g. šolski upravitelj V. Rožič. V imenu dekliške Mar. družbe je pozdravila g. jubilanta gdč. Ivanka
Pavlič in mu izročila krasno sliko v spomin. V imenu gasilcev ga je pozdravil g. V. Engelman. — Gospodu jubilantu želimo, da bi zdrav, vesel in srečen obhajal med nami, če je tako božja volja, še zlato sv. mašo.
KAMNIK. Z zadoščenjem smo brali v Slovencu z dne 12. julija t. 1. okrožnico načelnika ljublj. okraja g. dr. Andrejka vsem županstvom okraja v zadevi plesnih veselic in prekoračenja policijske ure. Umestna bi bila taka okrožnica po vseh okrajih, tudi v kamniškem, kjer so take prireditve zelo pogostne in to tudi pri tako zvanih kulturnih društvih. V zadnjem času so bile: v Kamniku, Stranjah, na Selih, v Nevljah, Komendi, Radomljah itd. Odločen nastop oblasti je na mestu tam, kjer se ljudje sami nočejo strezniti in nečejo videti gospodarske in nravne škode veseljačenja. Res, da se pridobi ob takih prilikah nekaj denarja, toda par tisočakov ne odtehta slabih posledic. Ali ni druge poti, da bi prišla društva pred vsem gasilska do potrebnih sredstev? Ali mora šele alkohol in razbrzdanost vzbujati požrtvovalnost in ljubezen do bližnjega? Najbolj pa je obsodbe vredno, da se prirejajo plesne veselice pri gasilnih društvih in to kljub temu, da so dali vodilni možje v smislu predpisa škofijskega ordinarijata pismeno ali ustmeno izjavo, da na dan blagoslovitve doma ali brizgalne ne bo plesa. Na razvalinah moške besede, časti in pismene obljube plešejo ljudje prav do ranega jutra. K gmotni in nravni škodi se pridruži na ta način še uničevanje možatosti našega ljudstva.
TRZIN. Pri nas v Trzinu je bil 5. julija, na praznik sv. Cirila in Metoda, blagoslovljen prosvetni dom. Slovesnost je počastil s svojim pohodom tudi srezki poglavar in drugi imenitni dostojanstveniki. Bila je ob tej priliki tudi ljudska veselica, z zanimivim sporedom. Vse je bilo dostojno. Ni bilo ne »mis« ne plesa. Lastnik doma je katastralna občina Trzin. Naj bo božji blagoslov nad lepim in koristnim domom, da
Janez Langerholc:
Roža deklet
(Povest. — Nadaljevanje.)
VIII.
Po kratkem ženitovanjskem potovanju sta se mlada poročenca vračala v mesto. Mesto, da, mesto! Cilj mladostnih ,sanj; hrepenenje in koprne-nje Katričinih želja. »Klanjam se, milostiva !« in trop drugih nebeško sladkih besedi, vse to bo zdaj kakor blagodejen dež padalo in rosilo vsak dan in od vseh strani na njena ušesa.
Ali že dohod v mesto je bil nekaj tako vsakdanjega, skoroda bridkega. Pozdrava ni, odzdrava ni, še toplega pogleda ne, bi popisal tako reč Silvin Sardenko. Nobene prisrčnosti, nobene ljubeznivosti. Vse pusto, vse hladno ...
Ljudje smo pač ljudje. Četudi nam je že Prešeren povedal, da smo ljudje vsi bratje, bratje vsi narodi, in četudi bi po pravilih naše svete vere moralo tako tudi biti, vendar so se te lepe besede že neštetokrat obkru-šile in obdrgnile ob robovih človeške sebičnosti, samoljubnosti in nevoščljivosti.
Vsa mestna gospoda je nekam postrani pogledovala na novo meščanko.
Meščanski očetje so se čutili po pravici prizadete. Zakaj v tej poroki so videli prekrižane svoje skrbno prikrivane ženitovanjske načrte. Njih jezo so v glasnih odjekih in zabavljicah čutile nadobudne domače kčerke, pritajeno je odletovala do Katinke; gasili in dušili so jo pa v dolgih večerih v posebni sobi »pri Korenčku«.
In mestne dame! Hu! Mestne dame ! Kako so pihale, kako so se zgražale, kako so za gotovo zvedele, da bo v njih krog stopila ena, ki se je je še nedavno držal hlevski gnoj, štor iz kmetov, ki nikdar ne spada v častito družbo osivelih ali tudi črnolasih mestnih dam. Zaprisegle so si, da jo bodo prezirale, če bi se hotela vriniti v njihovo družbo; na trgu, pri družabnih veselicah, na izprehodu, povsod mora čutiti, da ni zrastla v njihovi sredi. Svojim kratkokrilim in nadobudnim hčeram so pa strogo izpraševale vest, kako da pri vsem znanju klavirja in francoskega jezika in pri vseh drugih pripomočkih, ki jih ženska duša ima in jih pozna, niso mogle prekrižati načrtov enega samega inženerja-
»To vam povem«, se je nosila debelušna trgovka, gospa Koroščeva, »me-
ni bi ne bil ušel, meni ne. Če sem znala ujeti našega Korošca, ha, kaj pa je proti temu ta ubogi inženerček! Tako bi mi bil plesal, kakor bi bila jaz pela.«
Najmlajši damski rod, tisti, ki še ni bil na varnem in na gorkem, ampak 'je moral ženina še loviti, se je pa tudi po svoje priverjal, da bo novopečeni meščanki že eno zagodel, da jo bo pomnila. Ali je bilo treba, da je ravno radi nje moral preslišati in prenesti toliko bridkih in grenkih! Neznosno! Očetje zabavljajo, matere pomagajo, povsod sama zarota zoper mladino. Počakaj, Kati, Katinka! Dan povračila je še zadaj!
Mladi mestni gospodiči so še nekam najbolj mirno prenesli inženjer-jev korak.
