477
Ob  skrajnem  vzhodnem koncu  mestni  park  Buen Retiro, ki bi mu rekli po  našem „prijetna samota".
Rad bi te še gledal, Madrid, a danes ni več časa. Na povratku se zopet oglasim.
pdhod z južnega kolodvora ob 815 zjutraj. Okolica vsakdanja. Na postaji Algodor je nekdo vsled nerodnosti zdrknil z vnanje deske vagona in padel na tla. Sopotniki so dotičnika milovali, a k sreči se mu ni zgodilo nič hudega. Par dni je čutil bolečino v roki, pozneje je bilo vse dobro. Prihod v Toledo ob 1015 dopoldne.
Mesto je razpoloženo na griču in obdano na treh straneh z reko Tajo. Slikovita pot s kolodvora čez most Alkantara. Pod njim teče v globoki strugi rjavkasti Tajo. Od tu navzgor proti mestnemu obzidju, skozi katero pelje nekaj starinskih vrat, okrašenih s stolpi. Vsaka vrata imajo svoje ime. Ozke ulice, visoke hiše, mavriški značaj mesta. Vse skupaj izgleda kakor trdnjava. Veličastna gotska stolnica 120 metrov dolga in 59 metrov  široka,  zgrajena v
trinajstem stoletju. Pet ladij in mnogo kapel. Kaj takega bi se dandanes ne moglo več zidati. Hodiš semintje, a naposled obupaš, da bi vse ogledal v par urah. Toledanska katedrala se ponaša s tem, da je, četudi ne največja, pa vsaj prva cerkev Španije. Ondotni nadškof je pritnas med španskimi škofi. Zaradi tega, kakor tudi zaradi mnogih cerkva in duhovskih ustanov se imenuje Toledo „španski Rim". Nekdaj je bila tukaj kraljeva prestolnica. Ko pa se je Filip II. leta 1561. s svojim dvorom preselil v Madrid, je ostal Toledo izven svetovnega prometa. Ni se torej čuditi, da ne napreduje v modernem smislu. V ulicah ne srečuješ hrumnih vozov. Mimo tebe korakajo mirni osliči z naloženimi tovori. Tu-intam se zaupno približa kak revež, proseč miloščine. Samoumevno je, da te nadlegujejo tudi otroci.
Vreme: V Madridu zjutraj oblačno, ob enajstih dopoldne je vlekel močan veter v Toledu, popoldne jasno. Zjutraj ob šestih +15», opoldne +17°, zvečer ob šestih +15° R.                                         (Dalje.)
MADRID
Kaj morem ...
Zložil Vekoslav Remec.
Nad vodami pokojnimi jesenska mrzla noč molči in vzdihujoč se trsje v vetru klanja k gladini temni, ki v njej sanja zvezd daljnih trepečoči žar.
Kaj morem, da kot te vode temno in mrtvo je srce, da so tak daleč moje zvezde jasne, da prej njih žarka luč ugasne, kot pride do globin srca . . .
Mg