Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA
54170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177
PODUREDNIŠTVO 34135 Trst, Vicolo d. Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	Lir 32.000
Letna inozemstvo	Lir	50.000
Letna inozemstvo, USA dol.	35
Poštno čekovni račun:	štev.	11234499
Leto XXXIX. - Štev. 32 (1961)
Gorica - četrtek, 6. avgusta 1987 - Trst
Posamezna številka Lir 700
Gospodova Dekla v slavi Ne dmMh se in ie elsoiain
S povišanjem »vzvišene sionske hčere«, z njenim vnebovzetjem je povezana skrivnost njene večne slave. Kristusova Mati je namreč povišana »za Kraljico vesoljstva«. Tista, ki je ob oznanjenju sama sebe označila kot »Gospodovo deklo«, je ostala v vsem zemeljskem življenju zvesta temu, kar ta naziv izraža. Tako je potrdila, da je resnična »učenka« Kristusa, ki je tako močno poudarjal naravo služenja svojega poslanstva: Sin človekov »ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mt 20,28). S tem je postala Marija prva med tistimi, ki »služijo Kristusu tudi v drugih in s ponižnostjo in potrpežljivostjo vodijo svoje brate h Kralju, kateremu služiti se pravi kraljevati«, in je v polnosti dosegla ono »stanje kraljevske svobode«, ki je lastno Kristusovi mučencem: služiti se pravi kraljevati!
»Kristus, ki je bil pokoren do smrti in ga je zaradi tega Oče poveličal (prim. Flp 2,8-9), je šel v slavo svojega kraljestva. Njemu je podvrženo vse, dokler samega sebe in vsega stvarstva ne podvrže Očetu, da bo Bog vse v vsem« (prim. 1 Kor 15,27-28). Gospodova dekla Marija je udeležena pri tem kraljevanju svojega sina. Slava služenja je zanjo neprenehno kraljevsko dostojanstvo; vzeta v nebesa ne neha s tistim odre-šenjskim služenjem, v katerem izraža materinsko sredništvo, in to »prav do večne dovršitve vseh izvoljenih«. Tako ona, ki je tu na zemlji »zvesto ohranila svojo zdru-ženost s Sinom prav do križa«, še napreej ostaja združena z njim, »ki mu je vse podvrženo, dokler ne bo on sam sebe in vse stvarstvo podvrgel Očetu«. Tako je Marija v svojem vnebovzetju obdana tako rekoč z vso stvarnostjo občestva svetnikov, in njena združenost s Sinom v slavi je v celoti naravnana na dokončno polnost božjega kraljestva, ko »bo Bog vse v vsem«.
Tudi v tej stopnji ostane Marijino materinsko sredništvo »podrejeno« njemu, ki je edini srednik, prav do končnega udejanjenja »polnosti časov«, to je, dokler ne bo v Kristusu kot glavi vse zedinjeno (prim. Ef 1,10).
(Iz okrožnice Janeza Pavla II. o Odrešenikovi Materi, št. 40)
Praznik v visokem poletju
Kakor tolikokrat v teku cerkvenega leta nam Cerkev tudi za 15. avgust predstavlja podobo čiste, ponižne, preproste, plemenite in močne izraelske deklice Marije iz Nazareta, Jezusove matere, matere božjega Sina. A kljub temu je morda danes marsikomu težko najti pravo razmerje do Marije. To velja tako za duhovnika kakor tudi za preprostega vernika. Vzrok so največkrat pobožna pretiravanja in osladnosti, ki se jih pobožni pisci in pridigarji niso vedno izogibali.
In takemu pretiravanju smo priče tudi v današnjih dneh. Povod je verjetno tudi hladni teološki racionalizem, ki bi najraje spremenil v abstrakcije vse krščanske resnice in tudi lik samega Kristusa. Znani nemški teolog Karl Rahner je dejal, da abstrakcije ne potrebujejo matere.
KAKO NAJTI PRAVI ODNOS DO MARIJE
Če hočemo najti pravi odnos do Marije, če hočemo, da nam bo njen zgled še danes govoril, jo moramo spoznati takšno, kot je v resnici bila. Marija je bila ženska iz krvi in mesa. Nevesta, žena, mati, vaščan-ka, soseda z zelo navadnim življenjem.
Od petnajstletne zaročenke do matere Obsojenca na Kalvariji nam evangelij pove zelo malo; prikaže Marijo kot preprosto ženo, ki je blizu ljudem, ker je vsa odprta Bogu, kot ženo, ki ji je Bog odkazal izredno mesto v načrtu odrešenja. Ko je Marija prala plenice ali ko je šla na trg, ni imela na glavi svetniškega sija. Bila je ena izmed takih mladih žena, kot jih še danes lahko vidimo na Bližnjem vzhodu.
In vendar je angel tej preprosti ženi rekel »milosti polna«.
Marija je bila izredno preprosta, njeno življenje zelo navadno. Ne mislimo, da so si čudežni dogodki sledili v njenem življenju, da jo je Bog razsvetljeval ob vsakem pomembnejšem doživetju. Bila je »brezmadežno spočetje«, kot je rekla Bernardki v Lurdu, toda sama se tega ni zavedala. Šele ko je prišla v nebesa, je zvedela za vse čudovite darove, s katerimi jo je Bog obdaril. V svojem zemeljskem življenju pa je Marija živela iz vere.
MARIJINA VERA IN ZAUPANJE
Z duhom in srcem Marija živi v svetu stare zaveze. Ena glavnih misli te dobe pa je, da se Bog razodeva v zgodovini, da načrt odrešenja uresničuje po zgodovinskih dogodkih in da njegovo voljo spoznavamo po znamenjih, ki nam jih pošilja iz dneva v dan. Biti prepričan, da kljub vsemu Bog uresničuje svoje odrešenje, biti prepričan, da mi govori po vsakdanjih dogodkih in po ljudeh, ki jih srečujem, videti božjo roko nad splošnim dogajanjem in nad mojim življenjem, to pomeni verovati v starozaveznem smislu. Tako je
verovala Marija. Priznati moramo, da to ni bilo lahko.
Bog je Mariji poslal razna znamenja. In po znamenjih, ki jih je Bog pošiljal, je Marija spoznavala božjo voljo in iz njih je razbirala, kaj Bog od nje pričakuje in kakšno vlogo ji daje v načrtu odrešenja. Ta znamenja v njenem življenju in v življenju njenega Sina pa so bila silno skromna: npr. nenavadno Jezusovo rojstvo., obisk Modrih z Vzhoda, Simeonova prerokba v templju in napoved prihodnjega trpljenja.
Marija je premišljevala ta znamenja v svojem srcu. Polagoma je spoznavala pomen dogodkov in skrivnost svojega Sina. A verovati je morala. In vera zanjo ni bila nič lažja kot za nas, nasprotno, bila ji je težja.
Ne mislimo, da so se v Jezusovih otroških letih vrstili čudeži, kot to pripovedujejo legende; ne mislimo, da je božanstvo kar žarelo iz Jezusa. Marija je morala imeti močno vero, da je v tem otroku, ki je bil sad njenega telesa, ki ga je dojila, ki ji je bil podoben, ki se ni v ničemer razlikoval od drugih otrok na vasi, videla tudi svojega Gospoda in Boga. Bližina z Jezusom, ki v tridesetih letih življenja v Nazaretu ni storil nič izrednega, da bi kdo lahko spoznal njegovo božanstvo, je terjala od Marije večjo vero, kot jo Bog zahteva od nas.
POT DO KALVARIJE IN VELIKONOČNEGA JUTRA
Mariji ni bilo lahko hoditi po poti vere. Ni vsega takoj razumela. Samo v premišljevanju in molitvi je spoznavala pomen nekaterih dogodkov: npr. to, da so začetki mesijanske dobe tako skromni, ali to, da jo je Jezus med svojim javnim delovanjem držal nekako ob strani.
Življenjska pot je Marijo vodila do Kalvarije. Tam je našla svojega Sina. Spremljala ga je z vsem sočutjem. Tam jo je ranil meč bolečin, kakor ji je bilo napovedano. Tam je doživela Sinovo smrt in privolila v odrešenje, ki se je dopolnilo drugače, kot si je sprva verjetno pred-stavljlala.
Marija je bila edina od svetih žena, ki na velikonočno jutro ni šla k Jezusovemu grobu. Verovala je brez prikazovanj. V njej se je združilo vse upanje in ves vzlet mlade Cerkve. V dvorani zadnje večerje je družila apostole in z molitvijo privabila ogenj Svetega Duha na apostolsko skupnost.
V NEBEŠKI SLAVI
Marijina podoba ne bi bila popolna, če bi jo gledali samo v njenem zemeljskem življenju. Krščansko izročilo, potrjeno z slovesno izjavo nezmotljivega učiteljstva, nam govori tudi o Mariji v nebeški slavi.
Sv. Višarje
Ljudje vprašujejo, ali bo letos stekla žičnica na Sv. Višarje. Pri vodstvu svetišča v Žabnicah smo se za to pozanimali. Povedali so nam, da za letos nič ne kaže, da bo žičnica stekla. Morajo namreč speljati stezo ob žičnici, da bi v primeru nesreče lahko prišli do ponesrečencev, la dela pa kasnijo in ni verjetno, da bodo do jeseni končana. Žičnica pozimi obratuje, ker menijo, da bi se po snegu dalo priti do ponesrečencev, če bi do nezgode res prišlo. Tako so pojasnili v Žabnicah.
Povejmo še to, da v Ukvah in v Žabnicah na veliko obnavljajo župnijski cerkvi s pomočjo deželnih in državnih prispevkov. V Žabnicah je cerkev zaradi obnove zaprta in imajo službo božjo v župnijski dvorani, ki je spremenjena v kapelo.
Koča sv. Jožefa služi svojemu namenu, v njej se vrstijo razne skupine za prijetno letovanje. Naše mnenje je, da bi s skupnimi močmi morali kočo in ob njej stoječi senik preurediti in izboljšati, tako da bi oboje skupaj postalo najbolj privlačna točka v Žabnicah. Naravni pogoji so dani, potrebna je le še skupna zavzetost.
Mladina vabi na Sv. Višarje
Skupnost krščanskega življenja s Tržaškega in Goriškega vabi na III. poletni seminar slovenskih študentov, ki bo letos od 21. do 23. avgusta na Sv. Višarjah. Vabilo se glasi:
Dragi prijatelji!
Še nam je v spominu Šmarjeta v Rožu na Koroškem, kjer smo študentje in mlajši izobraženci v luči vere iskali odgovor na vprašanja našega osebnega, občestve-nega in narodnega življenja, in že je pred nami novo srečanje.
Pred kratkim je ves katoliški svet začel praznovati Marijino leto. Milosten slučaj je hotel, da se bomo prav letos zbrali na eni izmed najlepših Marijinih božjih poti, na Sv. Višarjah. Tu se bomo skušali najprej navezati na letošnjo draveljsko molitev za življenje, nakar bomo to izhodišče razširili in obravnavali sedanji življenjski utrip slovenskega naroda in slovenske manjšine v Italiji.