»Kakor hoče!«
»Svobodo povsod!«
»Ce ne bo kaj prav, saj bo sam trpel.«
Svojim izvoljenkam pa so dali na znanje, da bodo tudi oni pogledali na kmete, če bodo videli, da je njih dosedanji tovariš s svojo izbero zadovoljen in srečen. Grenka tolažba, ki Je v samotnih urah privabila v oko mat' sikatero bridko solzo. Pa tudi marsikatero prikrito željo, da bi pri inžc' nerjevih po prvih, kratkih, medeni**
bo vir prave, krščanske prosvete, v splošni dušni in telesni blagor občanom. Kakšna bi pa prosveta ne smela biti, naj vam povem svarilen zgled iz sosedne občine. Nekemu premožnemu posestniku je umrla sredi majnika žena - gospodinja. Nekaj tednov nato je napravil mož vdovec, v svoji hiši veselico s plesom. Na vabilu je bil »ples« tiskan s prav debelimi črkami. Vse se je zgražalo nad tako —1 milo rečeno brezobzirnostjo. Vkljub temu je bila prireditev tako dobro obiskana, da se je še prihodnji dan nadaljevala. Ali ni to popolnoma pogansko? Pravijo, da pogani, pa le taki, ki so na najnižji stopnji prosvete, v znak žalosti plešejo na grobeh svojih umrlih. Bog nas varuj take prosvete!
VODICE. Kakor se nam sporoča, so nove orgle za Vodice že skoraj narejene. V ponedeljek 23. avgusta jih bodo slovesno pripeljali. Nato bo postavljanje orgel na koru trajalo skoro 4 tedne. Vnedeljo 20. septembra pa bodo ob 10. slovesno blagoslovljene. Popoldne ob 2. bo razkazovanje orgel in cerkveni koncert. O vsem tem več v prihodnjem listu. Vse kaže, da bodo te orgle veličasten instrument in na vrhuncu umetnosti. Imele bodo 28 pevajočih registrov z 2000 piščali. Vsi se jih lahko vesele, najbolj pa farani, ki so s prostovoljnimi darovi zložili skoraj že veliko vsoto, ki je bila potrebna. Orgle bodo nov dokaz, da vodiški farani ljubijo svojo farno cerkev in so-vedno pripravljeni na velike žrtve za čast božjo.
ČEŠNJICE. Cerkveno slovesnost Kar-melske Matere božje smo letos obhajali na prav poseben način (in jo upamo poslej vsako leto tako). V dveh dneh, ki so bili nekaki misijonski dnevi, je gospod Contala C. M. spovedal skoro vse farane in imel zanje tudi stanovske govore. Udeležba je bila lepa, samo vročina neznosna. Karmel-ska Marija je priprošnjica za srečno zadnjo uro, zato je zlasti na Karmelsko nedeljo prihitelo na našo goro mnogo romarjev iz sosednih krajev. Tako upamo, da je Kar-melska Marija posredovala te dni obilno
milosti od Boga za domače in tuje. Je Kar-melska gora tudi izletna točka, a po pravici povemo, da so nam ljubši romarji, ki pobožno okrog Marijinega oltarja gredo, nego turisti (-nje), ki pridejo včasih razkazovat svoje ožgane komolce na naše višave.
STRANJE. Dne 21. junija smo imeli prvo sv. obhajilo. 34 otrok je prvič pristopilo k Gospodovi mizi. Naj jih povsod spremlja božji blagoslov! — Cesto v Bistrio pridno delajo. Pa gre le počasi naprej. Prevečkrat je treba streljati. Te dni smo pokopali 86 let starega slepega občinskega reveža, Trobevšekovega Jurija. Bil je eden tistih revežev, ki so res pomoči in podpore potrebni. N. v m. p.! — Suša nam še precej prizanaša, kakor nam je tudi toča. Le gorenji del župnije je bil od toče bolj narahlo prizadet.
RADOMLJE. Službo dušnega pastirja je prevzel č. g. David Doktorič, ki je deloval dosedaj na Sp. Brniku, župnija Cerklje. Ra-domljanom častiiamo. Bog blagoslavljaj trud vsestransko delavnega gospoda!
BLAGOVICA. Dva zvonova v podružnici na Golčaju je pobrala kruta svetovna vojna, ostal je samo najmanjši zvon iz 1. 1423., ki tehta okrog 100 kg. Ker stoji cerkvica na hribu in se njeno zvonenje razlega in sliši bolj daleč naokoli kot lepo zvonenje župne cerkve, ki leži v dolini, so možje letos pri velikonočnem izpraševanju izrazili željo, naj cerkvica sv. Neže dobi še dva nova bronasta zvonova kot je bilo pred vojsko, želja se je faranom izpolnila, zvonova (eden 400 kg, drugi 210 kg teže) sta že sta že pri nas in sta bila blagoslovljena na dan sv. Ane pop. pred cerkvijo. Zanimivo bo, ako ob tej priliki povemo, kaj piše kronika župnije blagovške o podružnici na Golčaju in o starih zvonovih:	Južno od
farne cerkve stoji na 674 m visokem hribu Golčaju cerkvica sv. Neže. Hrib je bil nekdaj lastnina grajščine Lilienfeld, katera se je v 18. stoletju združila z grajščino Wildeneck. Zidana je bila, kakor meni šumi, v začetku 15. stoletja. Ljudska prav-
ljica pripoveduje, da je v pradavnem času ta cerkvica stala na pobočju golčajskega hriba v Krvinovem lazu, blizu bistrega studenca, ki se imenuje »žegnani studenec«. Le malo časa je bila cerkvica na tem kraju, neko noč so jo nevidne roke prenesle na vrh hriba. Ker iz tega hriba priteka mnogo bistrih, zelo mrzlih studencev, meni ljudstvo, da je znotraj v hribu jezero. Pravijo tudi, da se pride skozi hrib po podzemeljskem hodniku, ki gre od jame v Kamrici« prav do tistih jam, ki so onstran hriba pred Pečami. Cerkev golčajska se je večkrat prezidala. V začetku je bila samo kapela z oltarjem sv. Neže; potem se je prizidal srednji del z oltarjem sv. Erazma in sv. Marjete; slednjič žagrad z zvonikom. Lopa in kor se je napravil v najzadnjem času. Cerkev je imela prav lep, kasetiran strop, ki se je odpravil 1. 1870, ker je bil zelo trohljen. Do 1. 1894 je imela cerkev dva zvona; manjši je bil vlit za farno cerkev 1. 1750 v Ljubljani. Ko so 1. 1837 ob petdesetletnici fare v Blagovici napravili nove zvonove, je prišel na Golčaj. Leta 1893 je počil in 1. 1894 sta se napravila še dva nova zvonova k preostalemu, ki je še ostal na Golčaju in je bil vlit 1. 1423 v Benetkah in ima napis v latinskem jeziku:
