DUHOVIH! ŽIVLJENJE Leto (Ano) VIII. Številka (Num.) 148 MAJ (MAYO) 1940 JOŽETU KASTELICU, ustanovitelju “Duhovnega življenja” Bil je lep jesenski dan. Preko poljan je pihljal hladni jesenski veter in donašal pozdrave gorskih vrhov velemestni množici. Tisti dan je solnce sijalo tako lepo, tako vabeče . . . In v našem velikem ljubitelju planin je vstalo brezmejno hrepenenje, da bi pohitel v višave, v čisti gorski zrak, kjer se duša nemoteno pogovarja s svojim Stvarnikom, kjer človek, poglobljen v lepoto stvarstva pozabi vse gorje. — Odzval se je pozivu svoje duše in odšel v gore. S smehljajem, ki je, kakor vedno ožarjal njegov obraz, je spretno prikril zaničevanje, prezir in krivice, ki so polnile čašo njegovega življenja od zibeli tja do groba. Nikdar ni tožil in iz njegovih ust ni prišla žal beseda. Nosil je gorje in ga odkril Gospodu v samoti vrh planin. Bil je kot svež planinski cvet, ki ga odpre le žar resnice. Sredi sneženih belih planin je bil ves Gospodov. Zato se je z dopadenjem ozrl nanj in ga utrgal, da v Njegovi večni ljubezni živi na veke. Zradostilo se je nebo njegovega prihoda in angeli so pohiteli na zemljo in nasuli na njegovo gomilo blestečih biserov, ki nam iz daljave veselo kličejo: “Na svidenje!” Pogled, na Puente del Inča, izhodišče na Aconcaguo — Gornja slika kaže pot na Aconcaguo. mm •s v v: • - - - . V* vfs“-.v 'SitvvSi ,,6,. -*=■ * DUHOVNO ŽIVLJENJK je mesečnik. Uredništvo in uprava: Pasaje Salala 6 0. Urednik: Hladnik Janez. Telefon 63 - 6832 Kliči od 11—13 ure in po 7 uri zvečer. Ob sredah in petkih popoldne ni doma. f.etna naročnina za Argentino 2 $. CERKVENI VESTNIK 5. maja. Maša na Paternalu za Alojzija Gulin. Molitve na Paternalu. V FLORES ob 13 uri maša za Jožeta. Kastelic. 12. maja. Binkoštna nedelja. Maša na Avella edi za Jero Emeršič. Molitve na Paternalu. 19 maja. Maša na Paternalu za Valetin Vuga. Molitve na Avella-nedi. 26. maja. Maša na AveVaned'. Popoldne v Lurdu shod s pričetkom ob 3 uri. ZA POKOJNEGA G. KASTELICA bo na Paternalu zadušnica s petjem žalnega zbora 2. junija. Na AvelFi) di so viši popoldanska služim božja vsako tretjo Ueilelio v mesecu ob 1 uri v kapeli na Man. Estevez 630* Vsi rojaki na avež.anedski strani imajo to molčijo priliko za krst otrok. Krščeni so bili: pri sv Jožefu: Norma Marija Jež, Adrijana I.idia Ušaj in Hum* berto Kocjančič. Pri sv, Neži: Irena Frančiška Gulin: ra Saavedri: Lirs Baša. Alfreda Alberto l.enkič in Klena Berta Sulič. Poročla sta se v Villa Devot» Marija Černič in Karlo Ferletič. EN DAN V BERISSU Dve leti zaporedoma nas ji* vreme nemilo preganjalo, ko smo nesli pozdrave rojakom v Beiisso. To pot je bilo pa drugače. Krasen dan je sijal nad deželo 31. marca. ko smo bržoli tja čez širno polje. Gospod Flor, naš rojak doma iz Ruš pri Mariboru, ki ima v Villa Devot» železno trgovino, mi je velikodušno ustregel s svojini autom in gospod Klajnšek nama je delal družbo. Pravi čas sem bil na mestu. Ostali vdeleženei so večinoma šli s skupnim omnibusom, ki so ga kar napolnili, razen nekaterih, ki so šli že zjutraj da poskrbe, da ne bomo lačni. Sicer bi tudi jaz sam rad prisedel k našim pevcem, toda moral som malo bolj pohiteti, ker so nekateri čakali tudi na spoved* Dovolj zgodaj sem hotel priti, da ne bo nihče po moji krivdi ostal brez velikonočne spovedi. Bila ji* ura deset, že so se začeli pribi-reti rojaki. Ta dan pač ni imel nihče izgovora na vreme in na blato... Sicer pa menim, da izgovora tudi iskali niso, kajti bilo je veselje videti zbrano množico, ko se je ob II uri pričela maša. Napolnili seveda nismo cerkve, ker te prevelika za nas same, toda ni (Ivoma, da je bilo od Slovencev navzočih vsaj 2/3 \ seli, ki v Berissu žive. Nekaj rojakov je prišlo pa tudi iz La Blate; celo iz estun-eijc San Juan sem videl znane obraze. 139 oseb so našteli. Da ne bomo malenkostni pa recimo 140, ker mene niso všt.o-li. . . To je bilo veselje. Saj so že dolga lota minila, ko niso več slišali vesele velikonočne pesmi* “Zveličar naš je vstal iz. groba, vesel prepevaj o kristjan’’, tako je blagoglasno odmevalo po lepit iikustoični cerkvi. Po končani maši kar nismo mogli narazen. Saj so se spet našli stari znanci po dolgih letih, nazadnje smo se pa le razbežali, ker jc bila že poldne ura in je bilo trebil pogledati, kje bo kaj obeda. Tudi za to jo bilo ž.e preskrbljeno. Pri Šnurerju so bile pogrnjene mize za vse pevce in tamkaj smo si postregli tako, da je bilo tudi za dobro voljo nekaj, še nekatere bližnje sosede smo tudi obiskali in nekaj slik za spomin napravili, pa jc bila ura tri in smo stopili spet v cerkev, kjer se je tudi zbralo lopo število rojakov, (lasi ne toliko kot pri maši. Le škoda, da jo bil dan prekratek, kajti človek bi rad obiskal tudi na (lomu nu-še rojake, toda posloviti se je bilo treba in tako smo si rekli: pa drugič spet na svidenje. V LURDES Turško romanje jo že postalo za nas tradicija. Tudi letos se bomo tamkaj srečali* Ne pozabite dragi rojaki, da je Lindes najbolj privlačna točka za naše pobožnosti. Zadnjo nedeljo v Marijinem mesecu smo se \ sako leto popoldne zbrali pri lurški Mariji in smo ponesli Harijo v procesiji med veselo pesmijo in prošnjo. Letos pade tn nedelja na 26 maja in jc prva nedelja po prazniku Svetega Rešil joga Telesa. Pohitite, da ne zamudite. Bodite ob 3 uri že pred lurško votlino! Prinesite s seboj lurško pesem. V JOSE INGENIE ROS smo dobili novo postojanko. V neposredni soseščini Vilic Real, to je onega dela Vilic Devoto, kjer živi največ Slovencev, samo čez A v. Oral. Paz, stoji mala cerkvica “Santo Cristo”. Tamkaj se bo sčasoma uredila nova župnija, katero pripravljajo miši Frančiškani. S 1* aprilom so sc naselili tamkaj in žive v Vicente Casulla št. I-ID. Cerkev je eno kvadro vstran od hiše, ki so si jo patri najeli za župnišče, vse pa stoji skoro poleg Av. Gnil. Paz, naravnost po ulici Tros Cruces. Tamakj živi tudi P. Gabrijel Arko, znan rojakom KORISTNI NASLOVI Poslanstvo kraljevine Jugoslavije z« Argentino, Uruguay in Paraguay: Charcas 1705, Bs. Aires, U. T. 44—6270. Konzulat kraljevine Jugoslavije v Rosario: San Lorenzo 937, Rosario de Santa Fč. U. T. 22—012. Izseljenski korespondent za Uruguay: David Doktorič, Florida 1394, Montevideo, Uruguay. Provincialat Slovenskih šolskih sester Rosario de Sta. F6, calle Cčrdoba 1646, Telefon: 28—083. Slovenska šola na Paternalu: Paz Sol-dan 4924, Buenos Aires. Zavetišče Lipa: Villa Madero F.C.G.B.A, že iz romanju v Liljan. V slučaju potrebe se lahko obrnete rojaki tudi tja in tudi svete mašo lahko naročite pri njih, kar vsem rojakom zelo priporočim, ker patri živijo tam v pravom apostolskem uboštvu in jim bo v lepo pomoč vsaka podora. Takoj po Veliki noči vedno poslovil •j* LEOPOLD KRALJ doma iz Merč pri Sežalii, star 42 let Pred 10 leti je prihitel polen upanja v novo deželo in se pridno lotil dela kot sirar po raznih krajih na deželi. Toda njegovo zdravja jo začelo pešati, dokler ni po 4 letni bolezni omagal in legel v hladni grob, kamor so ga spremili številni rojaki in so mu tovariši iz S.G.P.D. tudi zapeli v slovo. Zgledno je prenašal bolezen, zgledno setudi na smrt pripravil in mirno je v Gospodu zaspal. Naj v miru počiva, ženi in bratu in svakinji pa iskreno sožalja! •j- Iz Ccmodoro Rivadavia sporoča g. Karel Kljun žalostno novico, da ji* izgubil ljubljeno ženo. Samo 6 mesecev sta živela v srečnem zakonu, pa je žena odpotovala tja, kamor jo. je poklical Gospod življenja. Žalostnemu možu nuj da tolažbe naše iskreno sočutje. *1 I Vložite Vaše prihranke in dejalte vse bančne operacije potoni BANC0 CERMANIC0 DE LA AMERICA DEL SUD Avda. L. N. Alern 150. BUENOS AIRES 25 de Mayo 145. Slovenski Oddelek Denarna nakazila: Specijalni tečaji za IZSELJENSKE DINARJE: Din. 100 za $ 7.25 IZSELJENSKE LIRE: Lit. 100 za $ 17.50. Vsa nakazila sei splačajo naslovniku v roke v celoti, BREZ ODBITKA in jih odpošiljamo po zračni pošti. I TRAGEDIJA VRH AKONKAGUE V dneh od 7 do 9 marca je v gorskih višinah Kordiljer, pod vrhom na j višje gore 705Ü m. visoke Akonka-gue zgubil življenje slovenski izseljenski duhovnik v Južni Ameriki, Juže Kastelic. Isti čas jenj egov brat Vinko dobil diakonat. Letos bo pel novo mašo. Rojen je bil pokojni v Šmihelu pri Žužemberku 23. decembra 1898. Svetovna vojna ga je zalotila v gimnaziji in je kar kmalu moral v vojsko, kjer je dosegel čin podporočnika. Dve