ZGODOVINSKI ČASOPIS « 60 • 2006 • 1-2 (133) » 69-94 69 Borut Klabjan Čehi v zalivu1 KLABJAN, Borut, mag., asist., Znanstveno raziskovalno središče Koper, Univerza na Primorskem, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1, Borut.Klabjan@zrs-kp.si Čehi v zalivu. Češka prisotnost v Trstu od leta 1848 do prve svetovne vojne Zgodovinski časopis, Ljubljana 60/2006, št. 1-2 (133), str. 69-94, cit. 37 1.01 Izvirni znanstveni članek; jezik Sn. (En., Sn., It.) Ključne besede: Čehi, Trst, Slovani, 1848-1914. Avtor se v študiji ukvarja s češko skupnostjo v Trstu od leta 1848 do prve svetovne vojne. Čeprav seje zgodovino- pisje že ukvarjalo z raznoliko narodno sestavo Trsta v habsburškem času, je bila češka skupnost vedno potisnjena v ozadje. Z arhivskim gradivom, znanstveno literaturo in časopisi iz tistega obdobja, je tako prvič prikazana vloga, ki sojo Čehi imeli v tržaakem mestnem tkivu. Avtorski izvleček UDC 323.15(450.36=850)«1848/1914« KLABJAN, Borut, MA, Assistant, Znanstveno raziskovalno središče Koper, Univerza na Primorskem, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1, Borut.Klabjan@zrs-kp.si The Czechs in the Bay. The Czechs in the Bay of Trieste between 1848 and the First World War Zgodovinski časopis (Historical Review), Ljubljana 60/2006, No. 1-2 (133), pp. 69-94, 37 notes Language: Sn. (En., Sn., It.) Key words: Czechs, Trieste, Slavs, 1848-1914. The article looks at the Czech community in Trieste in the period between 1848 and the First World War. Although a number of historians have already discussed the nationally heterogeneous structure of Trieste during the period of the Habsburg Monarchy the Czechs have always been relatively neglected. By examining archival documents, lite- rature, and newspapers from that period the author focused on the role of the Czech community in the town of Trieste. Author's Abstract Češka prisotnost v IVstu od leta 1848 do prve svetovne vojne Uvod Proti koncu 19. stoletja je bil Trst že več kot pol tisočletja del habsburških posestev. Vse do 18. stoletja je bil zaradi svoje periferne lege potisnjen ob rob dogajanj. Zahvaljujoč se ekonomskemu razvoju pa je od takrat, kljub nihajočim gospodarskim tokovom prerasel v pomembno središče Imperija. Tržaško pristanišče je, ne glede na večkratne nesporazume z Dunajem o njegovi vlogi, bilo za mesto vir napredka in blaginje. Karl Ludvig von Bruck, ki * Za nasvete in pomoč pri nastajanju tega prispevka se najlepše zahvaljujem dr. Marti Verginelli in dr. Walterju Lukanu. 1 Naslov prispevka je povzet po knjigi tržaškega pisatelja Borisa Pahorja Mesto v zalivu, ki s tem izrazom pojmuje in opisuje mesto Trst. 70 B. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU. ČEŠKA PRISOTNOST V TRSTU OD LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE je v desetletju Bachovega absolutizma najprej pokrival mesto trgovinskega (1848-1851) in nato finančnega ministra (1854-1860), je s svojimi idejami o ekonomskem ekspanzionizmu proti Sredozemlju prispeval k izrednemu razvoju tržaškega gospodarstva, zlasti pri tranzitu blaga. Čeprav je gospodarska kriza v drugi polovici 19. stoletja zajela tudi Trst, so se velika dela na infrastrukturnem področju nadaljevala. Leta 1857 je stekla železnica med Dunajem in Trstom, kar je okno v svet habsburškega cesarstva povezalo s svojim zaledjem. Zaživel je Tržaški Lloyd in vgradili so temeljni kamen Arzenala, kapital Rottschildov so uporabljali za gradnjo novega pristanišča, baron Revoltella, častni tržaški meščan, je postal podpredsednik Compagnie universelle du Canal de Suez, zrasla sta ladjedelnica sv. Marka in tovarna strojev, trgovski kapital pa je prerasel v finančni kapital v zavarovalništvu in bančništvu velikih evrop- skih zavarovalniških družb Generali in RAS (Gombač, 1993,45). Trst je tako postal največje pristanišče zgornjega Jadrana in eno izmed najpomembnejših in največjih središč habsburške monarhije. Rast Trsta je v teku stoletij privabila od vsepovsod ljudi, ki so v njem videli možnosti za vsestranski gospodarski in družbeni vzpon. Tako se je mestece postranskega pomena spremenilo v kozmopolitski aglomerat evropske važnosti. Število prebivalstva je naglo naraščalo zlasti zaradi masovnega priseljevanja iz ostalih dežel monarhije, kot tudi iz drugih pokrajin.2 V mestnem središču so se mešali jeziki, običaji, veroizpovedi, kulture. Iz tistega časa izhaja tudi današnje sklicevanje na tržaško multikultur- nost. Številna dela opisujejo posamezne skupine, ki so v teku časa prispevale k obogatitvi tržaškega mozaika. Poljudne in znanstvene raziskave proučujejo zgodovinske aspekte tega raznolikega in večplastnega vzpona. Snov vzbuja še vedno precejšnje zanimanje, ampak je še daleč od tega, da bi bila izčrpana. Med najsodobnejša in najbolj popolna dela spada publika- cija Storia economica e sociale di Trieste, ki v dveh zajetnih knjigah opisuje in analizira tržaško stvarnost v pretekli dobi iz različnih, širših družbenih in gospodarskih zornih kotov. Zlasti v drugi knjigi, ki nosi podnaslov La città dei gruppi ali Mesto skupin je poudarek na Trstu kot skupni tvorbi raznoraznih skupin. V omenjenem delu, tako kot v drugih pa ni dobila prostora češka tržaška skupnost. Skratka, medtem ko so dosedanje raziskave vsaj delno osvetli- le delež različnih narodnih oziroma jezikovnih ali veroizpovednih skupin, je v tem kontekstu skoraj popolnoma izostala vloga češke komponente. Čehi v Trstu se vsaj do prvih let 20. stoletja niso zbirali v izključno nacionalno homogene skupke in je zato njih vidnost precej medla. Kasneje pa so v sodelovanju z drugimi Slovani postali vse bolj pomembni. Kot posameznike jih v mestnem javnem življenju zasledimo že prej, vendar se v organiziranih društvih, ki bi navzven kazala svoj češki značaj, pojavijo šele v prvem desetletju novega stoletja. Vsaj v zadnjih letih pred izbruhom prve svetovne vojne so bili v mestnem tkivu trdno prisotni in v svojih dejavnostih, bodisi gospodarskih bodisi družbe- no-kulturnih, v javnosti tudi precej vidni. Od konca 18. stoletja dalje so pri formiranju modernega naroda imeli Čehi v habsburškem cesarstvu vodilno vlogo. Od narodnega samozavedanja, do zahtev po narodni enakopravno- sti z vladajočimi Nemci, so po preureditvi monarhije v dualističnem smislu bili s svojimi hotenji zgled ostalim narodom, zlasti cislajtanskega dela države. Višja stopnja narodne in socialne emancipacije, ki so jo Čehi, in predvsem njihovo meščanstvo, kot formirana narod- na skupnost dosegli v teku 19. stoletja, seje izražala tako na makro- (državni), kot na mikro- ravni (Trstu). Zato bo skušala študija v naslednjih straneh vsaj delno zapolniti praznino in z 2 O priseljevanju v Trst v omenjenem obdobju sta med dragimi pomembni deli Cattarazza, 1979 in Breschi, Kale, Navarca, 2001. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 60 • 2006 ' 1-2 (133) JI analizo tržaške češke komponente ustvariti popolnejšo sliko Trsta od sredine 19. stoletja do izbruha prve svetovne vojne. Bolj malo strokovnjakov seje spustilo v preučevanje nakazane teme, zato uporabne lite- rature za omenjeno obdobje skoraj da ni. Nekaj drobcev je češki prisotnosti posvetil Milan Pahor v svojih študijah o polpretekli zgodovini mesta. Podobno je storil tudi Sandi Volk. Podatki so sicer dragoceni, a dokaj skromni. Irena Gantar Godina v svojih številnih delih o češko-slovenskem sodelovanju oziroma o češkem vplivu na Slovenskem omenja Trst le po- sredno. Isto velja za vse ostale slovenske zgodovinarje, ki so se kakorkoli ukvarjali s češko- slovenskimi stiki. Italijansko zgodovinopisje se s to problematiko ni ukvarjalo s poglobljeni- mi študijami. Delna izjema sta deli Anne Millo L'e'lite del potere a Trieste in Giulia Sapellija Trieste italiana, kjer se avtorja sklicujeta na francoskega strokovnjaka Bernarda Michela, ki v svoji Banques & banquiers en Autriche au debut du 20' siede posveča zanimivo poglavje tržaški gospodarski in finančni stvarnosti, in v zvezi s to, rastoče zanimanje prodornega češkega kapitala. Vendar se je italijansko zgodovinopisje začelo ubadati s Čehi nekoliko bolj poglo- bljeno šele za obdobje od prve svetovne vojne dalje. Verjetno prvi podrobnejši spis v tem smislu je delo tržačana Gianija Stuparicha, kije leta 1915, v vrtincu dogajanj svetovne vojne izdal knjigo La nazione czeca. Prav tako tudi češki zgodovinarji niso namenili svoji tržaški preteklosti pomembnejših del; v kolikor so se s tem ukvarjali, je bilo le posredno in obrobno. V tej raziskavi zajema vsekakor pomembno vlogo študija Ctiborja Nečasa Na pragu Češko- slovenskih finančnih stikov, ki je pred leti izšla v Zgodovinskem časopisu. Poleg omenjenih podatkov in izbrane literature, raziskava sloni na arhivskem gradivu iz Državnega arhiva v Trstu (Archivio di Stato) in iz Arhiva narodnega muzeja v Pragi (Archiv Närodniho muzea). Študija se opira tudi na časopise iz tistega obdobja, predvsem na tržaško Edinost in ljubljanske Novice gospodarske, obrtnijske in narodske. Študija hoče biti le prvi korak k nadaljnjemu raziskovanju, kajti vezi med Trstom in svojim širšim srednjeevropskim zaledjem so bistvene važnosti za spoznavanje celotnega srednje- evropskega prostora. Češke dežele so bile v omenjenem okviru in v obravnavanem obdobju nedvomno med najbolj razvitimi območji.3 To potrjuje tudi položaj, ki si gaje po prvi sveto- vni vojni izborila Češkoslovaška republika. Temelje za kasnejši razvoj pa je treba iskati že v teku 19. stoletja. Od formiranja modernega naroda do Slovanskega kongresa Ob koncu 18. stoletja se tudi med manjšimi narodi habsburškega cesarstva pojavijo zami- sli, ki težijo k formiranju moderne narodne skupnosti. Velike spremembe, katerih je bila deležna dražba, ki se je iz agrarne spreminjala vedno bolj v industrijsko in meščansko, so z razvojem le-te dale osnovni zagon formiranju modernega narodnega gibanja pri nekaterih etničnih skupnostih.4 V habsburškem cesarstvu seje to načelo začelo širše uveljavljati od leta 1848 dalje, težnje po narodni enakopravnosti pa so se stopnjevale skozi vso 19. stoletje. Zamisli o svobodi, enakosti in demokraciji, ki so prihajale iz revolucionarne Francije, so naletele na plodna tla pri nenemških narodih habsburške monarhije (Dvornik, 1968, 305). S posredništvom nemških učenjakov seje želja po spoznavanju lastnega jezika, navad, običajev, 3 Za splošni pregled gospodarske razvitosti območja glej Berend, Ranki, 1978. 4 »Devetnajsto stoletje je zelo hitro postalo stoletje nacionalističnega iredentizma. Nacionalističnemu načelu, po katerem je edini zakoniti temelj države nacionalnost, je sledilo čedalje več vnetih in vdanih privržencev« (Gellner, 1993, 192). 72 •. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU, ČEŠKA PRISOTNOST V TRSTU OD LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE zgodovine, skratka identitete, začela širiti med izobraženci posameznih slovanskih narodov. Med nemškimi pisci je nedvomno najpomembnejši Johann Gottfried Herder (1744-1803). Literat, zgodovinar, filozof in teolog je s svojim delom Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit, zlasti s poglavjem o bleščeči prihodnosti Slovanov, spodbudil k pisanju slovanske intelektualce. S svojimi teorijami je Herder odločno vplival na slovanske pisce, ki so se izobraževali na nemških univerzah.5 Med prvimi, ki sta sprejela Herderjeve ideje sta bila Slovaka Jan Kollâr in Pavol Jožef Šafarik, ki sta bila zelo vplivna tudi v češkem okolju.6 Že v začetku 19. stoletja so se slovan- ski izobraženci začeli med seboj tesneje povezovati in se vsaj idejno dopolnjevati. Narodnostno samozavedanje se je v prvi polovici 19. stoletja iz ozkih krogov kulturnih ustvarjalcev polagoma širilo. Nastajajoče meščanstvo je v vse večji meri sprejemalo nove, tudi nacionalne izzive. Tako, da se je gospodarski vzpon večkrat prepletal z narodnostnim. V tem procesu so med vsemi slovanskimi narodi izstopali Čehi, ki so imeli od sredine 19. in na začetku 20. stoletja pri večini Slovanov v habsburški monarhiji zagotovo največji ugled in vpliv. Ne le na kulturnem, marveč tudi na gospodarskem in političnem področju, zlasti s svojim permanent- nim bojem za nacionalno enakopravnost (Gantar Godina, 1999a, 36). Čehi so bili namreč prvi in obenem najbolj prodorni narod v monarhiji, ki se je uspešno upiral centralističnim in ponemčevalnim pritiskom Dunaja in nemških dežel. Po Kollârju, Šafariku in Jungmannu, ampak tudi Dobrovskému in Čelakovskemu in posebno po političnemu veljaku Palackému, so se ozirali malodane vsi voditelji manjših narodov habsburške monarhije.7 Palack^ se je leta 1848 s svojim odklonilnim odnosom do frankfurtskega parlamenta in velikonemških aspiracij odločno postavil na stran, sicer prenovljene in enakopravne vendar nujno potrebne, habsburške državne tvorbe. S svojimi idejami je bistveno vplival tudi na slovenske politike in intelektualce od sredine devetnajstega stoletja dalje (Gantar Godina, 1999b). Tudi v revolucionarnem letu 1848 so se Čehi izkazali in pobuda za organizacijo skupnega slovanskega kongresa je v Pragi naletela na velik odziv. S sklicem kongresa in z zahtevami po narodni enakopravnosti so bili Čehi na čelu pobud, ki naj bi v naslednjih letih težile k tesnejšemu povezovanju posameznih slovanskih narodov. Čeprav so čete kneza Windìsch- 5 Pomembna študija, ki se ukvarja s Herderjevim vplivom na slovanske intelektualce je Sundhaussen, 1973. 