L. 1423. me je vlil zvonarski mojster Anton v Benetkah.
Skoro vsi možje, ki so bili zbrani pri velikonočnem izpraševanju 1. 1894, razen dveh, so želeli, da naj se napravijo trije zvonovi, zato so obljubili primerne doneske okoli 10 gl. za pol zemljišča. Ker so mnogi želeli, da ostane stari zvon, vlit leta 1423. v Benetkah, sta se naročila le dva nova zvonova pri ljublj. zvonarju Albertu Sa-massa. Novi veliki zvon tehta 509 kg, posvečen v čast sv. Janezu Nep. in ima vlite podobe sv. Janeza Nep., sv. Križa in sv. Florjana ter napis: Treska in hudega vremena reši nas, o Gospod! Sv. Janez, sv. Florijan, prosita za nas! Drugi zvon tehta 253 kg, ima podobe sv. Neže in sv. Marjete in sv. Erazma, patronov golčajske cerkve in oltarjev, z napisom: Vsega hu-
tednih prav gotovo kmalu izbruhnili dolgotrajni zakonski viharji. Zakaj sicer od obetanja do resnice res ni morda tako daleč. In če bi prišlo do resnice ? O Bog! Ata ... mama . .. Kdo bo vse to gorje mirno prenašal!
Gospod inžener pa je svoji mladi boljši polovici v kratkih besedah pojasnil, čemu si jo je izbral za pomočnico na poti življenja. Ne samo radi krasnega soprana, ki ga je večkrat slišal iz njenih ust, ne zato, ker se zna vsesti za klavir, ampak zato, da bi mu ne bilo treba dan za dnem posedati po gostilnah. On da hoče imeti v njej ženo, tovarišico za življenje, gospodinjo, ki mu bo urejevala dom in — če Bog da — tudi mlado mamico. Prav zato da ,si je izbral dekleta, kateremu je tekla zibelka na kmetih in o katerem misli, da ni tako razvajeno, kakor je dandanes sto in sto zakonskih kandidatinj. Možila bi se rada, pa ne ve, kaj je zakon, pa he pozna dolžnosti, ki jih novi stan nalaga, vse ji je samo igrača in pa brezskrbno življenje.
»Zakon brez težav in brez skrbi pa niti pravi zakon ni«, je učila mene nioja mama. Tako je sklenil gospod inžener svoj načrt zakonskega življenja.
Ne vem, kaj bi bila Katinka na vse to rekla, če bi bil pihal okrog nje drugačen veter, kakor je v resnici. Zakaj ona si je zakonsko in mestno življenje predstavljala v čisto drugačni luči.
Klicali jo bodo za milostivo. Imela bo najmanj dvoje služkinj, kuharico in sobarico. Ljudje bodo hodili k njenemu možu iskat načrtov in nasvetov za nove naprave in za stare prezidave. Njega ne bo doma; v pisarni bo ali na službenih potih, na komisijah. Zato bo pa ona sprejemala in tudi pokazala ljudem, da bodo vedeli, kdo in kaj je inženjerjeva gospa. Zdaj pa zdaj bo odvihrala v kuhinjo, da se bo znosila nad kuharico, ki ne bo dovolj snažna ali ne bo znala prav soliti, če bo treba, bo pa še sobarici dala potrebnih navodil, seveda tako, da bo vsak vedel in spoznal v njej osebo, ki govori in dela, ker ima za to oblast. Kadar bo pa doma on, bosta šla pa popoldne malo na sprehod, morebiti na kakšen koncert, v kavarno in domov. Dela nič, skrbi nič, kvečjemu za spremembo in radi lažje prebave malo jeze nad posli.
To bo življenje!
Pa je prišlo vse drugače.
Vse mesto je bilo zoper njo — morebiti je v tem vendar malo pretiravala — mama je bila predaleč, da bi ji povedala svoje razočaranje in bi jo pridobila za morebitne boje in nastope. Pismeno bi ji pač lahko potožila, ali s pismom ne moreš tako povedati kakor z jezikom. Jezik, jezik, ta je še vedno nad vsemi modernimi iznajdbami! Edina duša, ki jo ima, je njen mož. Ali naj še tega »odbije ? Bolje je, vsaj za čas podati se in čakati boljših dni.
Oče je prišel po opravkih v mesto. Ker je imel časa dovolj, je stopil še na obisk k svoji hčeri. Kar ni se mogel prečuditi, ko je v svoji nekdaj ponosni in razvajeni Katinki našel tako krotko jagnje. Samo tega si ni mogel prav jasno razložiti, ali je to res pol čudeža ali se je Kati samo potuhnila. Sumničiti pa ni hotel.
»Poglej, tako je. Šele mož naredi ženo«, je sklenil doma svoje poročilo, ko je ženi razlagal, kako se godi Katinki v mestu.
»Žena pa moža«, je hotela povedati.
»Pa naj tvoja velja«, je sklenil mož, ki ni ljubil prepira. Sam pri sebi pa je mislil drugače.