Višarski seminar pripravljamo Slovenci v Italiji, in sicer iz vseh treh pokrajin, kjer prebivamo. Na srečanju bodo sodelovali msgr. Oskar Simčič iz Gorice, Fer-ruccio Clavora iz Beneške Slovenije in Ivo Jevnikar iz Trsta z naslednjimi referati:
— msgr. Oskar Simčič: »Življenje kot dar
in odgovornost«.
— Ivo Jevnikar: »S tržaškega razgledišča
v slovenska obzorja«.
— Ferruccio Clavora: »Vloga Beneške Slo-
venije v skupnem slovenskem kulturnem prostoru«.
Pozdrav v imenu organizatorjev Tomaž Simčič
Marija ni samo judovska žena, ki je ponižno in preprosto sprejela božjo ponudbo in postala Jezusova in Odrešenikova mati; Marija ni samo skrbna in včasih zaskrbljena mati, ki težko žrtvuje vsa zemeljska pričakovanja; Marija ni samo mati na smrt obsojenega, stoječa poleg križa, ki prav tako kot njen Sin Jezus ne razume, zakaj jo je Bog zapustil; Marija ni samo toplo središče mlade krščanske skupnosti in zvesti spomin na Jezusove besede in dejanja po njegovem odhodu k Očetu. Marija je tudi žena, ovita v sonce, z mesecem pod nogami, z vencem dvanajstih zvezd, kot jo je videl sv. Janez v Razodetju. Je dovršena podoba novega človeka, poveličana v svoji duši in svojem telesu.
Če nam je lahko v oporo Marijino zemeljsko življenje, ko vidimo, kako je morala v veri sprejemati dogodke, ki jih ni razumela, nam mora biti njena sedanja slava v veselje in upanje.
DR. LOJZE ŠKERL
Ob bližnjem Marij inem prazniku in še posebej v letošnjem marijanskem letu postavljamo vprašanje, kakšen je pravilen odnos do Matere božje, kakšno mesto ima v našem življenju, kako vključiti marijansko pobožnost v sestav svojega verovanja.
V iskanju odgovora na ta temeljna vprašanja je v naših razmerah še posebej živo vprašanje o Medjugorju. Zelo različna mnenja slišimo — od navdušenja in očitajočega »zmerjanja«, češ, kakšni ste — predstavljate kot dvomljivo tisto, kar je vendar resnično, ovirate ljudi, ko bi se vendar morali približati Bogu; predstavljate kot nevarno tisto, kar le pomaga razvoju naše krščanske stvari... Nekateri so bolj previdni, manj neučakani in razmišljajo po pregovoru, da božji mlini meljejo počasi in je treba pustiti času čas, kajti to, kar je res božjega, ne more propasti. Seveda je pa tudi tretje zadržanje — namreč tistih, ki že načelno zavračajo kakršnokoli možžnost o take vrste nadnaravnih posegih. Kakšno stališče naj zavzamemo, ko pa imamo toliko nasprotujučih si zgledov in opredelitev — med škofi, duhovniki in vsemi tistimi, ki so v Medjugorju kaj ali pa ničesar videli?
Cerkev opredeljuje »videnja« kot »vidno javljanje nečesa, kar je v tistem kraju in tistem trenutku neobičajno in glede na naravno dogajanje tudi nerazložljivo« (R. Laurentin). V zgodovini odrešenja je takih nadnaravnih posegov nič koliko in njihova pomembnost je zlasti v svetopisemskem poročanju nenadomestljiva. So sestavni del razodetja, ki pa je po nauku Cerkve zaključeno s smrtjo apostolov. Vse bistveno, kar je za zveličanje potrebno, je bilo povedano in za naše zveličanje zadostuje. Vsa videnja in prikazovanja, ki sledijo temu svetopisemskemu obdobju — pravi kardinal Ratzinger — so izjemni dogodki, ki nimajo važnosti za resničnost, ki jo izražajo, kajti ne obogatijo niti ne spremenijo razodetja. S tem pa seveda ni rečeno, da ti dogodki ne vplivajo na pastoralno dejavnost Cerkve in da nimajo nobene važnosti pri širjenju evangelija. Vse to priznavajo tudi cerkveni dokumenti, še posebej tisti, ki govorijo o češčenju Matere božje (npr. «Evangelii nuntiandi»,
«Marialis cultus», «Redemptoris Mater»).
Ko postavimo medjugorske dogodke v ta okvir, vidimo, kako neumestno postane tisto vprašanje »ali je kaj res ali pa je vse skupaj le potegavščina, kateri nasedajo lahkovemeži!« Ob razodetju, ki je ta ali pa brez Medjugorja, Lurda, Fatime, že zaključeno in za naše zveličanje popolnoma zadostuje, postanejo ti dogodki obrobni, nebistveni — ne glede na to, ali so resnični ali ne. Ostanejo »privatnega značaja« in prepričajo, kogar prepričajo. Pa saj vendar ne gre samo za neko »nadna-ravnost« in »čudežnost«; v teh krajih je toliko »vsakdanjih« stvari, ki človeku dajejo misliti: spreobrnjenja, molitve, post, pobožnost, življenjsko pričevanje... Ob vsem tem poslane tudi bolj ali manj postranskega pomena, kdaj bo Cerkev uradno priznala ali pa prepovedala Medjugor-je. Zakaj vendar, ko pa gre za »nebistvene stvari«!
Zelo modro je stališče, na katerega se je postavil škof Enrico Assi iz Cremone: »Ne posmehujmo se tistim, ki so ob obisku Medjugorja našli novo spodbudo za molitev in ne obsojajmo tistih, ki so ob teh dogodkih ostali neprizadeti in v dvomih« (prim. Famiglia Cristiana, 29/1987, str. 6).
Marijin praznik in marijansko leto nas torej spodbujata k razmišljanju o tistem bistvenem — o razodetju božje ljubezni, ki nas vabi k posnemanju. In nobeno »videnje« nam ne bo moglo nadomestiti temeljnega Marijinega evangeljskega zadržanja: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!«
A. S.
Praznik Marije Vnebovzete na Sv. Višarjah
čeprav žičnica ne vozi, so na Sv. Višarjah vedno gostje in romarji. Maša je vsak dan in jo daruje p. Filip, oskrbnik Marijinega svetišča. Ob nedeljah je sv. maša ob 12. uri. Na praznik Marijinega vnebovzetja bo na Sv. Višarje šel videmski nadškof Battisti; maševal bo ob 11. uri. Romarji, ki želite na ta praznik na Sv. Višarje, upoštevajte to.
Nova vlada potrjena
Nova vlada ,ki jo je sestavil Giovanni Goria, je programatična vlada, to se pravi, da se je pet strank, ki jo sestavljajo, končno le zedinilo na skupnem programu, niso pa sklenile, da bodo skupno vladale do konca mandatne dobe. Vsekakor je vlada dobila v soboto 1. avgusta zaupnico v senatu; zanjo je glasovalo vseh pet strank. V ponedeljek se je začela razprava o zaupnici v poslanski zbornici, nakar je tudi ta izglasovala zaupnico Go-rijevi vladi. Kot prvo zadevo, je vlada sprejela zakonski dekret, da se bo referendum o jedrskih centralah in o odgovornosti sodnikov vršil jeseni, najbrž drugo nedeljo novembra.
V novi vladi je 32 ministrov ter 60 pod-ministrov. Craxijeva vlada je imela dva ministra manj. Ustvarili so dve novi ministrstvi in sicer za posebne naloge ter za velika mesta. Ministrstvo za posebne naloge so zaupali demokrščanski poslanki Jervolino, ki bo morala skrbeti za otroke in za družine; ministrstvo za velika mesta so poverili socialistu Tognoliju, ki bo imel na skrbi razvoj velikih mest in zlasti zadevo novih stanovanj. Odgovorno mesto v novi vladi ima socialist Amato, ki je podpredsednik in zakladni minister.
V novi vladi sta izpadla Zamberletti in Scalfaro. Zamberletti je dobro vodil ministrstvo za civilno zaščito in bil splošno priljubljen. Njegova kariera se je začela ob potresu v Furlaniji, ko je kot vladni komisar dobro opravil svojo nalogo. Tudi kasneje je ob raznih naravnih nesrečah izkazal svojo zavzetost, tako tudi ob povodnji v Valtellini. Ko je bil tam sredi
blata in vode, je zvedel, da bo moral pustiti svoje ministrstvo; na njegovo mesto je prišel Gaspari. To je izvalo precej polemik v javnosti.
Scalfaro je moral prepustiti notranje ministrstvo Fanfaniju, ker je tako zahtevala logika demokrščanskega vodstva oz. struj znotraj te stranke. Šolsko ministrstvo je Falcuccijeva odstopila demokristjanu Galloneju. To ministrstvo je občutljivo mesto, ker ima največ osebja in ker je vedno polno problemov. Tako so znova odprli problem verouka na šolah, ki bi ga nekatere politične sile rade porinile na najbolj stranski tir, kot neobvezen predmet, ki naj bi se poučeval le prvo oz. zadnjo šolsko uro, odjavljeni dijaki bi pa bili prosti.
V Indoneziji
Število vernikov v tej državi hitro napreduje. Samo v glavnem mestu Jakarti, kjer je 200.000 katoličanov, je letni prirastek deset tisoč. Mnoge velike cerkve so petkrat ali celo sedemkrat vsako nedeljo nabito polne. Ker Indonezijci radi pojejo, to tudi primeri, da je v isti župniji tudi do dvajset različnih pevskih zborov, ki jih vodi en in isti organist. Potem jih pravilno razporedi, da vsak zbor pride občasno na vrsto.
Z današnjo številko gre naš list na poletne počitnice skupaj s celotnim osebjem tiskarne in uprave. Prihodnja številka redno izide v četrtek 27. avgusta.
Pesnica koroške zemlje
Bralci pišejo Mnenja se krešejo
OB 85-LETNICI MILKE HARTMAN
Življenje in delo Milke Hartman je tesno povezano z življenjem in usodo koroških ljudi. Njena bogata pesniška bera je izraz njenih čustev in misli, koroškemu človeku pa je ogledalo njegovega življenja,veselja in žalosti, upov in skrbi, kakor tudi njegovega stoletnega boja za obstoj na lastni zemlji.
Milka Hartman se je rodila 11. februarja 1902 v Spodnjih Libučah pri Pliberku. Še zelo mlada se je vključila v prosvetne in verske organizacije. Dolga leta je poučevala na gospodinjskih tečajih. Vseskozi se je posvečala ljudsko prosvetnemu delu v društvih, pevskih zborih in igralskih skupinah. Kjerkoli je že bila, je mladino vzgajala v ljubezni do materine besede in do koroške zemlje ter v zvestobi narodnemu in verskemu izročilu. Njena vnema in skrb nista veljali samo mlajšemu rodu, temveč rojakom nasploh, o čemer jasno pričajo tudi njene pesmi.