6 Mn Kolldr (1793-1852) spada med utemeljitelje oziroma med pobudnike slovanske vzajemnosti. Čeprav so njegove unitaristične zamisli o slovanskih plemenih že takrat naletela na neodobravanja, je s svojimi spisi odločilno pripomogel k razživitvi intelektualne izmenjave med izobraženci slovanskega sveta. Imel je pomembno vlogo tudi v razvoju jezikovno literarnih izmenjav južnih Slovanov in prispeval k zbliževanju le-teh s Čehi in Slovaki. O njego- vem odnosu do Slovencev je zanimiv zlasti prispevek Kidrič. V zvezi s Kollârjem je treba nujno omeniti tudi češkega jezikoslovca Josefa Jungmana (1773-1847), ki je že takrat osporaval Kollärovi težnji po asimilaciji slovaškega jezika s češkim. Izredno pomembna osebnost, ki je odločno vplivala na slovaško in obenem tudi češko narodno gibanje je tudi filolog, zgodovinar in slavist Jožef Pavol Šafarik (1795-1861), kije v svoji Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten obravnaval Slovane kot eno samo celoto. Za slovenski del tega zgodo- vinskega prikaza je največ podatkov dobil prek Jerneja Kopitarja s katerim je bil v plodnem stiku in ki mu je pomagal tudi pri zbiranju gradiva o južnoslovanski književnosti. Sodeloval je tudi z Metelkom, Murkom, Slomškom, Vrazem, Jarnikom in drugimi. Koroški duhovnik Urban Jarnik mu je med drugim posredoval informacije o beneških Sloven- cih, ker je Šafank hotel dopolniti članek, ki gaje leto prej v Časopisu českeho muzea objavil Izmail Ivanovič Sreznjevski in ki ga ni popolnoma zadovoljil (Urbančič, 1993, 15). Sreznjevski naj bi potoval skupaj s Stankom Vrazem po slovenskih tleh inje verjetno v teh okoliščinah poročal o Slovencih živečih v Benečiji (Pogačnik, 1969, 170). Med najbolj sodobna dela na tem področju spada Vinkler, 2004. 7 Josef DobrovskJ (1753-1829), je bil osrednja osebnost češkega jezikovnega in narodnega gibanja ter utemelji- telj slavistike. S svojimi jezikovnozgodovinskimi, slovničnimi in slovarskimi deli ter z večletnim sodelovanjem z Jernejem Kopitarjem, je mnogostransko vplival na slovenske intelektualce in na kulturno življenje Slovencev. Tudi František Ladislav Čelakovsk? (1799-1852) je bil v stiku s slovenskim intelektualnim krogom. Še posebno je sode- loval s Prešernom in Čopom. Bil je prvi prevajalec Prešernovih poezij in v svoje delo o slovanskih ljudskih pesmi Slovanske narodni pisne vključil tudi slovenske. ZGODOVINSKI ČASOPIS ' 60 • 2006 • 1-2 (133) 73 grätza s silo razpustile praški kongres, tako da so se udeleženci razšli, je poskus skupnega jezika, nedvomno pripomoglo k odločnejši drži slovanskih narodov monarhije pri zahtevah po narodni enakopravnosti. Slovenska delegacija na praškem kongresu je bila dejansko z dvema oziroma s tremi delegati najmanjša v itak številčno najšibkejši južnoslovanski supini, a kljub marginalni ude- ležbi so bile slovenske narodne zahteve sprejete v sklepe slovanskega kongresa (Moritsch, 1999a). Slovenska predstavnika Alojzij Šparavec in Anton Globočnik sta uspešno zagovarja- la temeljne zahteve Slovencev; delegati so se pozitivno izrazili glede slovenskih jezikovnih zahtev, glede želja v zvezi z ustanovitvijo slovenske univerze in podprli zahteve Slovencev po zedinjeni Sloveniji (Cvirn, 2001, 333). Slavjansko društvo aH »Terst je za Slavjane od velike znamenitosti« Sodelovanje slovanskih narodov se je leta 1848 pokazalo tudi na skrajnem zahodnem robu strnjenega slovanskega naselitvenega prostora, in sicer v Trstu. Drugod po cesarstvu, kjer so tistega leta Slovenci snovali in ustanavljali svoja društva, so ta imela vsaj navzven pretežno, če že ne izključno slovenski značaj. V Trstu pa so tukajšnje posebne razmere privedle do tesnega in razširjenega sodelovanja med Slovenci, večinskim slovanskim narodom v me- stu, in ostalimi slovanskimi narodi. Novembra 1848 je bilo ustanovljeno Slavjansko društvo ali zbor. V programu je izrecno navedeno, da v društvo »brez ozira na razne slavjanske narečja vsaki Slavjan stopiti zamore« (Pahor, 1997, 150). V zaključnih dveh točkah vabila, ki obe- nem predstavlja tudi program društva, je med drugim navedeno, da bodo za uveljavitev ci- ljev, ki so sijih postavili, imeli na razpolago za člane številne časopise in revije, bodisi v vseh slovanskih jezikih bodisi v drugih jezikih. Poskrbeli so tudi za številne zemljevide in slo- varje. Do začetka leta 1849 je k društvu pristopilo približno 500 članov. Sedež so imeli v samem centru mesta, v mogočni in prestižni stavbi Tergesteo na Borznem trgu. Ob večinski udeležbi Slovencev so bili vanj včlanjeni tudi Hrvati, Srbi, Črnogorci, Čehi in Poljaki. Širši slovanski značaj zbora je prišel jasno na dan tudi na otvoritveni slovesnosti, ko so poleg predsednika Jovana Koseškega, spregovorili še srbski učitelj Dimitrije Vladisavljevič, Čeh Josef Vesety in na koncu še neimenovani Poljak. Izdajali so časopis Slavjanski rodoljub, ki se je kasneje preimenoval v Jadranski Slavjan. Čehov je bilo v Trstu v tistem obdobju precej. Tako piše Viljem Dušan Lambì, kasneje tajnik pripravljalnega odbora za slovanski shod v Pragi, ki je leta 1847 obiskal Trst in svoje vtise objavil v češki reviji Poutnik. Spis je zaradi češkega pogleda na Trst sredi 19. stoletja prav gotovo v celoti zanimiv, vendar je tu pomembno izpostaviti predvsem takratni družbeni položaj Čehov, ki so bili po poklicu večinoma uradniki in trgovci, pa tudi obrtniki »kten jsau dobre plaćeni« (Lambì, 318). Lambì seje osebno srečal z nekaterimi tržaškimi Čehi in tudi s kasnejšim predsednikom Slavjanskega društva Koseškim. O njem seje izražal dokaj laskavo, saj je pohvalil njegovo pisanje in poznavanje češke literature, zlasti Čelakovskega. Lambì je mesto spet obiskal leta 1849, koje med potovanjem po južnih slovanskih po- krajinah preko Opčin, Prošeka in Milj prišel v Trst. Ob tisti priložnosti se je srečal tudi z drugimi člani Slavjanskega društva. Pri Ferdu Sporerju, ki je za društvo nabiral prispevke se je srečal tudi z nekim Čehom, o katerem pa ni imel dobrega mnenja, kajti kljub njegovi navidezni narodni vnemi, se je moral z njim sporazumevati v nemščini. Tudi o tržaškem Slavjanskem društvu je sodil neugodno. O njem je Lambì pisal v Nârodné Noviny, ki jih je izdajal Karel Havlicek-Borovsky. Poročal je, daje društvo še v začetnem stanju, in mu torej ni mogoče pripisovati kakršnekoli politične teže. Pritoževal seje, da »je v rokah samih starih, 74 •. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU, ČEŠKA PRISOTNOST V TRSTU OD LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE zelo važnih in izredno besedljivih gospodov, kateri edino občudujejo slovansko veličino in krasen jezik ampak za narod, za domače ljudstvo, ki bi ga morali pridobiti, nič ne naredijo« (Ilešič, 1906,19). Tüdi glede njihovega glasila, Slavjanskega rodoljuba ni imel dobrega mnenja kajti je zapisal, da bi bralci več izvedeli če bi se srečevali ob čaju. Kritičen je bil do slovanske vzajemnosti, ki je bila po njegovem mnenju le navidezna. Pogledi na društvo so bili verjetno vsaj delno upravičeni, saj je njegovo delovanje leto po ustanovitvi začelo pešati in nato pola- goma zamrlo. Obenem so restriktivne norme in neugodne politične razmere v cesarstvu onemogočale, da bi se družbena dejavnost kmalu obnovila. V tistem obdobju je v Trstu živel tudi Čeh Alexander Bačovsk^ in tiskal knjige, bodisi v češčini bodisi verjetno tudi v slovenščini, ki jo je dobro poznal. Bil je prav verjetno med pomembnejšimi člani Slavjanskega društva in sodelavci Jadranskega Slavjana. S tem v zvezi si je želel večjega sodelovanja med slovanskimi literarnimi društvi avstrijskega dela mo- narhije, kar bi pripomoglo k večjemu tržišču za knjige napisane v slovanskih jezikih. Tržaške razmere je opisoval tudi v čeških časopisih in si prizadeval za dopisovanje z osebnostmi, ki jim je bila vzajemnost Slovanov blizu; zavzemal se je za izboljšanje stanja v Trstu, kajti kot je sam pisal Stanku Vrazu »Terst je za Slavjane od velike znamenitosti« (Ilešič, 1906, 33). »Ta pisani slovanski svet« ali slovanska čitalnica in Jan Lego Po porazu revolucije in neoabsolutističnem obdobju, v katerem se je oblast opirala na vojsko, policijo, uradništvo in Cerkev, so meščanski krogi zahtevali demokratizacijo družbe. Po obnovitvi ustavnega življenja v Avstriji leta 1860 so se pogoji za kulturno-politično delo- vanje izboljšali, kar so izkoristili tudi tržaški Slovani.8 Iz splošnega vrenja in želji po aktiv- nem vključevanju v širši evropski tok uveljavitve narodne ideje je kmalu nastala Slavjanska čitalnica, prva slovenska čitalnica sploh. Ustanovili sojo 29. januarja 1861 z uradnim ime- nom Slavjanska narodna čitalnica (Pahor, 1970; Čermelj, 1959). Slovenski srednji sloj v povezavi z ostalim slovanskim meščanstvom si je tako postavil sredi mesta svoje središče, ki je obenem predstavljalo stično točko za ves slovanski živelj v Trstu. Tržaški Slovenci so spet začeli organizirano nastopati v javnosti. Razmere v Trstu so narodnjakom še vedno nareko- vale skupno nastopanje.9 Na primer na sejah čitalnice je poleg slovenščine bila prisotna tudi hrvaščina. Namesto predsednika je čitalnica imela dva tajnika: enega Slovenca in drugega Srba ali Hrvata. Pri ustanovitvi čitalnice so ob zgledu, ki je za njihovo ustanavljanje prihajal iz Čeških dežel imeli svojo vlogo tudi češki posamezniki. Da je čitalnica sploh zaživela ima precej zaslug Čeh Jan Lego. Leta 1860 so ga oblasti premestile v Trst zaradi prevelike vneme pri njegovem izobraževalnem in narodnobuditeljskem delu drugod po Slovenskem. Od sa- mega začetka je s svojim delovanjem, ki ga je bil vajen že v Kamniku in Ljubljani znatno prispeval k oživitvi družbenega življenja med tržaškimi Slovani.10 Večkrat seje družil s Fra- nom Cegnarjem in Franom Levstikom, ki se je prav tako malo kasneje preselil v Trst. Prve- mu, ki se je kot Lego navduševal za vzajemnost in sodelovanje med slovanskimi narodi je 8 »In ves ta pisani slovanski svet sije hotel na pobudo Slovencev kot domačinov ustanoviti pod vplivom ugodnejših gospodarskih in političnih razmer - čitalnico kot zbirališče, zabavišče in po mnenju nekaterih tudi - učilišče« (Slod- njak, 1976, 487). 9 »Čitalnica v Trstu se je razlikovla od ostalih meščanskih čitalnic, ki so tedaj delovale v slovenskih mestih. Kakor pove že njeno ime, ni bila samo slovensko društvo, temveč v skladu z duhom kraja in časa, v katerem je nastala, tudi slovanska« (Pahor, 2002, 177). 10 »Tema je bila v naši domovini, ko je jel delovati Jan Lego - tema tam ob kamniških planinah, kjer seje najprej naselil, tema v središču - bela Ljubljana je trdno spala, koje služboval v njej naš slavljenec - tema ob Jadranskem morju v Trstu, kamor gaje nato zanesla usoda« (Edinost - 1). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 « 2006 ' 1-2 (133) 75 celo pomagal pri prevodu Babice, spisa slavne češke pisateljice Božene Nëmcové, kar je obenem prvi knjižni prevod češke proze pri Slovencih. Po Levstikovem prihodu v Trst seje Lego tudi z njim redno srečeval (Klabjan, 2005, 40). Tako so tržaški Slavjani po desetih letih, spet začeli organizirano nastopati v javnosti. Na prvem zasedanju Čitalnice so konec januarja 1861 izvolili začasni odbor. V pravilih društva slavjanske narodne čitavnice v Terstu so v prvem členu zapisali, da je namen društva »izo- braževati in razveseljevati« tržaške Slovane (ASTS-1). Zato so imeli v programu urediti čitalnico, kjer bi bili na razpolago članom »vsi dobri slovanski, pa tudi najboljši časopisi v drugih jezikih. Ravno tako tudi slovanski slovarji in zemljovidi« (ASTS-1). Nameravali so tudi enkrat mesečno prirejati besede (srečanja) in zabave. Na ustanovnem zborovanju so udeleženci tudi opozarjali na napake storjene v preteklosti, ki so terjale razpustitev Slavjan- skega društva in zato sklenili, da »pri prijemanju novih udov mora odbor posebno previdno ravnati, da se društvu obvarje pravi namen in da ga ne zadene usoda, kakor nekdanje slovan- sko društvo«. V Novicah gospodarskih, obrtnijskih in narodskih, so v poročilu iz Trsta širšo javnost seznanili z vodstvom čitalnice in o narodnostni sestavi članov, ki jih je bilo v tistem času približno 230. Poudarjali so, da je članstvo sestavljeno iz Slovencev, Srbov, Čehov in Poljakov, med katerimi »ni bilo in tudi zdaj ni nikakoršne nesloge« (Novice-1). Jana Lega ni bilo med odborniki čeprav ne gre izključiti, da je pri ustanovitvi čitalnice aktivno sodeloval. Znotraj čitalniške dejavnosti se je namreč verjetno od samega začetka osnoval pevski zbor; »njegov prvi pevovodja je bil češki književnik Jan Lego« (Demšar, 1970, 52)." V ljubljanskih Novicah je večkrat omenjena njegova dejavnost na glasbenem področju.12 Spretno je vodil pevski zbor in tudi sam nastopal.13 Vendar je njegovo vnemo moč najti tudi pri drugih področjih društvenega delovanja, saj je v sklopu jezikovnih tečajev, ki jih je prirejalo društvo, učil češčino.14 Verjetno je prav zaradi Legove angažiranosti imela čitalnica izmed vseh časopisov največ čeških, in sicer 36. 