Vsi na delo: Delavsko vprašanje je tudi versko vprašanje.
dega, reši nas, o Gospod! Sv. Neža, sv. Marjeta, sv. Erazem, prosite za nas! Oba zvonova imata ime zvonarjevo Albert Sa-massa in letnico 1894. Ubrani so zvonovi v A duru a cis e, tako, da se lepo ujemajo z blagovškimi, ki imajo D dur akord d-fis-a. Samo stari zvon iz leta 1423. na oGlčaju nima čistega e; kadar se bo napravil nov zvon s čistim e, bo zvenenje še lepše. Tako kronika.
Naj dostavimo še to, da imata nova zvonova, katerih posvečenje se izvrši na god sv. Ane pred župno cerkvijo v Blagovici, iste glasove, kot sta jih imela zvonova, ki jih je vojska pobrala. Bog daj, da bi bili farani z njimi zadovoljni in da bi pela v čast božjo in v blagor ljudstvu.
KOMENDA. Nekaj novega je pri nas. Popoldanska služba božja ob nedeljah je zdaj v poletni vročini ob 6, ne več ob 2. Ljudje so vsled tedenskega dela na pekočem solncu zmučeni in potrebujejo v nedeljo počitka. Počitka pa ni, če morajo v najhujši vročini k popoldanski službi božji. V nedeljp 12. julija n. pr. je bilo ob 2 pop. 42° C vročine. Zato ni čudno, če potem v cerkvi počivajo in dremljejo. Ce je pa krščanski nauk šele ob 6 popoldne, se ljudje prej že doma odpočijejo in naspijo v hladni senci. Pri nas ta sprememba ugaja. Poskusite še drugod, morda se bo obneslo.
MORAVČE. Vodovod gradimo, ki je jako koristna in potrebna naprava za Moravče. Med delom se večkrat ni upošteval nedeljski počitek, dasi ga predpisuje državni zakonik. Zadnje čase so se razpasle nekatere razvade. Ker je javno ponočno razgrajanje prepovedano, se dobi par hiš, kjer vlada veselje pozno v noč pri žganju, vpitju in plesu. Včasih se konča v nedeljo zjutraj, ko gredo ljudje k prvi maši. Pa ne mislite, da .smovsi taki, ali sploh da je več takih, malo jih je, pa so tiči. Pametnim ljudem se hudo zdi, sitnosti pa ne marajo imeti.
KOIjOVRAT. Dne 29. jul. nas je zapustil naš dosedanji priljubljeni g. župnik Janko Sušnik in odšel na svoje novo dušnopastir-sko polje, veliko mengeško župnijo. Za njegovo neumorno in trudapolno delo med nami v teku sedmih let naj mu bo Naj višji plačnik! Mi ga ohranimo v hvaležnem spominu. Drugi dan 30. jul. smo pa sprejeli novega našega župnika preč. g. Franca Učakarja kateremu kličemo: Dobrodošli pri nas!
ZLATOPOLJE. Dne 7. jul. je zadela velika nesreča posestnico Marijo Podbevšek v Trnovčah št. 26. Izbruhnil je požar, ki ji je uničil hišo in gospodarsko poslopje. Ljudje so bili na polju in niso mogli ničesar rešiti. Pogorelo je vse do tal. Edino živino so še ob pravem času izpustili, da se ni zadušila.
MORAVČE. Prošnjo za proglasitev blaženim slovenskega misijonarja škofa Friderika Baraga je podpisalo pri nas nad vse lepo število vernikov, namreč 1804.
PEČE. Umrl je Jožef Bratč, posestnik v Pečah, v starosti 77 let. V svojem življenju je veliko bral in veliko molil. Če je le utegnil, je prišel v cerkev tudi ob delavnikih. Zato je tudi lepo umrl, previden večkrat s sv. zakramenti. Zares, kakršno življenje, taka smrt.
ST. GOTARD. Dne 13. junija je nenadoma umrl Andrej Novak iz Podzida. Cel dan je še kosil in zvečer je šel zdrav k počitku, a ponoči so ga nenadoma obšle hude slabosti in je izdihnil, ne da bi mogel prejeti sv. zakramente. Pokojni je bil cerkveni ključar pri podružnici sv. Mohorja in kljub visoki starosti 74 let je še opravljal vsa težka dela in vestno tudi vršil svoje verske dolžnosti. Bog mu bodi milostljiv sodnik! — Tukajšnji rojak novomašnik g. Franc Tom je opravil svojo prvo daritev dne 6. julija na Brezjah. V domači župniji je po nasvetu svojih starišev odklonil vsako slovesnost, v jasni zavesti, da se čuti nevrednega, da bi se mu izkazovala kaka čast.
Ta poziv na delo za rešitev delavskega vprašanja je izdal 15. maja 18511. veliki papež Leon XIII. O da hi bili vsi poslušali in izvajali oglas skupnega Očeta vseh kristjanov! Ne hi danes imeli pred seboj celo goro nerešenih vprašanj, ki trkajo dan za dnem glasneje na vrata človeške družbe in zahtevajo rešitve. Rešitev je neizbežna na en ali na drug način. Krivice vpijejo v nebo. Vendar pa vsak kristjan mora gojiti nado, da čeprav v dvanajsti uri, se bo delavsko vprašanje rešilo na temelju pravičnosti in ljubezni, ker dobri Bog ne sovraži svojih stvari, katere bi nasilna rešitev tega vprašanja potoni revolucije pognala v druge, mogoče še večje krivice kot so sedanje. Kes, veliko je zamujenega v zadnjih 40 letih. Da ne bi zamudili tudi dvanajsto uro, hočemo v »Našem listu« kot glasilu Kat. akcije priobčiti nekaj odstavkov o delavski okrožnici Leona XIII. Za uvod hočemo navesti vzpodbudo papeževo na vse ljudi, ki morajo in bi morali sodelovati, da se delavsko vprašanje ugodno reši po celem svetu, ki se glasi:
»Veste, spoštovani bratje, kdo se ima in na kak način se je v zelo težavnem vprašanju treba truditi ?
