V zadevah slovenske enakopravnosti. V mnogih Dunajskih časopisih smo brali, de poslanci Celjski ga kroga, ki so šli na Dunaj prosit gosp. ministra notranjih oprav za prestavo kresijske vlade Štajarskih Slovencoviz Marbur gav Celje, ki je pravo središe ondašnjih Slovencov, niso bili od njega ne le uslišani, temuč še ojstro posvarjeni, de taka prošnja izvira le iz ločitniga nagnjenja fseparatistisches Geluste) , in de Slovencam sploh praviga Avstrijan-skiga o bčutka(osterreichisches Bewusstseyn) manjka. De je moglo tako obdolženje vedno zveste in Avstrii v nar nevarniših časih nepremakljivo vdane prebivavce Slovenskih dežela hudo v serce zaboleti, vsak lahko spozna, ki ve, de niso Slovenci le z besedo, temuc de so v djanji očitanimu obnašanju ravno nasprotno zadaržanje vseskozi na znanje dajali, in de so smeli vsiga dru-ziga poprej, ko tak i ga svarjenja iz ust vstavoljubiga ministra pričakovati! Štajarski poslanci so tedej domu pridši za svojo - 212 - - 213 - Slovenske dežele morajo, kakor vsfava zapove% djansko v pisarnicah in v šolah spoznane biti, de so slovenske po rodu in narodu svojih prebivavcov, in noben človek ne bo zinil več razpirno od slovenskima jezika , vsih govorov in razpartij bo konec, in s pravim veseljem se bo po tem vsak omikani Slovenec tudi družili jezikov, posebno nemškiga poprijel, ker je jezik Avstri-janske vlade in avstrijanskiga občinstva. Slovenske dežele se niso ponemčile poprej , ko je edina nemšina kraljevala, — tode prosto ljudstvo je v omiku in v vednostih zaostalo, de Bog pomagaj ! Ni bilo ljudstvu primerjeniga poduka v šoli, ni bilo bukev, ni bilo nič, od kodar bi se bilo ljudstvo zamoglo podučiti, ker slovenskih bukev ni imelo, nemških pa brati ni znalo. Omika slovanskiga jezika sploh je zaostala, ker seje jezik 18 milijonov Avstrijanskih Slovanov zatiral, in drugi narodi so nam večidel po pravici očitali: „pojte Slovani rakam žvižgat, sej nimate v svoji literaturi nič". Kmet je lazil po kancelijah in je dobival pisma v nemškim jeziku , ki jih je nosil dostikrat od Poneija do Pilata , preden mu jih je kdo—prav ali ne prav — razložil. Še le v letu 1849 so mogli učeni vsih Slovanov vkup poklicani biti, de so izdelali besednjak za kancelije! Leta žalostni stan odverniti, je želja tavžent in tavžent rodoljubih Slovencov, — de se pa ta želja iz-polne ali saj pa gotovo izpolnovati začne, imamo od Cesarja podeljeno vsta vno pravico terjati,brez de bi zato zalužili ime ;,Separatistov" in de bi nam pravi g a Avstrijanskiga občutka manjkalo, kteri občutek smo vselej djansko pokazali. Poslednjič še eno vprašanje : Kako je to, de nihče Rus i na m (Ruthenen} ne očita, de so ;,Separatisti" , od kterih se poprej nič ni govorilo , kakor de bi jih ne bilo ? Od Slovencov pa in od Slovenskiga jezika se je govorilo in pisalo že pred sto in sto leti! — in vunder se zdej ??Separatisti brez avstrijanskiga občutka" očitajo, zato ker se tudi za svoje pravice potegujejo ! ! Avstrijanski Slovenec. neobhodno dolžnost spoznali, gosp. ministru pismo *) poslati, v kterim s prilično pa krepko besedo razjasnijo obdolženje Slovencov, in razložijo njih dela in obnašanje od volitve zaFrankobrod noter do nabere za Jelacicevo armado, ob času Dunajskih prekucfj noter do poslednjima časa, ter sklenejo s temile besedami: „Naj bo ta kratka