leti je preživel v skalnatih južnih Tirolih med snegom in ledom in grmenjem kanonov, kjer je vzljubil planine in sc navzel tudi neupogljive odločnosti. Po končani vojni je vstopil v semenišče in bil 1922 posvečen za duhovnika. Deloval je najprej kot kaplan na Jesenicah in je bil torej spet med gorami, njegova življenska pot pa je vodila še više v gore, ko je bil za župnika v sv. Križu nad Jesenicami. Kaj čudno, če so ga planine tako zelo očarale, da je vanje sanjal tudi tedaj, ko je bil 7 let izseljenski duhovnik v Franciji. Isto misel je nosil seboj tudi po širnih argentinskih planjavah, kamor je prišel pred 7 leti in je prav na Veli-konoč prvič zbral rojake pri slovesni službi božji. Iz planinskih pečin se .je tudi on izklesal v neizprosnega borca za. vzvišene ideale svete vere. Bil je eden tistih, ki je dosledno- stopal vedno naprej, tako dosledno, da ni okleval niti tedaj, ko je naletel na nerazumevanje in na oster odpor, kar mu je sem pa tja povzročilo kako razočaranje, toda mir nikdar vzelo poguma. Sem pa tja je prišla iz tega tudi kaka zamera, a vedno se je nazadnje izkazalo, da je bilo vse le radi nerazumevanja. Ko bi vsi stvari na enak način razumevali kot on, bi njegova prizadevanja rodila več vidnih uspehov, toda..,. tako je življenje. Bit je še polen veselja do dela, polen inicijative, polen sile, toda njegovo živijensko pot je Gospodar življenja začrtal tako, da je bila končana v največjih višinah Južne Amerike. Pač objokujemo njegovo žalostno smrt, a nikomur m dano, da bi na njegovo mrtvo truplo poškropil kapljo blagoslovljene vode. Mnoge hvaležne duše so molile in šemolijo za njegov dušni pokoj. Nešteti se hvaležno spominjajo ljubeznivosti, s katero jim je napravil katerokoli uslugo, če so ga zato prosili. Naj počiva v miru! * Zadnje čase se je pokojni počutil nekoliko revmatičnega. Zato je začel skrbeti tudi za svoje zdravje. Letos, tako mi je povedal po Božiču, bom pa tudi uUz malo stopil ven iz Buenos Airesa. Namenil se je v kake toplice in se odločil da gre v Carhue. Toda le na pol je bil odločen in je njegovo srce vedno hrepenelo v gore, v jasno višave. Le kaj bi iskal tamkaj v žalostni Pampi, v neskončnih ravninah, kjer ni naše duše. Njegov duh je iskal še drugih potov in slednjič sc je odločil, da bo združil dolžnost s koristnim in prijetnim. V Mendozo bo šel, kjer bo naše ljudi obiskal, stopil bo v toplice Puente del Inča, ki leže sredi samih gora, kakor njegova nepozabna fara Sveti Križ nad Jesenicami, od tam bo napravil kak skok gori na podnožje muhaste Akonkague, nato bo stopil pa še naprej v Čile, da tamkaj obišče naše rojake. Takle jebil njegov načrt ko sva se poslovila, ko je odhajal 18. februarja, v nedeljo ob 11 uri z vlakom "Internacional” v Mendozo. Dva velika kovčka je nesel s S(d>oj, marsikaj potrebnega zase, pa tudi kup časo- pisja v dar rojakom, katere bo na svojem potu srečal. Odgrmel je vlak čez Paternal, kjer je bilo glavno torišče njegovega dušnopastirskega dela med Slovenci in doli mimo Lurda, kjer je nekajkrat spregovoril z izbranimi besedami slovenski množici. Malo kje se naši rojaki radi zbero kakor tamkaj. Odpotoval je in od tedaj nobenega glasu več. * Minili so trije tedni in že četrti je hitel h koncu. Čudno vendar, kaj to pomeni. Začelo me je skrbeti. Že četrti teden... Kam pa naj bi sedaj povprašal? Kdo naj kaj od njega ve? Morda bodo kaj vedeli v cerkvi Vstajenja na ulici Dorrego, kjer je on ob nedeljah imel mašo in spovedovanje. Tako sem tudi napravil. Kar na telefon sem poklical. Čudno novico sem zvedel. Nič gotovega ne, toda dovolj, da mi je dalo skrb. Da je bilo baje napisano v nekem. časopisu, da se je neki duhovnik, čigar ime je bilo Kastelčevemu nekoliko podobno, zgubil v Mendoških planinah... Morda je to on? S teško slutnjo sem iskal po telefonski knjigi in klical planinske klube enega za drugim. Nikjer niso ničesar vedeli. In tako sem ostal v popolni negotovosti. Ta njegov nerazumljivi molk..,, toda, saj menda vendar ni šel tako visoko v goro... V nedeljo, na cvetno nedeljo je bilo, ko sem po trudnem delu tistega dopoldneva in po končani maši ob eni uri, ki jo imam vsako nedeljo v Floresu, sedel Jv obedu, je zvonil hišni telefon. Ob 2 uri! Le kdo sitnari ta čas, sem bil slioro nevoljen. Ali je doma gospod župnik? tako se je glasilo vprašanje. Malo primerna je tale ura, sem odvrnil in sodim, da ga ni. Ali bi nemogli zvati malo kasneje? Rada bi zvedela, če je tam kaj znanega o gospodu Kastelicu, tako je ženski glas vpraševal dalje. Oprostite gospa, ta zadeva pa mene prav posebno zanima in prosim, da vi poveste, če vam je kaj znanega. Jaz sem tovariš imenovanega gospoda in me prav zelo skrbi kaj je z njim, ker ni nobenega glasu od njega. Jaz sem ravnokar zvedela od moje prijateljice, da je poročal radio, da se jc zgubil na Akonkagui. Toda, oprostite gospa, kako pa vi veste za gospoda, ali ga poznate? Seveda ga poznam, saj sem bila z njim skupaj v gorah, saj sem bila pri njegovi maši, saj sem celo sveto obhajilo prejela iz njegovih rok, ko je imel sv. mašo na Plaza de Mula 4300 m visoko v gorah pod Akonkaguo. Pravkar pa zvem, da seje z njim nekaj zgodilo, toda veliko ne verjamem, ker iz gore so že prej sporočili časopisi vsakojake neumnosti, ki so bile docela izmišljene. Zato tudi sedaj upam, da je ta novica preveč groba, da bi mogla biti resnična. Iz njenega govorenja sem dognal dovolj, da je slutnja kazala v bridko nesrečo. Če je bil res 'v gori, se mu je gotovo nekaj primerilo, ker sicer bi pač njegovega imena ne dali ven, da gre tukaj res za našega gospoda Kastelica, to je bilo že izven dvoma. Iz poročila, ki ga mi jedala o stvari profesorica, gospa Torres, ona je namreč klicala po telefonu, sem razbral tele zanesljive podatke. G. Kastelic je prišel v Pnente del Inča. Dva dni je bil tam. Krasni sončni dnevi so žareli na Akonkagui, ki vabi prav tako zapeljivo kakor Triglav iz Mojstrane. Bila je skušnjava, za strastnega planinca kot je bil gospod Kastelic, zares zapeljiva. 'XV, tako se je upiral. Ne grem. tu je ukrenil že vse potrebno, imel je že urejeno za potno pravico v Čile. \r žepu je imel že tudi povratni vozni listek. Toda skušnjava se je povrnila bolj zapeljiva. Nekaj dni preje je odhitela v gore ekspedicija kinkava, ki je bila namenjena na Akonkaguo, ki je imela tudi namen, da znanstveno preiskuje rastlinstvo in živalstvo v visokih gorah. Skozi “Los Hordones”, mimo “Lagune de Uspejo’’ so se dvignili tja gori v višine in polagoma gradili postojanke za zadnji naskok na na,;-višjo točko obeh Amerik. Vodja ekspedicije je moral prav tiste dneve nazaj v 1 uente del Inča, kjer je bilo njihovo izhodišče, kjer je tudi edina točka, od koder je mogoče iti na Akonkaguo. Šel je Link v nižino radi radijske oddajne postaje, katero so potrebovali. Tamkaj se je srečal tudi z g. Kastelcem. Kakor nalašč, mu je to prišlo. Saj so bili člani ekspedicije vsi verni ljudje. Žena Lirikova, ki je Nemec, je Francozinja, prav pobožna ženska in tako tudi vsi drugi. Že preje je bila ekspedicija zmenjena z duhovnikom Oliver iz Carodilla pri Mendozi. Toda gospod se ni čutil dosti močnega in tako je ekspedicija ostala brez duhovnika. In glej, morda bi pa gospod Kastelic hotel sprejeti njegovo nalogo. Jutri je nedelja... Povabil ga je s seboj in kdo raje kot gospod Jože... Prav z veseljem se je vabilu odzval. Saj je vendar nekaj tako lepega, tako vzvišenega, dati ljudem priliko, da ne ostanejo dolžni maše v nedeljo. Zastonj je bilo prizadevanje gospe in gospoda Mahniča, ki sta upravitelja v Ter-inas hotelu Puente del Inča. Ti naši rojaki so doma od Ilirske Bistrice. Zastonj sta ona dva prosila, tako mi je pisala žalostna gospa Pavla. Gospod Jože je vriskajo zajahal mulo, vesel tako izredne prilike, ki se mu nikdar več ne bo ponudila-----Svoj denar in svoje stvari je izročil v varstvo Mahničevim in odhitel v gore v soboto pod noč in sta z g. Linkern celo noč jahala na mulah in že proti jutru so zvedeli člani ekspedicije novico, da imajo med seboj tudi duhovnika, kar je bilo vsem v veliko veselje. Mrzlo je bilo jutro v gorah, zato so.se kar dobro zavili in čakali, kdaj bo sonce malo ogrelo in tedaj so z vso skrbjo pripravili oltar. Gospod Jože si je v Mendozi zaprosil pravico, da sme imeti sveto mašo, kjerkoli bi pač to vtegnilo biti koristno; prenosni oltar je pa dobil najbrže pri salezijancih v Mendozi, kjer je ravnatelj naš rojak dr. Peter Serdoč, sorodnik že imenovane gospe Pavle Mahnič. Skrbno organizirana ekspedicija je imela vse moderne pripomočke in tudi filmske operaterje so imeli s seboj in bomo v kratkem imeli tudi priliko, da bomo videli tudi ta dogodek svete maše, o kateri povedo, da jv bila izredno lepo pripravljena. Z veliko skrbjo so postavili križ in priredili oltar. Tri osebe so pristopile k sv. Obhajlu. 