Naših 30 let
Ko letos praznujemo 30-letoiao vstaje jugoslovan-skih narodov, se apominjamo dogodkov in ljudi, ki so pred vojno, še zlasti med NOB aktivno sodeilovali v družbeni preobrazbd naše domovme, pa tudi naše občine. ŠteviLnii so na tej poti otnagali ali padlii, nekateri pa so še med nami — in ti bodo skozi vse leto, posvefeno 30-letoici vistaje jugosiovanskih na-rodov, v našem listu obujali apomijie na dni pred 30 leti in več ...
Najprej se je odzval vabilu uredništva Leopold Maček, ki je bil v usodmih dineh leta 1941 sekretar KP za bivšo občino Polje iin tako neposrednd udede-ženec teh dogodkov.
»V letih pred vojno je bila partijska organizacija v Po-Iju zelo močna, saj je imela 49 članov. Hoteli po smo, da bi se ta duh in ideja komu-nistov razUrila tudi zunaj partijske organizaeije. To smo najlažje napravili prefc kul-turno izobraževalnega druHva Vzajemnost. Konec leta 1940 je bilo v tem druitvu veliko predavanj, javnih in debatnih. Obravnavala so delavsko gi-banje in položaj delavstva v državi, posebej tudi na do-mačem terenu, ter s tem bi-strila delavčevo samozavest. Predavanja so bila na več krajih, tako pri Gregorcu, v gostilni Benčina v Polju, v prosvetnem domu v Polju, pri Požarju (Cirilu) v Zalogu, pri Torniču v Sp. Kašlju itn.
Po teh predavanjih smo člani partije imeli še ožje se-stanke — po domovih ali kje drugje in seveda konspirativ-no, zaradi ovaduhov in žan-darmerije. Ti sestanki so bili tudi pri nas doma, in nanje so prihajali tudi iz drugih krajev. Sestajali pa smo se tudi pri Tonetu Pavčiču v Slapah, na sedežu Vzajemno-sti,   pri  Škerjancu   v   Zalogu,
pri Marinku v Snebrjih, pri Kumšetu in {pri drugih. Za vsakokratni naslednji sesta-nek smo se zmenili že na preišnjem sestanku ali po po direktivi prek obvestil. Par-tijska disciplina je bila zelo stroga, partijec je moral svo-jo nalogo opraviti brez ugo-varjanja.
Konkretna akcija KP v le-tu 1940 je bila zbiranje pod-pisov za pristop k društvu prijateljev SZ, pomoči za naše tovari&e, ki so bili v zaporih in za njihove družine, pomoč pri štrajkih ipd. Na inidativo KP so delavci zbirali tudi rdačo pomoč. Sestanki pred samim napadom na Jugosla-vijo, pa so bili usmerjeni v težnjo, da bi organizacijo in njen vpliv razširili na vse ti-ste, ki jim ie bilo količkaj mar za obstoj in svobodo ju-goslovanskih   narodov.
Ob državnem udaru 27. marca sem bil rezervist na Vrhniki. Ze pred tem dnem, ob pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu, je v naši enoti vrelo in sam sem imel dokaj ostre debate o tem; za-to sem bil nekaj dni tudi zaprt.  Razpad sem dočakal v
Višnji gori, nekaj dni po pri-hodu Halijanov. Takoj smo se vrnili domov. Tam so že zbirali orožje — in tudi sam sem se vključil v akcijo, po-sebno še, ker je bilo vojaško skladišče blizu, čeprav še v plamenu. Takrat smo vsi čla-ni partije, pa tudi drugi, zbi-rali   orožje   in   ni   bila   za   to
Leopold Maček — starejši januarja  1945 v Crnomlju
potrebna nobena direktiva, ker smo vedeli, da bo to oro-žje služilo ideji KP in boju proti okupatorju.