22 je bilo slovenskih, prav toliko nemških, 17 hrvaških in nato so bili na razpolago še srbski, italijanski, francoski in angleški. Leta 1911 je čitalnica razpolagala tudi s 132 češkimi knjigami (Pahor, 2002, 178). Legovo delo je bilo cenjeno in Poboljšarjeva kronika v Edinosti, v članku Jan Lego v Trstu to tudi potrjuje: »Sredi Čitalničnih pevcev kot njihovega učitelja in voditelja srečamo Jana Lega tudi še leta 1862. Mnogo truda je imel z njimi, ali vspeh mu je venčal delo in ponosen je bil na svoj zbor. Ponosen je bil Lego zlasti tedaj, ko je izvrstno vspela velika čitalnična veselica dne 14. febr. 1862. Cegnar jo je opisal v Slovenskem Glasniku tako-le: Malo tako veselih večerov smo doživeli še Slovani na Adrii, kakor je bil večer 14. t.m. Ta dan smo stopili tukaj šni Slovani prvikrat očitno pred občinstvo in pokazali drugim tukaj 11 »[Čitalnica] prirejala je veselice, ki so jih zvali tedaj po češkem vzorcu besede - s petjem, govori, deklama- cijami in godbo. Na njih je nastopal Lego s svojim pevskim zborom, a tudi s samospevi, tako dne 28. aprila 1861 s pesmijo Slovan Čeh« (Edinost-1). 12 »Zavolj poletne vročine so odložile se besede do jeseni; ali tadaj se začnejo zopet in prinesò nam marsikateri veseli večer. Priskrbeli smo najbolje slovanske pesmi, in pevci se marljivo urijo. Posebno vnetje za to stvar g. Lego; on je največ pripomogel, da ima petje tako dober vspeh« (Novice-2) 13 »20. dan t.m. je imela tudi teržaška čitavnica besedo. Péli so se štirje kori, namreč: bubanj, blejsko jezero, kozačka in Jenkotova: naprej. Vsi štirje so bili jako všeč, posebno pa zadnji, s kterim seje končala tudi naša beseda. Vse gaje hotlo še enkrat slišati, kar seje tudi zgodilo. Pevcom, ktere je zopet naš vedi Čeh g. Lego izverstno vodil, moramo dati vso pohvalo, da so se pridno vadili in kaj lepo peli. Gosp. Lego nas je tudi sam razveselil s tremi češkimi samospevi. Pel je po svoji stari navadi prekrasno: nad Berounkou; - Když jsem ja k vam chodfvâval; - Sil jsem proso. Izverstnemu pevcu seje ploskalo, da ni bilo konca ne kraja, in poklican je bil zopet na oder« (Novice-3) 14 »Ravno ta gospod uči vsak teden dve uri češki jezik, gosp. Levstik pa tri ure slovenščino. Oba imata obilo marljivih učencov. Lepo je viditi, kako sede med nežnimi nadepolnimi mladenci že priletni možje raznega stanu in poklica s češko ali slovensko slovnico pred sabo« (Novice-2). 76 B. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU. ČEŠKA PRISOTNOST V TRSTU OD LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE prebivajočim narodom, da se našej umetnosti ni treba skrivati, da nismo tako zanemarjeni kakor trobijo nekateri naši sovražniki. Napravila je naša Čitalnica javno besedo in najela za ta večer Mauronerjevo dvorano ter povabila vse prve osebe, umetnike, pisatelje itd. na bese- do. Sešlo se je nad 800 poslušavcev, da je bila dvorana čisto polna. Med njimi smo videli deželnega poglavarja, obilo prvih oseb našega mesta, najviših civilnih in vojaških oblastnikov. Razun domačih umetnikov se je vdeležila besede slavna umetnica Ljudmila Zadrobilkova in dva ljubljanska pevca, ki sta nalašč zato iz Ljubljane prišla. Pevci so se tako vrlo obnašali, da ploskanje, slava-in živioklici niso hoteli utihniti. Naš vrli Čeh, pevcem učitelj, gospod Lego, pel je tako krepko, prisrčno in milo češki solo: Kd vlast je ma? da se je poslušavcu srce topilo« (Edinost-1). Na naslednji besedi sredi meseca maja je ob nastopu osrednjega gosta, ruskega goslarja Svečina spet zapel Legov zbor, ki je doživel precejšen uspeh.15 Lega so kmalu potem preme- stili na Dunaj k pomorskemu ministrstvu, a ostal je vodilna figura pri razvijanju češko-slo- venskih stikov.16 V Ljubljani je sodeloval pri snovanju Sokola, ki so ga Slovenci po zgledu Čehov ustanovili leta 1863. Kasneje se je zamisel o Sokolu kot narodnoobrambnem telovad- nem društvu iz Češke in preko Ljubljane ustalila tudi v Trstu. Telovadno društvo Tržaški Sokolje po večletnih peripetijah uradno zaživelo julija 1882. Češka komponenta je bila torej že od leta 1848 dalje aktivno vključena v prebujajočo se slovansko meščanstvo v Trstu. Čeprav za tisto obdobje ni točnih podatkov o številu Čehov v Trstu, je Legov primer dokaz, da številčnost ni bila pogoj za razvejano in plodno dejavnost. »Učimo se od Čehov« ali češki vzor in uveljavitev tržaškega slovanskega meščanstva Če je bila vloga posameznikov v družbeno-kulturnem življenju pomembna, kot nam kaže primer Jana Lega, je bil prav toliko pomemben tudi vpliv idej in iniciativ, ki so jih le-ti prinašali s seboj. Na Češkem so v tistem času tamkajšnji narodni preroditelji spodkopavali nemško družbeno prevlado. Češki politiki so prirejali množična zborovanja in zahtevali na- rodno enakopravnost. Ustanavljale so se organizacije, ki so temeljile na narodnem načelu, in ki so hotele biti protiutež nemškemu družbenemu ekskluzivizmu. Kulturna, politična in športna združenja so množično zaživela in med Čehi vzgajala narodno zavest. Na gospodarskem področju je češko meščanstvo s svojim kapitalom podprlo ustanovitev lastnih bančnih zavo- dov, hranilnic, posojilnic, zavarovalnic, finančnih dražb in zadrug. Postavili so na noge razveja- no gospodarsko mrežo, ki je finančno jamčila obstanek in razvoj družbeno-kulturnih dejav- nosti. Češki uspehi so postali zgled vsem slovanskim narodom cesarstva. Odločilno so vpli- vali tudi na razvoj družbenega življenja v Trstu. Politično društvo Edinost, je v teku svojega večdesetletnega obstoja med svoje člane vključevalo bolj ali manj vse v Trstu živeče Slovane. Društvo je nastalo novembra 1874 in 15 »Čitalnični pevci so se pod g. Legom bili oglasili v dveh korih: Kje dom je moj? in v: Rado ide Srbin u vojnike, pa v Riharjevem četverospevu: Žalosten glas zvonov. Po mnozem ploskanji se je moral ponoviti četvero- spev in zadnji kor. Za koliko truda se ima čitalnica zahvaliti iskrenemu rodoljubu g. Legu, vedo vsi naši družabniki in tudi Novice« (Novice-4). 16 »[...] Slovenci, ki so spoštovali njegovo delo, so se mu oddolžili s tem, daje postal častni član Slovenske Matice, častni meščan Kamnika in častni meščan stolnega mesta Ljubljana, slovenskega Sokola in Glasbene Matice. Leta 1912 je slovenska delegacija na 9. vseslovanskem časnikarskem kongresu v Pragi Janu Legu odkrila nagrobni spomenik kot zahvalo in izraz spoštovanja Slovencev do tega zaslužnega širitelja česko-slovenske vzajemnosti. Poudarili so, da bi morali biti ta dan manifestacija vseh Slovencev..., kajti pokazati moramo Čehom, in vsem Slova- nom, kako častimo ljudi, ki so delovali za nas. (Edinost, 26. junij 1912, št. 177)« (Gantar Godina, 1998b, 15). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 « 2006 • 1-2 (133) 77 ustanovni člani so že v programu zapisali, da bodo za dosego svojih narodnobuditeljskih ciljev organizirali ljudske in narodne shode (tabore). Ti so prišli v slovensko politično prakso prek Čehov. Prirejali so jih v društveni dvorani ali na odprtem, v raznih krajih tržaške okolice (Pahor, 1975). Že leta 1868 je Josip Vošnjak v Slovenskem Narodu objavil članek z naslovom Učimo se od Čehov, v katerem je napovedoval organizacijo podobnih manifestacij. Tabori so se na Slovenskem večinoma zvrstili v obdobju 1868-1871 (Marušič, 1974, Melik, 1981). Po prvem neuspelem poskusu, da bi tabor organizirali tudi v tržaški okolici, in sicer na Fernetičih leta 1869, je veljakom Edinosti, zaradi prepovedi lokalnih oblasti, to uspelo šele leta 1878 v Dolini. V programu za dolinski tabor so organizatorji poudarili sodelovanje med Slovani. Zato je bilo vabilo na tabor namenjeno bodisi slovenskemu bodisi hrvaškemu prebivalstvu bližnje in daljne okolice. Poleg tega sta na slavnosti, ob ostalih, slovenskih govornikih, nasto- pila tudi Hrvat Persič v imenu slovensko-hrvaškega prebivalstva Istre in dubrovniški književ- nik srbskega rodu Viljčevič. Od šestdesetih let 19. stoletja dalje, so se slovensko-češki stiki razširili in češki vzori med Slovenci še bolj okrepili. Nastajale so številne čitalnice po celotnem slovenskem etničnem ozemlju. Po češkem zgledu so leta 1864 ustanovili Slovensko Matico, leta 1885 pa Ciril- Metodovo družbo, ki je imela svoj vzor v češki Ustredni Matici Školski, ustanovljeni leta 1880. V Trstu je narodnjakom, leta 1879 uspelo ustanoviti Slavjansko delavsko podporno društvo, leta 1882 Tržaški Sokol, leta 1889 Društvo sv. Cirila in Metoda, leta 1890 pa Slovan- sko pevsko društvo. Tesnejše češko-slovensko sodelovanje je imelo vidne posledice tudi v obratno smer; od leta 1882 dalje seje veliko Slovencev iz Trsta in širše okolice odločilo za univerzitetni študij na praškem vseučilišču. Od tega leta dalje seje namreč univerza razdelila na nemški in češki del. Slovenski intelektualci, ki so prej izbirali Dunaj, Gradec ali Padovo, so se od takrat bolj pogosto odločali za študij v Pragi. Na češki univerzi je do leta 1916 doktoriralo 85 Sloven- cev; od teh je bilo 18 Primorcev med katerimi jih je 7 končalo gimnazijo v Gorici, 6 pa v Trstu.17 Tržaško slovenstvo seje krepilo. Slovenci so vedno bolj pogosto nastopali samozavestno. Svojemu družbenemu delovanju so z ustanovitvijo Tržaške posojilnice in hranilnice zagoto- vili tudi trden gospodarski temelj. Proti koncu 19. stoletja so se tako začeli gospodarsko osamosvajati in postajati neodvisni od italijanskega ali nemškega kapitala. Trst je medtem postajal vse zanimivejši tudi za prodirajoči češki kapital. Čeprav so v preteklosti gospodar- ske vezi med Trstom in češkimi deželami precej nihale, je postajalo tržaško pristanišče proti koncu 19. stoletja vabljiva alternativa severnonemškim lukam (Rumpler, 2003). Trst je bil »takrat pomembno trgovsko in prometno središče za češke dežele« (Horejsek, 1971, 86). Češki kapital se je preko Trsta širil v svet. Zato je bilo mesto še kako pomembno središče za rast čeških poslov. Zgovoren je primer banke Slavia (slovenska oblika: Slavijo). Po ustanovitvi leta 1869 seje omejevala na pretežno lokalno, češko poslovanje; s povečanjem prometa pa se 17 Za podrobnejše podatke in celovitejši pregled glej Gantar Godina, 1990 in Burian, 1948.0 jezikovnih težavah slovenskih študentov na univerzi v Pragi glej Edinost-2. Nekateri se niso povsem strinjali z odhajanjem slovenskih študentov v Prago. Med temi je Henrik Turna tako zapisal: »Bil sem vedno odločno nasproten, da bi naši dijaki zahajali v Gradec, ki je precej zakotno malomeščansko mesto. Pa tudi za Prago nisem bil preveč navdušen, ker sem se bal enostranske vzgoje naše akademične mladine. Poznal sem Čehe kot precejšnje šoviniste, ki enostransko poudarjajo vse, kar je češkega. Res je bil na praški češki univerzi tudi Masaryk, ki je bil na glasu svobodomiselnega demokrata in je na dijaštvo vplival v prav tisti vzgojni smeri, ki sem jo iskal jaz tudi zase in za mladino« (Turna, 1997,298). Prav verjetno pa je iz praškega primera Turna dobil zamisel o ustanovitvi slovensko-italijanske univerze v Trstu, kateri je na drugi strani odločno nasprotoval Hribar, kije središče slovenskega znanja videl v Ljubljani. 78 •. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU. ČEŠKA PRISOTNOST V TRSTU OD LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE je začela širiti proti jugu in svoje generalno zastopstvo za slovensko območje najprej posta- vila v Ljubljano, nato pa leta 1874 v Trst.18 Uspeh banke je temeljil na sklepanju zavarovalniških pogodb, ki pa se v času ni zadostno obrestoval. Čeprav je bil tržaški poskus Slavije kratkotrajen je podatek pomemben pri razumevanju, v katero smer je silila gospodar- ska tendenca. Slavija je odprla pot ostalim češkim koncernom. V naslednjih letih se je kot najbolj aktivna pri izvozu svojega kapitala proti jugovzhodu izkazala praška Živnostenska banka (Nečas, 1989, 52). Bančni zavodi niso bili edini, ki so v Trstu videli možnost učinkovitega poslovanja. V Imeniku slovanskih društev in udruženj v Trstu in okolici, ki je bil sestavljen leta 1907, je prisotna tudi zavarovalniška družba z imenom Prva češka zavarovalnica na življenje. V ta- isti publikaciji je zavarovalnica objavila tudi oglas, v katerem piše, da je bila Prva češka splošna delniška družba za zavarovanje na življenje v Pragi »edina slovanska delniška življen- ska zavarovalnica«. Strankam je nudila različne zavarovalniške ponudbe in je imela »glavno zastopništvo za slov. dežele v Trstu, ulica Torre bianca štev. 21., 1« (Imenik, 1907). Prav gotovo v tem primeru zapis slov. dežele velja za slovenske ne pa za slovanske. Zanimivo je še, daje družba imela svoj sedež na hišni številki, kjer je nekaj let pozneje, po prvi svetovni vojni imelo svoj sedež začasno predstavništvo novonastale Češkoslovaške republike. Češke družbe in zlasti češko bančništvo se je za prodor proti morju oprlo tudi na sloven- ske ustanove, saj so Slovenci, kot skupnost, postajali v Trstu vse bolj kredibilen poslovni partner in trden finančni osebek.19 Ob vse številčnejših zadrugah, posojilnicah, hranilnicah in raznih družbah so leta 1905 ustanovili še Jadransko banko, bistvena pridobitev za