156 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in poročila Karmen Šterk * Milan Vogel, univ. dipl. etnolog in prof. slovenščine, upokojeni komentator v kulturni redakciji Dela; mavcmilan@gmail.com. Prispevek je bil 20. 1. 2022 predvajan na tretjem programu Radia Slovenija v sklopu oddaje S knjižnega trga. giji otroštev ter z relevantnimi odlomki širše družboslovne in humanistične pro- dukcije. Znanstvena pomembnost pričujoče monografije je večplastna in izvirna. Najprej v zelo sistematičnem, pregle- dnem in vseobsegajočem pregledu relevantne, tudi najnovejše teoretič- ne in empirične literature s področja analize. Avtorici je uspelo različne antropološke pristope ter serijo upo- rabljenih kvalitativnih in kvantitativ- nih antropoloških metod ustvarjalno povezati in njihova dognanja vgraditi v razvoj lastne naracije. Slednja skozi vsebinsko dopolnjujoča se tri glavna poglavja (Teoretski okvir: Antropolo- gija otroštva, Otroštvo v preteklosti, Etnografska raziskava) in z empatično obravnavo otrok in otroštva na več me- stih odpira pomembne teme, ki bi lah- ko prispevale k »znanstveni emanci- paciji« še ene od t. i. »nemih skupin«; otrok. Prav posebno v zvezi s tem iz- stopa diskurzivni in osebni slog avtori- ce, ki nam prihrani sentimentaliziranja, idealiziranja in pokroviteljske drže, ki so skoraj imanentne sodobni humani- stiki in družboslovju, ko ta govori o otroštvu, zlasti v relaciji s kategorijo »dela«, in ki predstavljajo samo dru- gačen, politično korekten, pač, način odrekanja opolnomočenja. Monogra- fija se otroka loteva kot bistvenega in enakopravnega subjekta svojega druž- benega in kulturnega okolja ter obsto- ječih razmerij moči. Antropološke štu- dije te vrste so izjemno redke, in to ne samo v slovenskem prostoru. Monografija Barbare Turk Niskač z naslovom O igri in delu prispeva izvir- ne paradigmatske nastavke za branje strategij, s katerimi se poskušajo »ne- mi glasovi« udejstvovati v svoji lastni konstrukciji emancipirane, družbeno relevantne, opolnomočene identitete. Ponuja nepopačen in nepokroviteljski vpogled v otrokovo doživljanje sebe in sveta. V branje je ne priporočam sa- mo strokovnjakom na področju dela z otroki in sodobnim preučevalcem otro- štev, tudi ne samo pedagogom, didak- tikom in vzgojiteljem, pač pa vsem, ki smo kdaj bili otroci – vsem nam. Knjižne ocene in poročila Milan Vogel* KATARINA ŠRIMPF VENDRAMIN: Zgodbe in prostor: Ustno izročilo in kolektivni spomin v zgornjem Obsotelju. Založba ZRC (Ethnologica – Dissertationes; 8), Ljubljana 2021, 160 str. Zbirka Ethnologica daljša svoje police izdaj prirejenih doktorskih disertacij. Pod uredniškim vodstvom Saše Babič je kot osma knjiga izšlo delo Zgodbe in prostor etnologinje in kulturne an- tropologinje, sicer raziskovalke na In- štitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Katarine Šrimpf Vendramin, s pojasnjevalnim podnaslovom Ustno izročilo in kolektivni spomin v zgorn- jem Obsotelju. Avtorica izhaja iz pre- pričanja številnih etnologov, da zgodbe ustvarjajo prostor, v katerem so in še vedno nastajajo, recenzentka Tjaša Ja- kop pa je zapisala, da je »ustno izročilo in kolektivni spomin v gornjem Obso- telju prvo delo, ki sinhrono in diahrono obravnava ustno izročilo s področja zgornjega Obsotelja in nam predstavi lokalno identiteto obsoteljskega člove- ka na slovenskem etičnem ozemlju ob hrvaški meji«. To območje je zanimivo zato, ker leži ne le na vzhodnem robu slovenskega etičnega ozemlja (zaje- ma namreč kraje v občinah Šmarje pri Jelšah, Rogaška Slatina in Rogatec), marveč tudi na meji s Hrvaško, kar ustvarja posebne razmere za medse- bojno življenje in, kar avtorica večkrat poudari, oblikuje osebno in nacional- no identiteto, zahteva pa tudi poseben pristop do informatorjev. Tako je bilo nekaj terenskih raziskav narejenih še v krajih na hrvaški strani meje. To pa ni prvo avtoričino delo na to temo na ob- ravnavanem območju, saj je obsežno 157 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in poročila Milan Vogel * Iztok Ilich, publicist, prevajalec