Hartmanova piše nekako od 1918 dalje. Njena lirika obsega rodoljubne, ljubezenske, religiozne in prigodniške pesmi. Zelo rada slika koroško pokrajino, kmečko življenje, človeka v stiku z naravo ipd. V uvodu k zbirki Lipov ovet je Lovro Kašelj zapisal, da je pesniški svet Milke Hartman »svet njenega vsakdanjega življenja: rodni dom in vrt ob njem, domače polje in travniki, domači gozd in gaj, domovina. Le včasih stopi pesnica iz njega, zlasti tedaj, ko obuja boleče spomine na žalostno usodo svojcev in naroda pod bičem tujih in domačih sovražnikov.«
Koroški pesnik in pisatelj, zdaj že pokojni Valentin Polanšek, je ob pesničini 80-letnici napisal sledeče verze:
Milka, kdaj si odmev ujela, sladki klic nežnega srca?
Poješ nam kot bi polja pela, da zveni struna iz zlata.
Pesmi Milke Hartman se odlikujejo po spevnosti in izrazni jasnosti. V njih je čutiti toplino in vedrino, prijetno domačnost in izpovedno neposrednost. Tu in tam je zaznaven vpliv ljudskega pesništva. Veliko svojih pesmi je Hartmanova sama zapela oz. jim dala melodijo. Napisala je tudi vrsto odrskih prizorov in nekaj spevoiger.
Njena prva pesniška zbirka — izdala jo je, kot vse naslednje, Družba sv. Mohorja v Celovcu — je iz leta 1952 in ima naslov Moje grede. Iz zbirke objavljamo sonet Zvonovi Gospe Svete. Prva zbirka je izšla ob pesničini 50-letnici, druga. Lipov cvet, pa ob njeni 70-letnici, in sicer 1972. Zanjo je Hartmanova prejela nagrado Vstajenje, ki jo vsako leto podeljuje tržaška Mladika. V istem desetletju so izšle še narečne Pesmi z libuškega puela (1977).
Trideset let slovenske
Po nemško točno izide ob koncu vsakega šolskega leta »Letno poročilo zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu«; letošnje ima še poseben poudarek »jubilejno« poročilo, ker je izšlo ob 30-letnici gimnazije. Zato je še bogatejše kot običajno.
Poročilu na pot je napisala uvodno besedo dr. Hilde Havviicek, ministrica za pouk, umetnots in šport pri zvezni vladi na Dunaju. Njena beseda je izredna pohvala slovenski gimnaziji, saj pravi med drugim: »Nadvse uspešen razvoj, ki ga je doživela slovenska gimnazija v preteklih tridesetih letih, je v prvi vrsti rezultat odličnega pedagoškega dela učiteljev, ki tam učijo, vrhu tega pa je to tudi dokaz za izobrazbene možnosti in izobrazbeno voljo slovenske narodne skupnosti. Ne nazadnje dokazujejo številni absolventi te šole, da ustvarja dvojezično šolstvo dobre podlage za obisk nadaljevalnih šol.«
Slovenska gimnazija v Celovcu je sad trpljenja slovanskih ljudii v boju zoper nacizem; njihov prispevek v tem boju je priznal sam zvezni predsednik dr. R. Kirschlager. Zaradi tega so ob sklepanju avstrijske državne mirovne pogodbe vnesli 7. člen, ki pravi: »Avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Štajerskem imajo pravico do osnovnega pouka v slovenskem ali hrvaškem jeziku in do sorazmernega števila lastnih srednjih šol...«
Do svoje gimnazije so potem Slovenci prišli leta 1957, ko je tedanji prosvetni minister dr. Drimmel 9. maja podpisal dekret o ustanovitvi Slovenske gimnazije v Celovcu. Toda do leta 1975 so morali gostovati v poslopju neke nemške gimnazije ter imeti celoten pouk popoldne. Bili
Osemdesetletnico koroške pesnice so njeni rojaki počastili s svojevrstno publikacijo v treh knjigah s skupnim naslovom Milka Hartman (1982). Prva obsega življenjepis, ki ga je v besedilu in dokumentaciji pripravil Feliks J. Bister. Druga vsebuje pesmi, ki jih je Hartmanova objavljala v Veri in domu in pozneje v Družini ta domu ter v obeh koroških koledarjih ali v listih Naš tednik, Nedelja in Slovenski vestnik. Gre torej za izbor pesmi, ki še niso izšle v knjižni izdaji. Izbral in uredil jih je F. J. Bister, ilustriral pa Hubert Greiner. V tretji knjigi so zbrane pesmi, ki jih je po melodiji same pesnice za triglasno petje harmoniziral Hanzi Gabriel. Pri tem naj dodamo, da so besedila Milke Hartman že prej uglasbili razni skladatelji, med njimi Matija Tomc, Luka Kramolc, Franc Cigan, Pavel Kernjak, Radovan Gobec in naš Mirko Fi-lej, prijatelj Koroške in Korošcev.
Ob svoji letošnji 85-letnici je Milka Hartman doživela novo presenečenje, drobno in lepo opremljeno knjižico svojih pesmi v nemškem prevodu. Knjižica z naslovom Gedichte aus Karnten (triindvajset pesmi) sta izdala Peter Kersche in Janko Ferk. V uvodu Pavel Apovnik poudarja, da je poezija naše pesnice postala »dejanski ključ za duhovni svet slovenske narodne skupnosti, ki se večinskemu prebivalstvu v deželi zdi mnogokrat tuj«. Pesniško zbirko v nemškem prevodu so predstavili marca letos v Domu v Tinjah na slovesnosti, ki so jo jubilantki pripravili Krščanska kulturna zveza, Mohorjeva družba in Katoliški dom prosvete v Tinjah.
Pred leti je avstrijski predsednik imenoval Milko Hartman za častno profesorico.
Številnim čestitkam in voščilom za letošnji visoki življenjski jubilej priljubljene koroške pesnice Milke Hartmanove se predružujejo njeni primorski prijatelji in bralci, pa tudi naš list.
L.B.
★
ZVONOVI GOSPE SVETE
Pesem... Oj izliv miline!
Kakor pesem božjih zborov plava preko koč in dvorov, polni naše tri doline,
Rož, Podjuno, daljno Zilo.
To zvonov je pesem vneta: poje, moli Gospa Sveta.
Oh, da ne bi odzvonilo!
Poj, le poj zvon Gospe Svete, zlij se v radost nam in bdli,
Z nami plakaj, z nami moli,
vzdrami speče nam domove in razbij nam zle okove, s trdih tal naj vigred vzcvete.
so pionirski časi in dijaki ter profesorji so sprejeli to žrtev in utrdili slovensko gimnazijo, čeprav so ji mnogi napovedovali le kratko življenje. Po skoro 20 letih so prišli do lastnega poslopja leta 1975; dolgo so čakali, a so dobili za tiste čase najmodernejšo in najbolj funkcionalno šolo v Avstriji.
Prva matura je bila leta 1963, maturantov pa 16. Nato so sledile mature iz leta v leto z vedno večjim številom maturantov; vseh je bilo do letos 924. Številni med njimi imajo odlična mesta v koroškem in širšem avstrijskem javnem življenju kot zdravniki, univerzitetni profesorji, advokati, sodniki, dr. Zdravko Inzko je v avstrijski diplomatski službi, dr. Smolle pa državni poslanec na Dunaju. Letos so ustanovili »Združenje absolventov Zvezne gimnazije za Slovence« z glavnim namenom: »Negovati ta utrjevati šolsko tovarištvo tudi po letih skupnega šolanja.«
Kakor drugod se čutijo posledice upadanja rojstev tudi na slovenski gimnaziji v Celovcu; letos je gimnazijo obiskovalo 434 dijakov in dijakinj. Prvi razred je imel tri paralelke, ostali po dve. Vendar so bila leta, ko je gimnazijo obiskovalo nad 500 dijakov in dijakinj. Kljub temu je gimnazija še vedno močna.
Posebnost te gimnazije je, da se pouk vrši v slovenščini ta nemščini. Nekatere predmete predavajo v slovenščini, druge v nemščini.
K rasti gimnazije pomagajo tudi dijaški domovi. Zato so v letošnjem Poročilu prikazani tudi dijaški domovi. Ti so štirje. Modestov dom je najnovejši in ga vodijo saleziijanci; namenjen je dijakom. Mohorjeva družba je zgradila sredi Celov-
Z beležnico v roki...
Spošt. g. urednik!
Avtor članka »Še en glas po zadnjih volitvah« v Katoliškem glasu poleg sprejemljivih stališč aksiomatično postavlja nekatere trditve, ki jih ne dokaže. Zato naj mi demokratično dovoli, da te njegove neosnovane trditve nekoliko komentiram.
1. »Slovenski volivec hoče, da bo njegov glas čemu koristil...«
Manjšinska politična stranka SSk, katere glavni smoter je skrb za zaščito splošnih koristi manjšine in uveljavljanje njenih specifičnih pravic, je kot prvo in glav-to točko volilnega dogovora s Sardinsko akcijsko stranko postavila predstavitev zakonskega predloga SSk za zaščito slovenske narodne skupnosti v Italiji po izvoljenih predstavnikih manjšinske koalicije v novem italijanskem parlamentu. Glasovi slovenskih volivcev tej koaliciji so oziroma hodo koristili tej temeljni zahtevi manjšine in politični potrebi slovenske stranke. Ali se je kaka vsedržavna italijanska stranka obvezala izpolniti kaj podobnega nasproti volivcem SSk?
2. »Zgodilo pa se je, da to mnenje ni sovpadalo s površnimi sklepi vodstva SSk glede povezav v volilni kampanji.«
Mislim, da po vsem, kar je bilo napisanega in izrečenega v zvezi z zadnjimi volitvami, si avtor članka ne bi smel privoščiti takšne trditve, ki očitno dokazuje, da ni aktivno sledil celotnemu poteku naporov vodstva SSk, preden se je odločilo za znano volilno povezavo. Med drugim je to plat vprašanja zelo precizno obrazložil deželni tajnik SSk v zadevnem pojasnilu, objavljenem v Katoliškem glasu 11. junija letos.
3. »Kot šibka stranka se SSk mora povezati z nekom, vendar z beležnico v roki.«
S tem v zvezi je treba spomniti avtorja na že omenjeni programski dogovor s Sardinsko akcijsko stranko in Union Valdo-taine, ki se dobesedno glasi takole: »Pd'AS in UV se obvezujeta, da bodo njuni parlamentarci tudi v novi zakonodajni dobi predložili v parlamentu zakonski predlog SSk o globalni zaščiti Slovencev v Italiji in da bodo aktivno spremljali njegovo zakonodajno pot.« In še: »Vsi izvoljeni parlamentarci koalicijske liste bodo na razpolago za reševanje ostalih narodnostnih in drugih problemov, ki jih bo SSk sprožila na vsedržavni ravni.«
Kot znano, je bil sardinski senator Loi Že v prejšnji mandatni dobi sopodpisnik zakonskega osnutka SSk.
