NEKAJ RAZMIŠLJANJ OB MAJ CNOVI SMRTI
Ustvarjalčevo delo je izraz živega organizma in je organično. Po vsej verjetnosti se da pri vsakem pristnem ustvarjalcu ugotoviti njegov ritem, če ima za to literarni zgodovinar dovolj nepotvorjenih podatkov. Njegovo delo se — največkrat v skladu z življenjem — spreminja v enakomernih presledkih, to je, dobah. Zato bi te dobe do neke mere lahko primerjali lističem cveta. Le da samo do neke mere, ker so te dobe kvalitetno različne, lističi cveta pa so vsaj na videz enaki. Poznamo pa tudi bolj komplicirane rože, na primer mačehe, da ne govorimo o dragocenih orhidejah, kjer so lističi različni, čeprav ne vem, da bi bili kdaj nesimetrični. — Kar morda ni dano roži, je dano človeku, čigar telo dejansko ni simetrično, čeprav ima podobno skladen videz.
Takšna skladnost vlada v Majcnovem življenju in delu, kjer ni popolne simetrije. Prva polovica njegovega življenja in dela se začenja s prvim, amorfnim sedemletjem; nadaljuje pa se v petletnih ritmičnih dobah do vključenega leta 1929, če bi to zadnje literarno amorfno petletje lahko tu prekinili. Ce bi naslednje literarno amorfno petletje lahko začeli z letnico 1930, se druga polovica njegovega življenja in dela izteče z letošnjim letom, in to v treh sedemletjih (1935-56) in v treh petletjih (1956-70).
Tabela Majcnove strukture iz leta 1967, ki nam tu služi za podlago (prim. Majcno-vo izbrano delo II.), je v toliko neizdelana, da na koncu manjkajo tri zadnja leta, ki jih ni bilo mogoče predvidevati, in da je kot meja med zadnjima dobama potegnjena črta med letoma 1962 — 1963, saj prav tako ni bilo mogoče predvidevati, da se od leta 1956 naprej, ko Majcen preneha literarno delati, njegov ustvarjalni ritem spet spremeni iz sedemletij v petletja.
V zadnjih petnajstih letih Majcen res ni več leposlovno ustvarjal, pač pa je pisal spomine, sodeloval pri stilizaciji svojega izbranega dela, prevajal in v intervjujih pa tudi v pismih izpričeval nenehno duhovno in stilno rast. Njegova ozaveščenost ni prenehala do smrti.
Mojo analizo njegove strukture je budno in z vso kritično ostrino spremljal. Omogočil mi je nekaj važnih podatkov, ki se nanje ta analiza opira, vendar nikoli z namenom, da bi k njej pripomogel. Do zadnjega namreč zanjo v celoti ni vedel in svojo prvo objavo pa še marsikaj drugega jni je zamolčal, da sem morala vse to šele
dokazati. Razmišljal je o smislu mojega početja, in ko sem mu rekla, če drugega ne, ima vsaj ta smisel, da dokazuje orga-ničnost pristnega ustvarjalca in ustvarjalnega dela, mi je dal prav.
O svoji smrti je veliko razmišljal, ni pa si dal sugerirati mojega, za zadnji dobi, kot rečeno, provizoričnega sistema. Ce bi se bila v ta zadnja tri petletja že takrat bolj poglobila, jih dokazala in tudi vnesla v omenjeno shemo, bi si imela danes kaj očitati. Prav ta moj provizorični zaključek, brez sramu ga lahko imenujemo pomota, pa mi pomaga dokazati, da je takšna objektivna znanost močnejša od subjektivnih sugestij in špekulacij.
Majcen je bil izredno precizen, pošten in vesten človek in delavec. To vedo povedati prav vsi, ki so ga kakorkoli poznali, tudi njemu podrejeni uradniki na banovini. Ker je imel tudi temu primemo pristen in izbrušen stil, lahko tembolj obžalujemo, da je ostal od osvoboditve naprej naši javnosti čisto odmaknjen.
Ne bomo za to dolžili njega samega. Bil je pač preskromen, da bi se kjerkoli rinil v ospredje. Kriva pa je naša javnost, ki se ni niti najmanj brigala zanj. Redkokdo od naših kulturnikov je sploh vedel, da živi in kje živi.
Za primer njegove hotene zadržanosti bi navedla, da se v desetih letih njegovega podbanovanja ni nikjer uprizorila nobena njegova drama, čeprav zavzema pri nas kot dramatik še danes eno prvih mest.
Da niso dali Prešernu, Levstiku in še marsikomu pri nas za življenja dovolj priznanja, se v času nizkega nivoja naše povprečne, a odločilne inteligence nihče ne bo čudil. Da pa je pri današnji ravni naše inteligence, ki si domišlja, da ne zaostaja ne za Evropo niti za svetom, kaj takšnega mogoče, temu se samo tisti ne bo čudil, ki pozna strukturo našega naroda od znotraj. Ni slučaj, da sta v istem času umrla naša dva največja doslej živeča klasična ustvarjalca — umetnika besede — Stanko Majcen in Stane Sever. Ni samo krstno ime obema skupno, tudi dopolnjujeta se, V marsičem, ne le v načinu, kako je poni-glavo »kulturno« povprečje odločalo o njuni usodi. Redkokateri narod ima toliko talentov kot Slovenci, najbrž pa pred nami nobeden ne prednjači v sposobnosti uničevanja vsega plemenitega in nadpovprečnega, dokler to še telesno živi.
122
Nekateri si danes prizadevajo, da bi iztrebili zadnjo senco humanizma. Ne zavedajo se, da je pravi humanizem večen, dokler je pač večen ustvarjalni človek. Samo stil se spreminja.
Majcnov stil je izrazito sodoben in je že na začetku prerastel klasični realizem. Bil je predhodnik posameznih struj našega stoletja, čeprav se je izogibal tistih »iz-mov«, ki temeljijo na absurdnosti. Kljub široki razgledanosti in ostri presoji mu je manjkalo vsakršnega cinizma. Imel je pač svojo vero, ki mu je omogočala bogat in fin humor v najhujših časih. Tudi Stane Sever ni izgubil svoje vere, zato tudi ne svojega humorja, ki je v današnjosti tako redek. Zanimivo bi bilo razmisliti, koliko
se vera obeh v jedru razlikuje. Vsekakor sta oba nasprotna dogmatizmu in sposobna tolerance, drugače bi register njunega razumevanja bližnjih, zlasti trpečih in ponižanih, ne bil tako širok.
Tragično pa se mi zdi, da med številnimi vlogami najpomembnejših domačih in tujih uprizoritev Sever ni mogel upodobiti niti ene vloge iz Majcnovih dram. Tu bi se dopolnila umetnost v dveh naših največjih današnjih predstavnikih, ki pa —• in to je absurd — dejansko najbrž sploh nista vedela drug za drugega. Morda sta se prvič srečala šele po smrti — ob oznanilih v našem dnevniku.
Mar; a B o t š n i k Ljubljana