622 IZ LIRIKE MLADIH Tugomir Zaletel Ostani tak, kot si V VINU ... Za polovico svojega obupa odgovarjaš sam, za drugo polovico pa, ki jo nosi slepi svet, išči krivca v pergamentih in po zapuščenih zakristijah pod tramovi. Zaman umiraš v prazni veri kot glasnik prekletih, saj so te že zdavnaj ubili in odveč je spraševanje KAM? Noben izvir ne rani zemlje, da bi potem umrl, pa se vendar vsak izgubi v pohoti prostranstev. V želji, da bi se daroval, si očrnil sebe, mater, zgodovino ... Obrni kamen, najdi razvalino, saj zanjo si se žrtvoval in ne veruj v podobo onostranstev, Ostani tak, kot si ki nisi si poti do njih utrl. 2elja ni opeka, da bi jo metal v glavo, pesem je le tolažilna oporoka, sonet je le življenju posojilo — predpogoj za nehvaležnost dedičev in znamenje za desetobratovsko slavo. Življenje te je na pogubo obsodilo! In ostani tak, kot si: neznaten, toda večen! ... NI RESNICE Postaja. Ostaja. Polnočni ekspres — poln prezrtih duš in izžetih, prodanih teles drsi dalje v globino vsakdana. Petek. Težka noč. Poleti pogosteje, pozimi redkeje srkajo razmajani kupeji vase očete črede bosonogih razcapancev, ki se globoko v balkanski zamaknjenosti oklepajo čvrstih stegen redko nasmejanih mater. Tem se oči sušijo in jim koža od sivine časa poka, napete so v nenehnem hrepenenju po možu, bratu, sosedu, naključnem sprehajalcu ... Polnočni ekspres ima ob prihodu 125 minut zamude. Spim s tvojo ženo v času vikenda. (Vse v imenu najinega prijateljstva) Postaja. Ostaja. 623 VTISI . . . 624 Tugomir Zaletel Od januarja do decembra se skoraj vsi zvrste in le malokatera žena ostane krčevito trda, popolnoma nepotešena. Liter cenenega žganja, napol krvava kura, sir in sveža čebula . . . Nikar ne vpijte na vse grlo: »GASTARBAJTERSKA KULTURA«! . . . NAKLJUČNEGA SPREHAJALCA PESNIKU . . . Poznam te zabuhle obraze, ki se skušajo skriti v pepelu časa a se preveč samozadostno svetijo, da bi jih pepel lahko prekril. Ze od nekdaj se opirajo na prazne fraze in misleč da le oni so popolna rasa, ogenj za tiste — druge netijo! A nekoč jih bo moj verz zdrobil. Na žalost so bili plodni in so vzgojili spake, ki vsiljujejo nam gnile, nepotrebne misli, katerim se razum samo smeji. Razglasili so se za junake, a so njihovi obrazi tako kisli, da se že od daleč vidi: KATASTROFA JIM GROZI! Plehka misel ne more dolgo biti vladar — postane debeli glavi v sramoto in ljudem, ki jim navideznih preprek ni mar, tudi takšna gnila misel ni v napoto. . . .V SPOMIN 625 Ostani tak, kot si NE SPRAŠUJ Kamorkoli vržeš svoj pohlep, POPOTNIK ... povsod so že bili grobovi, zato ne goji v toplih gredah upov, da predniki so ti bili bogovi. Obljube, ki so jih dali heroji bolni, so kot Črtomirova razbita vojska in nikar se v nebogljeni duši ne sprašuj, odkod prihajajo vsi obnemogli klovni. Obrni pesem sebi v srce, naj se v razdrtih nočeh, v katerih ni prostora za dve življenji, svoje moči in divjosti zave. Pomoč je v takšni noči nepotrebna in sence cvetja ujetega v rastlinjaku naj te ne hranijo s prevaro, da ti laži upogibajo kolena. Ne zardevaj kot kmetica v mesečini. Ne bodi gobec skremzen, svetohlinski!! Udari s črko, pesmijo, z besedo in se nikar v povprečnosti ne slini, . . . KAJTI TVOJE GRGRANJE JE VOLKOVOM NERAZUMLJIVO MJ SE SPLAČA... Odrezal sem svilen trak z njenega zapuščenega spomina in se skozi rešeto spitanih teles odpravil v past, kjer so me čakali čarobni dnevi pozabljenja. Ostati sem želel v resnici vsaj do konca dne. Ni me mogla odvrniti režeča bolečina. L Tugomir Zaletel in hlad odvrženih odmevov je bil rosa na obupa rast kljub temnemu, svinčenemu spoznanju, da zame tukaj ni vstajenja. Pot vodi povsod, a mimo razbitin nikdar ne pride. A treba je najti vsaj luknjo, če ne že izhod iz mlina, in vreči tovor gneva prestrašeni pošasti v obraz ko bo določala čas pogube rastočega hrepenenja. Kje je konec resnice, Mar to sploh kdo ve? Ce me niso štrli spomini in reke popitega vina in me ni sežgala neužita sreča osrečevanja, ne oblast, me ne more prekriti plahta težkega kamenja. Ne more me zgrabiti veter in me ne sme! Ubiti vonj kamelij, je to še vrlina? In po strašni poti stekati se v večnost, v slast, kamor te preganja sla nepotešenega življenja? Naj sanje same v vetrovnih nočeh preko trupel lete! . . . METATI SENCO Z BALKONA 626