gospo- darsko osnovo tržaških Slovencev. Tudi v tem primeru je prišla na dan tržaška posebnost: ob slovenskem kapitalu so k delniški glavnici prispevali svoj delež še Hrvati, Srbi in kasneje še Čehi, kar je predstavljalo »bel exemple d'action commune des Slaves« (Michel, 1976, 75). Čeprav na začetku v delniški glavnici Jadranske banke ni bilo češkega kapitala, se je češki vpliv čutil prek Ljubljanske kreditne banke (LKB), kjer so bili Čehi prisotni od ustanovitve dalje. Ko so se skrhali odnosi med LKB in Jadransko banko, je vlogo Ljubljanske kreditne banke prevzela Živnostenska banka iz Prage. Tako se je češko gospodarstvo širilo proti jugu in si ustvarilo v Trstu in ob Jadranu pomembno postojanko (Pahor, 1996, 24; Nečas, 1989, 54). V tem gre iskati razlog za njegovo rastočo prisotnost ob Jadranu od konca 19. stoletja dalje. Jaroslav Preiss, intelektualec, novinar in nato med najpomembnejšimi češkimi bankirji je zato lahko upravičeno pisal, da »banke v Ljubljani, Trstu, na Hrvaškem in v Dalmaciji upirajo svoj pogled v Prago, kot naravnemu središču denarnega trgovanja slovanskega sveta« (Kosatfk, 1996,32). S tem v zvezi Michel, in po njem še Millova in Sapelli, izpostavlja vlogo češkega bankirja Jaroslava Preissa, kije na neoslavističnem kongresu v Pragi leta 1908 podčrtal vlogo Trsta kot »une des positions dominantes du capital slave dans sa lutte contre la pénétra- tion allemande«. Michel nato zaključuje svoj oklepaj o Trstu z ugotovitvijo, da v celem cesarstvu je prav mesto Trst doživelo najostrejši boj med narodnimi skupnostmi (Michel, 1976, 75, 76).20 18 »Tržaško generalno zastopstvo je začelo poslovati s 1. januarjem 1874, toda prvi semester je padla dejavnost pod raven, kakršna je bila v enakem obdobju prejšnjega leta v Ljubljani. Medli uspehi v bilanci so naznačevali, da spremembe v zvevi s sedežem in vodstvom generalnega zastopstva niso bile izpeljane s srečno roko. V Pragi so zato začeli misliti ne samo na prestavitev generalnega zastopstva v lastno režijo, marveč tudi na morebitno vrnitev sedeža v prejšnje mesto« (Nečas, 1989, 51). Kot zastopnik Slavije seje takrat uveljavljal Ivan Hribar (Hribar, 1983, 66). 19 Za splošno poglobitev bančništva v habsburškem cesartsvu v obdobju pred prvo svetovno vojno, je bilo za to študijo koristno delo Michel, ki vsebuje tudi zanimivo analizo o položaju v Trstu. Pri razumevanju uveljavljanja čeških bančnih koncernov v srednji in južni Evropi pa sta pomembni študiji Nečas, 1989 in Nečas, 1993 ter članek Horejsek, 1971. ZGODOVINSKI ČASOPIS » 60 • 2006 • 1-2 (•) 79 Češki gospodarstveniki so se že v devetdesetih letih 19. stoletja zanimali za denarne raz- mere na Tržaškem, vendar prvi, izključno češki bančni zavod, je leta 1907 bila Osrednja banka čeških hranilnic (Ûstrednlbanka ceskych sporitelen), kije imela svoj sedež na Rusem mostu. Odprtje podružnice v Trstu je spodbudil tržaški trgovski časopis Tršćanski Lloyd, a odločilni so bili tesni kreditni stiki, ki jih je češki denarni zavod vzpostavil s slovenskimi strankami ter nova politika praške centrale, ki je poleg Trsta ustanovila svojo filialo tudi v Galiciji, v Lvovu (Nečas, 1989,55). Tržaška podružnica je bila v svoji začetni fazi podrejena dunajski filiali, od 1. jauarja 1908 pa je postala samostojna. Praška centrala ji je dodelila območje avstrijskega Primorja, Hrvaško in Slavonijo v županijah Zagreb, Varaždin in Reka.21 V pulikaciji Guida generale di Trieste za leto 1908, je banka zabeležena z imenom Banca centrale delle casse di risparmio boeme, filiale di Trieste. Kot direktorja sta navedena Pokor- ny Giovanni in Hrabanek Venceslao, kot uslužbenci (impiegati), pa so bili zaposleni Bonda Ferdinando, Gärtner Janko, Gelcich Ottone, Neumann Jaroslavo, Pavliček Giuliano, Srch Jan in Vokâl Jaroslavo (Guida-I, 367).* Leto kasneje je bilo na banki zaposlenih že 26 oseb (Guida-2,381). Tržaška filiala je s svojim poslovanjem dosegala zavidljive bančne obračune. V triletju 1907-1909 se je plačilni promet tržaške filiale Osrednje banke čeških hranilnic stalno večal: za leto 1907 je bil celotni znesek 10.270.000 kron, leto kasneje seje povišal za skoraj pet krat in leta 1909 je presegal 64 milijonov (Nečas, 1989, 56).22 Verjetno je prav uspeh Osrednje banke čeških hranilnic privedel do tega, da je tudi najstarejši češki bančni zavod odprl svojo podružnico v Trstu. Živnostenska banka, ki je bila že udeležena pri večanju akcijskega kapitala Jadranske banke, je odprla svojo filialo v sa- mem osrčju Trsta 1. junija 1908. Živnostenska banka pro Cechy a Moravuje imela svoj sedež na ulici S. Nicolò na številki 30. Imela je sledeči upravni odbor: za predsednika je bil posta- vljen Otto Cav. Giov. (verjetno Cavaliere Giovanni), svetniki so bili Jahn dr. Feder. (Federi- co), Rivnđč Ant. (Antonio ali Anton oz. Antonin), Sedldk Procopio, Topinka Giov. (Giovan- ni), Kreibich ing. Camil. (Camillo oz. Kamil), vodja in nato direktor pa Bohumil Novdk (Guida-2, 381). Naslednje leto je ob že omenjenih, tržaška Živnobanka zaposlovala še nak- nadnih 22 oseb za skupno 30 uslužbencev (Guida-3, 417). O pozitivnem poslovanju filiale govori tudi podatek, da se je v istem obdobju obseg bančnih poslov, carinskih in rembursnih kreditov, lombardnega blaga in akreditivov povečal od 150 na 540 milijonov kron (Nečas, 1989, 56). Kasneje je začelo poslovanje upadati in je v letih pred izbruhom svetovne vojne bilo manj uspešno. V tistem obdobju je filiala poslovala z delnimi izgubami zaradi soustanav- ljanja delniške družbe Dalmatinska mramorna industrija v Splitu in zaradi prekoračitve kre- ditov pri firmi R. Dussich v Trstu in firmi E. Calò v Rovinju. Zaradi negospodarjenja je prejšnjega direktorja Novaka zamenjal Vaclav Hrabänek. Po izbruhu svetovne vojne sta pre- nehali uradovati tudi zdraviliški ekspozituri v Gradežu in Opatiji, ki sta v prejšnjih letih delovali v sklopu tržaške filiale (Nečas, 1989, 56).23 20 O tem lahko v italijanskem jeziku še Cattaruzza, 1989. 21 V tržaškem državnem arhivu so v registru podjetij zabeležene informacije o bančnem zavodu, od povišanja glavnice do sprememb članstva upravnega odbora (ASTS-6). V istem registru so zabeleženi tudi podatki Živnosten- ske banke. Michel piše v svoji knjigi na strani 75, da je Sporobanka, kot so jo večkrat imenovali, odprla svojo podružnico v mestu leta 1905, ampak po pregledanem in zgoraj navedenem arhivskem gradivu drži Nečasova trditev o letu 1907. * Od začetnih 9 uslužbencev je število kmalu naraslo. Po imenih in priimkih zgoraj navedenih uslužbencev bi lahko sklepali, da gre verjetno, vsaj v večini primerov za ljudi češkega porekla. 22 Za širši vpogled v delovanje tega bančnega zavoda glej Šola. 80 B. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU. ĆEŽKA PRISOTNOST V TRSTU OP LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE Praška Živnostenska banka je imela pri postavitvi trdnih gospodarskih temeljev slovan- skega meščanstva v Trstu zelo pomembno vlogo, ki je bila tudi v javnosti precej vidna. Zato so se tržaški protislovenski manifestanti leta 1911 znesli tudi nad podružnico banke v takrat- ni ulici Nuova (Michel, 1976, 75). Banke in zavarovalniške družbe so v Trst pošiljale svoje uradnike, a prihajali so tudi visoki državni uradniki, ki so bili zaposleni na poštnih uradih in v sklopu železnice ter profe- sorji, inženirji, inšpektorji in drugi (Pahor, 2002, 203). V Trstu so začeli odpirati svoja pod- jetja tudi zasebniki češkega rodu; Vit Jung se je ukvarjal s trgovanjem kave na debelo, med- tem koje Zdenčk Nikolau trgoval s čajem. Ferdinand Vondrdček je že leta 1889 ustanovil svoje podjetje, ki se je ukvarjalo z uvozom kave. Uradni naziv podjetja je bil zapisan v italijanščini Importazione triestina di caffè, v češčini Terstsky dovoz kdvy in nemščini Trie- ster Import Caffé Ferdinand Vondraček (ASTS-4).24 Številne firme, ki so imele svoj sedež na Češkem so pošiljale v Trst svoje zastopnike. Precej cenjeno je bilo češko pivo, zlasti iz Plzna in iz Budëjovic, ampak tudi tovarna Škoda je imela v Trstu svojega predstavnika, inženirja Kreibicha. Leta 1880 se je v statističnem popisu kot češko oziroma moravsko in slovaško govoreče opredelilo 92 oseb (OS-1, 38).25 Njihova prisotnost na teritoriju je bila takole razdeljena: v mestu samem 65, v predmestju 15 in v okolici 12. Deset let kasneje seje število povečalo na 106, od katerih je bilo 66 moških in 40 žensk (OS-2,129). Leta 1900 pa je bilo v Trstu 145 oseb, ki seje na ljudskem štetju izreklo za češko govoreče (OS-3, 68). Pri ljud- skem štetju, ki so ga ponovili leta 1910 pa so v avstrijskem Primorju ločili samo kategorije italijanski, nemški, slovenski in hrvaški pogovorni jezik. Češki, moravski oziroma slovaški jezik so bili z ostalimi združeni v kategorijo drugi.26 Zato pri določitvi vsaj okvirnega števila Čehov v Trstu v letih, ko je bila njihova prisotnost še najbolj znatna, se študija opira na druge vire. Po neobjavljenih spominih Odona Pare, kije bil od leta 1912 v Trstu in se kmalu vključil v družbeno življenje znotraj češke skupnosti, seje število Čehov gibalo med 400, kot piše dr. Kamil Väter v svoji brošuri o zdravilišču v Gradežu izdani leta 1909 v Pragi in 2.000, kot se je večkrat govorilo na kasnejših sestankih organizacije Čehov v Trstu, Češka beseda (ANM-1). Para je zapisal, da je po realnih ocenah za Trst in okolico v letu pred prvo svetovno vojno najbolj primerna številka 1.500. Povečani številčnosti je sledila večja organiziranost češke skupnosti. Predvsem mladi Čehi so se začeli med sabo srečevati. »Českd Mlddež« ali češka mladina, kot so se neuradno imenovali, ni imela svojih prostorov in zato so se večkrat srečevali v restavracijah, v sloven- skem Narodnem domu, kjer je imel svoje prostore tržaški Sokol ali v Slovanski čitalnici. Tako so se za novoletno slavje leta 1907 zbrali v restavraciji hotela Evropa, ki gaje upravljal neki Čeh, medtem ko so v dvorani Sala Tersicore, na ulici Chiozza 7, organizirali ples v maskah (ANM-1). Igrala je godba 97. pešpolka, ki jo je vodil Čeh Petr Teply. Poleg mladih so se tudi drugi Čehi družili med sabo; državni uradniki so se zbirali v restavraciji hotela Evropa ali v hotelu Volpich, katerega upravitelj je bil Čeh, delavci, železničarji in nekateri trgovci so se zbirali v restavraciji in kavarni hotela Balkan v Narodnem domu, medtem ko so oficirji, vojaki in uradniki hodili v kavarno Commercio, kjer so imeli svojo sobo imenovano 23 V letu 1914 je bilo na tržaški podružnici Živnobanke zaposlenih 56 oseb (Guida-4, 533). 24 V tržaškem registru podjetij je možno v glavnih obrisih slediti, kako seje podjetje razvijalo v naslednjih letih: po koncu prve svetovne vojne se je leta 1919 podjetje preselilo v novo češkoslovaško prestolnico Prago in je Trst postal sedež filiale. Firma seje obenem preoblikovala z namenom, da bo uvažala in izvažala razna živila. Podjetje je nato prenehalo delovati leta 1925 (ASTS-4, ASTS-5). 25 Popisni obrazci niso razlikovali med Böhmisch, Mährisch in Slovakisch. 26 Glej tudi Holz, 1999, 395. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 • 2006 ' 1-2 (133) Kurnfk. Ob nedeljah so še zlasti obiskovali koncerte na tržaškem nabrežju v hotelu Excelsior Palace. Trst je bilo v tistem obdobju mesto z visokim odstotkom priseljencev. Veliko jih je prihajalo iz ostalih cislejtanskih pokrajin. Iz Češke in Moravske, dežele v katerih so bili Čehi v večini, ampak še zdaleč ne edina narodna skupnost, je bila njihova številčna prisotnost od zadnjega desetletja 19. stoletja dalje krepko nad tisoč. Vsekakor podatke o rojstnem kraju, ne gre enačiti s katerokoli narodno pripadnostjo in služijo le kot informativno dopolnilo. Leta 1890 je bilo v Trstu priseljencev rojenih na Češkem 1.304 in na Moravskem 382 (prebivalcev Trsta je bilo skupno 157.466). Deset let kasneje pa 1.017 in 389 (Trst 178.599). Za leto 1910je bilo s Češke 1.455 in z Moravske 704 ljudi, v večini moških (Trst 229.510) (Breschi, Kale, Navarra, 2001,161). Iskanje in določanje narodne pripadnosti je tako v Trstu, kot na ostalem območju Avstro-Ogrske lahko izredno težavno. Na to kaže, poleg drugega, tudi dejstvo, da je bila v Trstu prisotna organizacija Nemcev iz čeških dežel oziroma Bohemije. Društvo Bund der Deutschen in Böhmen je v Trstu delovalo vse od leta 1896 in člani so se zbirali v raznih javnih lokalih v mestnem središču (ASTS-2). Narodni dom in češka društvena dejavnost v Trstu Novo poglavje v življenju primorskih Slovencev se je začelo s postavitvijo Narodnega doma leta 1904. Večnamensko zgradbo Narodnega doma so na pobudo slovenskih naro- dnjakov zbranih v pripravljalnem odboru društva Narodni dom, začeli snovati leta 1900. Izgradnjo je nato finančno omogočila Tržaška posojilnica in hranilnica po načrtu takrat že dobro znanega goriškega arhitekta Maksa Fabianija. Stavba je bila dokončana leta 1904. Najprej so se vanj vselila nekatera društva, nato je bil odprt hotel s kavarno in restavracijo, nazadnje pa še prostori Slovanske čitalnice in velike dvorane.27 Čeprav je stavba predstavlja- la predvsem simbol slovenstva sredi mesta, je Narodni dom vseboval tudi močan vseslovan- ski delež.28 Slavjani so se med seboj še vedno zbirali v društvih kot sta bili Edinost in Sla- vjanska čitalnica, ampak zaradi številčnejše prisotnosti v mestu so začeli ustanavljati posa- mezna društva. Tako so ob Slovencih tudi drugi slovanski narodi v mestu dobili svoj prostor v Narodnem domu. Hrvati iz Dalmacije so se že leta 1900 združili v društvo Dalmatinski skup in tam prirejali svoja srečanja. Sledila jim je srbska pravoslavna skupnost. V naslednjih letih je Narodni dom postal center tudi češkega družbeno-kulturnega delovanja v Trstu. Čehi so hoteli svojo družbeno dejavnost razviti in jo postaviti na trdnejšo osnovo. Začeli so se sestajati v dveh organizacijah. Obe sta delovali v prostorih Narodnega doma. Prva, Češka Beseda v Terstu, ustanovljena leta 1909, je imela svoj sedež v Slavjanski čitalnici, v prvem nadstropju stavbe na Vojaškem trgu (Piazza Caserma). Druga, že leto prej ustanovljena Česko- slovanskä Obchodnickd Beseda v Terstu, se je prav tako shajala v »Hotelu Balkan«, in v ostalih prostorih Narodnega doma. 27 Razčlenjeni opis je v publikaciji Narodni dom, 1995. 