Lotiti se ga mora vsak v svojem okolišu in sicer zelo hitro, da ne bo tako težka škoda postala še bolj neozdravljiva z od-
Tudi je odklonil darove od znancev in prijateljev. Novemu delavcu v vinogradu Gospodovem želimo obilno božjega blagoslova! — Gasilno društvo na Trojanah je proslavilo 20 letnico obstoja s tem, da je dne 5. julija priredilo otvoritev inblagoslov novega gasilskega doma. Vršila se je javna tombola, pri kateri so nekateri zadeli prav dobre dobitke. Odbor društva najbrže ni naprosil nobene godbe, zato so pa drugi ljudje poskrbeli, da je že proti večeru začela škripati harmonika in dala povod mladini za rajanje. Ples se je nadaljeval tudi ponoči, menda zato, ker imajo ljudje v tej hudi gospodarski krizi še vedno preveč denarja. Zato so ga trosili za pijačo in za godca. Zdi se, da je še daleč tista doba, ko bodo prišli na površje možje, ki bodo znali preprečiti tako veseljačenje, ki mladino pogreza v nravni prepad.
HOMEC. Dne 26. junija je umrla Frančiška Šarec, samska kmetica v Preserjah; akoravno je zadnje dni silno trpela, je vendar večkrat vzdihovala: »Zakaj mi Bog pošilja tako malo pokore!« Teden pozneje pa je postal žrtev strele Venceslav Starič, vrtnar v Nastranovem mlinu na Homcu; strela ga je ubila ob železnici na polju v Preserjah. Pogreba se je udeležilo tudi sokolsko društvo v Radomljah. Ta slučaj smrti nam spet kliče v spomin Kristusove besede: »čujte torej in bodite pripravljeni, ker ne veste ne dneva ne ure.«
12. julija je bila na Homcu srebrna sv. maša homškega župnika; slovesnosti se je udeležilo več gg. duhovnikov. Slavnostni govornik dr. Fr. Kulovec, minister na raz. polož., je v cerkvenem govoru vzpodbujal ljudi k ljubezni do najlepše in najboljše organizacije — do župnije in župne cerkve. V svoji sredi smo imeli ta dan tudi g. urednika »Našega lista« iz Grobelj; obiskal je ob tej priliki tudi tukajšnje koloniste, otroke počitniške kolonije iz Ljubljane, ki letos taborijo v Društvenem domu in že en mesec vživajo krasne počitnice na Homcu. Meseca julija so prišle na Homec na oddih in počitnice tudi usmiljene sestre iz Ljubljane, ki so se tudi naselile v Društvenem domu.
lašanjcni pomožnih sredstev. Z zakoni in naredbami naj skrbe tisti, ki vladajo države, spominjajo naj se svojih dolžnosti bogatini in gospodarji, s poudarkom naj se za to trudijo proletarci, za katerih stvar gre. Ker pa more, kakor smo rekli spočetka, vera sama popolnoma odstraniti zlo, zato naj pomislijo vsi, da je treba najprej premostiti krščansko nravnost, brez katere bo celo boj z razumom, ki se smatra za najbolj primeren, imel le malo vpliva na ozdravljenje.
Kar se tiče cerkve, ne bo nikdar in na noben način pustila, da bi se pogrešala njena pomoč; donesla bo toliko več pomoči, kolikor večjo svobodo bo dosegla v delovanju, in to naj zlasti pomnijo tisti, katerih naloga je skrbeti za javno blaginjo. Duhovniki — katerim boste prednjačili vi, spoštovani bratje z avtoriteto in zgledom — naj napnejo vse moči duha in vztrajnosti in naj ne nehajo zabičevati ljudem iz vsakega stanu živijenske resnice vzete iz evangelija. Z vso močjo, ki jo zmorejo, naj se trudijo za blagor narodov, zlasti naj si prizadevajo, da ohranijo v sebi in vzbude v drugih, pri najvišjih prav tako kakor pri najnižjih, vseh čednosti gospo in kraljico, ljubezen. Zaželjeno blaginjo namreč moremo pričakovati predvsem iz velikega izliva ljubezni — mislimo na krščansko ljubezen — iti nakratko obsega postavo celega evangelija, in ki je vedno pripravljena samo sebe žrtvovati za korist drugih; ki je najgotovejši protistrup proti drznosti in prekomerni ljubezni do samega sebe, katere čednosti dele in božji oris je apostol Pavel s temi besedami izrazil: Ljubezen je potrpežljiva, je dobrotljiva, ne išče svojega; vse opraviči, vse prenaša.« (1 Kor 13, 4-7).
K temu pozivu papeža samo pristavimo našim prijateljem: »Prečitaj pazljivo, premisli in preudari, kje je torišče tvojega dela in pojdi na delo!«	x.
Zadnje telefonske vesti
PEČE. Na novi asfaltirani avtomobilski cesti Moravče - Peče bi kmalu zopet prišlo do nezgode, katero je pa preprečil cestni pometač. Ob shodu na Limbarski gori, nedeljo pred Kresom, se jih je vozilo toliko, da avtobus ni mogel sprejeti vseh v svojo notranjost, ampak jih je veliko sedelo kat zunaj na strehi. Ker je bila teža le prevelika, je avtobus v klancu nad Kosezam* odpovedal in začel iti rakovo pot. K sreči je bil v bližini pometač Jaka Pušelc, ki je podstavil pod kolesa dolgo brezovo metlo. S pomočjo njega in onih, ki so poskakal* s strehe, je avtobus privozil na vrh klanca In do Banturjeve gostilne v Pečah, kjer se nahaja velika zaloga bencina, tako za Šoferja in sprevodnika, kakor tudi za potujoče občinstvo.
MORAVČE. Najvišji zakonodajni odbot gl. mesta Moravče je v svoji zadnji s®** sklenil, da bo odslej vsako nedeljo popoldne po gostilnah In to v vsakem slučaju, fe bodo gostilne polne, ali pa če se vrti eU sam par in je drugače vse prazno, igral" godba. Vse te prireditve so takse prost®-
DOMŽALE, športne prireditve v ned. julija bi skoro dvignile veliko prahu, ko n" bi cest poškropil škropilni avto.