25. febr. je bilo to. Tisto popoldne je g. Jožeta ne-Pogled na Ande. Gora na levi je Akonkagua 7036 m. kolikö glava bolela, kar je pač naravno radi tako velike višine, na katero njegov organizem ni bil še priučen. Kri mu je šla močno v glavo in žila mu je bila 125 krat na uro. Toda to ga ni nič oviralo, da ne bi bil prav dobre volje in se je vsem navzočim prav prikupil. Pri maši je bilo 21 oseb, menda vsi. 26. februarja je gospa Torres odhajala, ker se je morala vrniti na svoje službeno mesto, ko so se imele začeti skoraj šole. Gospod Jože je ostal z namenom, da naslednji dan pohiti še nekaj više v goro in zmoli kako molitev za pokojnega, pred 16 leti ponesrečenega tite-paniča, katerega truplo še sedaj leži v gorah. Vsaj kapljo blagoslovljene vode naj pride na ponesrečenega, tako je želel gospod Jože, potem se bo pa vrnil. Do 5500 m najviše se je namenil, ker je tako bilo tudi zdravnikovo mnenje in radi časa. Gez dva dni bi se imel vrniti in nadaljevati pot v Čile. žaloigra brez gledalcev. Že tisti večer (17. marca) jebila v Razonu kratka notica, toda čisto nedvoumna, ki je vsebovala v zametku že vso bridkost dogodka, o katerem so naslednje jutro govorili vsi časopisi že dosti obširno. Z morečo skrbjo sem odprl “El Mundo”, Z velikimi črkami je bilo zapisano Kastelčevo ime in dosti obširno poročilo. Kakor nož so rezale besede. Le mala iskrica upanja je še ostala, ker mrtvega vendarle ni so še našli.... Toda tudi to upanje smo mogli imeti le dotlej, dokler človek ne ve, kako je v planinah in v kakšnih okoliščinah sc je vse dogodilo. Na podlagi časopisnih poročil, s pojasnili, ki mi jih je podal Carlos Pronato, član Linkove ekspedicije, ki je sam prišel tudi visoko pod vrh Akonkague, ki je tudi stregel pri maši gospodu Jožetu dne 4. marca, morem podati kot zanesljiva tale dejstva, potrjena tudi po iskušnjah našega rojaka Vigorja Domicelja, ki je tajnik argentinskega alpinskega kluba. Gospod Jože je najpoprej ostal cel teden na Plaza de Mula. Morda je napravil kam kake korake, toda taboril je ves čas v tistem glavnem taborišču, da se privadi gorskemu zraku in bo pozneje poskusil pot naprej. Očividno se je premislil od sklepa, ki ga je od-kraja imel. Kolikor bolj je dihal gorski zrak, toliko bolj ga je gora vlekla nase in ker je čutil, da je neugodno -občutje prvih dni kmalu ponehalo, je upal, da bo lahko zmagal Akankaguo. Ker je bil njegov značaj tak, da odsvojili načrtov ni nikoli popuščal, tako je z njemu lastim trmasto odločnostjo tudi odklanjal mnenje nekaterih, ki so mu odsvetovali od poskusa, da se drzne na goro. Sam vodja ekspedicije Link, videč njegovo izkušenost v planinstvu in njegovo globoko znanje in njegovo krepko postavo, je pustil njemu več svobode kot ostalim članom, prepuščajoč njegovi lastni uvidevnosti njegove ukrepe. 5. marca se je tako tudi g. Jože pridružil skupini, ki se jv dvignila pod vodstvom Linkovim, da spleza na vrh gore. Zasedli so mule in plezali kvišku. Nič nevarna ni pot. Nase slovenske planine so neprimerno nevarnejše. Po obilnem grušču, ki se Človekovi stopinji nadležno izmika, so mule stopale dosti hitreje, kot bi mogel človek. šest ur je bojda takega pota do višine 6400 m, kjer ima ekspedicija postavljeno taborišče. Do tja gredo mule, tamkaj se pa žival ustavi in je ne spravi dalje nobena sila več. Njeni dihalni organi ji ne služijo v večji višini. Zrak v tisti višini je že silno razredčen. Človeka duši, ker v zraku primanjkuje kisika, pa tudi zračni pritisk je veliko zmanjšan. Saj voda v tisti višini zavre že pri 65" C. Človekovo telo nima več tiste moči, ker pljuča ip srce ne morejo delovati, kot je potrebno telesu in zato človeku vsak korak povzroča velik napor. Ivo in človek imel v tisti višini prožnost, kot jo ima v nižini, bi bilo iti na Akonkaguo kot sprehod na šmarno goro, ker strmine same, ki .jih je treba preplezati niso nič nevarnega, toda naše telo ni ustvarjeno za tiste ptičje višine, v katere' se niti kondor ne spusti nikdar in ne planinski orel. Od višine 5000 m dalje ni najti nobenega sledu živi jena več. Do tam še pridejo mravlje, še sepokaže neka rumena cvetka, v višini 4000 m je še mnogo ptičjega rodu, toda tam gori nad 6400 je pa že smrtna višina, kamor samo še človek hoče prodreti. Poleg spremenjenega ozračja, ki je že samo vzrok, zakaj so le redki, kateri zmagajo tiste velike višine, je pa vodja ekspedicije ugotovil, da je še nekaj drugega. Dokler človek enakomerno stopa dalje, dokler se giblje, si človek ohrani ravnotežje in jasno zavest. Če pa se človek ustavi, bodisi gori ali doli grede, pa četudi le za nekaj hipov, da bi opazoval podobo, ki se njegovemu pogledu nudi, nastopi takoj nekako omamljenje, ki človeka uspava m čebi se človek tisti omami prepust il, bi najbrže kar za vedno zaspal. V tiste zračne višine so plezali oni dan. Gospod Jože se je dosti dobro počutil. Najbrže so tisti večer prenočili na višini 5800 m in so nadaljevali pot naslednji dan. V višini 6950 m se je g. Jože ustavil in izjavil, da ne gre več naprej. Zato so ga tamkaj tudi pustili, ko so vse potrebne ukrenili. Naxlaljevali so pot na vrh, kamor so tudi vsi srečno prispeli 7. marca ob 4 uri; bilo jih je šest po številu. Lirik je tedaj stopil že drugič na goro, ker je že lani prišel na njen vrh; Franke, k je posebno drzen planinec je bil pa kar v enem tednu že tretjič na vrhu. Zadržali so se na gori nekako dve uri, da so shranili dovolj zanesljivo stvari, ki so jih prinesli s seboj. Dne 7. marca se je to zgodilo in so se nato veseli vračali nizdol. Dobili so gospoda Jožeta precej izčrpanega, a vendar ne onemoglega. Poskusili so ga pregovoriti, naj sc vrne v nižino in tamkaj čaka prilike, za nov poskus, da zmaga goro. Saj je vendar naravno, da je treba daljše priprave za tako pot, kakor so oni vsi bili v gori že en mesec in se šele sedaj drznili na goro. Gospod Jože se ni dal pregovoriti. On da bo kar tam ostal in počakal, da drugi pridejo za njim in bo z njimi šel na vrh. Konečno se je" vendar vdal. Samo 'malti, ho še ostal. Odpotovali so navzdol. V gorski višini je ostal g. .lože sam, čisto saiii. Višina v kateri se jen.ah.ajal. jc. Jula nad 6900 ni. leicj komaj 70 m pod vrhom1. Tiste dneve je bilo vreme zelo ugodno in je hi] najboljši čas Za pot im vrh gore. Par dni preje je en član ekspedicijo, Franke, zelo. drzen planinec, proti vsem pmljrifiom Amditelja, sam prišel na vrh Akonkaguo, od koder je"prinesel kot dokaz bronasto pločo, katero so pustili ha vrhu lansko leto' Čilenci, la so prišli na vrh, a sta se od petih vrnila samo dva. Tisto ploščo, ki je imela napis: “Tukaj kjer me najdeš me pusti za vedno” je nesla nazaj ona skupina s katero je šel v gore g. Jože, ki je prišel do 6950 m. Ker so na goro hoteli priti tudi še ostali člani ekspedicije in je bilo dogovorjeno, da jih povede g. Link, ko se vrne iz tiste poti na kateri ga je g. Jože spremljal, je g. Jože menil, da hi bilo najbolje počakati kar zgoraj, da pridejo drugi za njim in med tem bo že on dovolj okrepljen za nadaljno pot. Da ga je gora nase vlekla je naravna stvar. Kaj je pač bolj naravnega kot to. Saj je bil komaj 70 metrov pod ciljem in ali naj sedaj popusti 1... Gospod Jože, ki nikdar v svojem življenju ni bil vajen popuščati, ki je šel z neupogljivo voljo dosledno vedno za svojim ciljem, je tudi tedaj hotel svojo namero izvršiti. Tak je bil njegov značaj, ki v gori ni bil drugačen. Bil je v njem pač strasten planinec, katerega, je obenem gnala tudi krščanska želja, da ponese na goro tudi križ, znamenje naše vere in celo to je želel, da bi daroval Bogu brezmadežno daritev v snežnih višavah tega na j višjega ameriškega gorskega orjaka... Morda je res obljpbil, da kmalu pride za drugimi — ali je to res tudi nameraval, tega pač ne ve drugi kot Bog sam.... Ura j c bila tedaj že 8 zvečer. Za ljudi bo za vedno ostalo znano samo to, da je 7. marca on ostal tam gori... Tisti dan so ga zadnjič živega videle človeške oči. žrtev viharja. Akonkagua je zelo nevarna radi viharjev. Kar nenadno se zgrnejo grozeči oblaki in zagrmi strašen vihar, ki dvigne oblake snega, ki nosi grušč kot cestni prah, ki dvigne tudi človeka kot lahko peresce. V pol ure se podoba pokrajine temeljito spremeni. Toplo sonce in suh zrak sta že otajala sneg: vse do vrha je odprta pot po kopnem. Kar v hipu pa zavije vihar in goste snežinke drve z bliskovito silo in v hipu se nakopičijo velikanske množine snega ob golih stenah, divji prepadi zginejo pod snežno belino, na kateri nekaj hipov pozneje spet žari svetlo sonce... 