V programih vsedržavnih strank nisem zasledil nobene podobne obveze ali pa da bi se katera na osnovi kakega drugega znanega dogovora obvezala, kaj dati v zameno za glasove Slovencev.
Iz vsega tega izhaja dejstvo, da je SSk šla v volilno povezavo na osnovi nekega dogovora, da je svojo odločitev sprjeela preudarno (in ne površno) in so jo volivci z dobro večino potrdili.
a. t.
Za resno razčiščenje pojmov
Spošt. g. urednik!
Parlamentarne volitve so za nami. Vse stranke so potegnile svoje zaključke, pretresle svojo volilno strategijo.
Tudi SSk je na deželni ravni opravila to delo in razčistila razloge za razdvojenost med Goriško in Tržaško glede parlamentarnih volitev. O tem smo brali v Katoliškem glasu 2. julija članek K. H., 9. julija prispevek A. Tula, v naslednji številki 16. julija pa mnenje o. n. Ti trije prispevki so po mojem mnenju bili na mestu; vsak je po svoje prispeval k raz-čiščenju nekaterih pojmov. Prav tako je bilo na mestu razčiščenje znotraj SSk na deželni ravni. Menil sem, da je s tem prerekanja konec. Na žalost ni tako.
ca »Slomškov dom« za dijakinje, šolske sestre pa imajo na Vetrinjski cesti svoj dom za dekleta. Nedaleč od sedanje gimnazije pa je »Mladinski dom Slovenskega šolskega društva«, ki služi dijakom ta dijakinjam. Tudi poslopje tega doma je novo.
Dijaški domovi so potrebni, ker je Koroška obširna in bi bilo vsakodnevno prevažanje za mnoge preutrudljivo ter bi izgubili veliko časa.
V 30 letih so gimnazijo vodili trije ravnatelji. Prvi je bil pok. Jožko Tischler, ki velja za »očeta« slovenske gimnazije, ker si je zanjo največ prizadeval. Za njim je vodil šolo dr. Pavle Zablatnik. Ko je stopil v pokoj, je prevzel ravnateljstvo dr. Reginald Vospernik.
V Novem listu z dne 30. julija beremo dopis z naslovom Za jasnost pojmov, ki ga je podpisal a. b. Po mojem mnenju preveva celotni dopis neka nestrpnost do nekaterih članov goriškega pokrajinskega vodstva SSk, saj se takole zaključuje: »Težko si je predstavljati, da lahko nemoteno še sedijo na krmilu (stranke) ljudje, ki so še včeraj načrtno in zavestno delovali proti z veliko večino sprejetim sklepom o volilnem nastopu v manjšinski koaliciji. Sami bi morali čutiti, da na teh položajih zanje ne more biti več mesta, če jim je še kaj do resnične strankine enotnosti.«
Tukaj vprašujem avtorja omenjenega dopisa, ali ve za sejo goriškega pokrajinskega sveta SSk dne 8. julija, na kateri so ravno razpravljali o »razčiščenju« znotraj stranke«? Brali smo: »Iz diskusije je izšla skupna želja, da se podprejo zaključki zadnjega deželnega tajništva SSk, ki je zagotovilo, da so se razhajanja znotraj stranke razčistila« (Katol. glas 11. jul.). Ali so se razčistila ali se niso?
Toda naj bo beseda tudi o naših sovo-denjskih zadevah. Ko je goriško pokrajinsko tajništvo 8. maja dalo svojo izjavo o pristopil k parlamentarnim volitvam, je ta dvignila veliko prahu. Šlo je za tri predloge: ali naj se gre na volitve skupaj z manjšinami, ali samostojno ali pustiti volilce, naj glasujejo po svoji pameti. Naročeno je bilo, naj se posamezne sekcije izrečejo. V sovodenjski sekciji do tega ni prišlo, ker sekcijski tajnik kljub pozivom sestanka ni sklical.
Ali bi ne bilo prav, ko bi se sekcija vsaj sedaj po volitvah sestala in bi prišli na sestanek tudi člani vodstva iz Gorice? Morda ne prav sedaj, temveč po poletnih počitnicah, ko bodo glave manj razgrete.
Remo Devetak
Kličem sveži veter
Ob povratku z dopusta sem v Katoliškem glasu z dne 16.7.1987 bral članek »Kličem sveži veter« prof. Vinka Beličiča, v katerem tarna, da Izvestje srednjih šol na Tržaškem v š.l. 1985/86 ni navedlo med novimi publikacijami slovenskih profesorjev njegove knjige »Človek na pragu«. Na trditve prof. V. Beličiča izjavljam, da uredništvo Izvestij ni prejelo nobenega sporočila (kaj šele knjige) pisca ali založbe, da je delo izšlo in kdaj je izšlo. Uredništvo Izvestja skuša poročati o vseh publikacijah, ki izidejo pri nas in o ka-
V okvir poletnih prireditev v naši deželi je vključena tudi razstava na goriškem gradu z naslovom Guardi - metamorfosi delPimmagine. Nedvomno je ta ena izmed kvalitetnejših pobud, ki poživljajo poletne mesece našega mesta. Razstava, ki jo je pripravila goriška občina, je del načrtovanega predstavljanja starejše umetnosti. Pred tremi leti se je ta ciklus začel s Tiepolom, nadaljeval se je lansko leto s Canalettom in Visentinijem, letos pa nam spet ponuja izrez beneškega slikarstva 18. stoletja ta sicer umetnost Guardijev. Razstava sicer nima namena prikazati opusa teh umetnikov, pač pa s ključnimi deli le opozoriti na nekatere značilnosti njihovega umetniškega izražanja ta na problematiko v beneškem slikarstvu 18. stoletja. Celotna prireditev je posvečena spominu na umetnostnega zgodovinarja Antonia Morassija, ki je bil eden izmed najboljših poznavavcev beneškega slikarstva, posebno še Guardijev.
Letošnja razstava je tudi prostorsko zavzela večji obseg. Ob vhodu v dvorano deželnih stanov so razstavljeni štirje dragoceni antependiji iz beneških cerkva Santa Maria della Salute in Redentore. V dvorani je predstavljenih štirinajst oljnih slik Francesca in Antonija Guardi. Sledijo štiri groteske (jedkanice z odgovarjajočimi odtisnimi ploščami) Giambattista Pi-ranesija in trije caprioci (po fantaziji sestavljene krajine) z antičnimi ostanki Mi-cheleja Marieschi, Canaletta in Francesca Guardi. V drugi veliki dvorani pa so predstavljeni risbe in grafični listi (nekateri izdelani po predlogi F. Guardi) Dionigija Valesi, Antonia Sandi, Antonia, Francesca in Giacoma Guardi in Teodora Viero.
Na prvi pogled je razstava raznolika, v bistvu pa se spoprijema z nekaterimi novostmi, ki so se skupno razvijale v beneškem slikarstvu:	podajanje	krajine,
predstavitev interjerov ta s tem seveda dolgo vrsto pisanih običajev beneške druž-
terih prejema podatke. Teh pa ni vedno lahko dobiti. Zato povsem zavračam njegov tendenčni stavek: Kje je meja med ignoriranjem in nevednostjo na naših pluralističnih zamejskih tleh? Izjavljam tudi, da mi skrb za urejevanje Izvestja daje res veliko dela, a ne kruha! Spodrsljaji se vedno lahko pripetijo, še posebno v obilici podatkov in imen, kot jih vsako leto prinaša Izvestje srednjih šol.
Kritizirati je lahko, brezhibno delati pa nekoliko teže, ali ne, prof. Vinko Beličič?
Urednik Izvestja: Robert Petaros
RAZNO
Pametna zamisel
V Evropski gospodarski skupnosti imajo velike presežke kmetijskih pridelkov, npr. žita, mesa, koruze, mleka; v Italiji sadja, npr. breskev, paradižnikov. Države plačujejo velike vsote za vskladiščenje presežkov oz. za uničevanje sadja. V Italiji so tako letos uinčili milijon stotov breskev. Na drugi strani so dežele Tretjega sveta, kjer trpijo lakoto, ker pridelajo premalo hrane za svoje prebivalce.
Predsednik evropskega parlamenta lord Henry Plumb je prišel na misel, naj bi se ustanovila posebna svetovna banka za hrano. Bogati bi vanjo nalagali svoje presežke, revni bi pri njej po zmerni ceni kupovali potrebno hrano. Denar, ki ga sedaj razne vlade izdajajo za pomoč kmetom, da manj pridelujejo, in pa za skladiščenje presežkov, bi lahko šel kot pomoč revnim deželam pri nakupu hrane. Tako bi eni dobili primerno ceno za svoje pridelke, drugi pa hrano po zmernih cenah. Volk bi bil sit ta ovca cela.
Predor pod Rokavskim prelivom bo postal resničnost
Anglijo loči od Evrope oz. Francije Ro-kavski preliv. Promet med obema državama se vrši po morju; tudi naši izletniki so morali z ladjo v London. Toda že nad dve sto let sanjajo, da bi pod prelivom skopali predor, ki bi povezoval ti dve državi.
Te sanje bodo kmalu postale resničnost: britanska ministrska predsednica Thatcherjeva ta francoski predsednik Mit-terand sta podpisala pogodbo za zgraditev omenjenega predora. Za izkop bodo stroške prispevale privatne družbe in banke; stal bo okrog osem milijard dolarjev; dokončan bi moral biti leta 1993. Skozi predor bosta stekli cesta in železnica. Že prvo leto bi moralo potovati skozi to novo pot 30 milijonov potnikov in 16 milijonov ton blaga.
be in pa nastajanje capricciov.
Beneška umetnost je v sklopu likovnega ustvarjanja na italijanskem polotoku vedno predstavljala poglavje zase. V njej se je odražal velik posluh za realnost, za življenjski utrip lagune.. Prav v tem je čar beneškega slikarstva, kd je znalo zdaj resno zdaj duhovito, prisrčno in otožno pa spet kritično in ironično spremljati velike dogodke v slavnem razvoju republike kot tudi vsakdanje malenkosti iz življenja njenih prebivavcev.
V 18. stoletju se je beneška republika že nagibala proti zatonu. Kljub temu in mogoče prav zarati tega je bil splošen utrip mesta še intenzivnejši: gledališka, glasbena in likovna umetnost so cvetele še posebno bohotino, čeprav lahko opazimo pri marsikaterem umetniku znake utrujenosti in melanholični pogled nazaj. Te Benetke so postale druga domovina Guardijev. Izhajali so namreč s Tridentinskega in bili leta 1643 celo povzdignjeni med plemstvo habsburške monarhije. Beneško okolje jih je kasneje tako prevzelo, da so lahko zaznavali in prevajali v svoja dela vsak najmanjši vzgib mestnega tkiva. Na njihovih platnih so zaživeli najrazličnejši motivi, izmed katerih najbolj izstopajo vedute mlajšega Francesca (1712-1793) in pa biblični prizori starejšega Antonia (1699-1760), ki je skoraj popolnoma tonil v pozabo. Umetnostna zgodovina ga je ponovno odkrila šele v našem stoletju in dostojno ovrednotila njegovo slikarstvo.
