KROATIZMIIN  ARHAIZMI
Za človeka, ki ga zanima nastanek besede, nje življenje, pojemanje in konec, je pravo veselje, če more prebirati spise, ki se ukvarjajo z etimologijo. Rekel bi, da je to užitek, ki ga podobnega ne more nuditi nobena druga znanost. Vendar ti povzroča žalost, če vidiš, da hoče lasten človek prav po sili zožiti meje in prestaviti mejnik več kakor »za, sežnja dva«, in celo na svojo last.
Kdaj pa kdaj beremo, da je kaj kroatizem (hrvaško izražanje), dasi je beseda mnogo znana med Slovenci proti Sotli in Kolpi, posebej pa še v Istri, kjer začrtane zemljepisne meje med Slovenci in Hrvati sploh ni. Zdi se mi, da bi bilo pri nas dosti manj očitanja »hrvačenja«, če bi na slovensko deželo ne gledali z ljubljanskega gradu. Zaradi večjega obzorja bo že treba stopiti kam
38
više, potem bi videli in slišali, da ima Slovenec, ki živi do deset ur hoda daleč od Sotle ali Kolpe, marsikako besedo, ki jo rabi tudi Hrvat prav tako daleč tam za »granico«, ljudem v osrednjih krajih pa ni znana, ker jo odrivamo iz časopisja in knjige. Pomniti moramo, da smo mi tu kajkavci in da so kaj-kavci tudi tam. Ne smemo pozabiti, kaj dokazuje važen zgodovinski dokument, da so namreč še leta 1524 pravili zagrebškemu, križevskemu in varaždinskemu komitatu, da so — slovenski. S tem bi rad ugotovil vsaj to, da ne smemo trditi, da so besede, ki jih rabi naše ljudstvo na tej strani »granice«, kroatizmi. Nič več ne pravim ...
Do danes so nas šole in tiskarne in uradi res že tako ločili, da imamo oboji svojo do konca izpisano besedo, vendar pa si ne smemo biti vzajemno krivični z očitki, da je kdo komu kaj vzel in si prisvojil. Pa saj mi niti ne delamo tega. Le to je čisto narobe, da celo tisto, kar je očitno naše, starinsko in domače, zavračamo in preganjamo, če ni za naše precej nagluho uho. Ne zagovarjam tistih, ki so že v onem stoletju brez pravega preudarka začeli za lase vlačiti vse potrebno in nepotrebno k nam, še manj pa bi pohvalil tiste, ki še danes trpajo v naš leksikon čisto nepotrebno blago, posneto po tujih jezikih. Tako prihajamo do novih besed, zvok našega izraza pa peša in zamira. Po eni strani trdimo, da to sploh ni naše, po drugi pa pravimo, da je ono že pozabljeno, arhaično. Ni še davno, ko je nekdo zapisal, da je izraz stranski, ki pomeni tuj, hrvaški. No, po takem dokazovanju potegnimo mejo nad mojo Slovensko Bistrico in zasadimo mejnike kdo ve kje. Sam Pleteršnik je povzel to besedo od Cigaleta, Janežiča in Valjavca, ker jo ljudstvo po Štajerskem in v Beli krajini pozna tako dobro kakor kajkavci na Hrvatskem.
Razglejmo se še malo. Kadar sneg kopni ali se zemlja po deževju suši, iščemo obela tla, da ne gazimo po snegu in vodi. Tako postavljena beseda pomeni že suha, ne več mokra tla. Pleteršnik ve zanjo, a kdo bi si jo upal danes ponoviti? — Vreme je družbi zblaznilo izlet, kmetu pa oranje. Zlobni jeziki so dekletu zblaznili poroko. To se pravi, vse se je pokvarilo. Današnje pohujšanje je našim protestantskim piscem še soblazen, mi pa se otepamo zadnjih sledov te lepe besede. ¦— Ta človek danes ni ničesar privredil (kaj vrednega storil), jest je pa prišel. Besedo rinemo na Hrvatsko, kjer imajo privredo, Pleteršnik zanjo ne ve, je pa le. — Tista gospodinja je hudo pri čislem. Stiska, računa, šteje vsako žlico in obrača vsak dinar, ker mora ali pa skopari. — Ce se tele oglaša, ono krneli. Odraslo govedo tuli (na vso moč) ali pa (rahlo) boli.