28 O simbolnem pomenu zgradb, kot je bil Narodni dom glej Mosse, 1975. Primerjavi bi prav gotovo ustrezalo praško gledališče Narodni divadlo, ki so ga češki narodnjaki postavili z denarjem zbranim med ljudstvom. Praško češko govoreče meščanstvo je tako, sredi osemdesetih let 19. stoletja dobilo svoj »spomenik iz kamenja in cemen- ta«, kot to pojasnuje v svojem delu Mosse (Mosse, 1975, 33). Razlaga, ki nam jo ponuja se nedvomno vsklajuje s pomenom, ki so ga takrat imele stavbe-spomeniki pri usmerjanju množic v politiko združevanja okoli narodne sim- bolike. Mossejevi trditvi nedvomno ustreza primer tržaškega Narodnega doma. 82 •. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU. ČEŠKA PRISOTNOST V TRSTU OD LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE »Českoslovanska Obchodnickâ Beseda v Terstu« Dne 20. marca 1908 je 23 članov tržaškega odbora Českoslovanske Obchodnické Besedy v Terstu (Českoslovanska trgovska beseda v Trstu) zaprosilo osrednji praški odbor za priz- nanje tržaške sekcije.29 Verjetno je prav v istem obdobju prošnjo posredovalo tudi pristojnim oblastem, ki so s pismom z dne 27. aprila odgovorile pritrdilno. Naslednji mesec, 26. maja je društvo priredilo v prostorih Tržaškega Sokola, v Narodnem domu, občni zbor. Pod sporočilom, ki gaje društvo poslalo policijskim organom je podpisanih sedem odbornikov: Johann Moor, Anton Vebr, Ottomar Valeš, Bretislav Doležal, Bohumil PoHka, Josef Kniha in Petr Wenzel. Do naslednjega leta, ko je bil spet na vrsti občni zbor, Generalversammlung, ni zaslediti drugih sporočil. Na zboru, ki seje vršil 17. januarja 1909 v Hotelu Balkan so izvolili nove odbornike, med katerimi je bila večina novih. Ob Vebru in Doležalu so bili na seznamu še Miliin Kupca, Bohumil Danihelka, Norbert Vita, Antoni'n Tesar in Vdclav Vfta (ASTS-3). 28. novembra je Jan Kareš oznanil policiji, da se bo občni zbor za leto 1912 odvijal v Hotelu Balkan 1. decembra istega leta. Dnevni red je poleg poročila o delovanju društva predvideval tudi izvolitev novega odbora. Na koncu pisma je še navedeno, da je društvo imelo svoj sedež v ulici Miramar na številki 17, pri podjetju Vondraček. Medtem ko so bila do tistega trenutka vsa pisma naslovljena na policijske organe v nemškem jeziku, je bil naslednji, ki je spet obveščal o novem občnem zboru, napisan v italijanščini. Radunanza elettorale ordinaria je bila sklicana za 11. januar 1914 v Hotelu Balkan (ASTS-3). Društvo je sporočilo policiji izid volitev občnega zbora: za predsednika je bil izvoljen Giovanni Novak, tajnik je postal Venceslao Polâk, blagajnik pa Guglielmo Tejček. Vsi trije so bili dosegljivi na naslovu prej omenjene firme Vondraček. Velja podčrtati, da so poleg pisma, tudi imena napisana v italijanščini oziroma v poitalijančeni obliki. 12. februarja 1914 je tajnik društva Poldk sporočil policiji imena in delovna mesta vseh članov ter dodal, da se sedež društva nahaja v Hotelu Balkan. Članov je bilo 20 od katerih je bilo 14 zaposlenih pri podjetju Vondraček. Dve osebi sta bili v službi v Hotelu Balkan, ena oseba pri špedicijskem podjetju Adriatica, za ostale tri pa podatki niso čitljivi (ASTS-3). Člani Českoslovanske Obchodnické Besedy v Terstu so se torej zbirali v Narodnem domu. Čeprav so osnovali novo, češko društvo, so še vedno obiskovali Narodni dom in poleg tega, da so tam organizirali ustanovni občni zbor, so tam naknadno imeli tudi svoj sedež. Omembe vredna je številna prisotnost uslužbencev podjetja Vondraček, po drugi strani pa je zanimivo poudariti socialni izvor društvenega vodstva: v dokumentu o volitvah občnega zbora z dne 11. januarja 1914 je zapisano, da je predsednik Novdk skladiščnik (magazziniere), tajnik Poldk uradnik (impiegato) in tajnik Tejček trgovski pomočnik oziroma prodajalec (commesso). Podatek kaže, da so se v društveno delovanje vključevali predstavniki prav vseh slojev, ki so se iz čeških dežel namestili v Trstu.30 Po ustanovitvi Českoslovanske Obchodnické Besedy v Terstu, ki pa v družbenem življenju ni našla svojega mesta, se je leto kasneje ustanovila ČesM beseda, ki je v kratkem postala vodilno češko društvo v Trstu. 29 Podpisi so v večini primerov nečitljivi. Kvečjemu se da domnevati, da so bili med podpisanimi gospod Ponka, gospod Doležal, gospod Kacovsk?, gospod Čerm?, gospod Kratochvil, gospod Pokontf in gospod Dvordk (ASTS-3). 30 Najdenega gradiva ni veliko. Poleg sporočil o vsakoletnih občnih zborih sploh ni informacij o kakršnihkoli pobudah. ZGODOVINSKI ČASOPIS « 60 ' 2006 • 1-2 (133) 83 »Češka beseda v Terstu« Pobudo za bolj resno in organizirano delovanje Čehov v Trstu je dal podravnatelj po- družnice Osrednje banke čeških hranilnic v Trstu Vaclav Hrabânek (ANM-1). Pripravljalni odbor je z delom začel že leta 1908 in 17. junija 1909 so pristojne oblasti pismeno obvestile Hrabanka, da »C. kr. namestništvo v Trstu ni imelo povoda zabraniti naznanjeno vstanovitev društva Češka beseda v Trstu v smislu predloženih pravil« (ASTS-10). Nekaj mesecev kas- neje, točneje 5. decembra, seje v prostorih Slovanske čitalnice v Narodnem domu vršil usta- novni občni zbor društva. Prisotnih je bilo 36 članov (ANM). O sklepih, ki so jih sprejeli, so obvestili policijske organe. Posredovali so jim seznam vseh izvoljenih oseb, s funkcijo in domačim naslovom. Predsednik društva je postal Antonin Kubička, František Skorkovsty podpredsednik in Vaclav Hrabanek tajnik.31 Odborniška mesta so zasedali Jan Brabenec, Vaclav Petr, Josef Vokoun, Ferdinand Vondraček in Bëdrich Wagner, medtem ko so name- stniki postali Zdenko Nikolau, Jaroslav Vanik, František Vosecky in Karel Wišo. Od navede- nih imen so bili »opravičeni zastopati društvo na zunaj gospodje: Kubička Antonin, predsed- nik, Skorkovsky František, podpredsednik ter Hrabanek Vaclav, tajnik« (ASTS-10). Vsi izvoljeni predstavniki so svoja mesta pokrivali za dobo enega leta.32 Odbor je pošiljal naokoli vabila za vstop v novoustanovljeno društvo in po številu pisem je mogoče reči, da je češka skupnost v Trstu in celem avstrijskem Primorju štela približno 2.000 oseb (ANM-1). Društvo, ki je imelo svoj sedež v Trstu, je policijskim oblastem poslalo tudi svoja pravila, ki so bila sestavljena iz tridesetih točk. Uradni jezik društva je bil češki.33 V tretjem členu pravilnika je bilo zapisano, da »društvo ima namen gojiti plemenito družabno zabavo ter poučevati in izobraževati vsestransko svoje člane« (ASTS-10). Društvo je zato nameravalo ure- diti svoje prostore, ki bi jih uporabljalo za seje in društvene zabave članov ter čitalnico, ki bi jo opremilo s številnimi knjigami in časopisi namenjenimi društvenim članom. Odbor je imel na- men prirejati predavanja in nepolitične razprave, gojiti petje, organizirati koncerte, gledališke predstave in razne zabave. Društveni člani so imeli v načrtu tudi prirediti izlete in sprehode. Pravila društva so obravnavala še občne zbore, posamezne vloge odbora in odbornikov samih, ter podrobnosti glede oglasov in društvenih dopisov. Zadnja točka pravilnika določa, da »če bi se društvo razšlo ali bi bilo uradno razpuščeno in bi se glede imetja posebnega ne določilo, pripade isto društvu Ûstfednt matica školska v Praze, a če bi to društvo več ne obstajalo, društvu Komensky na Dunaju« (ASTS-10). Dva dni po ustanovitvi je društvo organiziralo v prostorih Slovanske čitalnice prvo srečanje. Člani so se med sabo seznanjali, ženske članice so pripravile bogato zakusko in mladina je plesala ob zvokih klavirja. Ob Čehih so prišli tudi »Jugoslovani«, predvsem taki, ki so zaradi 31 V Pdrovih spominih je zgrešeno zabeleženo, daje predsednik postal Antonfn ZdhorskJ, ki pa je to funkcijo prevzel naslednje leto. Glej tudi Edinost-3, kjer je poročilo o ustanovitvi društva. Časopis navaja, da je to prva organizacija »že številnih čeških pionirjev«, kar pomeni, da je Češkoslovanska trgovska beseda v Trstu imela zelo omejeno vidnost in svojo funkcijo opravljala verjetno skoraj izključno znotraj firme Vondrâcek. 32 V tržaškem seznamu podjetij je med naštetimi imeni najti registrirane, poleg že omenjenega Ferdinanda Vondračka še Nikolaua, o katerem ni podatkov, in Hrabanka, ki seje od julija 1916 do maja 1917 ukvarjal z uvozom, izvozom in komisijami, »importazione, esportazione, commissioni« (ASTS-7; ASTS-8). Register vsebuje več oseb za katere je mogoče upravičeno sklepati, da so bili češkega izvora. Tak je primer Luigija Hadlčika (imena in včasih tudi priimki neitalijanskega in nenemškega izvora so pogosto krat zabeleženi v poitalijančeni oziroma ponemčeni obliki), trgovca iz Prage, kije februarja leta 1906 od Thomasa K. Whitticka kupil podjetje v Trstu. Firma Hausarbei- ter-Strickmaschinen-Gesellschaft, seje ukvarjala s trgovanjem šivalnih strojev in proizvodov le-teh, je sicer delovala le do novembra istega leta, a je še dodaten primer o prisotnosti trgovcev češkega rodu v mestu (ASTS-9). 33 Vsi zapisi, ki jih je društvo poslalo policijskim oblastem so v slovenskem jeziku in tudi pravilnik društva je napisan v slovenščini. 84 •, KLABJAN: ČEHI V ZALIVU, ČEŠKA PRISOTNOST V TRSTU OP LETA 1848 DO PRVE SV, VOJNE svojega študija obiskovali šole na Češkem ali taki, ki so bili poročeni s češkimi ženskami. Podobno so moški češkega rodu imeli »jugoslovanske« soproge in z njimi prišli na družab- nost (ANM-1). Zaradi mešanih zakonov je društvo v sodelovanju s Slovansko čitalnico in Ruskim krožkom prirejalo tečaje češčine, slovenščine, hrvaščine in drugih jezikov. Tečaji so potekali na ulici Aquedotto 20 v tretjem nadstropju. Češkega je takrat, leta 1909 vodil gopod Vosadka in je potekal dva krat na teden po eno uro. Nato je učiteljsko vlogo prevzel »visok bančni uradnik. Z obsežnim poznavanjem češke zgodovine, še bolj pa z lastnim pogledom na tedanjo češko kulturo je seznanjal udeležence tudi s prizadevanji čeških javnih delavcev« (Hočevar, 1969, 85). Čeprav z nihanji v številu tečajnikov se je učenje češčine nadaljevalo tudi v naslednjih letih, »ker se je povsod kazala praktična potreba tega jezika« (Edinost-11). Češki tečaj so poleg Slovencev obiskovale žene čeških bančnih uradnikov nečeškega rodu (Hočevar, 1969, 85). Jezikovni tečaji so tako postali med najbolj vidnimi pobudami Slovan- ske čitalnice in ostalih društev, ki so z njo tesno sodelovala. Češka beseda je od samega začetka veliko sodelovala z ostalimi slovanskimi društvi, ki so bili prisotni v Trstu in zlasti tistimi, ki so delovali v Narodnem domu. Društveni člani so vzdrževali tudi tesne osebne stike z voditelji ostalih društev, kot so bili častni predsednik Slovanske čitalnice Otokar Rybar, predsednik Srpske čitaonice Lazar Aničić, predsednik Dalmatinskega skupa Krsto Krstulovič in mlajši člani z vrstniki slovenskega Akademskega ferijalnega društva Balkan. Spomladi leta 1910 je Češka beseda v sodelovanju z omenjenimi društvi priredila Veliki Orkestralni Koncert. Za prireditev je v mestu veljalo veliko pričakovanje, kajti na programu so bili umetniki svetovnega slovesa. Štirijezično vabilo je napovedovalo nastop gospe Lily Nordgartove, primadone slovenskega deželnega gledališča v Ljubljani, mojstra Frana Ondrfčka, skladatelja Emila Adamiča in kapelnika Tepty-ja z orkestrom c. kr. pešpolka št. 97 v Trstu. Na sporedu so poleg Smetane in Dvoraka bili še Beethoven, Weber, Grieg, Jenko, Lisinski in Laub. Gledalcem so bile na razpolago lože za pet ali za štiri osebe, sedeži v parterju in mesta stoje. Dijaki so imeli na razpolago znižane vstopnice (ASTS-11). V letaku iz novembra 1910 je Češka beseda vabila v društvene prostore na izredni občni zbor, na katerem so poleg branja posameznih poročil potekale tudi volitve društvenih orga- nov.34 Z razliko od zapisov, ki so jih pošiljali oblastem je letak napisan v češkem jeziku. Mesec kasneje so c. k. Policijskemu ravnateljstvu poslali seznam novoizvoljenega odbora. Tokrat so imenom in funkcijam dodali še poklic posameznikov. Predsednik je postal M. U. Dr. Anton Zâhorsky, zdravnik, in podpredsednik Jng. Jan Brabenec, višji inženir Južne želez- nice v Trstu. Člani odbora so bili: M. U. Dr. Th. Marki, c. k. sanitetni inšpektor, Anton Mašek, prokurist tržaške podružnice Živnostenske banke, Emanuel Švarc, prokurist podjetja Löblowitz & Süsland, Karel Wfšo, podravnatelj tržaške filiale Ûstfedni banky ceskych spofi- telen, Vaclav Petr, blagajnik pri istem bančnem zavodu in Josip Sika, asistent c. k. državne železnice. Namestniki odbornikov so bili: Ladislav Rouš, asistent c. k. glavnega carinskega urada v Trstu, Jan Durchanek in Jaroslav Vanfk, blagajnika tržaške podružnice Živnostenske banke in Jaroslav Lfpa, uradnik pri Ûstfedni banki. Nadzornika sta bila Antonin Kubička, prokurist pri zavarovalnici Meridionale ter František Skorkovsky, podravnatelj Jadranske banke v Trstu. V letu 1910 je Češka beseda priredila še žalno svečanost ob smrti Leva Tolstoja (15. decembra). O njegovem pomenu je spregovoril dr. Boleslav Bole (Edinost-8). 