Razstavo spremlja bogat katalog z izčrpnimi študijami odličnih poznavavcev beneške umetnosti. Na pomembno prireditev opozarjajo tudi lepi plakati in pa spravi j enka s kratko oznako razstave v italijanščini, slovenščini in nemščini.
Razstava bo odprta do 20. septembra ob delavnikih 9.30-13 in od 15-20, ob nedeljah in praznikih 9.30-20).
vfi
gimnazije v Celovcu
Razstava na goriškem gradu
Repentaborska pevska družina pri rojakih v Parizu
Pevei in pevke mladinskega zbora »Zvonček«, ansambla »Burja«, ženskega zbora »Repentabor« in spremljevalci so letos ob koncu sezone že tretje leto odšli na gostovanje k našim rojakom po Evropi. Letošnje gostovanje je bilo toliko bolj doživeto, ker je sovpadalo s peto obletnico pevskega delovanja v župniji Repentabor. Uradno so pevoi in pevke MPZ »Zvonček«, ŽZP »Repentabor«, ansambla »Burja« in otroškega zbora proslavili svojo peto obletnico v soboto 13. junija v prostorih Kraškega muzeja v Repnu s samostojnim koncertom.
Na povabilo prelata Naceta Čretnika, ravnatelja Slovenske misije v Parizu, so se pevcd 26. junija podali na dolgo pot. V Repnu jih je pričakal dvonadstropni Kompasov avtobus z nasmejanimi šoferji. Dolgo pričakovane želje, posebno mlajših članov, so postajale resničnost. Pod vodstvom g. Toneta Bedenčiča, kateremu je Pariz star znanec, saj je v študentskih letih v delu in študiju večkrat preživljal počitnice v Parizu, smo hiteli našemu cilju naproti. Vročo Padsko nižino je zamenjala deževna Dolina Aosta. V Cha-moniju se je toliko zjasnilo, da smo si privoščili dveurni ogled in oddih v tem znamenitem alpskem središču. Le tu in tam smo zagledali belo glavo Mont Blanca, zato pa so bile toliko bližje njegove ledeniške roke.
Pod večer smo nadaljevali pot. Noč smo prespali na avtobusnih sedežih. Zbudili smo se pred mogočnim Versajskim poslopjem. Nekaj jutranjega okrepčila in že smo bili pripravljeni na ogled, najprej parka in vrtov, nato pa slovite palače 'francoskih kraljev. Tu nas je pričakal g. Flis, ki nam je vse dni nudil pomoč pri ogledu Pariza.
Opoldne smo šli v naš hotel v najsodobnejšem delu Pariza, La Defense, Nantere Prefecture. Kljub dežju smo se popoldne napotili proti centru in si ogledali Notre Dame z okolico, posebej La Chapelle.
Kljub neprespani noči se ta večer ni nobenemu mudilo spat. Skupina mladih Meksikancev je pripravila v hotelu prijeten večer njihove glasbe in plesov.
Nedelja je bila posvečena srečanju s pariškimi Slovenci. Zjutraj smo si še ogledali Louvre, opoldne pa so nas gostoljubni domačini na čelu se prelatom Čretnikom in odborom Društva Slovencev v Parizu že čakali v svojem domu v Chatillonu ob bogato obloženi mizi.
Ob štirih so repentaborski pevci sooblikovali nedeljsko bogoslužje. Koncertni del se je nadaljeval v dvorani poleg cerkve. Vse navzoče, še posebej nastopajoče je pozdravil prelat Nace Čretnik. Pod vodstvom Toneta Bedenčiča je mladinski zbor zapel nekaj narodnih in umetnih pesmi. Prvi del sta zaključila mladinski in ženski zbor skupaj. Sledil je diaprogram o Tržaški, ki ga je z besedo, sliko in glasbo pripravil g. Tone Bedenčšč. Mnogim, še posebej rojakom s Tržaške, se je ob besedilu in sliki utrnila solza domotožja.
Drugi del sta sooblikovala ansambel Burja 'in mladinski zbor. Ob zadnji pesmi (pridružil se je tudi ženski zbor), je navdušenje naraslo do viška, zato so morali ob bučnem aplavzu ponoviti pesem Ljubim te, Slovenija. Ob koncu se je vsem nastopajočim zahvalil predsednik Društva Slovencev v Parizu in zaželel, da bi na obronkih slovenske zemlje bilo čim več takih obrambnih stebrov.
Prijetni večer se ni končal s koncertom. Nadaljeval se je ob zvokih ansambla Burja pozno tja v noč.
V ponedeljek smo pod vodstvom g. Flisa nadaljevali ogled Pariza. Prehodili smo ves Latinski del in se ustavili v Luksem-
burškem parku pred Panteonom in Sor-' bono. Pred kosilom smo postali še v kapeli Čudodelne svetinje in tam imeli tudi mašo. Prijazna slovenska redovnica nam je razložila dogodke v zvezi s Čudodelno svetinjo. Obenem je povedala, da je drugi najbolj obiskan romarski kraj v Franciji.
Popoldne je prišel dolgo pričakovani obisk Eifflovega stolpa. Seveda se je vsak povzpel prav na vrh. Zvečer smo si privoščili še vožnjo po reki Seini. Pod oboki pariških mostov in ob pogledu na znamenite palače smo začeli odkrivati čarobnost pariške noči. Po končanem križarjenju smo se podali na Montmartre in se ustavili pred cerkvijo Sacre Coeur. Pred nami se je razgrnil ves Pariz s svojimi lučmi. Vračali smo se po znameniti aveniji nočnega življenja Pigalle in Moulin Rouge; simbola nočnega Pariza sta z opojno igro luči zaman vabila.
Naslednji dan smo si ogledali Les In-valides, kjer se nahaja Napoleonova grobnica in znameniti muzej orožja.
Opoldne smo se pri kosilu poslovili od naših gostiteljev. Prijetnega srečanja med zamejskimi Slovenci in zdomci je bilo konec. Vsakemu pa je ostala tiha želja, da bi takih srečanj bilo čimveč.
Popoldne smo odšli še na ogled Centra Poanpidou, na Forumu pa se znebili še zadnjih frankov.
Pozno popoldne smo zapustili Pariz. Ustavili smo se še v slikovitem gradu Fontaineblea-u. Potem nas je sprejela noč in nas v jutranjih urah pripeljala v Švico. Nadaljevali smo pot prek Lichtensteina in Tirolske. V Stamsu smo si še ogledali znameniti baročni samostan in cerkev. Pot nas je nato vodila čez Brenner in v večernih urah nas je sprejel tržaški zaliv in kmalu nato še domača kraška planota.
Zanimanje v Italiji za televizijo
Inštitut za statistiko Istat je napravil raziskavo, kakšno je med Italijani zanimanje za televizijo in koliko ji sledijo.
Televizijo gleda kar 97,4 % Italijanov. Zanimivo je, da so največji uporabniki televizije otroci od 6. do 10. leta starosti ter doraščajoči od 11. do 19. leta. Zanimanje za televizijo se zniža pri starejših nad 65 let, a samo za 7 %.
Kako vpliva televizija na vsakdanje življenje? Zmanjšalo se je zanimanje za branje, zmanjšal čas spanja, a povprečno le za 13 minut, manj je tudi medsebojnega razgovora. Brez dvoma prinaša televizija največ škode v odnose med starši in otroki. Televizija znatno zmanjšuje medsebojni razgovor, ki je za vzgojo izredne važnosti. Kaj zanima mlade gledalce? Predvsem risanke, filmi, šport.
Pedagogi vidijo negativni vpliv televizije na otroke in doraščajoče v tem, da ne najdejo drugačne uporabe za prosti čas, in da mori njihovo izvirnost, saj se ne znajo drugače kratkočasiti.
Kriza v budističnih samostanih
V Tailandiji, ki je najbolj budistična dežela na svetu, se budistični samostani praznijo. Mladi fantje se vedno manj javljajo za meniško življenje. Do nedavna je bilo v navadi, da je vsaka družina skušala poslati vsaj enega svojih sinov v budistični samostan za molitev in premišljevanje. Sedaj pa ni več tako; mladi fantje se rajši odločajo za poklice med svetom.
Vodstvo budističnih samostanov je zavoljo tega zaskrbljeno. Sedaj si bodo sku-
Romarski shod na Repentabru
Že nekaj let Marija Vnebovzeta na Repentabru ob svojem prazniku privablja množice ljudi. Repentabor je postal ta dan osrednje romarsko središče na Tržaškem.
Romarji so lahko opazili, da se vsako leto obnavlja bodisi cerkev ali okolica. Veliko je že narejenega, marsikaj pa še čaka. Domačini se trudijo, da bi bil Tabor čim lepši. V letošnjem letu so možje s svojim prostovoljnim delom tlakovali vhod z domačim na roko delanim kraškim kamnom. Tudi zakuska, katere so romarji deležni v teh dneh, je delo župnijske skupnosti.
V teh prazničnih dneh bo več verskih slovesnosti. Že na predvečer praznika bo ob 20. uri večerna maša-vigilija. Priložnost za spoved in tudi nočno bedenje. Za ljubitelje gora pa bo prikaz diapozitivov iz kraljestva Marmolade.
Na sam praznični dan bo prva sv. maša ob 8. uri zjutraj. Osrednja dopoldanska pobožnost bo ob 10. uri, nato še ena služba božja. Popoldne bo osrednji romarski shod ob 17. uri s sv. mašo in slovesnimi večernicami.
Naslednji dan je praznik sv. Roka. Sv. maši bosta ob 8. in 10. uri. Popoldne ob 18. uri večernice nato župnijsko srečanje.
Vse dni bodo člani župnijske skupnosti nudili romarjem iz zakladnice kraških dobrot. Vsi toplo vabljeni. Ne pozabimo, da je na Repentabru cerkev v Marijinem letu določena za kraj molitve in delitve posebnih božjih milosti. Pogoj: prej'em sv. zakramentov in molitev po namenu sv. očeta.
šali pomagati tako, da bodo v okrilju samostanov odpirali poklicne in druge šole v upanju, da se bodo gojenci na koncu odločili za življenje v samostanu. Podobno delajo salezijanci, ki v resnici imajo razmeroma dosti poklicev.
Koncerti po cerkvah naj ne bodo pogostni
Škofje iz Emilie-Romagne so izdali 4. julija odlok, naj bodo v cerkvah, ki so namenjene bogoslužju, koncerti verske ali nabožne vsebine kar se da poredko in vedno s predhodnim dovoljenjem krajevnega škofa.