200 km hitrosti imajo taki snežni viharji in je ni sile, s katero bi se temu navalu človek uprl. Ko je ekspedicija oni dan 7. marca odšla v nižino, j c komaj prišla do 5000 m, ko je zadivjala v gori taka silovita nevihta. Z grozo so mislili na strahoto nevihte, katero so slutili v višini, kjer je ostal g. Jože. Ali je obstal ali ga je vničilo. Niso se drznili nazaj tisti večer in prav tako je bilo še dva naslednja dneva, ko so v gori divjali še novi viharji. 12. marca šele so šli spet v goro, da pogledajo. Na višini 5200 m je nevihta zalotila tudi dva člana ekspe dieije. Našli so ju le napol žive. Njun šotor je kljuboval sili, bila sta pod 80 cm globokim snegom in če bi jima ne prišli na pomoč, sama bi se ne iztrgala več iz mrzlega gorskega objema. 5 strahom so stopali dalje proti vrhu, od koder ni bilo nobenega glasu in so slutili grozne novice. 14. 'marca se je slednjič trem posrečilo, da so premagali snežne ovire in slednjič zasledili s trudom tudi mesto, kjer je stalo šotorišče g. Kastelica. šotor jebil podrt. V njem so našli spalno vrečo eno belo in eno črno nogavico, — imel je dva paru nogavic, — njegove rokavice, cepin in še to in ono. 6 ur so nato naporno iskali sledov za pogrešanim, pri cemgr je vodju ekspedicije šel mraz tako v živo, da so mu morali pozneje radi zmrzline odrezati dva prsta. Ničesar niso mogli najti. Nič niso mogli ugotoviti kam fei truplo izginilo. Le o tem niso dvomili nie več, da je postal žrtev viharja. 20U m vstran je Link zasledil ledenik in domnevajo, da ga je vihar tjakaj treščil in od tam je zdrsnil v neznane globine... Ni pa izključeno, da je šel proti vrhu in tamkaj zadremal v večno spanje. Z žalostno novico so se vrnili v šotorišče v Plaza de Mula in opustili vsako nadaljno raziskavanje, ker se je vreme tako spremenilo, da ni bilo več mogoče misliti na novo pot v goro. 17. marca so bili že v Puente del Inča in 18. marca že v Mendozi. Zadevo so takoj vzele v roke tudi argentinske oblasti, da se tragedija pojasni. Večino stvari je pokojni g. Jože pustil v hotelu Puente del Inča. Vse njegove stvari je prevzela policija. V Buenos Airesu je pa škofija odredila, da se njegova soba v Hogar Sacerdotal, kjer je 5 let mirno snoval svoje načrte, zaklene dokler se ne uredi zapuščinska zadeva pokojnega. * Bridko je odjeknila ta žalostna vest med Slovenci v Argentini. Sedem let se jepokojni z ljubeznijo prizadeval za dušni blagor med rojaki. Pred sedmimi leti so ga prav na Veliko noč prvič pozdravili s solznimi očmi, ko se je prvič zbrala okrog njega na velikonočni maši slovenska množica. Na tej zadnji Velikonoči je bridkost orosila mnoga lica, ko jebilo povedano, da je nespremenljiva vest, da je gospod Jože Kastelic med rajnimi. V načrtu je bilo, da bo on sam daroval na Pater-nalu sveto mašo, pa je prišlo tako, da je bila sveta maša zanj. Naj v miru počiva njegovo truplo v snežnih višavah Akonkague. Saj je bilo njegovo geslo: naprej in kvišku... Bog pa mu je gotovo odmeril lepo plačilo za vse, kar je s tolike ljubezni j e delil v feežio oist in zveličanje duš. * Linic sam mi je dal osebno sledečo izjavo, ki vso stvar docela pojasni. Govoril sem z njim 25. aprila. 4. marca je ekspedicija popoldne odrinila iz Plaza de Mula. Polagoma so se popenjali kvišku. 7. marca jim je ostal le še pot 200 m. Pot od tam do vrha je najbolj strma, toda nič nevarna, ker gre po nekaki tesni strugi. (!. Kastelic je le s trudom dohajal. Moči so mu pojemale, ker ni bil dosti aklimatiziran še. Na vsakih 20 korakov so morali zajemati sapo. Konečno, na 6950 m je g. Jože postal in .ni hotel več naprej. Drugi so šli dalje. Na povratku so ga ravno tam našli. Franke, ki je bil od vseh najbolj pri moči, kajti vsi so bili do smrti utrujeni, je vzel na skrb g. Jožeta in ga je konečno le pregovoril, da je šel nazaj do naj višjega taborišča na 6850 m. Bila je ura 7 zvečer. Spravil ga je v spalno vrečo in je obljubil, da bo tamkaj čakal, kdaj prideta Schiller in Saenz, ki sta imela priti drugi dan, da gresta na vrh. 8. marca je bil krasen dan. Domnevajo, da g. Jože ni hotel več čakati in je sam poskusil pot na vrh. Popoldne je pa nastala snežena nevihta, ki je trajala kar šest dni. Slutili so spodaj, da se je moglo z g. Jožetom kaj zgoditi, a na pomoč mu niso mogli in ko so prišli 14, marca po dveh neuspelih poskusih vendarle na mesto, kjer je g. Jože ostal, so dobili prazen šotor. Dve uri so iskali okrog, toda nobenega sledu o njem nikjer. Zaradi visokega snega in silne utrujenosti niso mogli više, kjer bi najbrže njega našli, ko je zaspal in zmrznil, o čemer ni nobenega dvoma, ker v tistem mrazu nihče ne preživi 24 ur, če nima spalne vreče ali varnega šotora. Tega pa on ni imel s seboj, ker je oboje pustil na mestu 6850 m kjer jeostal 7. marca zvečer v naj više m taborišču. Janez Hladnik. Alpinizem v Andali in Aconcagua Aconcagua, najvišji hrib Amerike, je vedno vzbujal pozornost teh par hribolazcev, ki v Argentini niso pozabili na ljubljene hribe. S svojo orjaško južno steno, 5000 m visoko, pretkano z ledom in navpičnimi skalami, nudi očesu najveličastnejši alpinski prizor centralne argentinske Cordillere. Teh velikanskih dimenzij in to veličastno divjo gorsko naravo najdemo samo še v Himalaji. Ni mogoče primerjati tega gorovja, z našimi slovenskimi planinami, tudi ne z zaledenelimi švicarskimi Alpami. Tam so mnoge koče, cesto srečamo človeka, narava sama je ljubeznjiva in nam nudi gozdov j a, travnikov in svežih izvirkov v izobilju. V Andah so razmere popolnoma drugačne. Centralni del argentinske Cordillere se karakteri-zira s svojimi brezkončnimi skladi grušča, ki sem pa tja žari v čudovitih barvah in se vspenja proti vrhu hriba, kjer se dvigajo skalnate stene v večnem snegu in ledu. Globoke doline delijo posamezne gorske skupine do 3000 m visoke. V dolih in na planotah počivajo ledeniki, v dnu doline pa se vije potok. Ni drevesa, ne grma, mnogokrat niti bilke rumene trave ne vidimo, kmorkod sega oko. V dušo se vcepi neizbrisljiv utis teh. velikanskih dimenzij in te mrtve puščave; čutimo, koko smo majhni in brez moči v tej nedotaknjeni sovražni naravi. Pri teh velikih razdaljah in v višini nad 3000 m je treba varčevati s človeško energijo in zato je najboljše sredstvo za v hrib — mula. Pri nas bi se marsikateri nasmehljal, češ to je lep alpinizem, jahati v gore! A tu je to neizogibno. Treba je nositi šotore in vso alpinsko opremo, prehrano zase in včasih tudi za mule, za par tednov ali pa tudi mesecev. To je prava ekspedicija in ne izlet v gore. Prvi problem je vedno aklimataeija človeškega organizma na te višine. Znano je, da se z višino zmanjša zračni pritisk in količina kisika. To občutita posebno srce in pljuča. Človek, ki ni navajen te višine, polagoma občuti pomanjkanje zraka in zračnega pritiska čim višje se povspenja, in to v večji ali manjši meri, ki je odvisna od njegove odpornosti in osebne predispozicije, ki je jako različna od osebe do osebe. To je znana gorska bolezen ali “puna”, kakor jo tu imenujejo, proti kateri ni boljšega leka kakor vrniti se hitro nazaj v nižino. Aklimataeija zahteva pri človeku ki gre prvič v tako visoke Jiribe, par tednov, da se telo privadi novim razmeram. Hribolazec, ki. je že večkrat bil v teh višinah, se pa prav hitro zopet počuti dobro. Po navadi se vspenja j o v etapah v višino in potem zopet povrnejo malo nižje, da telo preveč naenkrat ne trpi vsled višine, velikega mraza in vetra, ki vedno močno piše po teh gorskih velikanih. Ako pomislim« na vse te teškoče hribolazca v An-dah, lahko razumemo, kako da se je šele pred par leti razvil v mestih blizu Cordillere alpinizem in se je ustanovilo par alpinskih klubov. Preje se je le sem pa tja sestavila ekspedicija Angležev ali