34 Na glavi letaka je kot naslov društva naveden Narodni dom II. p. (oziroma patro, nadstropje v češčmi) in zato je mogoče sklepati, da je društvo imelo te prostore (tudi) za svoje. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 ' 2006 ' 1-2 (133) 85 Podobno kot ostala tržaška društva, je tudi Češka beseda v pustnem času prirejala ples za svoje člane. 4. februarja 1911 so »samo za člane in povabljene« organizirali plesno zabavo (ASTS-10). Vstopnina je znašala 1 krono. Leta 1911 je društvo začelo občasno obveščati člane o svojih dejavnostih na tiskanih letakih. V mislih odbornikov naj bi to predstavljalo osnovo za bodoči češki časopis, ki pa ni nikoli nastal (ANM-1). Dne 8. marca 1911 je Češka beseda v Terstu v letaku oznanila, da bo 22. marca na spore- du I. redni občni zbor in istočasno sporočila, da bo odprta društvena knjižnica. Takrat je le-ta štela nad 300 knjig. Izposoja knjig je bila možna še ob torkih od sedmih do osmih zvečer in ob sobotah od osmih do devetih, prav tako v večernih urah. Občni zbor je kot vse ostale omenjene prireditve potekal v Narodnem domu. V teku leta je društvo nadaljevalo z družabnimi in kulturnimi pobudami. Organizirali so koncert Jaroslava Kociâna, predavanje Josefa Sike o češki pisateljici Boženi Némcovi in druga srečanja. Priredili so vrsto nedeljskih izletov na Prošek, v Vipavsko dolino, v Dutovlje, v Skedenj, na Slavnik, v Hrpelje in Kozino, v Drago in v Trebče. Deloval je tudi fotografski krožek. Predsedoval mu je inženir Karel Budinka, tajnik je bil bančni uradnik Vaclav Petr, medtem koje tečaj fotografije vodil inženir Karel Anger (ANM-1). 5. avgusta 1911 je društvo povabilo v goste pevski kvartet Palla in člane Plzehskega gledališča. Na spored večera, so kot prvo točko uvrstili Himno Slovanov. Sledile so arije raznih slovanskih skladateljev in »pisne v narodnim tonu«. Koncert je društvo priredilo v Slovanski čitalnici in vstopnina je znašala dve kroni. Vabilo je bilo namenjeno širši publiki in ne le članom društva oziroma Slovanske čitalnice (Edinost-10). V mesecu oktobru je, samo za člane in brez vstopnine, priredilo »veselico s petjem, godbo in plesom«. 10. novembra je Češka beseda, v sodelovanju s Slovansko čitalnico in ostalimi prej omenjenimi slovanskimi društvi priredila v Narodnem domu komorni koncert Ševčikovega kvarteta. Ob Smetani in Dvoraku je bil na programu še Glazunov. Glasbeniki so na svoji turneji že prej nastopili v Ljubljani, kjer so imeli precejšen uspeh in zato je bilo »po pravici pričakovati prav izbranega vžitka prve vrste« (Edinost-9). Mesec kasneje so napovedali, »da se bo v društvenih prosto- rih dne 9. t. m. vršil Miklavžev večer s plesom in sicer za odrasle ter dne 10. t. m. popoldne za otroke« (ASTS-10). Po novem letuje bil spet na vrsti občni zbor, na katerem so si člani razdelili funkcije. Na predsedniško mesto se je vrnil Antonfn Kubička, podpredsednik pa je postal Karel Wfšo. Josef Kiigler je bil izvoljen za tajnika, Josef Zuska za blagajnika in odborniki so postali Josef Sika, Ant. (verjetno Antonfn) Nachtigall, Ant. (Antonfn) Trkač ter Emanuel Schwarz (ali Švarc). Spomladi leta 1912 pa je prišlo do trenj znotraj odbora in nekateri člani so se raje umaknili z vodilnih mest. Zato so novembra sklicali izredni občni zbor in na mesto predsed- nika se je vrnil pobudnik društva Vaclav Hrabänek, ravnatelj tržaške podružnice Živnosten- ske banke. Na podpredsedniško mesto je bil izvoljen Emanuel Schwarz, tajnik je postal Odon Para, inženir pri državni železnici v Trstu, blagajniki so bili Jaroslav Plaveč, uradnik Sporo- banke in Josef Janoušek, inženir pri podjetju Stabilimento Tecnico, Josef Sfka, uradnik pri c. k. carinskem uradu v Trstu, Karel Kratochvfl, uradnik Sporobanke, Vdclav Vfch, uradnik Živnostenske banke; namestniki so postali štirje mladi bančni uradniki Ludvik Housar, Me- tod Kačer, František Nachtigal (ali Nachtigall) in František Šourek, medtem ko sta revizorja bila Karel Lomeck^ in Vdclav Petr (ASTS-10). Češka beseda je nadaljevala s svojo dejavno- stjo: deloval je krožek, v katerem so igrali šah, ki mu je predsedoval Karel Budinka, zabavni krožek z V. J. Vfchom na čelu je organiziral večerna srečanja ob čaju, miklavževanja, silve- strovanja, božičnice za otroke in Vfch je tudi sam predaval o svojih potovanjih po Balkanu. Takrat je bilo v čitalnici na razpolago 70 časopisov (ANM-1). 86 •. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU. ČEŠKA PRISOTNOST V TRSTU OD LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE Marca 1913 seje v prostorih Slovanske čitalnice vršil redni občni zbor, ki gaje društvo najavilo na posebnem letaku z naslovom Spolkovy vëstnik oziroma Društveni napovedova- lec. Češka beseda je torej nadaljevala z obveščanjem članov o dogajanju v društvu s poseb- nim letakom. O Vestniku ni drugih informacij; ohranjeni izvod ima datum 1. marca 1913 in zaporedno številko 2. Na levi strani je v glavi napis Češka beseda v Terstu in naslov letaka. Spodaj je vabilo in program na že omenjeni redni občni zbor. Na desni strani letaka je pod naslovom Oznamovatel zabav (Oznanjevalec zabav) napoved za prihodnje prireditve v orga- nizaciji društva. 8. marca je bila na vrsti »prijateljska večerna zabava« (Pfatelsky večirek). Program je bil dokaj pester: od recitalov do humorističnih točk, ki so med drugim alegorično obravnavale Čehe v Trstu (Naši na cestâch - krajane v Terstu.), do lutkovnega gledališča samo za odrasle (na sporedu je bila igra z naslovom Ženske, kijih ne srečujemo). Vstop je bil prost. Iz drugega vira je razvidno, daje leta 1913 Češka beseda v prostorih Čitalnice prirejala vsako nedeljo popoldne lutkovne predstave (Volk, 1995, 96). Tudi Vëstnik je obveščal, da bo v programu lutkovna igra »za mlajše in starejše otroke«, ki sojo verjetno podajali kar sami člani društva. Zato ni izključiti možnosti, da je v okviru društva delovala tudi dramsko-lutkovna skupina. Prav taje verjetno v nedeljo 9. marca 1913 v popoldanskih urah organizirala »marijo- netno gledališče za otroke«. Pripravila je igro Knez Oldrich ali veselica v Hudlicih (Edinost- 12). Poleg koncerta zagrebške skupine Kolo, ki so ga organizirali v soboto 15. novembra 1913 v sodelovanju s Slovansko čitalnico in ostalimi slovanskimi društvi v Narodnem domu, katerim se je tokrat pridružilo tudi hrvaško društvo Strossmayer, so odborniki napovedali še številne pobude. Na programu je bil velikonočni izlet v Benetke in izlet v jamo na Opčine (verjetno tisto, kiji domačini pravijo Bršljanovka). Začeli so tudi s pripravami za izdajo češkega vodnika po Trstu. Odbor za pripravo vodnika je imel tri delovne skupine: literarno, ki je zbirala literatu- ro, zgodovinske zapise, podatke o naravoslovju, o narodnih vprašanjih, o tržaški luki in o pri- seljevanju na Primorsko, vodniško, ki je zbirala osebne spomine in sestavljala seznam Čehov na Primorskem ter zbirala podatke o tržaški okolici in priročniško, ki je bila odgovorna za zemljevide. Prvi skupini je načeloval Hrabânek s pomočjo Odona Pare, drugi polkovnik No- votny in František Šourek, tretji pa podpredsednik Schwarz in Ludvik Housar.35 V društvu so naknadno organizirali Prijateljsko srečanje v Hotelu Balkan (Prâtelskâ Schüzka v Hotelu Balkan). V goste so prišli trgovinski akademiki iz mesta Plzen. Ob tej priliki so tržaški Čehi zbrani v društvu priredili Rozhovor o Terstu ajeho obchodnim vyzna- mu (Razgovor o Trstu in njegovem trgovskem pomenu). Po vsej verjetnosti so svojim sunaro- dnjakom prikazali trgovske prednosti Trsta in podali lastne izkušnje o poslih med Jadranom in češkimi deželami. Morda so upali, da bi izmenjava mnenj lahko privedla do naknadnih investicij češkega kapitala v Trst (ASTS-10). V sklopu društvenih dejavnosti so začeli prirejati tematska predavanja, ki so bila na- menjena članom Besede in Čitalnice. V petek 26. septembra 1913 so vabili na prvo tovrstno predavanje, ki je bilo namenjeno spoznavanju severne Amerike (posebno Kalifornije), Poli- nezije in Japonske. Tretje predavanje seje od blizu ukvarjalo s češko zgodovino. Egon Stare, takratni predsednik Slovanske čitalnice, ki je svoj študij opravil v Pragi, je predaval o dveh znamenitih likih češke preteklosti, Janu Husu in Janu Žižki. Predavanje je »privabilo toliko hvaležnega poslušalstva, daje bila dvorana nabito polna« (Edinost-13). 35 Gradivo so zbirali odgovorni skupin, a seje izgubilo v letih prve svetovne vojne. Delno gaje uporabil Odon Para, koje predaval na večernem srečanju ob čaju v začetku leta 1914 (ANM-1). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 • 2006 ' 1-2 (133) 87 Naslednji dopis, ki gaje Češka beseda poslala policijskemu ravnateljstvu je zadeval redni občni zbor, kot ponavadi v marcu, za leto 1914. Na predsedniško mesto seje spet vrnil Anton Kubička, ostale vodilne pozicije pa so ostale v rokah prejšnjih odbornikov. Blagajnika sta poleg prejšnjih postala še Josef Maty in Antonin Jositko (Živnostenska banka), namestnika pa še Josef Bilina (Živnostenska banka) in František Housar (zavarovalniška družba Adria- tica di Sicurità), nova revizorja pa sta postala inženir B. Nemec in J. Vokdl (Sporobanka) (ASTS-10). Poleti leta 1914 seje na evropski celini razvnela vojna svetovnih razsežnosti. Od takrat dalje, je v tržaškem arhivu v fasciklu o društvu Češka Beseda v Terstu le še dopis z dne 31. marca 1915, ki »naznanja, da seje vršil dne 27. marca 1915 redni občni zbor, na katerem so bili izvoljeni sledeči gospodje v odbor: predsednik Ant. Kubička, tajnik Aleš Jansky in bla- gajnik Fr. Šourek« (ASTS-10). Drugih podatkov ni. V zadnjem sporočilu se torej odraža slika društva po večmesečnem krvavem divjanju, ki je zajelo Evropo. Vojna je pretresla ce- lotno evropsko družbo in Trst ni bil izjema. Prej nasprotno, saj seje mesto po vstopu Italije v vojno proti Avstroogrski znašlo v neposredni bližini bojnega polja. Društvo je zaradi sile razmer prekinilo z delovanjem. Českoslovanska Obchodnickâ Beseda v Terstu in Češka Beseda v Terstu sta bili najstarejši in najaktivnejši češki društvi v Trstu. Ob izbruhu vojne sta obe imeli za sabo večletno tradi- cijo in, vsaj Češka Beseda, tudi ustaljeno ime pri organiziranju cele vrste odmevnih priredi- tev. Nista pa bili edini. Leta 1913 je namreč svojo prošnjo za ustanovitev društva poslalo policijskim organom tudi Ceskoslovansky svaz hostinského pomocnictva ali v nemški obliki Czeho-slavischer Verband der Gastwirtschaftsangestellten (Českoslovanska zveza gostilniških pomočnikov oziroma uslužbencev). »Ceskoslovansky svaz hostinského pomocnictva v Terstu« O zvezi sami v tržaškem arhivu ni veliko ohranjenega. Policijska direkcija je 11. maja 1913 sprejela prošnjo za ustanovitev organizacije, ki jo je vložil Alois Kuotek (ASTS-12). Slednji je stanoval v hotelu Balkan. V hotelu samem seje v petek 4. julija istega leta vršil tudi ustanovni občni zbor (Gründende Vollversammlung) društva Ceskoslovansky svaz hostin- ského pomocnictva v Terstu. Prošnja za občni zbor, napisana v nemškem jeziku, je bila tokrat v imenu zveze vložena s strani Karla Krausa (Restaurant Dreher, Triest) in Vladimira Velar- ta. Pod podpisom slednjega je še navedeno Zahlkellner (plačilni natakar), Hotel Balkan, Triest. Po ustanovnem sestanku so člani sporočili policiji sestavo društvenega odbora. V sezna- mu je naveden tudi njihov kraj zaposlitve. Kot predsedujoča sta zapisana Josef Fast, Kellner (natakar), Hotel Europa in Triest, in Rudolf Sledž, Restaurant Dreher, Triest. Podpredsed- nika sta postala Vladimir Velart, Kellner, Hotel Balkan in Triest, in Franz Pravda, Kellner, Hotel Europa, Triest, medtem ko je bil za blagajnika imenovan prej omenjeni Karl Kraus. Revizorja (nadzornika) sta bila Antonfn Kolär, Kellner, Restaurant Kander, Triest-Barcola in Bohumil Kučera, Kellner, Hotel Europa, Triest (ASTS-12). Društvo za vzajemno pomoč med češkimi natakarji je torej imelo svoj ustanovni občni zbor v Hotelu Balkan, v katerem so službovali tudi nekateri člani. Že naslednji mesec pa je društvo obvestilo policijo, da so sedež (Vereinslocal) premestili v ulico Belvedere na številko 7 v Restaurant Bosâk. Restavracija je stranke vabila prek oglasov v Edinosti z napisom »Pri- stni dolenjski cviček edino v Češki gostilni v ulici Belvedere« (Edinost-4). Lastnik restavra- cije je bil torej Čeh in morda je tudi on zaposloval češke natakarje. Tudi gostilna Alla Meri- dionale je imela češkega lastnika in v časopisu Edinost oglaševala z dvojezičnim napisom 88 •. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU. ČEŠKA PRISOTNOST V TRSTU OD LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE Česky hostlnec v Terstu - Češka gostilna v Trstu (Edinost-5). Spomladi leta 1911 je gostilno, ki se je nahajala na Campo Belvedere na številki 3 prevzel Jan Richter (Edinost-6). Češkega rodu sta bila tudi lastnika hotelov Evropa in Aquila nera gospod Volpich in hotela Borsa vecchia gospod Vivinger (ANM-1). Oktobra 1913 je v restavraciji Aurora na ulici Carducci številka 13 nastopal vsak večer, od sedmih do polnoči orkester čeških dam Libuša. Že sam obstoj društva kaže na številno prisotnost Čehov v tržaškem gostinstvu. Bodisi med lastniki ali upravitelji gostinskih obratov, kot je še primer Kamila Bleche, kije od sredi- ne leta 1911 prevzel upravo hotela Balkan, kavarne in restavracije (Volk, 1995, 84), bodisi med natakarji, kot je razvidno iz seznama članov zveze. Poslednji dopis, ki gaje Ceskoslovansky svaz hostinskéhopomocnictva v Terstu naslovil na K. k. Polizeidirektion je z dne 24. februarja 1914 in obravnava zamenjavo na čelu zveze; namesto Fasta je predsedniško mesto ob Sledžu prevzel Stanislaus Sanka, Kellner im Cafè Balkan. Organizacija Ceskoslovansky svaz hostinského pomocnictva je nastala, da bi skrbela za interese svojih članov. To je razvidno tudi iz resolucije, ki jo je sprejela zveza in jo je objavil češki časopis iz Zagreba Novi češki list. Zveza seje namreč pritoževala, da so v Trstu »neka- teri ljudje bratskega slovenskega naroda začeli pod narodnim plaščem, v slovenskem časo- pisju boj proti vsemu kar se čuti in govori češki« (ASTS-3). Pri članih zveze je precejšnje razburjenje povzročila zahteva, da bi se moralo v »češkem hotelu Balkan« nadomestiti češke natakarje s slovenskimi in v kopališču Grijan ne zaposlovati češkega osebja. Dogodek ima precejšen pomen za razumevanje celovite slike o češki prisotnosti v Trstu. Malo prej nastali dnevnik Jugoslavija je očitku kmalu odgovoril, da nikakor ne nasprotuje češki prisotnosti v mestu.36 Vendar je časopis kritiziral, da se češki natakarji ne potrudijo, da bi v kavarnah in restavracijah, ki jih obiskujejo skoraj izključno Slovenci govorili v slovenščini. Zato je spraševal: »Ali naj se uči gost češko, ali natakar slovensko?« Jugoslavija se je v zaključku članka z naslovom Čehi in Slovenci v Trstu tudi spraševala, zakaj je zagrebški časopis imeno- val hotel Balkan za češkega, kajti češki najemnik gospod Blecha je s Tržaško posojilnico in hranilnico podpisal pogodbo, »v kateri se zavezuje, da bode ohranil tam podjetjem slovenski značaj«. Če že ne piše o slovenskem hotelu, nadaljuje tržaški dnevnik, naj ga vsaj označi za slovanskega in zaključuje z apelom, da naj ne uvaja »nepotrebnega češkega separatizma« (ASTS-13). Tudi znotraj tržaškega sokolskega gibanja je prišlo do manjših trenj med Slovenci in Čehi. V vestniku Tržaške sokolske župe, v odlomku Češki bratje v Trstu, so se slovenski pripadniki društva pritoževali, da z njimi trenira samo en Čeh, čeprav stanuje v Trstu veliko Čehov, ki se je udeležilo VI. sokolskega zleta v Pragi. Članov češkega rodu je bilo malo in veliko se jih je tudi že izbrisalo. Ponavadi so Čehi vstopali v tržaške sokolske vrste ob njihovi preselitvi v Trst. Večina jih ni ostala, čeprav so bili nekateri celo bivši vaditelji čeških sokol- skih društev (Vestnik-1 ). Tržaški sokoli so vsekakor upali, da bodo tržaški Čehi bolj množično pristopili v društvo: »Upanje nam je vstalo, da spoznajo ti bratje, daje Sokolstvo vseslovan- sko, in da tudi Čeh ni še zadostil svoji narodni dolžnosti, ako v tujini obrača hrbet onemu, kar vidi v domovini za neobhodno narodno potrebo. In to upanje nam ni še upadlo. Še jih čakamo 36 V tržaškem arhivu je tudi napoved ustanovitve dnevnika Jugoslavija 9. marca 1914. Urednik je bil Andrej Munih, kije opisal vsebino časopisa: »List se bo bavil z jugoslovansko narodno, socijalno in gopsodarsko politiko. Zagovarjal bo idejo ujedinjenja Jugoslovanov v okvirju federativne habsburške monarhije« (ASTS-13). Muniha omenja tudi Janko Pleterski v zvezi s spomenico o slovenskem vprašanju ob izbruhu prve svetovne vojne, ki jo je ta poslal bodisi srbskemu kot ruskemu ministru zunanjih zadev. V njej je Munih, skupaj s sodelavcem Lenardom, posebno vztrajal na tem, »da mora Jugoslaviji oz. Sloveniji pripasti vse jadransko obrežje od Tržiča do Reke s pristaniščem v Trstu« (Pleterski, 34). ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 • 2006 » 1-2 (133) 89 bratov, od katerih nas ne bo ločila malo razlikujoča, govorica, temveč nas bodo enačile ene, obojim enako važne misli«.37 Kljub idejam in upom o slovanski vzajemnosti med Čehi in Slovenci, so si bili načrti in vizije glede vloge Trsta večkrat nasprotni. Spomladi leta 1914 seje Odon Para, kije iz Trsta večkrat pisal v češke in slovenske dnevnike in revije, izrazil proti »priklopitvi Trsta k bodoči združeni Slovenijij (oziroma eventualni Jugoslaviji)« (Edinost-7). Zaradi svoje lege in po- mena, ki ga je imel Trst, predvsem na gospodarskem področju, za širši zgornjejadranski in srednjeevropski prostor ter specifično za češke dežele, je Para zahteval, da Trst »ostane za slučaj te eventualnosti ekscentrično postavljeno mesto, naj ostane v posebnem (izjemnem) položaju napram državi« (Edinost-7). Čeprav so razmere v Trstu silile Slovane k združevanju in skupnemu nastopanju proti vse bolj agresivnemu italijanskemu iredentizmu, so se med Slovenci in Čehi večkrat pojavljala podobna razhajanja. To razvejano in večplastno stvarnost pa je odnesla s seboj prva svetovna vojna, ki je popolnoma spremenila potek dogajanj iz prejšnjih let. Po prvi svetovni vojni so se Čehi v Trstu znašli v popolnoma spremenjenem okolju. VIRI IN LITERATURA Anderson, B. (1998): Zamišljene skupnosti. O izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana, Studia huma- nitatis. ANM-1, Archiv Närodnfho muzea (ANM). Fond Odon Para. Fascikel 3. Československa kolonie v Terstu. ASTS-1, ASTS (Archivio di Stato di Trieste - Državni arhiv v Trstu), LR. Direzione di Polizia-Società, fascikel 278. ASTS-2, ASTS, LR. Direzione di Polizia-Società, fascikel 126. ASTS-3, ASTS, LR. Direzione di Polizia-Società, fascikel 462. ASTS-4, ASTS, Tribunale commerciale e marittimo, Registro ditte, Rubrica 274 ( 1863-1906) Vondraček. Sing. VII, 10. ASTS- 5, ASTS, Tribunale commerciale e marittimo, Registro ditte, Rubrica 275 ( 1906-1926) Vondraček. Sing. VII, 10. ASTS-6, ASTS, Tribunale commerciale e marittimo, Registro ditte, Rubrica 275 (1906-1926). Rg B I 31. 37 V prejšnjih izdajah Vestnìkaje zanimivo slediti pripravam, ki so se zvrstile za udeležbo na zgoraj omenjenem sokolskem zletu v Pragi. Dne 15. velikega travna (maja) se v rubriki Raznoterosti na strani 25 obvešča bralce, da »posebni vlak bo odhajal z Jesenic, kjer bi vstopili udeleženci tržaške župe, dne 26. junija 1.1. ob 5.59 popoldne ter stane z Jesenic do Prage in nazaj za II. razred 49 K, za III. razred 30, 20 K.« Glede števila prijavljenih pravi, da »tržaški župi se je dosedaj priglasilo za udeležbo 50 članov in 3 članice« (Vestnik-2). Mesec dni pozneje, se ude- ležencem pojasnuje kako naj se za to priložnost pripravijo: »Potuje se v civilni obleki, sokolski kroj je nesti seboj! Pripravite si kroje, ki naj bodo v uzornem stanju, pravilno napravljeni po predpisih S. S. Z. Prepovedane so svilene srajce, ki se jih je svoje dni mnogo videlo v Trstu! Pero na čepici do 18 cm dolgo, kokarda nad levim očesom. Vzemite seboj več ovratnikov in zapestnic (manšet). Gumbi pri srajci rdeči. Na kroj ne spadajo nikaki nepotrebni obeski. Staroste in podstaroste po predpisu S. S. Z. Na desni rami trobojno, načelniki in vaditelji modro vrvico. Društveni načelniki brez trobke. Na levi strani surke se pritrdita dva trobojna traka, zgornji z napisom Slovenska sokolska zveza, spodnji z napisom društva. Te trakove preskrbi T. S. Ž., kjer jih naročajo posamezna društva. Zbirališča za nastope v Pragi in druga navodila se naznanijo na poti v vlaku.« Voditelji pa so zahtevali tudi primerno telovadno pripravo. »Vadite redovne vaje! Pri nastopu v izprevodu po Pragi, ki se ga mora udeležiti vsak član v kroju, ne smemo zaostati za drugimi narodi, ki se pridno pripravljajo ter urijo v redovnih vajah! Vadite Sokolu primeren korak, pravilno držanje telesa; na povelje se more kretati le oni, ki je to pridno vadi. Tu se ne morejo dovoliti izjeme. Tudi starejši bratje morejo biti dostojno pripravljeni, in tega se ne doseže s četrt ure trajajočo poskušnjo.« Poziv se zaključuje s poudarkom, da »le pripravljeni imajo pravico do kroja!« (Vestnik-3). 90 •. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU. ČEŠKA PRISOTNOST V TRSTU OD LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE ASTS-7, ASTS, Tribunale commerciale e marittimo, Registro ditte, Rubrica 275 (1906-1926). Niko- lau.RgAV94. ASTS-8, ASTS, Tribunale commerciale e marittimo, Registro ditte, Rubrica 275 (1906-1926). Hrabđ- nek. RgAV151. ASTS-9, ASTS, Tribunale commerciale e marittimo, Registro ditte, Rubrica 275 (1906-1926). Hausar- beiter-Strickmaschinen-Gesellschaft. Sing. VII 193. ASTS-10, ASTS, I.R. Direzione di Polizia-Società, fascikel 521. ASTS-U, ASTS, I.R. Direzione di Polizia-Società, fascikel 320. ASTS-12, ASTS, I.R. Direzione di Polizia-Società, fascikel 651. ASTS-13, ASTS, I.R. Direzione di Polizia-Società, fascikel 670. Bahm, K. (1998): Beyond the Bourgeoisie: Rethinking Nation, Culture, and Modernity in Nineteenth- Century Central Europe. V: Austrian Histoy Yearbook, 1,19x36. Berend, I., Ranki, G. (1978): Lo sviluppo economico nell'Europa centro-orientale nel XIX e nel XX secolo. Bologna, Il Mulino. Breschi, M., Kalc, A., Navarra, E. (2001): Storia minima della popolazione di Trieste - sec. XVIII- XIX. V: Finzi R., Panjek G.: Storia economica e sociale di Trieste. I. Trieste, Lint, 69-239. Broklova, E. (1997): Prozesse der nationalen und europäischen Identifikation in den böhmischen Län- dern im 19. und 20. Jahrhundert. V: Kipke, R.: Identität, Integrität, Integration: Beiträge zur politi- schen Ideengeschichte Tschechiens. Münster, LIT. Bruckmüller, E., Stekl, H. (1989): Per una storia della borghesia austriaca. V: Kocka J. (ur.): Borghesie europee dell'Ottocento. Venezia, Marsilio editori, 188-220. Burian, V. (1948): Slovinci na université Karlove. V: Slovanska prehled, XXXIV, 3-4, 140-151. Cattaruzza, M. (1979): La formazione del proletariato urbano. Immigrati, operai, donne a Trieste dalla prima metà del secolo XIX alla prima guerra mondiale. Torino, Tommaso Musolini. Cattaruzza, M. (1989): I conflitti nazionali a Trieste nell'ambito della questione nazionale nell'Impero asburgico: 1850-1914. V: Quaderni giuliani di storia, X, 1, 131-147. Cattaruzza, M. (1995): Trieste nell'Ottocento. Le trasformazioni di una società civile. Udine, Del Bianco. Cvirn, J. (2001): Slovenski kongres v Pragi. V: Slovenska kronika XIX. stoletja. 1800-1860. Ljubljana, Nova revija, 332-333. Čermelj, L. (1959): Slavjanska čitalnica v Trstu v letih 1865-1876. V: Jadranski koledar. Trst, ZTT, 97-102. Demšar, G. (1970): Razmah glasbene dejavnosti med Slovenci na Tržaškem in Goriškem. V: Prosvetni zbornik 1868 - 1968. Trst, Slovenska prosvetna zveza. Dvornik, F. (1968): Gli Slavi nella storia e nella civiltà europea. II. Bari, Dedalo libri. Edinost-1, Edinost, 16. junij 1912. Edinost-2, Edinost, 8. november 1910. Edinost-3, Edinost, 9. december 1909. Edinost-4, Edinost, 20. november 1910. Edinost-5, Edinost, 16. oktober 1910. Edinost-6, Edinost, 9. april 1911. Edinost-7, Edinost, 12. april 1914. Edinost-8, Edinost, 15. december 1910. Edinost-9, Edinost, 16. november 1911. Edinost-10, Edinost, 5. avgust 1911. Edinost-11, Edinost, 30. oktober 1913. Edinost-12, Edinost, 8. marec 1913. Edinost-13, Edinost, 7. december 1913. Gantar Godina, I. (1990): Slovenski doktorji v Pragi 1882-1916. V: Zgodovinski časopis, 44,3,451-455. Gantar Godina, I. (1998a): Iskanje rešitve v panslavizmu. V: Slovenija 1848-1998: iskanje lastne poti. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 111-114. Gantar Godina, I. (1998b): Jan Lego. V: Razgledi. 16. 9., 13-15. Gantar Godina, I. (1999a): Slovensko-češki stiki do 1918. V: Pânek, J.: Samostatny" stät mezi vtšfmi sousedy - podnčt pro slovinskou politiku a kultura. Sborrale prfspëvkù z mezinärodnfho včdeckeho ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 » 2006 • 1-2 (133) 9_[ zasedänf (Praha, Klementinum, 16. 10. 1997). Praha, Narodni knihovna Češke republiky. Slovan- ska knihovna. Gantar Godina, I. (1999b): František Palacky a Slovinci. V: František Palacky dëjiny a dnešek 1798/ 1998. Praha, Historicky ustav AV ČR, 413-418. Gantar Godina, I. (2000): Slovanska vzajemnost in Slovenci. V: 150 let Slovanského sjezdu 1848. Historie a současnost. Praha, Narodnf knihovna ČR, 81-85. Gellner, E. (1993): Nacionalizem in politika v Vzhodni Evropi. V: Teorija in praksa, XXX, 3-4, 191-199. Gellner, E. (1997): Nazioni e nazionalismo. Roma, Editori Riuniti. Gombač, B. M. (1993): Trst-Trieste, dve imeni, ena identiteta. Ljubljana, Trst, Narodni muzej - Tržaška založba. Guida-1, Guida generale di Trieste, 1. 