OTROŠKI
KOTIČEK
PIŠE STRIČEK MATIČEK
Gremo v Afriko!
Sedemletna Jerica je morala biti z malo sestrico Roziko doma. Oče ,mati in oba brata so bili na polju.
Jerica je pravkar bila pometla izbo in pomila posodo; potem pa je sedla na hišni prag in začela brati iz malega zvezka, kjer so bile povestice o Afriki, o ubogih poganskih otrocih, ki imajo tako žalostno življenje. Brez strehe in doma jih pehajo od koče do koče in jih često izroče v najgrozovitejšo smrt. Na naslovni strani knjižice je bila slika zamorčka, kako dviga ročice in prosi. Spodaj pa je bilo zapisano; Beli bratci in sestrice,
Oj, ne pozabite nas.
Darujte pare in petice,
Molili bomo za vas.
Jerica je brala tako dolgo, da je imela vsa rdeča ličeca. Vsakovrstne misli so se ji porajale kot bliski v glavici. Naenkrat pa je vstala in zaklicala: »že vem, kaj mi je storiti. V Afriko pojdem in prinesem zamorčka domov.«
Mala Rozika se je igrala na trati pred hišo. Jerica jo je prijela za roko in rekla dobre volje: »Pojdi Rozika, pojdi, da greva v Afriko k zamorčkom«. Rozika je bila še premajhna, da bi mogla kaj prida vedeti o poganih in sužnjih; le to ji je bilo znano, da so zamorci črni kot oglje.
Jerica je dčla 2 žemljici v žep in vzela skodelico, da bo za vodo. »Veš, v Afriko je daleč in vroče!« je rekla važno. Potem sta tekli preko vrta proti cesti. Tu sta Zavili na stransko stezo, ki je peljala skozi zeleni gozd med jelkami in smrekami.
»Pridi Rozika, in sedi, hočem ti poiskati borovnic«, je rekla Jerica, »tamle na bregu jih bom nabrala poln lonček.« S temi besedami je Jerica odhitela.
Rozika je vzela skorjico iz žepa in jo začela gruditi. Ob tem je mislila na zamorce in spreletelo jo je, ko se je spomnila brnih postav, kakšne ji je bil nekoč brat Pepe pokazal na sliki.
Glasni koraki so jo predramili iz misli; hekdo je šel po bregu nizdol. Rozika je dobro pogledala in o groza! žemljica ji je skoraj zastala v grlu, kajti doli po bregu je prihajala neka črna postava. Pozika je silno zakričala, pustila žemljico m jo udrla navzdol. »Zamorec! Zamorec!« le glasno kričala; za njo pa je vpil črni mož, da je odmevalo po gozdu. Jerica je °b iskanju borovnic slišala Rozikin krik in je splezala hitro med grmovjem do gozd-hega znamenja. Srce ji je glasno utripalo.
Prestrašena je mati obstala, ko je zagledala obe deklici, ki sta pritekli iz gozda. Pozika se je takoj obesila materi za roko m debele solze so ji tekle po licih, Jerica je stala od daleč, kot da se zaveda hrtvde. Morala bi varovati dom in paziti ^ mlajšo sestrico, ne pa iti za pustolov-seinami.
i Obe, ki je vodil volička, je vprašal odkod kam, in Jerica je povedala jecljaje, kako cta potovali v Afriko. Ko so še stali na j^sti, se je prikazal iz gozda črni mož
Pa
reko rame je nesel lestvico, pod pazduho
■j metlo. Oče in mati sta se morala sme-“bP, ko sta videla, da to ni nihče drugi beg:o dimnikar.
, Jerica je povesila glavico. Rozika pa ni jj'Pela več izpustiti mamice, ki ji je dala ^ekaj resnih naukov. Jerica je mehko °zala materino roko in jo prosila odpu-
ščanja za svoje dejanje. »Toda mati, jaz bi tako rada kaj storila za zamorce!« je dostavila. Umna mati ji je povedala še marsikaj, kako more ubogim afriškim zamorčkom tudi doma pomagati. Jerica je sklenila, da bo ubogala materin nasvet natanko. Odslej da bo pridno molila za pogane, da bi se izpreobrnili. Potem bo zbrala vse prihranke za misijon in skušala tudi druge otroke za to pridobiti.
Na obisku pri stričku
K stricem in tetam hodijo otroci prav radi na obiske, že vedo zakaj. Nazaj navadno ne gredo prazni. Tudi k stričku Matičku radi prihajajo njegovi nečaki in nečakinje. Eni zato, da bi spoznali svojega strička, drugi, da bi dobili kako podobico za spomin; tretji pa zato, da bi jim striček pokazal v tiskarni tisti veliki stroj, kjer tiska svoj »Otroški kotiček«. — Za tisti Žakelj, iz katerega vleče izžrebance, pa še ni nihče vprašal. Striček je svojih malih prijateljev vsikdar vesel in jih prav rad sprejme, kadar ga pridejo obiskat, že lansko leto so prišli v večjih skupinah šolski otroci iz Rov in Radomelj. Vsako leto pridejo k stričku po pirhe o Veliki noči njegove nečakinje iz Lichtethurnovega zavoda iz Ljubljane. Letos so celo dobile malega zajčka »Belivka«. Nečaki in nečakinje iz Zavetišča v Domžalah so pa itak večkrat pri stričku; včasih skupno, včasih posamezni. Največja skupina, ki je prišla kedaj strička obiskat je pa bil deški in dekliški Marijin vrtec iz Vodic, ki prišli k stričku dne 27. julija. Bilo jih je 120. Prišli so tudi na božjo pot v Groblje. Imeli so v Grobeljski cerkvi sv. mašo pri kateri so prav lepo prepevali. Pripeljali so se na peterih vozovih. In kako so bili vozovi okranclani in okinčani! Ogledali so si tiskarno in društveni dom. Striček jim je vse pokazal ter se dal z njimi celo slikati. Na pot jim je pa želel, naj ostanejo vedno tako pridni Marijini otroci, kot so sedaj.