nemških znanstvenikov. ki si je stavila gotovi cilj, a o pravem alpinizmu ni bilo govora. A vrnimo se k Aconcagui. Kot najvišji vrh And (7040 m.), blizu prometnih sredstev: železniške proge in ceste v Chile, lahko dostopna iz Puente del Inča, je vedno vsakega turista vabila v svojo bližino. Prvi ki je prestopil prag takrat še nepoznanega njenega kraljestva, je bil Dr. Giissfeld, ki je leta 1883 prišel iz Chile. Poskusil je na orjaški hrib čez ledenik na severni strani, ki danes nosi ime tega nemškega pionirja. Ni se mu posrečilo; a preiskal je dobro vso okolico in jo popisal. Šele 14, let kasneje, t. j. leta 1897, je bil premagan v prvič ponosni velikan. Matias Zurbriggen, švicarski vodnik, ki je vodil angleško ekspedicijo Fitz Gerald, je bil prvi, ki je stopil na njen vrh. Mesec dni kasneje se je posrečilo tudi njegovima tovarišima Stuart Vines in Nicola Landi. Leta 1901) sta bila v tej zoni Dr. Helbing in Dr. Reichert, ki sta preiskala lep del centralnih And, na tiskala ,vee kart in izdala jako zanimivo knjigo. Prvemu se je posrečilo dospeti na vrh Aeoncague, Dr. Reichert pa se je moral vrniti. Drugi dan je ponovil poskus, a 50 m pod vrhom je moral odnehati radi silnega viharja Tekom naslednjih let je bilo več poskusov, ki so se vsi izjalovili, dokler se ni leta 1925 trem Angležem, Mr. Ryan, Macdonald in Cochrane posrečilo priti četrtič na vrh. Leta 1928 je hrib zahteval svojo prvo žrtev: Lazil Marden, angleški oficir, hoče sam, sredi zime, s smučkami na Akonlcaguo. Ni ga več nazaj. Šest let kasneje so ga našli zmrznjenega in z zlomljeno nogo. Zasul ga je plaz. Leta 1934 je bilo znamenito za Akonkaguo. Kar dve veliki ekspediciji sta se je lotili. Italijani so poslali nekaj njihovih najboljših hribolazcev, ki so se razdelili j)o čilenskih in argentinskih Andah, a z malim uspehom. Prišli so na vrh hriba po navadni poti, ki so jo do sedaj vsi uporabili, a istega dne, 2 uri kasneje, dospe na vrh Pogled na Akonkaguo iz severna strani. Označena je pot Stras-serjeva. Isto pot je hodil tudi Kastelic. Označen je tudi kraj 6950 m. Na levi je označeno mesto 6480 ni. — Primerjaj zemlje-vid na naslovni strani. Ta fotografija je vzeta iz Cerro Cuerno. tudi druga ekspedicija, poljska, ki je ubrala popolnoma novo pot, z vshoda, po velikanskih ledenikih in z veli kitni nevarnostni. S tem letom začnejo številni poskusi in uspehi na Akonltagui; alpinizem je postal dejstvo. Leto kasneje jv prišel na vrh inž. Štrasser iz Trsta in ki biva v Montevideu. Naslednje leto je bilo zopet par poskusov: Litikov je uspel, drugi ponesrečeni. Že več let preje je zmrznil tekom nevihte blizu vrha g. Stipanic, katerega so baje sedaj izsledili. Kasneje je mladi severni Ameri-kanec plačal s smrtjo svojo neprevidnost, ko je v par dnevih hotel drveti na tega velikana And. Še dve življenji je zahteval hrib od ponesrečene čilenske ekspedicije, ki se je v nevihti zgubila. In zadnja žrtev je pa poslal’naš ljubi narodnjak, g. Jože Kastelic, ki se je priključil ekspediciji kluba “Alpinistas de Mendoza” pod vodstvom Linka, ki se je sedaj že v drugič povspel na Akonkaguo. A rekord pa ima gotovo neki priprosti mož, katerega niti imenovali nismo, vodnik Pasten iz Puente del Inča, ki najbolje pozna to goro in je pripomogel že mnogim k uspehu. Vse te ekspedicije - - razen Poljakov — so hodile najkrajšo in najlažjo pot, ki jo je prvi ubral Matias Zurbriggen. Na priloženem planu je dobro razvidna. Iz Puente del Inča, (2.800 m), postaja tranandinske železnice v Chile, se vstopi v dolino potoka Horcones in po n jej proti severu do ledenika istega imena (Horcones superior), kjer so vsi postavili glavno taborišče (4.000 m.). V drugi etapi se prekorači velikanski obok grušča, ki nas privede do skalnatega grebena, kateri veže Akonkaguo s “Cerro el Cuerno”, V tem grebenu je v višini 5500 m neko rudečkasto skalovje znano kot točka “Rocas Coloradas”, ki nudi dobro zavetišče za šotor. Do tukaj vztrajajo ponavadi mule, tako da je “hribolazec” cio sedaj pravzaprav samo jezdil in šele sedaj začne uporabljati lastne noge. Po omenjenemu grebenu gre pot — katero si je treba seveda iskati, ker ni govora o kaki stezi ali markaciji — navzgor do drugega manjšega grušča ki nas dovede do jarka, ki deli oba vrha Akonkaguo. Sedaj se začne malo plezanje na visečo skalnato pobočje višjega vrha — ki bi bilo prav lahko če bi bilo par tisoč metrov nižje — a tu zahteva vse zadnje sile, ki so ostale po dolgem in napornem boju z dreečim gruščem, silnim vetrom in velikim mrazom, ki vedno vlada tu nad tem oblastno se dvigajočim vrhom. Na fotografiji, ki je vzeta iz pobočja “Cerro Cuerno”, vidimo pot navzgor. Ekspedicija Poljakov si je pa zaslužila posebno polivalo. ker je, kakor že rečeno, ubrala popolnoma novo pot, ki je sicer bolj dolga, triulapolna in nevarna, a mnogo lepša in interesantnejša iz alpinskega stališča. Odšli so iz Punta de Vacas po dolini istega imena, krenili poleni v dolino potoka Relinchos do ledenika. Tam so si postavili taborišče. Od tu naprej, vspenjajoč se po ledeniku Relinchos, to je iz vshoda, so rabili do vrha, 2 dneva hoje in plezanja po ledu, med velikanskimi tež-kočami vsled velikih razpok, mraza in vetra, in s polnimi nahrbtniki! Prenočili so dvakrat v ledu. Vse to v velikanski višini 7000 m kar je res izvanreden uspeh, na katerega so lahko ponosni Poljaki. Vigor Domicelj tajnik odbora za alpinstvo. Pokojni Jože Kastelic nima več živih starišev. En brat je župnik in dekan ha Jesenicah, Mlajši brat Vinko bo pel letos novo mašo. Prav na dan Jožetove smrti mu piše avijonsko'pismo iz ke-terega smo razbrali, da ga pričakuje na novo mašo. David Doktorič: DVA SPOMENIKA Če bi me danes kdo vprašal, ali se kesam, da sem prišel sem v -lužno Ameriko, Ivi se ne upal odgovoriti na kratko, niti odločno z da, niti nasprotno z ne. Včasih se mi zdi, da sem prišel sem le zapravljat čas, ki bi ga mogel v domovini mnogo bolje uporabiti. Včasih, to jv v trenutkih, ko bi si rad dopovedal, da sem vendar še v kakšno korist tukaj, v resnici pa ne vidim skoro nobenega uspeha svojega truda. Doma je bilo vse drugače. V šoli veselje s šolarčki, ki jim kar ni hotelo v glavo, da jih .zapustim in pojdem v Ameriko, prav lepo zadoščenje nad napredovanjem raznih društev in organizacij, petje, igre, ob nedeljah in praznikih polna cerkev in topla naša domača pesem. Pa naša lepa zemlja in naši zeleni hribi, cerkvice na njih, in strmi naši gorski velikani! Staram se. Solnce še mi nagiba proti zatonu, rad bi pred nočjo še zavihpil rokave. Pa sam kamen in pesek, plevel in osat, kamor se obrnem. Kaj mi je vendar padlo v glavo, da sem zapustil svoje rodovitno delovno polje in da sem prišel v to puščavo'? V- Sedim v kavarni “Union” v Ljubljani pri oknu, ki gleda na Miklošičevo cesto. Mimo gre jeseniški gospod dekan, brat našega gospoda Jožeta Kastelica. Posmehlja se mi skozi okno. Hiti na postajo, nima časa, da bi prisedel, zato stopim par korakov z n.jini. Bral sem v “Slovencu”, da se je njegov brat povrnil iz Južne Amerike. Iiad bi z njim govoril, da mi kaj pove o naših primorskih izseljencih. Smo na tem, da obnovimo narodno obrambno delo in skrb za primorske Slovence doma in izven domače zemlje. Zato prežim na gospoda Jožeta, da mi pove, kaj delajo tam preko luže. Gospod dekan me ljubeznivo povabi na Jesenice, kjer bom našel gospoda Jožeta. Konča kratko vabilo s hudomušno opazko; “Bostcvideli, da pojdete tudi Vi v Ameriko!” Smejem se: “Niti na misel mi ne pride. Imam tu dovolj opravkov in v mojih letih nima smisla, da bi človek prevzel nalogo, ki zahteva mladeniško čilost, telesno in duševno!” “Pa boste videli. Ostanem pri svoji trditvi, da pojdete- v Ameriko!’" Obiskal sem jeseniški farovž. Gospod Jože mi je pripovedoval o svojih južnoameriških vtisih. V Buenos Airesu je največ primorskih.Slovencev. Njega prav preveč ne marajo, češ da je Kranjec in da jih ne razume. Napadli so ga tudi v časopisih. “Oni hočejo Primorca. Pojdi Ti med nje.” ‘‘To si pa kar izbij iz glave! Saj pojde v kratkem gospod Hladnik.” On tudi ni Primorec. Sicer pa imamo dovoljenje gospoda kardinala, da gresta tja dva naša duhovnika.” ‘‘Ne poznam gospoda Hladnika. Ne morem soditi. A mnogo mlajši je od mene.” Nekaj časa je gospod Kastelic stanoval v šiški in zahajal v pisarno Rafaelove družbe. Večkrat sva se videla. Vračal se je na svoj