Ce je komu kaj neznano, rad pravi, da je tuje ali pa zastarelo. Nekaj takih izrazov: čeh je v Prlekiji na pol dorastel fant, vozgriv je smrkav, lila je lutka. No, sedaj bi se ustavili še pri besedi brdo, ki je skoraj samo še v imenih. Drugače je danes po Slovenskem vse hrib in grič. Res pa je, da pri Slovenski Bistrici najdeš samo bregove. Nasprotno pa je v hrvatskem Zagrebu — Grič, a v hrvatskih knjigah ga ni! — Prek brda smo prišli v druge predele, ki jih po SP ne smemo več rabiti, kajti ti so last Hrvatov, Srbov, Makedoncev in Bolgarov. Vendar je predel tudi na Slovenskem meja in celo ime. Zakaj ne bi mogel biti tudi krajina ali dežela (v nekih mejah)? Kljub SP se beseda še splošno rabi, ker pač ni zanjo zmeraj zadovoljivega nadomestka. — Tudi granice nimamo nobene več. Ce kdo pri nas tako zine, baje hrvatuje, kar pa je pristno naše bilo, je ostalo na ponemčenih tleh. Pri Obdachu na Štajerskem je zarisana voda Granitzenbach. Drugo tako ime je niže, že na Koroškem. Ta precej dolgi potok teče v Labodnico.
Tako nastajajo mnogi kroatizmi, ker nočemo imeti besede za slovensko, arhaizmi pa se množijo, ker nemarno opuščamo izraze, da ostajajo za njimi hude vrzeli. Obubožano govorico, po slogu in skladnji skvarjeno, ,bogatimo' z nepotrebnimi tujkami, ki jih pogosto še narobe obračamo. Slovničarji mnogih jezikov preveč vneto izločujejo izraze sorodnih narečij in prestrogo razmejujejo področja. Svarijo pred rabo izrazov iz sosedove knjige, dasi so znani tudi v njihovi lastni deželi. Ne marajo, da bi se zbližali. Ni li to circulus vitiosus, če pravijo, da je zbliževanje treba prepustiti času in slučaju, obenem pa ga zavestno preprečujejo? Kako je bilo v Sloveniji, vemo. A drugje? Srbohrvatski slovničarji soglasno trdijo, da govorijo kajkavci in čakavci narečje tega jezika, a izrazi iz njihovega besedišča nosijo žig manjše vrednosti, če jih sploh beležijo (Ma-retič v šolski gramatiki, gramatiki in stilistiki, jezičnem savjetniku). Andrejčin
39
v Osnovni gramatiki bolgarskega jezika (Sofija, 1942) odločno odklanja marsi-kak pojav, ker cika na makedonsko stran ali na srbsko narečje. Z velikim trudom dodelana makedonska gramatika Koneskega (Skopje 1952, 54) priznava, da so morali zelo paziti, da se ne bi preveč vrgli po »tujcih«.
Težko je ne se domisliti pokojnega Nestorja, ki je o Slovanih zapisal, da so imeli lepo, veliko in bogato deželo, a so si morali povabiti tujca Rurika, da bi jim vse uredil, seveda po svoje . . . Koliko različnih pokrajinskih literatur bi danes že imeli Nemci, če bi bili pred sto leti z našo vnemo in spretnostjo začeli realizirati znanstveno dognanje, da je na področju njihovega jezika nič manj kakor 555_narečij_l_______._________.......,..........________. .„.......Vinko Uaberski,