»Ker je cerkev (poslopje) vidno znamenje resničnega svetišča, tj. Kristusa in njegovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev, je treba skrbno paziti, za kaj svetišče služi.« Razlikovati je treba med bogoslužno glasbo, ki krasi obrede (gregorijansko petje, orgelska glasba, cerkvene pesmi), med »versko« glasbo (oratoriji, dramske predstave), klasično glasbo ter ljudsko in folklorno glasbo. Bogoslužna spada v cerkev, »verska« naj bi se izvajala v cerkvah poredko, ker je zanjo naravni kraj gledališče, ljudska in folklorna glasba pa v svetišče sploh ne spada.
Ne bo smela predavati
Tiskovni urad essenske škofije je objavil novico, da je škof Franz Hengsbach profesorici teologije Ranke-Heinemannovi odvzel cerkveno dovoljenje za poučevanje. Škof je svojo odločitev že sporočil pristojni deželni ministrici za znanost in raziskave Anke Brunn.
Za odvzem dovoljenja se je odločil po tehtnem premisleku in ko je bilo to res že neizbežno. Ta korak je bil potreben, da bi »zavarovali katoliško vero«, predvsem pa nauk cerkvene tradicije o božji Materi. Škof upa, da bo Ranke-Heineman-nova odstopila od svojega zmotnega prepričanja in svoje teološko gledanje na Marijino devištvo vskladila z odrešenj sko vlogo božje Matere. Kot znano, je ta doktorica teološke znanosti odkrito podvomila o Marijini telesni deviškosti in se tako močno oddaljila od uradnega cerkvenega nauka.
Življenjski jubilej
16. avgusta bo »srečal Abrahama« odvetnik dr. Drago Štoka. Ob 50-letnici mu iskreno čestita in vošči vsega dobrega deželno tajništvo Slovenske skupnosti. Voščilom deželnemu svetovalcu SSk se pridružuje tudi naš list.
40-letnica kolonije Slokad
V nedeljo 12. julija so v Dragi praznovali v koloniji Slokada 40-letnico te ustanove. Slovesnost se je začela z govorom g. Marijana Živca, ki je izčrpno podal zgodovino te ustanove, težave in uspehe, skozi katere je vodila njena pot. Njen namen je bil in je nuditi otrokom mesec počitnic med slovenskimi sovrstniki, v slovenskem duhu in jim nuditi poleg ostale vzgoje tudi versko.. Med govorom smo slišali, da je Slokad od začetka do danes nudil svojo skrb in ljubezen osem -tisoč otrokom. Res veliko število. Med udeleženci, starši otrok letošnjih gojencev, je bilo dosti takih, ki so v svoji mladosti obiskovali kolonijo Slokad.
Med prisotnimi je bila Kristina Martelanc, ki je nazorno prikazala, kako ji je kolonija pomagala do samostojnosti. Akna Guštin, bivša vzgojiteljica, je doma hranila umetno izrezljano palico, dar fantov iz kolonije; pustila jo je v spomin vodstvu Slokada. Pri mikrofonu so se ogglasili tudi drugi. Dr. Prešeren, prvi pobudnik ustanove, se je spomnil na težave, ki jih je ta imela na začetku, ko še ni bila uradno priznana, ko so nekateri sumljivo gledali nanjo in je morala živeti le od prispevkov dobrih ljudi. Veliko ljubezni in vere je bilo potrebno, da je Slokad vztrajal.
Slovesnost so popestrili otroci s svojim nastopom. Najprej dol po toboganu, vsak s tablo z napisom kraja, kjer se je kdaj kolonija nahajala: Žabnice, Rigolato, Na-borjet, Lamusano, Torre Belvicino, Enna, Tambre, Paularo. Nato skrbno pripravljen nastop s petjem ob spremljavi ansambla bratov Krt iz Stranj pri Kranju in več prizorčkov, da se nikdo ni dolgočasil.
Prisotnih je bilo mnogo ljudi, predvsem staršev. Navzoč je bil tudi pokrajinski odbornik Zorko Harej. Prof. Kranner je iz Žabnic po telefonu čestital ob 404etnici, ker ni mogel osebno na prireditev. Tako tudi stalni sodelavec prof. Marijan Kravos, je poslal s poti v Argentino pismo s pozdravi, čestitkami in voščili za nadaljnje uspehe.
Praznik brez čevapčiečv kar ni pravi praznik. Tudi za to je poskrbelo vodstvo kolonije. Kadilo se je in dišalo, da so se marsikomu kar sline cedile. Lačni in žejni so mogli jesti in piti. Pa tudi zabave ni zmanjkalo tja do mraka.
Hvaležni smo pobudnikom kolonije v Dragi in sodelavcem Slokada. Ne smemo pozabiti tudi na požrtvovalno gdč. Doro in g. Živca, ki sta oba duša kolonije. Želimo jima mnogo uspeha v letih, ki so pred nami.
Marcel Petkovšek
Nabrežina
V Nabrežini so popravili strelovod na zvoniku
Na praznik sv. Roka, ki je zavetnik naše cerkve, bo v nedeljo 16. avgusta sv. maša ob 10. uri in sicer latinska; po maši tradicionalna procesija po vasi; zaključi se z blagoslovom pred cerkvijo. Zvečer ob 20. uri, po večernicah, bo primerna župnijska prireditev.
Na predvečer, 15. avgusta, na praznik Marija Vnebovzete bo v Kamnolomu ob 20.30 vsakoletna slovesnost na trgu pred postajo v korist bodoče cerkvice na tem koncu Nabrežine.
Tiskovno poročilo SSk
Problematika zaščitnega zakona v novi zakonodajni dobi italijanskega parlamenta, odnos nove vlade do naših življenjskih
Repentaborska mladina v Slovenskem domu v Parizu
RAZNE NOVICE
Dve vreči žajblja, ki ga potresejo po cestah, koder se vije procesija za praznik Sv. Roka v Nabrežini
vprašanj, odnosi med slovenskimi političnimi komponentami v povolilnem času so vprašanja, o katerih kljub avgustovskim dnem razpravlja deželno tajništvo SSk.
Te dni so na vrsti sestanki s strankami in organizacijami. Po sestanku, ki sta ga imeli zastopstvi deželnih vodstev SSk in SKGZ, sta se prejšnji teden razgovarjala v Trstu deželna tajnika SSk Ivo Jevni-kar in PSI Ferruccio Saro. Tajnik PSI je potrdil novo usmeritev glede zaščitnih določil. Stranka ne misli ponovno predložiti ne Fortunovega zakonskega predloga o globalni zaščiti ne Garibaldijevega osnutka poenotenega besedila, temveč se je odločila za postopnost pri reševanju odprtih vprašanj. Najprej naj bi obravnavali kulturno problematiko. Na to je SSk odvrnila, da ostaja globalni zakon s pravično vsebino nezamenljiva zahteva slovenske stranke. Možni in potrebni so nekateri nujni finančni posegi za rešitev težav SSG, za ureditev dvoran v Kult. domu v Trstu in po drugih domovih, ki so v težavah zaradi novih varnostnih in gasilskih določil, za okrepitev vloge temeljnih prosvetnih in kulturnih organizacij, za razmah zasebne dvojezične šole v Benečiji, vendar to ne pomeni, da niso ostala vprašanja ravno tako življenjsko pomembna in aktualna. Vsebina Londonskega memoranduma in Osima je zato, kar zadeva manjšinsko zaščito, neodpovedljiva.
Tajnika Jevnikar in Saro sta razpravljala še o delu deželne večine ter o deželnem volilnem zakonu.
V kratkem bodo sestanki še med Slovensko skupnostjo in Svetom slovenskih organizacij, DC in PCI.
SSk ostaja tudi v stiku z manjšinskimi strankami, s katerimi je sodelovala na parlamentarnih volitvah. Sad tega je npr. poseg senatorja in glavnega tajnika Sardinske akcijske stranke Carla Sanne, ki je med razpravo o zaupnici Gorijevi vladi opozoril tudi na odprta vprašanja, ki zadevajo Slovence v Italiji, in še posebej na zahtevo po pravičnem zaščitnem zakonu.
mm & s-6
Na prvi strani prinaša uvodnik o preteklih volitvah. Zdi se nam pesimističen, ker iz izida parlamentarnih volitev sklepa za prihodnost SSk pri deželnih in pokrajinskih volitvah. Pri tej stranki nočejo razumeti, da parlamentarne volitve niso nikoli bile in ne bodo plebiscit za to slovensko stranko. Pri njenem vodstvu naj se zaradi tega ne ženejo v brezplodne polemike in naj rajši mislijo na prihodnost, kot pravilno zaključuje Mladika svoj uvodnik: »Edina slovenska stranka si bo morala krepko zavihati rokave, da bo lahko prihodnje leto potrdila svoj obstoj in prisotnost sloveneske manjšine v deželi.«
Prijetno se bere prispevek Brune Pertot Lepo je biti človek; posvečen je spominu Jožeta Peterlina. Novelo Disarrengement ali zmešanost je prispevala Darja Vavpotič. V ZDA je umrl Touissant Hočevar, ki je bil večkrat gost Drage in na njej tudi predaval. Spominski članek je napisal Jože Velikonja.
Nadaljuje se dnevnik Lojzeta Breznika, tega idealnega bogoslovca, ki ga je pobral Turjaški grad septembra 1943. Mladina je napolnila svojo prilogo Rast, uredništvo je nabralo veliko krajših novic; prof. Martin Jevnikar ocenjuje pesniško delo J. Paljka Soba 150, knjigo Dušana Jelinčiča Srečanje nikjer, Janka Ferka Napisi na zid zemlje ter 14. zvezek PSBL; prof. Ester Sferco se ustavi ob pesniški zbirki Stanka Janežiča Sončni šotori. Čuk na obelisku pa poskrbi za trenutek dobre volje.
Goriška pokrajina in javna dela
Šolski center se bliža uresničenju
4.	avgusta so se na goriškem županstvu srečali župan dr. Scarano, pokrajinski odbornik dr. M. Špacapan in goriški pokrajinski tajnik SSk Marjan Terpin. V pogovorih so se dotaknili raznih vprašanj, ki se tičejo slovenske manjšine. Posebno nadrobno pa so obdelali položaj novega slovenskega šolskega centra v Gorici, ki je v dokončni izpeljavi. Dne 3. septembra bodo namreč dela oddana na licitaciji in gradnja slovenske šole bo lahko dejansko stekla.
Takoj v septembru mora priti do sestanka med načrtovalci, gradbenim podjetjem in ravnatelji slovenskih šol da se preverijo dejanske potrebe posameznih šol, tudi v luči predvidevanj števila študirajoče mladine v prihodnjih letih; to pa zato, da se dokončno definira izvršilni načrt.