priljubljeni predmet, naj hi sc vendar odločil za potovanje v Južno Ameriko in delovanje med primorskimi izseljenci. A vedno je našel pri meni isti odklonilni odgovor, da ne grem. Prav takrat so se bile politične razmere doma toliko spremenile, da so mogli dozorevati razni načrti, ki smo jih. s prijatelji napravili. Pogostoma sem moral v Ljubljano radi udejstvovanja teh načrtov. V najlepšem delu naj hi vse skupaj pustil in odšel? Nisem pa računal z naravnost trmasto vztrajnostjo gospoda, Kastelica. Deževati so začeli name napadi od raznih strani. Gospod Fink, izsejenski nadzornik v Ljubljani, se je med prvimi postavil na njegovo stran. Pri ljubljanski banski upravi se je bil ustanovil odbor za podpiranje siromašnih ljudi, katerega član sem bil tudi jaz,. Gospod Fink je bil naš tajnik. Imela sva večkrat skupnih opravkov in on je marljivo izrabljal te priložnosti, da bi mene po željah gospoda Kastelica obdeloval. Neki dan sem ga naše) v razgovoru z meni še neznanim gospodom, ki mi ga je predstavil kot šefa izseljenskega oddelku socialnega ministrstva, gospoda drjä. Fedorja Aranickija. Poznal sem takrat tega gospoda, svojega sedanjega predstojnika, samo iz dopisovanja. Bil je namreč takrat predsednik beograjskega odbora s podobnim namenom, kakor naš v Ljubljani. Zalo je poznal tudi moja tozadevna prizadevanja. Vpričo tega odličnega poznavatelja izseljeniškega vprašanja je gospod Fink ponovil mnenje, naj bi jaz sel v Južno Ameriko. Mislil sem, da se bodo podobni poizkusi opustili, ko sem tudi gospodu di ju. Araniekiju na njegovo častno in prijazno vabilo z zahvalo a odločno izjavil, da imam druge naloge, ki me čakajo, in da se ne smatram za sposobnega za (o, da torej nikakor nisem voljan iti v Ameriko, ki zahteva mlajših sil. Nekaj časa sem imel mir. Zatišje pred nevihto. Brez moje vednosti je med tem gospod Jože obdeloval takratnega predsednika Rafaelove družbe, g. Kazimirja Zakrajšeka, da sc je ta nekega dne pripeljal k meni v fyuiomlje. Njegov prvi uspeh je bil, da sem se z. njim spustil v pogajanja. Danes sem še bolj nego takrat mnenja, da nisem bi! ustvarjen za Ameriko. A vztrajnost gospoda Kastelica je bila večja od mojega odpora. Ko sem bil že napol pripravljen na umik, se je vrnil s potovanja po Severni Ameriki naš gospod škof, dr. Gregorij Rožman. Vprašal sem tega svojega cerkvenega predstojnika, k a,j meni o načrtih, da bi jaz šel v Južno A lneriko. “Komaj sem stopil v Jesenicah na domača tla, sem že izvedel, da pojdete v Južno Ameriko.” To je bilo zopet maslo gospoda Kastelica. “Ali želite tedaj, da pojdem?” ‘‘Pustim Vam popolno svobodo, da se odločite. Po ysem' pa, kar sem videl v Severni Ameriki, Vam rečem: Nimamo doma preveč duhovnikov. Vendar bi tudi petnajstim dovolil Odhod, zakaj tu vseeno ne bo treba nikomur umreti brez svetih 'zakramentov. Tam pa je drugačna potreba.” Ta razgovor je bil zame odločilen. Privolil sem tedaj, da se zadeva predloži izseljeniški oblasti. V času pričakovanja na odločitev iz Beograda je gospod Kastelic s predavanji, članki po časopisih in razgovori prav marljivo skrbel, da bi slovenska in širša javnost bila obveščena o miših južnoameriških kolonijah in da bi se čimbolj zbudili) zanimanje za nase izseljence v inozemstvu. Napravili smo za slovo od 'paše lepo zemlje tudi nekaj lepih izletov. Najlepši izmed vseh je bila tura na Triglav. Tovariš študentovskih let Lojze Filipič mi je Gospod Jože - urednik Ljudje smo kaj čudni. Na bližnjem radi samo napake iščemo in če le moremo slabo o njemu govoriti smo zadovoljni. In tujina nas seveda ne poboljša. Živimo leta s kom skupaj in vendar ne vemo od njega nič lepega. Na tuje smo se podali. Eni iz političnih vzrokov, drugi ker v domovini nismo mogli najti posla, ali da rešimo dom propada. Nemara je tudi kdo pustolovske narave, in je sanjal, da se na tujem med in mleko cedi. . . Toda če gre duhovnik na tuje, zakaj drugega pač, če ne da pomaga svojim rojakom ohraniti vero in s tem tudi pravo domoljubi je. t'e je doma duhovniško delovanje težko, je na tujem mnogo težje. Duhovnik, katerega Kristus v svojih apostolih imenuje “luč sveta’’ in “so] zemlje’’, mora iti skozi mnogo temot in težav zaradi ljudstva, ki pride k njemu navadno samo tedaj, ko išče tiste tolažbe, ki je svet ne more dati. Besede, ki jih Večni Učenik duhovniku pri mašniškem posvečenju po škofovih ustih reče: “Od zdaj naprej te ne bom več imenoval hlapca nego prijatelja...” so samo poroštvo, da plašč, ki ga dobi na rame je križ, ki mu je naložen kot posebnemu ljubljencu božjemu. Mi drugi na tujem, kateri nimamo domačega ognjišča, si poiščemo prijatelje in poznane, v družbi katerih se počutimo na pol doma. Duhovnik pa je sani. Med stanovskimi tovariši vedno ostane tujec deležen vsakršnega zapostavljanja, ki ga doleti. Vse to seveda rad -prenaša za duševni in neredkokrat tudi telesni dobrobit svojih rojakov. Pa ko bi vsaj med svojimi našel pravo razumevanje. Kako rado se zgodi, da njegovo ravnanje pristransko sodijo in mu podtikajo nelepe namene. Ne razumejo ga. * * * Prvikrat sem videl našega č, gosp. Jožeta Kastelica ob prliki slov. službe božje na Avellanedi, na dan oblet • niče smrti kralja Aleksandra, 1. 1936. Pri pridigi se je najprej z ganljivimi besedami spomnil tragične smrti našega kralja, potem pa je pripovedoval dogodek, ki ga je doživel na domačih gorah kratko prej ko sc je vrni! v Argentino. Pripovedoval je, kako se je dobil z nekim sporočil, da hoče praznovati petindvajsetletnico maš ništva na Kredarici. Isto leto naju je v Gorici posvetil pokojni nadškof Sedej. Pojdem pa še jaz. Na moje vabilo se j«' gospod Kastelic z največjim veseljem odzval. Na tej poti sem imel priložnost opazovati njegove odlične sposobnosti planinca, izredno varno in vztrajno hojo. Takrat jebilo kljub visokemu poletju izredno veliko snega še globoko do triglavskih .jezer, koder smo se vračali. Kdo bi takrat slutil na zasneženem vrhu Triglava ali pri hoji skozi naš krasni narodni planinski park ob jezerih, da so se ob tem našem gorskem raju poslednji-krat pasle oči veselega, nad vse dobro razpoloženega planinca Jožeta Kastelica in da ga čaka redka smrt veleplaninca na vrhu enega najvišjih velikanov zemlje. Med našim čakanjem se je od nas poslovil gospod Janez Hladnik, ki mu je s posebno toploto priporočil “Duhovno Življenje”. Ko iz Beograda le ni hotelo biti odgovora, škoda se nama je zdelo časa, ko sva bila že odločena na pot, sva šla skupaj pogledat tja doli in sva tudi slednjič vse osebno uredila. Tako je gospod Jože Kastelic s svojo vztrajnostjo premagal moj odpor in razne druge ne majhne oviro. Prizor iz znamenitega San Martinovega vrta v Mendozi starejšim gospodom, ki je v družbi fantov in deklet s svojo brezbožno modrostjo uničeval njihova verska in nežna čustva. Potem sta se spustila z gosp. Kastelicem v pogovor in sprehajajoč se počasi, kar naenkrat postaneta pri visoki skalnati čeri, na vrhu katere zagledata križ, ki se je na večernem, od zahajajočega sonca ožarjenem nebu, odražal kot nadnaravna prikazen. Le-ta sončno ožarjeni križ je bil najboljši odgovor na napačne nazore tega gospoda, tako je končal rajni g. Jože. Pri tej priliki sem spoznal njegovo planinsko srce, planinsko srce duhovnika. Spominjam se tudi, kako navdušeno je pri drugi priliki govoril o orjaški podobi božjega Zveličarja na gori Gorcovado v Brazilu, sicer pa ni bi! gostobeseden o svojem planinstvu in je le bolj mimogrede omenil nekoč, kako je potoval na Mont Blank, najvišjo goro v Evropi. Odkar je bil sedaj v drugič v Argentini, mislim, da noben rojak ni bil z njim toliko skupaj kot jaz. Njemu se imam tudi zahvaliti, da sem nekoliko izpopolnil moje skromno znanje slovenskega jezika. Ko je mimogre- Alije bilo dobro ali ne, naj sodijo Bog in ljudje, ki bi jih to zanimalo. On je prav gotovo želel le dobro iz čiste plemenite ljubezni do našega naroda in njegovih tako zapuščenih otrok v tujim. .Gospod Jože je po skrivnostni doslednosti umrl, kakor je živel: drzen, neustrašen in neupogljiv je bil v svojih namenih in načrtih, šel je na Francosko za našimi ljudmi, nič ni vprašal, kako bo živci. Sel je v Ameriko za njimi, rekel hi na slepo, ko so drugi odpovedali, brez denarja, brez dohodkov, v trdni veri, da se bo že kako prebil. Ustanovil je slovenskim izseljencem v .lužni Ameriki “Duhovno življenje”, ne oziraje se na skoro