in urednik; iztok.ilich47@gmail.com. raziskavo objavila že leta 2019 v reviji Traditiones. V grobem je študija razdeljena na dva dela, ima pa seveda veliko podpogla- vij oz. dodatnih razlag. Resne študije ni brez vpogleda v teoretična izhodišča posameznih raziskovalcev v tematiko, ki se je lotevajo. Najbolj se je za to fol- kloro, ki ni »prava folklora«, ampak »folklora iz druge roke«, ki se izrablja v najrazličnejše, tudi v komercialne in politične namene, uveljavilo poimeno- vanje 'folklorizem' nemškega etnologa Hansa Moserja, Marija Makarovič pa je že leta 1968 opozorila, »da je treba na nove pojavne oblike dediščine gle- dati kot na izraz danega časa, in ne kot na rekonstrukcijo preteklosti« (Maka- rovič 1968: 4). Z novejšim terenskim delom, predvsem pa z analizo zbrane- ga gradiva Katarina Šrimpf Vendra- min ugotavlja tesno povezanost med prostorom in časom ter piše o njunem pisanju zgodb in oblikovanju kolek- tivnega spomina, o spajanju prostora in časa v zgodbah in tako oblikovanju kolektivnega spomina. Posebno po- zornost nameni humorju in zgodbam o Lemberžanih kot drugih, drugačnih (menda naj bi kaj o njih prevzel tudi Fran Milčinski v Butalcih), o delitvi na »naše« in »vaše«, o nenaklonjenosti »tatinskim« Hrvatom ... Drugi del študije zajema obravnavo folklornih elementov v sodobnem ži- vljenju. Tu gre predvsem za oživljanje različnih folklornih izročil v obliki de- lavnic, pripovednih večerov ali v okvi- ru folklornih skupin. Najbolj pa je ver- jetno prepoznaven krilati konj Pegaz, ki je dobil mesto celo na občinskem grbu in v obliki veličastnega kipa na mestnem grbu, po njem pa so poime- novani tudi nekateri lokali in skupine. Vse to si je po pisnem in ustnem izro- čilu prislužil s tem, da je na mestu, kjer je ob zemljo udaril s kopitom, pritekel rogaški vrelec. Viri in literatura MAKAROVIČ, Marija: Nekaj misli ob »folklornih prireditvah«: Z opombo ure- dništva. Glasnik Slovenskega etnološke- ga društva, 9/2, 1968, 3–4. Knjižne ocene in poročila Iztok Ilich* TANJA JAKOMIN KOCJANČIČ: Časopisje na Primorskem v letih 194 1–1945 in njegova propagandna funkcija. Založba Inštituta za novejšo zgodovino (Razpoznavanja; 4 1), 344 str. Razmah natisnjenih medijev, časnikov oziroma časopisov v 19. in zlasti 20. stoletju je dal tej dejavnosti – ob za- konodajni, izvršni in sodni – veljavo četrte veje oblasti. Po drugi različici iz Napoleonove dobe so časopisi ob šti- rih velesilah, Franciji, Rusiji, Avstriji in Britaniji, postali peta veja oblasti. V zadnji tretjini 19. stoletja, ko se je z Bismarckovim vzponom spremenil politični zemljevid Evrope in so med velesile prišteli še Prusijo in Italijo, pa so tisk začeli imenovati sedma sila. Informativni in politični tisk si je sicer največji vpliv zagotovil v demokratično urejenih družbah, v tiranijah pa je pod nadzorom oblasti še danes zadolžen za njeno poveličevanje in obračunavanje z nasprotniki. Uredniki in pisci so odgo- vorni navzgor, medtem ko je v demo- kracijah uspešnost tiska najbolj odvisna od verodostojnosti v očeh bralcev. Ob večjih krizah in še bolj v vojnih razme- rah pa se ta razlika bolj ali manj izgubi. Pristranskost in navijaštvo za »naše« ter demoniziranje nasprotnikov postane- ta samoumevna »domoljubna« naloga enih in drugih medijev. Ta skupni imenovalec povezuje tudi raziskavo časopisja na Primorskem v obdobju 1941–1945, predstavljeno v znanstveni monografiji Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani, ki s še nekoliko daljšim naslovom postavlja v ospredje propagandno funkcijo tiska. Njena avtorica je v Kubedu rojena kul- turologinja in socialna antropologinja Tanja Jakomin Kocjančič, ena vidnej- ših izobraženk in kulturnih delavk, ki s svojim raziskovalnim in publicistič- nim delom pomembno prispevajo k boljšemu poznavanju kulturne dedišči- ne istrskega podeželja. Med drugim je sodelavka študijskih krožkov Beseda slovenske Istre in Istrske teme, sode- lovala pa je tudi pri zborniku Življenje in delo Alojza Kocjančiča, slovenskega istrskega pesnika, pisatelja in duhovni-