Stričkova pošta
Otroci so sedaj na počitnicah. Nekateri delajo na polju, ko žanjejo in plevejo, drugi pasejo, nekateri se kopajo in hodijo borovnice in gobe nabirat. Do knjig in pisemskega papirja pa bolj redko pridejo. Vendar je dobil striček tudi sedaj toliko pisem, da niti odgovoriti ne more na vse.
Mihelca Andrejka, Rova. »V zadnjem pismu sem Te povabila, da prideš na dan sv. birme k nam. Bilo je mnogo gospodov, a Tebe ni bilo. Vsi šolski otroci smo se dali slikati z našo gdčno učiteljico. Kedaj nas prideš pogledat?« Striček ni prišel k Vam na birmo, ker ga ni nihče prosil za botra, celo Jakec Grčar ne, ki piše, da ima strička zelo rad. Pošlji no eno sliko, da bo striček poznal Vas in Vašo gdčno učiteljico, ki Vas tako lepo uči. Striček je slišal, da ste šolsko sobo za prihod mil. g. škofa prav lepo okrasili, kot nikjer drugod. Pa tudi odgovarjali ste dobro. Kakšna so pa bila spričevala? — Dečki iz Zavetišča, Domžale. »Ker sedaj nič več ne pošljemo za zamorčke, ne mislite, da smo se polenili. Se zbiramo. Ko bomo imeli dovolj veliko vsoto, jo pošljemo in tudi povemo, zakaj bo. Je prav tako?« Striček se je že bal, da romajo vsi Vaši dinarčki k tiste-
mu možu, ki nosi turško kapo in tišči beli voz pred seboj ter sladoled prodaja. Sedaj pa vidi, da se je zmotil in Vam sporoča, da je Vaš način pravi. Striček odgovarja na pisma samo v kotičku. Po pošti pa ne more, ker bi drugače preveč znamk porabil. — Fanči Zabavnik, Stranje. Svoj čas so otroci iz Stranj strička prav radi imeli in mu mnogo pisali. Pa je vse prenehalo. Ne ve s čim se je zameril. Ti si pa zopet začela. Le večkrat piši. Samo ne bodi huda, da nisi izžrebana. — I. oddelek, Lichtenthurn. Za poslano sliko prvoobhajank lepa hvala! Pošljite še tisto sliko, kjer ste z zajčkom Belinkom naslikane, ker je striček zvedel, da imate tudi tako. Kaj mislite, ali je to zajček priskakljal povedat, da ste ga slikale ? — Deklice iz Zavetišča, Domžale, če ste s tem zadovoljne, da ve za Vaš dar samo ljubi Bog in striček, je tudi prav. Vprašate, če se smete z novim šolsk. letom spet oglasiti. Zakaj pa tudi med počitnicami ne? Saj smo si blizu. — Anica Jesenšek, Peče. »Prosim te, dragi striček, da bi molil za mene, ker bom konec mesca prejela prvo sv. obhajilo.« Striček je ustregel Tvoji prošnji; upa pa, da boš tudi Ti molila zanj in za vse njegove slovenske in poganske nečake in nečakinje. Mimi Križman, Dobeno: Tebe in vse pridne do-benske otroke sprejme striček. Ti dvomiš, če ima striček koš za pisma. Ima ga že pa pisem otrok ne meče notri, ampak jih shranjuje in večkrat prebere. Na obisk pa lahko prideš. Franček Vavpetič, Tunice: Od tunjiške sv. Ane še ni nihče stričku pisal. Ti si prvi. Striček je bil že tudi tam pri vas, kjer imate tako lepo prenovljeno cerkev. Angelica Slapar, Šmartno v Tuhinju: »Jaz bi tudi rada imela zvezo z vami in pridnimi otroki, ker tudi sama hočem biti pridna. Uganko sem rešila, če bom izžrebana, se nagrade ne bom branila.« Le večkrat stričku piši in bo ostala zveza med nama. Samo strička moraš čisto po domače tikati. Janez Matjašič, Kamnik. Na Češnjicah si bil in za strička pozdrave izročil. Hvala! Obljubil si, da prideš strička obiskat. Prosi mamo, da ti dovoli. Takrat boš strička zopet videl, ker enkrat si ga že. Pa ugani, kje! Joško Majcen, Ihan: »Prosil bi strička, da se pri žrebanju tudi na nas dečke spomni, ne samo na deklice! Gospod Žreb naj si svoje prste malo oslini, preden imena iz vreče potegne, da se bo enkrat tudi moje ime oprijelo njegovih prstov!« Kakor vidiš, je danes g. žreb tudi dečke obdaroval. Striček je hotel tvoji prošnji ustreči in je oslinil svoje prste pri žrebanju, da se je kar cedilo od njih. Tvoje ime se kar ni hotelo oprijeti njegovih prstov. Kaj praviš, kje je vzrok za to? Pepca Gregorin, Ihan: »Povabila sem Vas na igro. Gotovo ste se bali, da ne bi smeha počili. Saj bi Vas bilo tudi škoda, zato je bolje, da niste prišli.« Prav si uganila. Striček se sicer rad smeje, od smeha počiti pa vendar noče, ker bi še rad živel in Pepcina pisma prebiral.
Znamkarji
Za misijone so poslali ali prinesli stričku prav lepe znamke: Anton in Francka Kos, Ivan Cotman, Rodica; Kurt, Maks in Ernst Oberwalder, Pavlica, Mimi, Stanko Cotman, Vinko Hribernik, Habjan Stanko, vsi iz Domžal; Minka Pirnat in Mici Habjan, Trzin; Peterček Naglič, šmarca; Slavka Pučko, Ivanka Bilc in Matilda Krč iz Vira.