neprefmagljive težave, v katere jeprišel radi tega. Njegova drzna, neustrašna in neupogljiva narava mu je pripravila prezgodnjo smrt, a čudovit spomenik ima ta samsvoj sin naše zemlje, ta goreči slovenski mi-sionar: veliČanstvena Aconcagua bdi nad njegovim mrtvim truplom, pokopanim v večnem ledu. “Duhovno Življenje”, ki mu je bilo, skoro bi rekel, najdražje na tem svetu, bo v kulturni zgodovini našega slovenskega naroda kot drugi spomenik njegov in Im skrbelo, da mu med Slovenci ostane trajen spomin. de zopet prevzel uredništvo ’'Duhovnega Življenja”, sva bila takorekoč dnevno skupaj, ker zraven uprav-niškega dela, ki mi ga je poveril, sem zlagal tudi tekst kot linotipist ter imel tehnično opremo revije na skrbi. Zato naj mi bo dovoljeno na tem mestu izreči nekaj besed o našem č. g. Jožetu kot uredniku: Zavedajoč se važnosti tiska v današnji dobi, sc je botel poslužiti tega novodobnega apostolskega pripomočka v kar najbolj veliki meri. Opremljen z redkimi lastnostmi za estetiko, je z nepovedljivo marljivostjo gledal na to, da je vsaka številka tako vsebinsko kot tehnično v dovršeni obliki izšla. Kot korektor je bil neizprosen, in tudi najmanjša napaka v tekstu se je morala korigirati. Česo bile že vse strani-v stroju pripravljene za tisk in je on nenadoma zapazil, da bi vendar bilo lepše, če bi kak kliše prestavili, ali kak članek premestil, so strani zopet morale romati ven iz tiskarskega stroja in biti popravljene. Radi te pedantnosti v tiskarni bil priljubljen. Pa je rad žrtvoval simpatije grafičnega sveta za dovršnost svoje revije! Le kdo bi pa popisal njegovo veselje in zadovolpjstvo, ko je držal novo številko v rokah! S svetlimi očmi je gledal stran za stranjo in užival harmonijo blagoglasnega slovenskega jezika z grafično umetnostjo. Urejevanje “Duhovnega Življenja” je bilo zanj glavni del njegove misije. Žal se njegovi načrti niso strinjali z ekonomičnim stanjem revije, ker le-ta se je še bojevala z začetnimi težkočami. Znal si je poiskati dobrih zvez pri tukajšnjih revijskih krogih in s svojini olikanim vedenjem si je znal pripraviti vstop tam, kjer bi sicer gdo drugi našel zaprta vrata. Toda to ni bilo najbolj važno za obstoj revije! Da bi lahko izhajala taka, kot si jo je on želel, bi moral biti ustvarjen konzorcij za vzdrževanje, ali pa bi morala vsa obstoječa slovenska društva imeti vsaj odsek, ki bi imel za nalogo širiti revijo med rojaki; nekateri bi imeli tudi plemenito voljo za posebne prispevke v tiskovni sklad. Tudi to je bila njegova misel, da bi zra- ven slovenskega izhajala revija tudi v srbo-hrvatskem jeziku in bi s tem krog naročnikov in dobrotnikov za mnogo narastek Toda kljub tej iskreni želji in prizadevanju za najlepšo slovensko revijo na tujem, so bile zapreke prevelike in zastavljeni cilj previsok. Upal je, da se ponudi kdaj pozneje ugodnejša prilika in se je s to mislijo odpovedal svoji glavni misiji med rojaki v tem sončnem jugu Amerike. Odložil je uredništvo. Ta žrtev ga je menda največ stala. Lansko leto je bilo ko smo bili v razgovoru z nekim tujim gospodom. Na moč je hvali] “Duhovno Življenje”, češ v kako čednem formatu da izhaja itd. Zdelo se mi je potrebno opomniti gospoda na to da sedi skupaj z ustanoviteljem in večletnem urednikom te revije. Žalosten smehljaj, ki je tedaj zaigral okrog ustnic č. g. Jočeta, mi je pokazal, kaj ga je stalo odpovedati se “svoji” reviji. Danes je vse to že zgodovina. Čast. gosp. Jože! Tiho si odšel od nas in nisi se poslovil niti od Tvojih najožjih poznancev. Dogodek o križu na domačih planinah Ti je menda vdahnil pre-vzvišeno misel, zasaditi križ na vrhu najvišje gore, ki si jo kdaj videl. Tam gori v silni višini si hotel posvetiti tla z nekrvavo daritvijo žrtve na Kalvariji. Tam kjer še ni noben duhovnik maševal, si hotel kruh in vino spremeniti v telo in kri stvarnika vesoljstva. Toda usoda je drugače hotela. Ti, ki si planine in gore tako ljubil zato ker človeka povzdigujejo, ker človeka boljšega naredijo, ker njegove misli v večne višave dvigajo, si tudi tam Tvojo pot dokončal. Tisti, ki gleda na dobro voljo in ne na dela, se je zadovoljil s Tvojim dobrim namenom. Pionirju slovenske službe božje v Argentini ustanovitelju in prvemu uredniku naše revije “Duhovno Življenje”, našemu častitemu gospodu Jožetu Kastelicu v zadnji pozdrav Andrej Lach. SEDEM LET V FRANCIJI! Kako zelo so ga tam rojaki vzljubili, nam priča spominska knjiga, ki so mu jo pri slovesu poklonili. Za fanta sreča jc velika, če dobrega ima vodnika. Vodnik pa njemu je najboljši ta, ki pot v nebesa mu pokazat zna! Dober fant duhovnika zato rad posluša, ker njemu prva skrb je čista duša. Franc Janežič Ali ni zadosti še težav bridkosti,? ali zdaj se bridko nam je vsem stožile. Ali res poslavlja se pastir od črede? ali res ustavlja oče nas sred bede? Res je tukaj trnja več kot cvetja bilo,' ali zdaj sebridko nam je vsem stožilo. Drugega ne znamo kot roke skleniti in za srečo Vašo tu in tam prositi! Družina Zupan V stiskah in sili videli bomo, kaj smo zgubili Rudolf Rože Spominjajte se Vaših malčkov iz Tucquegnieux! Ko bi, gospod, nas male vprašali, prav gotovo bi tukaj ostali. Kar ste nas učili, hočemo spolniti. Ko bi le hoteli Vi še tukaj biti! Srečno hodite, pa ltmaV se vrnite! Ko legel mrak je na zemljo, oziral sein se na okrog, kdaj moj prijatelj prišel bo. Mrak legal bo spet na zemljo. Oziral jaz se bom zastonj. Prijatelja k naiii več no bo! Oj z Bogom, moj prijatelj dragi! Spominjaj se me, ne pozabi! Molimo, da se vidmo v raji! St. Biščak. Amnetz Z veselim srcem som Vam prala, pri sveti maši prepevala. Zdaj pa vse to minilo je, Zelo je žalostno srce! Veronika Bišček Je tu pa tam kak listič zletel z veje, kar ni mi bilo pač v veselje. A zdaj pa deblo samo se podira, kako naj lističi žive brez njega! Jaz listič tak sein eden, ker Vi ste hrano mi dajali. Za vse Vam dati nimam kaj! Naj ljubi I3og Vam tisočkrat povrne! Edi Globokar Jesenski vetrovi čez polje bežijo, kakor da v bo,H z nami ječijo. Megle prepregle so modra nebesa. Prišla je grenka ura slovesa. Kaj če m o reči? Tisočkrat hvala! Da bi molitve vez z nami ostala! Ko bodo v daljo Vas nesli valovi, Spremljajo naj Vas z nebes blagoslovi! Jožefa in Anton Janežič 25 LET V SLUŽBI GOSPODOVI REVERENDO PADRE SUPERIOR AI celebrar los 25 anos de su ministerio en el altar para dispensar las riquezas de la grada de Dios. continuando el sacerdodo de Nuestro Senor Jesucristo, nos adherimos espiritualmente los integrantes de la colectividad eslovena al homenaje que en tan grande dia se le tributa al Rdo. Padre. Como desterrados han venido muchos de los nues-tros, pero este pais tan generoso nos abriö sus brazos y con su afecto hizo que nos sintieramos menos ex-tranjeros al damos la patria y el hogar que nos fal-taba. Una representaciön de este afecto la encontramos en la Paternal, conociendo al Rdo. Padre Gaspar Canada en su dignisima persona que con un cora-zön realmente paternal atendid a estas o vejas. abrien-donos las puertas de su parroquia, dando lugar a nuestro culto, abrigando tambišn al primer Capellan de la colectividad eslovena, el deplorado padre Jose Katelic. Para nosotros el nombre de “Paternal" tiene su 31 marca je Paternal praznoval srebrno mašo priljubljenega g. župnika sv. Neže, superiorja Očetov Ka-milov, čast. Gaspar j a Canada. Nenadno je padla med nas ta novica in bi jo želeli tudi mi primerno proslaviti. Niti teden preje nismo tega vedeli in zato je bilo nemogoče preložiti našo pot v Be-risso. Ostati smo morali le pri pisanih častitkah. Le nekateri so pravočasno zvedeli in so osebno prisostvovali svečani sveti maši. Naj sedaj vsaj naše glasilo izrazi naše čestitke, kot izraz hvaležnosti slovenske naselbine v Buenos Airesu, ki je bila na poseben način deležna blagoslovljenega dela slavljenega “slovenskega župnika’’. Rojen je bil slavljenec 1892 v Mosquerelu, v pr o v. Teruel, v krajih, ki so bili pozorišče odločilnega boja ob koncu španske revolucije. Doma iz podeželskega mesta s 3000 preb., je dobro spoznal življenje preprostega človeka in zato tudi z velikim razumevanjem zna svetovati in pomagati potrebnim, še deček je začel zahajati v šolo Kamilov in je s 17 letom stopil v red. Slovesne obljube je napravil z 20 letom. 