V zadnjem času je prišlo do ugovorov s strani deželnega centra za raziskavo rastlin, ki se nahaja s svojimi laboratoriji prav v stavbah, ki jih bo gorička občina morala podreti za nove prostore slovenske šole. čeprav je zgoraj omenjeni center brez pravega pomena, si vendar lasti zgodovinsko pravico po obstanku, saj se nahaja v našem mestu iz časov Avstro-Ogrske. Zato njegovi predstavniki, ki sicer ne nasprotujejo gradnji slovenskega šolskega centra, predlagajo drugačno lokacijo.
Terpin in Špacapan sta dr. Scaranu podčrtala pomen ciklusa predavanj o slovenski manjšini, ki ga je predlagala Slovenska konzulta na goriški občini za prihodnje leto. Take in podobne iniciative zaslužijo še posebno pozornost prav v času, ko so vidni znaki nestrpnosti s strani večinskega naroda. Manifestacija, ki bi potekala pod okriljem deželne uprave (fi-
OkoM osemdeset mladih iz Gorice se je v ponedeljek 13. julija odpravilo v Žirovnico, prelepo dolino med Idrijo in Logatcem. Kraj tabora in vreme sta bila letos izredno ugodna; gre sicer za pojave, ki niso odvisni od same organizacije, vendar vedno pripomorejo k uspehu ali neuspehu tabora.
Število članov se je v primerjavi z lanskim taborom nekoliko zvišalo, predvsem zaradi velikega števila novink-novincev, ki zagotavljajo bodočnost skavtske organizacije. Letošnjemu vodstvu se je poznalo, da smo se na tabor dobro pripravili in zato do kraja izpeljali zastavljene cilje, kljub začetnim problemom in nesporazumom. Letošnji tabor je bil drugačen od prejšnjih, bil je zanimivejši, pestrejši; to je potrdilo že geslo, ki je viselo na mogočnem vhodu v tabor: Prijateljstvo je pot v mir.
Ob prihodu na tabor smo si postavili šotore, popoldne sta bili predavanji o rabi orodja in o skečih; zvečer je bila svečana otvoritev z govori in predstavitvijo funkcij voditeljev. Torek in sreda sta bila posvečena postavljanju zgradb (jambora, vhoda, oltarja, razglasne deske, higienskih prostorov, tuša, kuhinje, jezu, jedilnice, igrišč in tabornega ognja) in razgovoru po skupinah na temo Gospod je vsejal seme, kako bo zraslo?
V četrtek smo imeli celodnevni izlet po dolini Žirovnice in v Žiri, kjer smo si ogledali tovarno obutve Alpina. V petek dopoldne smo imeli Dan zbranosti, popoldne pa smo spoznavali okolico (zgodovino, običaje, ljudi, naravo, živali). V soboto dopoldne je bila na programu orientacijska igra, kjer so vodi tekmovali v orientaciji, plezanju, kurjenju ognja z mokrimi drvmi itd. Popoldne so bile igre in umivanje.
Končno je bila tu nedelja, posvečena obiskom. Ob 10.30 smo imeli sv. mašo z obljubami, popoldne pa s starši prijeten taborni ogenj, kjer smo prikazali vse mogoče skeče in zabavne igre. V ponedeljek snjo imeli skavtsko olimpijado, ki je segala od poligona do nogometne tekme.
Torek in sreda sta bila posvečena skavtskim spretnostim; vodi so tekmovali v signalizaciji, prvi pomoči, topografiji, reševanju in kurjenju. Noč smo prespali pod bivaki, ki smo jih sami pripravili. V torek dopoldne smo imeli tudi razgovor po skupinah na temo Kje najdem srečo. Na isto temo se je v sredo odvijala tudi
nančno plat bi namreč moral kriti prispevek na podlagi deželnega zakona št. 15 o miru in sodelovanju med narodi ob meji) in ki bi se odvijala predvidoma v goriškem Avditoriju, mora imeti vso podporo goriške občinske in pokrajinske uprave.
f Virgil Bratina
V torek pod večer je v Tržiču po dolgi in neozdravljivi bolezni umrl Virgil Bratina, znan slovenski urar. Pokojni je bil doma in Štomaža na Vipavskem in brat pok. duhovnika Albina Bratina. Izučil se je za urarja in odprl trgovino v Šempetru na Krasu (Pivka). Dobro so mu šli posli, toda kot zaveden Slovenec je začel imeti sitnosti s tedanjo fašistično oblastjo, ki mu je grozila z internacijo. Da se reši nevšečnosti, se je preselil v Tržič in tu nadaljeval s svojim delom.
Tudi v Tržiču se je uveljavil kot strokovno dober urar in mu dela ni manjkalo. Tu je odrasla njegova družina, sinovi in hčere. Eden sinov nadaljuje očetovo delo, saj se je oče umaknil od aktivnega vodstva trgovine, ko je dobil naslednika.
Pred leti mu je umrla žena, nato je sam zbolel in mu nobena zdravniška pomoč ni mogla vrniti zdravja. Kot veren kristjan se je na srečanje z Bogom vestno pripravil.
Pokojni Virgil je bil tudi aktiven član slovenskega občestva v Laškem. Ko smo kupovali zemljišče in stavbo za Katoliški dom v Gorici, nam je v najbolj kritičnem trenutku priskočil na pomoč ravno Virgil Bratina. Tudi za to mu moramo biti hvaležni.
Naj mu bo Bog bogat plačnik; otrokom in ostalim sorodnikom izreka iskreno sožalje slovensko občestvo v Laškem in njim se pridružuje tudi odbor za Katoliški dom v Gorici.
lepo speljana sv. maša.
V četrtek in petek je bila na programu dvodnevna igra v skalpiranju. V četrtek zjutraj so člani razlagali lastne plakate, ki so jih narisali na temo Prijateljstvo je pot v mir. V petek zvečer, ko je bilo igre že konec, je bila po tabornem ognju simbolična zahvaila za prijateljstvo, ki smo ga doživljali na taboru. V soboto so bile na programu igre in praktične vaje. člani so morali narisati skico tabora, pripraviti leseno žlico ter zakuriti ogenj brez vžigalic z drgnjenjem dveh kosov lesa. Popoldne so bile zabavne igre ter priprava na proces in krst, ki pa sta na žalost zavoljo dežja odpadla.
V nedeljo po maši je bil krst za novinke in novince tabora teer kratka zaključna slovesnost (mnogo hip-hip-hura-jev za vsemogoče stvari).
Vsak večer smo imeli taborne ognje na različne teme: večer festivala, večer mode, večer tabora...; imeli smo pevske vaje, priprave na vsakodnevne programe, kratka predavanja. Zelo lepo so letos uspeli hajki (dvodnevne ture) za vodnike in voditelje. Tudi kuhinja je bila izvrstna, zlastii po zaslugi našega kuharja-ekonoma Karla in njegove pomočnice Barbare.
Načelnik letošnjega tabora je bila Marija, podnačelnik-tajnik Matjaž, duhovni vodja Marjan, taborovodja fantov Igor, taborovodja deklet Mirjam Č., odgovoren za pevske vaje Peter, odgovorna za taborne ognje in družabnost Mirjam B., odgovoren za hajke Mauro, gospodar Edi, odgovoren za Dan športa Julijan.
Tabor nam je nudil poleg običajnih skavtskih zanimanj tudi življenje v naravi, v tišini, v osebnem poglabljanju in razmišljanju. Čeprav so se občasno pojavljale težave in problemi, smo te pravočasno rešili, tako da smo se veseli in zadovoljni vrnili domov, trdno prepričani, da se bomo v te kraje še vrnili.
V imenu celotnega vodstva, bi se rad zahvalil vsem staršem in p rij a tol j em-dom a-činom, ki ste na kateri koli način pomagali, da je tabor uspel.
Delavni Medved
★
Današnji svet je bolan. Če bi bil jaz zdravnik in če bi me vprašali, kaj naj svetujem bolnemu svetu, bi dejal: skrbite spet za tišino in molk! (Kierkegaard)
Na zadnjem pokrajinskem svetu je potekalo glasovanje o odobritvi mandatov načrtovalcem in načrtov samih za številna javna dela, ki jih je pokrajinski odbor sklenil vnesti v svoj bodoči program intervencij .
Novi sedež za tehnični industrijski zavod Marconi v Staranzanu, razširitev znanstvenega liceja Buonarroti v Tržiču in začasna postavitev premičnih struktur na dvorišču šole same, preureditev stavbe v ul. Rismando v Gorici (kjer je do lani gostovala slovenska šola I. Cankar) za potrebe šolskega skrbništva, dograditev razredov na tehničnem zavodu ITI Galilei v Gorici, preureditev bivšega ženskega paviljona B ,v psihiatrični bolnišnici za šol ske potrebe znanstvenega zavoda Abruzzi v Gorici, dela na pokrajinski cesti Gradež-Tržiič, ki predvidevajo podvojitev cestne trase, preureditev športnega igrišča bivše gluhonemnice v Gorici z razsvetljavo, načrt za smotrno ureditev stavbe v ul. Diaz (bivše hiralnice Usmiljenih bratov), nadaljevanje že začetih preureditev stavb IPAPI v Gorica in kolonije v Lužnicah (Kanalska dolina).
Po tolikih letih stagnacije na področju javnih del se je tako goriška pokrajina končno predstavila s številnimi programi, ki pa bodo seveda uresničeni, če bo zanje tudi dovolj finančnega kritja; z lastnimi sredstvi, to se pravi brez intervencij Cassa DD.PP., bodo ti načrti ostali samo na papirju, ali bolje, pokrajina bo morala plačati načrtovalce za njihovo delo (in pri tolikem številu načrtov je izdatek res težak — vsaj pol milijarde), vsekakor pa ni gotovo, koliko teh del bo dejansko prišlo v gradnjo.
Zaradi takih in podobnih pomislekov je bilo mnogo ugovorov in nasprotnih pozicij s strani pokrajinskega sveta, zlasti iz klopi opozicije, kjer pa so se npr. komunisti izkazali kot zelo šibka sila, saj so bili njihovi ugovori zgolj tehničnega značaja in brez prave teže. Tudi pri posameznih glasovanjih je bil glas komunistov zelo šibak in je često bil prisoten samo en njihov predstavnik, tisti pač, ki je imel nalogo, da sledi zadevi, po poklicu arhitekt. Po poraznem volilnem razultatu na zadnjih volitvah se je menda zamajala tudi rdeča trdnjava goriških komunistov, in to se še kako pozna na njihovih javnih nastopanjih.
Kritičen, a mestoma tudi pozitiven je bil nastop fašista Cosma, ki je ob posameznih načrtih različno glasoval ter interveniral, s svojo prisotnostjo pa je npr. omogočil večini, kjer je bilo mnogo odsotnosti, da je izglasovala mandate načrtovalcem v prvem večeru debate, ki se je vršila za zaprtimi vrati.