Sestanke smo imeli vsi stari komunisti še naprej; tam smo se dogovarjali, kaj bomo de-lali. Čutiti je bilo nervozo pred velikimi odločitvami, saj smo vedeli, da se bomo mo-rali v kratkem zateči v go-zdove. V tem času, nekako maja 1941, sem zvedel za za-četek in namen delovanja OF ter kdo je dal iniciativo za njen ustanovni sestanek. O vsem  tem  sta  mi  pripovedo-
vala Boris Kraigher in To-ne Tomšič, ki sta hodUa k nam na sestanke. Takrat so člani tudi drugih organizacij, ki so pristopile v OF, začeli zahajati na sestanke k nam in skupno smo določevali tak-tiko in delo za prihodnje dni. Maja 1941 sem bil še sekre-tar KP v Polju in ker smo takrat že ustanavljali rajon-ski odbor OF, sem bil postav-Ijen tudi za sekretarja tega odbora. V njem so bili: Bo-gomir Simčie in Karel Mržek ter karščanski socialisti Ivan in Janez Pangeršič ter Štefan Pavšič iz Zadvora.
Naša naloga je bila zbira-nje denarja, vojaških potreb-ščin, organiziranje skrivališč in drugo. Po obvestilu 12. ju-lija 1941, da bodo Italijani aretirali člane bivše Vzajem-nosti iz Zadvora, smo sklenili čimprej obvestiti o tem tudi naše Ijudi. Le redke nismo uspeli opozoriti na nevarnost in Italijani so jih aretirali. Po tem dogodku se je položaj na terenu precej spremenil, še posebej, ker je bila že na-slednjega dne tj. 13. julija v zadvor&kih hribih ustanovljena Molniška četa. To je bilo tre-ba stalno oskrbovati z vsem, posebno z orožjem in hrano. V to četo sem šel večkrat tudi sam, da vidim, kaj dela in česa ji primanjkuje. Naloga rajonskega odbora OF je bila predvsem v tem, do pomagamo in omogočimo va-ren prehod čez Ljubljanico v partizane tovarišem, ki so pri-hajali iz Ljubljane ali od drugod, posebno spomladi 1942. Maja leta 1942 sem odšel v partizane tudi sam in sicer ob urniku IOOF iz Ljub-Ijane prek Polja in Slap v Podlipoglav. Tu sem šel skozl šolski logor na Polico, od tam pa dalje na Tisovec v Suho krajino. Po nalogu OF sem bil pozneje poslan na Notranjsko za delo s terenci, kasneje pa sem  bil za  krajši
čas   imenovan   za   političnega komisarja III.  grupe odredov.
Ob italijanski ofenzivi ju-lija 1942 sem se skupaj z odredom umaknil v okolico Ribnice, kjer smo to ofenzivo sorazmerno mirno preživeli — predvsem po zaslugi iz-najdljivosti kočevskih gozdar-jev, ki so bili v odredu.
Na domač teren se vsa leta okupacije nisem vračal, tem-več sem bil prestavljen v IOOF v tehnično grupo in tu ostal do leta 1944. Ob kapitu-laciji Italije sem bil na Ko-čevskem in s samo kapitula-cijo nisem imel dosti oprav-ka. Kljub temu pa sem z de-lom tehničnega osebja nabral precej orožja, ki nam je prišlo zelo prav kasneje v nemški ofenzivi.
V oktobru leta 1943 sem bil poslanec na kočevskem zbo-ru kot eden od zastopnikov občine Polje.
Do odhoda v partijsko šolo leta 1944 sem delal na Bazi 20 in bil tam v neposrednem stiku z IOOF in glavnim šta-bom.
Po končani partijski šoli sem bil poslan v grosupelj-sko okrožje, nato v novome-škega, konec vojne pa sem dočakal v belokranjskem okrožju.«
Za požrtvovalno in nesebi-čno delo v težkih letih pred vojno in med NOB je tov. Mačka presednik reoublike Tito odlikoval s številnimi odlikovanji: z medaljo za hra-brost, medaljo bratstva in enotnosti II. reda, medaljo zaslug za narod z zlato zve-zdo, z medaljo zaslug za na-rod II. reda, medaljo bratstva in enotnosti I. reda, medaljo republike s srebrnim vencem in medaljo dela z rdečo za-stavo. Je tudi nosilec parti-zanske spomenice iz leta 1941.
Edo Svetek