1908. Guida-2, Guida generale di Trieste, 1. 1909. Guida-3, Guida generale di Trieste, 1. 1910. Guida-4, Guida generale di Trieste, 1. 1915. Havranek, J. (1967): The Development of Czech Nationalism. V: Austrian Histoy Yearbook, III—2, 223-260. Hobsbawm, E. (1991): Nazioni e nazionalismo dal 1780. Torino, Einaudi. Hočevar, P. (1969): Pot se vije. Spomini. Trst, Založništvo tržaškega tiska. Holz, E. (1999): Nekaj zanimivosti o slovensko-češkem sodelovanju v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja. V: Gestrinov zbornik. Ljubljana, ZRC SAZU, 393-^04. Horejsek, J. (1971): Kapitâlovâ expanze Živnostenske banky do jihovychodnf Evropy v letech 1907- 1918. V: Historica XV. Acta Universitatis Palackianae Olomoucensis. Sbornfk pracf historickych. Praha, Stđtni pedagogické nakladetelstvî. Hribar, I. (1983): Moji spomini. I. Ljubljana, Slovenska matica. Hroch, M. (1996): V narodnim zajmu. Praha, Filozofickâ fakulta Univerzity Karlovy. Hroch, M. (1999): Na prahu narodnf existence. Praha, Mlada fronta. Husa, V. (1967): Zgodovina Čehov in Slovakov. Ljubljana, DZS. Ilešič, F. (1906): Češko-slovenska vzajemnost v minulih dobah. V: Zbornik Slovenske matice. VIII. Zvezek. Ljubljana, str. 1-33. Imenik slovanskih društev in udruženj v Trstu in okolici (1907). Trst, Tiskarna Edinost. Kidrič, F. (1938): Osnove za Kolldrjev vpliv pri Slovencih do 1852. V: Horak, J.: Slovanska vzajem- nost. 1836-1936. Sbornfk pracf k 100. v^ročf vydânf rozpravy Jana Kollàra o slovanske vzajemno- sti. Praha, Orbis. Klabjan, B. (2005): Jan Lego in tržaška slovanska vzajemnost. V: Jan Vaclav Lego 1833-1906. Narod- nf knihovna ČR - Slovanska knihovna, Praha. Kohn, H. (1970): Il mondo degli slavi. Bologna, Cappelli. Kohn, H. (1956): L'idea del nazionalismo nel suo sviluppo storico. Firenze, La nuova Italia. Koralka, J. (1996): Češi v Habsburške rßi a v Evropë 1815-1914. Praha, Argo. Kosatfk, P. (1996): Banker prvnî republiky. Život Jaroslava Preisse. Praha, Motto. Kudëlka, V. (1975-76): Delež Jana Kollârja pri južnoslovanskem prerodu. V: Jezik in slovstvo. XXI. Lah, I. (1907): Jan Lego. V: Zbornik Slovenske matice. IX, 154-169. Lambì, V. D. (1847): Zlomek dopisu z Terstu. V: Poutnfk, II, Praha, 318-319. Le Caine, A. H. (2002): Dilemmas of Liberal Nationalism: Czechs and Germans in Bohemia and the Revolution of 1848. V: Nations and Nationalism in East-Central Europe, 1806-1948. A Festschrift for Peter F. Sugar. Bloomington, Indiana, Slavica Publishers, 51-70. Le Caine, A. H. (2004): The Czechs and the Lands of the Bohemian Crown. Stanford, California, Hoover Institution Press. Lukan, W. (1998): Slovenci in Slovaki v revolucionarnih letih 1848/49. V: Slovenija 1848-1998: iskanje lastne poti. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 44-51. Marušič, B. (1974): Primorski tabori (1868-1871). V: Goriški letnik, I, 51-67. Marušič, B. (2000): Slovenci na Primorskem med političnimi izbirami (1848-1918). V: Zgodovinski časopis, 54, 1, 69-76. 92 •. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU. ČEŠKA PRISOTNOST V TRSTU OD LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE Melik, V. (1981): Taborsko gibanje na Slovenskem. Ljubljana, Narodna muzej. Michel, B. (1976): Banques & banquiers en Autriche au debut du 20' siècle. Paris, Presses de la Fonda- tion nationale des sciences politiques. Millo, A. (1989): L'élite del potere a Trieste. Milano, Franco Angeli. Moritsch, A. (1999a): Slovanski kongres v Pragi in Slovenci. V: (ur. Rajsp, V., Bruckmiiller, E.): Vilfa- nov zbornik. Ljubljana, ZRC SAZU, 405-411. Moritsch, A. (1999b): Pomlad narodov/Völkerfrühling. Klagenfurt-Celovec, Ljubljana, Wien, Mohorjeva založba-Hermagoras. Moritsch, A. (2000): Der Prager Slavenkongress 1848. Wien, Köln, Weimar, Böhlau. Mosse, G. (1975): La nazionalizzazione delle masse. Bologna, Il Mulino. Narodni dom v Trstu 1904-1920 (1995). Narodna in študijska knjižnica v Trstu. Devin-Trst. Nečas, C. (1989): Na pragu Češko-slovenskih finančnih stikov. V: Zgodovinski časopis, 43, 1, 49-57. Nečas, C. (1993): Podnikânl česk^ch bank v cizinč 1898-1918. Brno, Masarykova univerzita. Novice-1, Novice gospodarske, obrtnijske in narodske (Novice), 24.4. 1861. Novice-2, Novice, 17. 7. 1861. Novice-3, Novice, 4. 12. 1861. Novice-4, Novice, 28. 5. 1862. Orton, L. D. (1978): The Prague Slav Congress of 1848. New York, East European Monographs, Co- lumbia University Press. OS-1, Oesterreichische Statistik (1882), I. Band, 2. Heft. Wien. OS-2, Oesterreichische Statistik (1893), XXXII. Band, 3. Heft. Wien. OS-3, Oesterreichische Statistik (1902), LXIII. Band, 1. Heft. Wien. Pahor, B. (1989): Mesto v zalivu. Trst, ZTT. Pahor, M. (1996): Jadranska banka v Trstu. Trst, Narodna in študijska knjižnica - slovenski raziskoval- ni inštitut. Pahor, M. (1997): Prelomno leto 1848 v Trstu in Gorici. V: Jadranski koledar, 146-151. Pahor, M. (2002): Slovenci in Hrvati v Trstu. V: Jadranski koledar,171-214; Pahor, M. (1989): Slovensko denarništvo v Trstu. Trst, BCTKB. Pahor, S. (1970): Prebujanje slovenske narodne zavesti. V: Prosvetni zbornik 1868 -1968. Trst, Sloven- ska prosvetna zveza, 11-31. Pahor, S. (1975): Ustanovitev političnega društva Edinost in prvo desetletje njegovega obstoja. V: Jad- ranski koledar, 164-171. Pleterski, J. (1971): Prva odločitev Slovencev za Jugoslavijo. Politika na domačih tleh med vojno 1914-1918. Ljubljana, Slovenska matica. Pogačnik, J. (1969): Zgodovina slovenskega slovstva. III, Maribor, Založba Obzorja. Ramet, S. P. (2002): Controversies Concerning Nations and Nationalism: An Introduction. V: Nations and Nationalism in East-Central Europe, 1806-1948. A Festschrift for Peter F. Sugar. Blooming- ton, Indiana, Slavica Publishers, 3x8. Rumpler, H. (2003): Economia e potere politico. Il ruolo di Trieste nella politica di sviluppo economico di Vienna. V: Finzi R., Panjek G.: Storia economica e sociale di Trieste. II, Trieste, Lint, 55-125. Rutar, S. (2003): Le costruzioni dell'io e dell'altro nella Trieste asburgica: i lavoratori e le nazionalità. V: Cattaruzza, M.: Nazionalismi di frontiera. Identità contrapposte sull'Adriatico nord-orientale 1850-1950. Catanzaro, Rubbettino. Sapelli, G. (1990): Trieste italiana. Mito e destino economico. Milano, Franco Angeli. Slodnjak, A. (1976): Pogine naj pes. Roman o Levstiku. II, Ljubljana, Mladinska knjiga. Stuparich, G. (1915): La nazione czeca. Catania, F. Battiato Editore. Sugar, P. F. (1967): The Rise of Nationalism. V: Austrian History Yearbook, III—1, 91-121. Sundhaussen, H. (1973): Der Einfluss der Herderschen Ideen auf die Nationsbildung bei den Völkern der Habsburger Monarchie. München, Oldenbourg. Šola, J. (2000): Üstrednf banka ceskych ceskoslovenstych sporitelen 1903-1943. V: Zdëjin českeho bankovnictvf v 19. a 20. stoletf. Praha, Nakladatelstvf Karolinum, Univerzita Karlova. 125-135. Turna, H. (1997): Iz mojega življenja. Ljubljana, Založba Turna. ZGODOVINSKI ČASOPIS • 60 • 2006 • 1-2 (133) 93 Urbančič, B. (1993): Slovensko-češki kulturni stiki. Ljubljana, Mladika. Verginella, M. (2001): Sloveni a Trieste tra Sette e Ottocento. Da comunità etnica a minoranza naziona- le. V: Finzi R., Panjek G.: Storia economica e sociale di Trieste. La città dei gruppi. I. Trieste, Lint, 441-483. Vestnik-1, Vestnik Tržaške sokolske župe (Vestnik). I, 6, 15. september 1912. Vestnik-2, Vestnik Tržaške sokolske župe. I, 2, 15. maj. 1912. Vestnik-3, Vestnik Tržaške sokolske župe. I, 3,15. junij 1912. Vinkler, J. (2004): Češko-slovenski in Slovensko-češki slovstveni stiki v 19. stoletju (doktorska diserta- cija). Ljubljana. Virioli, M. (1995): Per amore della patria. Patriottismo e nazionalismo nella storia. Roma-Bari, Laterza. Vodopivec, P. (2000): Karl Ludwig von Bruck, Trst in Slovenci. V: Prispevki za novejšo zgodovino, 40, 1,49-67. Volk, S. (1995): Življenjski utrip Narodnega doma v dnevni kroniki. V: Narodni dom v Trstu 1904-1920. Devin-Trst, Narodna in študijska knjižnica v Trstu, 83-101. Waldenberg, M. (1994): Le questioni nazionali nell'Europa centro-orientale. Milano, Il Saggiatore. Zwitter, F. (1962): Nacionalni problemi v habsburški monarhiji. Ljubljana, Slovenska matica. Žaček, V. (1968): Češi a Jihoslované v obdobf narodnfho obrozenf a buržoaznf revoluce roku 1848. V: Československo a Juhoslâvia. Bratislava, Vydavatelstvo Slovenskej akadémie vied, 81-103. Žitko, S. (1999): Leto 1848 in proces formiranja nacionalne zavesti pri tržaških in istrskih Slovencih. V: Annales. Ser. Hist. Socio!., 9, 2, 291-300. Riassunto I cechi nel golfo La presenza della comunità Ceca a Trieste dal 1848 alla prima guerra mondiale Borat Klabjan Quando prima dello scoppio del primo conflitto mondiale la città di Trieste conobbe uno dei suoi periodi più prosperi, una delle caratteristiche principali era la straordinaria eterogeneità della sua popo- lazione. Una delle componenti che formavano il puzzle etnico cittadino era la comunità ceca. Finora essa è rimasta colpevolmente ai margini delle indagini e delle ricerche storiche in questo campo; con questo studio si intende colmare una lacuna ed analizzare lo sviluppo che caratterizzò la comunità ceca di Trieste dalla metà del 19° secolo, fino all'inizio delle ostilità nel 1914. Con il risveglio del sentimen- to nazionale tra i popoli dell'Europa centro-orientale, anche a Trieste i cechi iniziarono ad organizzarsi e riunirsi in compagini basate sul principio etnico. Dapprima in collaborazione con le altre comunità slave, soprattutto con quella maggioritaria slovena, e dal primo decennio del nuovo secolo, anche fon- dando organizzazioni esclusivamente ceche. Dai primi anni del Ž900 erano infatti anche numericamen- te più consistenti nel vivace tessuto cittadino. Per la maggior parte erano funzionari statali, soprattutto a livelli medio-alti, banchieri, assicuratori, commercianti, liberi professionisti e ristoratori, ma non mancavano coloro che si collocavano più in basso nella scala sociale. Alla metà del 19° secolo la lotta nazionale dei cechi per l'affermazione della propria identità nazio- nale in Boemia ed in Moravia era da esempio per molte altre realtà della monarchia asburgica. Anche sulle sponde dell'alto Adriatico gli sloveni ed i croati presero in prestito l'esempio ceco per contrastare da una parte la pressione accentratrice di Vienna, mentre dall'altra le tentazioni assimilatrici del nazio- nalismo e dell'irredentismo italiano. Oltre che idealmente la presenza ceca cominciò a manifestarsi sempre più attivamente anche in forma pratica; i cechi furono tra i fondatori dello Slavjansko društvo (Società slava) nel 1848 e succes- sivamente, soprattutto con Jan Lego, tra i più attivi elementi della Slavjanska čitalnica (Sala di lettura slava). In questo modo si inserirono a pieno titolo nel movimento che portò al risveglio nazionale della popolazione slava di Trieste e dei suoi immediati dintorni. Nel 1908 costituirono anche un'associazione propria, la Českoslovanskd Obchodnickâ Beseda v Terstu (Circolo commerciale cecoslavo o cecoslo- 94 •. KLABJAN: ČEHI V ZALIVU. ČEŽKA PRISOTNOST V TRSTU OD LETA 1848 DO PRVE SV. VOJNE vacco a Trieste) a cui fece seguito l'anno seguente la più importante Češka beseda (Circolo ceco) e nella quale si riuniva la maggior parte dei cechi dal 1909 in poi. Vi fu poi un'altra organizzazione che riuniva esclusivamente personale impiegato nella ristorazione cittadina, prevalentemente camerieri e banconieri, il Ceskoslovansky svaz hostinského pomocnictva v Terstu (Unione cecoslava o cecoslovac- ca di assistenza nella ristorazione a Trieste). Questa eterogeneità e questa complessità vennero poi spazzate via dalla guerra e dalla volontà uniformatrice ed assimilatrice della realtà italiana del dopoguerra. 7•••• 7P.OnnVINSKTH DRUŠTEV SLOVENIJE je med drugim izdala: 27. zborovanje slovenskih zgodovinarjev, Ljubljana 1994 : zbornik. - Ljubljana, 1994. - 1.000 SIT Sosed v ogledalu soseda od 1848 do danes : 1. zasedanje slovensko-avstrijske zgodovinske komisije, Bled 1993. - Ljubljana 1995. - 1.500 SIT Slovenija v letu 1945 : zbornik referatov. - Ljubljana 1996. - 1.000 SIT Življenje in delo Josipa Žontarja : ob stoletnici rojstva. - Ljubljana, Kranj 1996. - 500 SIT Razvoj turizma v Sloveniji : zbornik referatov z 28. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Bled 1996. - Ljubljana 1996.-1.500 SIT Slovenija 1848-1998: iskanje lastne poti : mednarodni znanstveni simpozij, Maribor 1998. Ljubljana 1998. - 2.000 SIT Množične smrti na Slovenskem : zbornik referatov z 29. zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Izola 1998. - Ljubljana 1999. - 2.000 SIT Temeljne prelomnice preteklih tisočletij : zbornik referatov s 30- zborovanja slovenskih zgodovinarjev, Rogla 2000. - Ljubljana 2001. - 2000 SIT Zainteresirani lahko kupijo knjige na sedežu ZZDS v Ljubljani, Aškerčeva 2 (tel. 01/241-1200). Člani ZZDS imajo 25 odstotni popust, študentje pa 50 odstotni popust.