Vidno odsoten v prvem večeru, močno kritičen v drugem zasedanju pa je bil socialist Cej, ki je po poklicu arhitekt in ki se je čutil poklicanega, da kot tehnik izrazi nasprotovanje predlaganim načrtom, a je svojo pozicijo motiviral predvsem zavoljo načina delovanja pokrajinske uprave, češ da je praktično postavila pokrajinski svet pred dejstvo, da je načrte treba odobriti, ne da bi se predhodno posvetovala s političnimi skupinami o umestnosti te ali one intervencije. S svojimi izvajanji je seveda spravil v zadrego predsednika socialista Cumpeto, ki je na eni strani kot predsednik odobraval načrte, na drugi strani pa je kot predstavnik stranke moral jamčiti, da vsi predstavniki PSI enako volijo.
Kakorkoli že, Cej je s svojo vztrajnostjo in trdovratnostjo povzročil nemajhne težave pokrajinskemu odboru, saj bi v primeru njegovega nasprotnega glasovanja moral Cumpeta sejo preložiti in bi verjetno prišlo do preverjanja med strankami večine, če že ne do krize.
Pri Ceju žal pogrešamo slične odločnosti, kadar gre za probleme slovenske manjšine (gradnja slovenskih šol, prispevki slovenskim društvom itd.). Dovolimo si namreč trditi, da bi s premočrtnim zadržanjem slovenski socialisti svojo stranko lahko prepričali za mehkejše pozicije do Slovencev in s tem opravičili svoje nadaljnje udejstvovanje v PSI.
Zdravstvo še razburja duhove
V četrtek 23. julija so se na povabilo deželnih odbornikov Brancatija in Man-zona sestali deželni in pokrajinski tajniki strank, ki upravljajo deželo in goriško pokrajino, ter razpravljali o položaju v Goriški zdravstveni enoti (KZE - USL), potem ko sta deželni svet in odbor odobrila novi načrt za razvoj zdravstva, ki, kot znano, predvideva zaprtje bolnišnic v Kr-minu in Gradežu ter ureditev teh ustanov v Gorici in Tržiču.
V Gradežu in Krminu so nastali pravi spori, ki so precej omajali stabilnost vladne večine v naši pokrajini. Goriški pokrajinski tajniki želijo, da bi deželna uprava postopno uvajala novi plan, tako da bi se bojnišnici zapirali počasi. Deželni organi pa trdijo, da če se plan ne izvaja, se ne da preurediti goriške in tržiške bolnišnice, ker je to med seboj povezano.
Posebno odločen je bil deželni odbornik za zdravstvo Manzon, ki je zagovarjal deželno usmeritev. Na pogajanjih je sodeloval tudi Marjan Terpin kot predstavnik Slovenske skupnosti.
Čestitke
V torek 4. avgusta sta Ivo Bolčina in Irena Bratina obhajala 25-letnico poroke. Pri večerni maši pri Sv. Ivanu sta se Bogu zahvalila za 25-letno skupno življenje in za milosti, ki sta jih prejela skupaj z otroki.
Ob lepem jubileju jima čestita slovensko versko občestvo v Gorici, katerega živ del je cela njuna družina, ter jima želi še nadaljnjih lepih jubilejev in družinske sreče.
KRATKE IMOVICE
Nesreča v Soški dolini
V nedeljo 2. avgusta se je v zgornji Soški dolini pripetila huda nesreča. Eno-motorno šolsko letalo, ki ga je upravljal 28-letni poklicni pilot Zvonko Bučko, je padlo na zemljo ob izlivu potoka Lepene v Sočo, tj. malo pred vasjo Soča. Pri nesreči so umrli pilot in štirje njegovi sopotniki.
Bučko je hotel svoje prijatelje razveseliti s poletom nad Bovcem in bližnjo okolico. Toda v dolini Soče je letel prenizko ter zadel ob žičnico za prevoz sena. Žičnica je odrezala krilo letala in katastrofa je bila neizogibna.
Prepovedani reviji v Sloveniji
V Mariboru je sodna oblast prepovedala oz. zaplenila zadnjo številko študentskega glasila Katedra, v Ljubljani pa je prepovedala zadnjo številko Mladine. Katedra je bila zaplenjena zavoljo članka Cirila Zebota iz ZDA o Stanetu Kavčiču. Rekli so, da bi članek utegnil izzvati nemire med ljudstvom. Ciril Zebot namreč v svojem članku pove, kako je bilo s cestno afero tam okoli leta 1970, v kaero je posegel tudi Edvard Kardelj.
Mladino je 29. julija prepovedala sodnica Ema Blažič, češ da ni primerna. Toda list ni bil še vezan. V pritožbi pravijo uredniki v Delu, da »v trenutku prepovedi notranji del časopisa in njegova naslovna stran še nista bila obrezana, listi časopisa pa ne zvezani«.
Ker so se uredniki Mladine zoper prepoved pritožili, je temeljno sodišče v Ljubljani dne 3. avgusta prepoved potrdilo. Naslednji dan 4. avgusta pa je sodni senat dovolil, da revija izide, vendar brez osporavanih člankov.
Pikri ¥ MeH
Meka je za muslimane sveto mesto podobno kot za nas kristjane Jeruzalem. Ukazano je, naj vsak musliman vsaj enkrat v življenju poroma v Meko, kjer je živel Mohamed in kjer je Kaaba, vsem muslimanom svet kraj, kot je nam kristjanom cerkev božjega groba v Jeruzalemu. Toda muslimani so se že kmalu po Mohamedovi smrti ločili v dve veliki skupnosti, med šiite in sunite. Med tema dvema skupinama je bilo in je še vedno dokaj veliko sovraštvo.
Čeprav ločeni med sunite in šiite, vsi muslimani radi romajo v Meko, ki je danes v Saudski Arabiji. Tako je poromala v Metko zelo velika skupina šiitov iz Irana. Toda v petek 31. julija je ta množica uprizorila po ulicah Meke in v sami Kaabi politično demonstracijo: v sprevodu so nosili transparente s Homeinijevo glavo in raznimi političnimi gesli. Tedaj je nastal spopad med policijo in romarji-de-monstranti. Bilo je nad 400 mrtvih in nad 600 ranjenih, tako med policisti kot med iranskimi romarji.
Eni pravijo, da so spopad začeli iranski romarji, ki da so napadli policijo; drugi, da je policija posegla vmes, da prepreči politično manifestacijo, češ da so politične manifestacije v Meki prepovedani. Kakorkoli, spopad je bil zelo krvav in posledice bodo lahko hude, ker Iranci obtožujejo Amerikance, da so oni sokrivi pokola in da se bodo zaradi tega maščevali.
J Radit Irst a
Spored od 9. do 15. avgusta 1987 Nedelja: 8.30 Kmetijski tednik. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Pregled slov. tiska v Italiji. 10.15 Mladinski oder: »Dvojne poičtaice«. 11.45 Vera in naš čas. 12.00 Poletni variete. 14.10 Na počitnice! 15.00 Na obisku. 16.00 Glas harmonike. 17.00 Klasični album.
Ponedeljek: 8.10 Osebno. Mira Sardoč.
9.00 Otroški kotiček: Ali jih poznaš? Okno v živalski svet. 10.10 Koncert RAI iz Milana. 11.45 Zapiski s poti. 13.20 Vokalno instrumentalna skupina »Cantare« iz Trsta.
16.00 Poezija slov. zahoda. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kmetijski tednik.
Torek: 8.10 Povejmo v živo! 10.10 Koncert v repentaborski cerkvi. 12.00 Pojdite z nami! 15.00 Mladi mladim. 16.00 O ljubezni v književnosti. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Klasični album. 18.00 I. G. Kovačič: »Jama«.
Sreda: 8.10 Poti do branja. 10.10 Koncert v Tržiču. 12.00 Oddaja o življenju z naravo. 13.20 Ženski zbor GM iz Trsta. 16.00 S poti po Afriki. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Klasični album. 18.00 Obrazi in utrinki iz slovenske proze.
Četrtek: 8.10 Osebno. Mira Sardoč. 9.00 Otroški kotiček: »Preljubo veselje«. 10.10 Koncert v Kult. domu v Trstu. 12.00 Na obisku. 16.00 Poezija slov. zahoda. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album.
18.00 Primorski emigranti...
Petek: 8.10 Ne prezrimo! 10.10 Koncert RAI v Trstu. 12.00 Na počitnice! 13.20 Učiteljski ženski zbor iz Tolmina in Komorni mešani zbor iz Postojne. 15.00 Iz filmskega sveta. 16.00 Razmišljanja ob slov. ljudskih pravljicah. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Klasični album. 18.00 Kulturni dogodki.
Sobota: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.15 Mladinski oder: »Bo-gar Meho«. 10.45 Skladbe v čast Devici Mariji. 12.00 Oddaja iz Kanalske doline.
16.00 Pesmi za poletni čas. 17.00 Klasični album. 18.00 Poletni variete.
Širite „Katoliški glas"
OBVESTILA
Na Pečah pri Boljuncu bo sv. maša 14. avgusta od 19. uri.
Draga ’87: vsa predavanja in predstavitve bodo letos v Marijanišču na Opčinah.
DAROVI
Za novo telovadnico v Gorici: J. Kom-janc v spomin Elizabete Komjanc in Zore Fabjan 100.000 lir.
Za Zavod sv. Družine: Marija, Janez in Metka ob osmi obletnici smrti tete s. Ahacije Kacin 100.000 lir.
Za cerkev v Nabrežini: novoporočenca Krebelj-Jazbec 200.000 in Collovati-Spetič 150.000; Šauli 40.000; Venier 20.000; Legiša 10.000; Rossi 10.000; Trussinger 10.000; G. J. 10.000; Visintin 5.000; Pertot 10.000; Kukanja 10.000; Gabrovec 5.000; Caharija 5.000; Radovič 10.000; Gruden 5.000 lir.
Za obnovitev cerkve na Opčinah: Pavla Milič ob drugi obletnici smrti moža Ni-neta 50.000; N. N. 14.000; ob prvi obletnici smrti Marjota Sossija daruje žena Viktorija z družino 100.000 lir.
Za misijon p. V. Kosa: N. N., Opčine
10.000	lir.
Za CPZ - Opčine: Pavla Milič ob drugi obletnici smrti moža Nineta 50.000; žena Viktorija z družino ob prvi obletnici smrti Marjota Sossija 50.000 lir.
Za popravilo cerkve v Ricmanjlh: Eda in Milka, Ricmanje v spomin na pok. Adrijana in Karla 100.000; Pepca in Felicijan, Dom j o v isti namen 20.000; Marija Hrvatič, Ricmanje v isti namen 10.000; druž. Erminio Kuret, Ricmanje v spomin na pok. starše Gašperja in Ereninije 10.000; Marija Žuljan, Riomanje v spomin pok. brata Bernarda 10.000 lir.
Za kapelo sv. Leopolda Mandiča, Domjo: Amelija in Leopold Pangos, Trst namesto cvetja na grob pok. župnika Viktorja Kosa 20.000; N. N., Trst 20.000 lir.
Vsem podpornikom našega lista Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski oglasi in osmrtnice 500 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Skavtski tabor v dolini Žirovnice