pa resnična razlaga, ktero dela (facta} preteklih časov spričujejo , gospodu ministru v prepričanje, de vsaka povedka ;,Bericht", ki čast in zvestobo Slovencov napada, nič druziga ni, kakor nesramno početje nevošljivosti, ktera izvira iz obtežene vesti lastne krivice." Kdor, ki med nami iivi1 ne bo spoznal resnice teh besed! Iz tistih „berihtov" izvira vsa krivica, zavoljo ktere morajo Slovenci „Separatisti" biti. To nam je že davne j znano, zakaj ne enkrat ampak večkrat smo slišali iz ust mogočnih gospodov, ki slovenskih časopisov brati ne znajo in le verjamejo , kar jim naši nasprotniki povedo, ravno tiste besede, ki jih je gosp. minister poslancam govoril. Minister ne more sam povsod pricijoč biti, tedej so le ;?berihti", ki jih dobiva, njegovo vodilo. Kdor pa ve', de je bilo pri nas na Slovenskim pri stari vladi silno malo vradnikov, ki so domači jezik pisati znali, in clo veliko tacih, ki še slovensko govoriti niso znali, in kadar so z ljudstvam govorili, se tolmačev posluževali, čeravno je bila znanost Ijud-skiga jezika predpisana, — kdor na dalje ve, de tudi v šolah je bil domači jezik zaterti pankert, ki so ga le med kmete tišali, — kdor to in še več ve-----------kako je na Slovenskim z ljudskim jezikam pred letam 1848 stalo, bo lahko spoznal, de §. 4. podstavnih pravic od presvitliga Cesarja narodarn dodeljene konstitucije mora marsikterimu biti strašno hud tern v peti, kteriga se drugači znebiti ne misli , kakor če vse tiste čemi, na-tolcuje, psuje, in „S ep ara ti s te" zato imenuje, kteri se za pridobitev od Cesarja podeljenih pravic potegujejo, se ;,stariga zatiranja" znebiti in se od časov, ki so bili pred sušcam 1848, ločiti hočejo. V tem pomenu smo zares „Se parat is ti" , v tem pomenu so pa tudi gospodje ministri s svojim občno hvaljenim programam od 27. listopada 1848 separatisti, in vsak pošten Avstrijan, ki ni ??reakti onar", ampak vstavni vladi vdan, je potem takim ^Separatist." Kaj sami mi Slovenci bi ne smeli pravic vživati, ki so jih Cesar vsi m narodarn dali? ali pa le v tisti meri, kakor bi jo nam nekteri taki možaki merili, kterim je nar poprej za njih službo, po tem, zlo po tem pa še le za ljudske pravice mar? Javalne je kakšin narod, ki je bolj pohleven, kakor je slovenski, in gerda laž je , če kdo pravi, de bi bili Slovenci ka-daj prenapeto terjali, de bi se mogli vradniki, ki imajo z ljudstvam opraviti 3 čez noč slovensko naučiti,— ali če vidimo in slišimo, de pri toliko vradnikih in učenikih na Slovenskim še clo dobre volje ni, se ljudskiga jezika popolnama naučiti, in mu pravico v djanji ska-zati, ki mu gre , — ali zamoremo pri tacih skušnjah veseli biti konstitucije ? Nadjamo se, de modrimu gosp. ministru Dr. Bachu bo enakopravnost narodov pri volitvi novih vradnikov sveto vodilo, in de bo pri vsacim 5?berihtu" dobro prevdaril, kdo ga je pisal. Le tako* bo resnico zvedel. Vradnike , ki bojo svojo službo Cesarju zvesto spol-novali, zraven tega pa tudi ljudskim pravicam zadostili, bojo vsi pošteni in miroljubi deržavljani spoštovali in ljubili , in med tronam in ljudstvam bo kraljevala serčna edinost, — in te pričakujemo od nove vlade! Pri stari je ni bilo. *) To celo pismo je natisnjeno v Zagrebškim časopisu »Siid-slawische Zeitung«, in čudno je, de ga Celjske Novine še niso prinesle. Vredništvo.