Stričkova zbirka
Ta mesec je stričkova zbirka za pogan-čke zopet narasla skoraj za sto dinarjev. Pogančki prav pridno molijo za svojo bele dobrotnike. Darovali so: Valter Gajšek, Celje 20 Din; Slavka Pučko, Vir 20 Din; Cotman Pavla, Domžale 5 Din; I. oddelek Li-chtenthura 50 Din.
UGANKA
SEKA PECE NA JESEN
V teh besedah je ime, priimek in kraj učenke, ki bere »Otroški kotiček«.
Trije izžrebanci dobijo misijonske razglednice.
UGANKARJI
Zadnja stričkova, oziroma Hedičina uganka ni bila ravno težka. Uganilo jo je 45 otrok. Čudno, da ravno z Rov, kjer je imenovana Kati doma, ni nihče poslal rešitve. Najbrž so užaljeni, ker je Kati še majhna punčka in še ne hodi v šolo, čeprav je sfcri-čik vprašal, kam hodi v šolo. Pravilna rešitev se glasi: Kati Kosmatin, Rova. Ker imajo otroci tako radi lepe podobice, je striček dodal še dve nagradi. Nagrade dobijo: Francka Pavlin, Bukovica; Ernest Obervvalder, Domžale; Mimi Šarc, šmarca; Mihelca Stupica, Podrečje in Valter Gajšek, Celje. Zadnjič je striček obljubil, da bo to pot g. Žreb bolj fantkom naklonjen. Pa je še vendar več deklic izbral. Najbrž zato, ker je tudi več deklic poslalo rešitev, kot pa fantkov.
Rešili so še: Dragar Francka in Mici Kokalj, Bišče; Minka Zebovec, šmarca; Caj-hen Lojzka, Helenu Juvan, Francka Mazo-vec, Stanko Habjan, Pavla in Janko Cot-
man, Vinko Hribernik, Ivan Jezernik, vsi iz Domžal; Marija Repanšek, Homec; Štefka žmitek, Fanči Zabavnik, Francka Vider, županje njive; Minka Pirnat, Mici Habjan, Ludovik in Anica Kepic, vsi iz Trzina; Štefka Hribar, Ivanka Bile, Slavka Pučko iz Vira; Žitnik Marija in Brigita Janc iz Vodic; Joško Majcen, Pepca Gregorin, Sojer Francka, Ihan; Rebolj Alojzij, Češnjice; Slavica Šušteršič, Jarše; Alojzij Breznik, Raholče; Dorček in Ludovik Rode, Rudnik;
Cilka in Ivanka Kranjc, Mici Sodnik, Francka Krumpestar, Julka Gosar, vse iz Bukovice; Milena Lorbek, Stahovica; Valentin Burja, Nožice; Angela Slapar, Sidol; Franček Vavpetič, Tunjice; Ana Jesenšek, Peče.
ŠIRITE »NAŠ LIST«!
............................. —
MOČNO ZNIŽANE CENE
pri vsej manufakturi. Danes si lahko vsak najboljše blago nabavi za ceno, kakor prej najslabše.
VELIKA IZBIRA moškega blaga, volnenega ženskega, vse vrste svile, vse vrste blaga za perilo itd.
VELIKA ZALOGA železa za beton in drugo, vse vrste železnega okovja.
Štedilniki, gnojnične sesalke, železni plugi, kuhinjska posoda. ZALOGA šip, porcelana in vseh vrst drugega stekla.
ZALOGA vseh vrst umetnih gnojil: superfosfata, Tomaževe žlindre, kalijeva sol, čilski soliter. Vse vrste vrtnih in drugih semen: detelja, lucerna, trava, pesa itd.
ZALOGA vseh vrst vedno svežega cementa Trbovlje in Split.
ZALOGA vseh vrst špecerijskega blaga, najboljše moke, koruze itd. CENE brez konkurence. Kdor hoče biti dobro in pošteno potrežen, je to le v trgovini
Jos. Senica, Domžale.
IMIIIIIIIIIMiillMIMIMIIIMIIIMIIMIIIIIIIIIIIIMIIHIIMIIIIIIIIIHIIIIIMIIIIIIHIMIIIIIIIIIIIHIMIMIIIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIIMIIIIIIIMIIMIMMIIMIIItlllIMMIMIMIIMMIIIimilimiIMmilMIIIIIIIMinMimiimillllinilllMIIMIIIlilinillimimmilllimillMimilIMmms
Pri nakupu blaga za obleke
se Vam izplača vožnja v
ako pri tvrdki R. Miklauc nakupite blaga za Vas in za Vašo družino, kjer imate veliko izbiro modnih kamgarnov in sukna za moške, finega svilenega, volnenega in pe-rilnega blaga za ženske obleke in plašče ter blaga za osebno in posteljno perilo po priznano nizkih cenah.
★
Ljubljano,
★
R. MIKLAUC »PRI ŠKOFU«
LJUBLJANA Lingarjeva ulica 3 Pred škofijo
Tvrdka obstoja že preko 60 let.
■iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiinttN^
S HLODE j
| SMREKOVE IN JELOVE | I KUPI VSAKO MNOŽINO
J FRANC ŠMON
1 RODICA PRI DOMŽALAH
STALNO IMAM V ZALOGI DESKE VSEH VRST ZA MIZARSKA IN TESARSKA DELA PO NAJNIŽJI CENI.

iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Ugodna prilika za varčevanje!
HRANILNICA IN POSOJILNICA
V KAMNIKU
REG. ZADRUGA Z NEOM. ZAVEZO
v svoji lastni hiši: Šutna, štev. 22.
(blizu postaje).
Sprejema hranilne vloge na knjižice in tekoči račun ter jih obrestuje najugodneje. Za mlade vlagatelje ima na razpolago domače hranilnike (šparovčke).
Vse davke plačuje posojilnica sama.
Daje posojila na vknjižbo, na poroštvo in tekoči račun pod ugodnimi pogoji.
Uradne ure: od 8 do 12 dopoldne in od 2 do 4 popoldne.