20 marca 1915 je bil posvečen za duhovnika. Ker je bil ne le odličen po svojih umskih zmožnostih in neumorni delavnosti, temveč tudi vzoren v čednostnem žčivljenju, so mu predstojniki kmalu poverili odlične posle. Najprej je bil vodja profesov in je odlično zaslu- NA AKONKAGUO . . . O svoji drugi cksepdiciji poroča Franke med drugim tudi tole, kakor beremo v mendoškem dnevniku “Los Andes’’: Dne 4. III. je bila na “Plaza de Mulas” na prostem sv. maša, ob 15.30 se je pa podal v taborišče v višino 6.400 m, z voditeljem ekspedicije g. Eturom, Antogni-nijem, Semperjem in gospodom Kastelicem. Pozneje se jim je pridružila še gospa Link in Lopez, slednji so se jim pridružili v višini 5.700 metrov. Dne 5. III. so omenjeni člani, razen Antogninija, odpotovali na višino 6700 metrov in se utaborili v šotoru, ki ga je pustil Link 1. 1938. Taborilo je v njem 7 ljudi, dasi je imel prostora samo za 2 osebi. Dne 6. 111. soob 13 h odpotovali na višino 6900 m. Ker niso imeli živeža, niti tople pijače, sta sc voditelj explicaciön en el dignisimo corazon del Rdo. P. Gaspar Canada. Cučmtas dificultades se presentaban en los asuntos variadisimos ha sabido allanar; lo prueban los libros parroquiales de los bautismos y de los matrimonios llenados con nuestros apellidos. Su digna persona ha sido la que acudiö siempre a nuestras fiestas, elevando asi el brillo de las mismas. Ha sido hasta tal punto "nuestro" que a fin de acercarse mas a nosotros, nos diö la inmensa alegria de hablar con las palabras de nuestro idioma, ddrndo-nos una prueba mds con este simpätico gesto de su carino a los hi j os de nuestra humilde naciön. Es pues para nosotros un sagrado deber el ha-cerle llegar en este dia especial nuestra gratitud a su inmenso bondad. Por eso decimos al unisono: Bog plačaj! |Dios se lo pague! Padre, que Dios bendiga sus nobles aspiraciones. que derrame su bendiciön abundante sobre sus tra-bajos. Bog blagoslovi Vaše delo! žen za. ustanovo lastnega zavoda v Madridu, ki ga je vodil več let. Postal je nato provinci]al za Španijo. Njegovo delo je ustanova nove hiše v Bilbao, kjer je deloval s čudovitim uspehom do 1931. Tega leta je padla nanj teška naloga, da ustanovi novo redovno provinco v Argentini.. Z velikimi težavami se je bilo treba boriti, toda z njemu lastno ljubez-njivostjo je pridobival vedno več zaupanja in v enem letu že je bil imenovan za župnika cerkve sv. Neže in je kot tak postal tudi oče Slovencev, ki so bili v tistem času koncentrirani na Paternalu. Malo bo Slovencev, ki tega častitega božjega duhovnika ne poznajo. Vsi tisti pa, kateriso imeli z njim kaj posla, so se takoj prepričali, kako blago srce ima. V tej deželi je za človeka tujca že veliko veselje, če ga kdo ljubeznjivo sprejme. To veselje je P. Gaspar dal vsakomur, ki je prišel do njega. Toda še več. Tudi slovensko ga je pozdravil in šel na roke v vsem, kar je bilo mogoče. On je bil tudi, ki je dajal dve leti gostoljubno streho rajnemu G. Jožetu, ki je dal na razpolago tudi svojo cerkev, da se je v njej vršila slovenska služba božja, ki je vsestransko podpiral vsa naša prizadevanja za strne-nje vseh dobrih Slovencev in je zatorej naša prijetna dolžnost, da se pridružujemo častitkam ob njegovi slovesnosti in mu kličemo, da ga na,j Bog živi še mnoga leta. ekspedicije in g. Franke odločila da gresta na vrh po steklenico bencina, ki jo je tam pustil Franke za časa prvega plezanja v vrh gore. Prinesla sta steklenico in čilensko spominsko ploščo v taborišče na višino 6.900 m ob 24 h. Tako so torej mogli uporabiti samovar in vsi pričujoči so se pokrepčali z dobrim čajem. 7. marca ob 13.30 h je vsa družba odpotovala na vrh, samo g. Kastelic je ostal na 6.950 ni. Izletniki so dospeli na vrh ob 15.30 brez posebnih težav. Ostali so na vrlin 2 uri in 30 minut. Dospevši na vrh so bili vsi globoko ginjeni in so jokali vsi razen Franka, ki pravi o sebi: “Jaz sem trd za take stvari’’. To je bila najštevilnejša družba, ki jo doslej dosegla vrh Aconcague. Čilensko spominsko ploščo, ki sta jo voditelj ekspedicije in Franke prinesla z vrha, so izletniki nesli zopet na vrh in jo položili na prejšnje mesto, ker je imela na Našemu dobremu pastirju! Pred sedem leti ravno za veliki leden smo zvedeli veselo novico, da prihaja med nas slovenski duhovnik čast. g. Jože Kastelic. Z nepopisnim veseljem smo ga sprejeli med nas, tembolj ker nam je prinesel še tople pozdrave od naših dragih od doma. Na velikonočno nedeljo nam je prvo mašo bral. Cerkvica sv. Neže je bila nabito polna. Z odprtim očetovskim srcem, kot duhovni oče nam je oznanjal božjo besedo; klical in vabil nas je skupaj na Patemal. kjer je bila, na Avalos 250 cerkvica sv. Neže — naša cerkev. Kako je bil vesel kadar nas je videl veliko zbranih! A bridko mu je bilo tudi veliko krat, kadar nas je bilo malo: tedaj se mu je iztrgal bolesten vzdih in je rekel: Bog pomagaj! Veliko več bridkosti je užil med nami kot pa dobrot. Za dobro je bil največkrat slabo plačan, a tega ni nikdar potožil in ne pokazal svojega gorja. Vedno je bil prijazen in vesel kot najbolj srečen človek na svetu. Vedno mu je igral nasmeh na ustnah. Kolikokrat se je pošalil, da ga siromaki prosijo miloščine on pa nima za tramvaj. Kolikokrat je z nami v družbi prepeval naše pesmice. S tem je pozabil svoje skrbi, nam pa je delal veselje. Neumorno je deloval med nami. Iskal je za tistimi, ki so bili poročeni brez Boga in jih je pripravil za cerkveno poroko, prav tako je krščeval otroke, ki so ostali zanemarjeni do tedaj. Na vse načine nam je hotel biti v vsestransko kprist. Bil je pastir in je hotel biti svojim dober pastir, a imel je tudi neposlušnih ovac, takih rojakov, ki ga niso hoteli ali pa ne mogli prav razumeti. Eni so ga pa vedno prav razumeli in tisti ga ne bodo nikdar pozabili: to so bolniki, katere je tako ljubeznivo obiskoval! Na vse načine se je prizadeval, da bi nam napravil korist in veselje. Za veliki euharistični kongres nas je navdušil, da smo zbrali denar za slovenske zastave, da so med drugimi tudi naše plapolale na kongresnih slovesnostih. Še danes se z. njimi postavljamo pri vseh naših slovesnostih ; z njimi romamo v Bujan, one nam dvigajo naš ponos in nam delajo veselje. Njegova zasluga so in zato nam bodo ostale kot trajen spomenik njegov med nami. Bridko mu je bilo ob kongresu, ko so prihajali zastopniki vseh narodov, le slovenskega ni bilo. Moral se je opogumiti in tudi on je stopil v dolgo vrsto in čakal, kot da prosi miloščine med ostalimi narodi, da spregovori besedo kot zastopnik Slovencev. Nikdar ni še po- zadnji strani sledeči napis: “Želimo, da ta plošča ostane tukaj, in, da je nihče ne odnese”. Izletniki so našli na vrhu termometer, ki so ga odnesli s seboj. Pustil ga je tam Ryan leta 1925. Ugotovili so, da je bil največji mraz 30». Mislijo, da je isti termometer imel že Stipanič. Odnesli so tudi kovinsko cev z bronasto ploščo na kateri je bilo vtisnjeno ime Alpskega društva iz Turina in imena italijanskih hribolazcev v 1. 1935. Cev, v kateri so bile podobice je pustil Link 1. 1936. Mendoška ekspedicija je pustila na vrhu zastavišče mendoškega planinskega društva, zastavo, ki nosi podpis provincialnega gobernadorja ter spominsko ploščo zgoraj omenjene ekspedicije. Razen tega so pustili tudi zavitke cigaret, vžigalice in prazne steklenice. Vse to so vložili v nahrbtnik in navalili nanja težko kamenje. Ostala je na vrhu tudi knjiga “Libro de Cumbres”, ki jo je pustil Franke v svoji prvi ekspediciji. Končno 50 V Berissu 31. marca popoldne. skisala tolika množica slovenske besede. Ustanovil je živi rožni venec, ki nas je družil v molitvi in vabil k božji službi. Usta-novil nam je krasno revijo, ki jo željno čakamo vsaki mesec. Kako skromni so bili njeni začetki, to dobro vemo; danes je naš ponos, najboljša izseljenska revija. Od kraja pa so bili nekateri listi, ki nam jih je dobri g. Jože delil v nedeljo po sv. maši. Tako se je med nami prizadeval in ni odnehal, čeprav mu niso bili za njegovo delo vsi hvaležni. Skrbel pa je tudi za naprej. Saj je Intel tudi v domovino nazaj, da je dobil in pripeljal v Ameriko pomočnike in pa-slednike, če. gg. Doktoriča in Hladnika. 7 let je minilo in ravno za sedmo obletnico smo zvedeli žalostno vest, da so nam argentinske gore ugrabile našega ljubega in nepozabnega gospoda Jožeta Kastelica. Na njegov godovni dan, na sv. Jožefa, ko smo mu vsako leto ponesli vesela voščila, smo letos zaplakali, pisana voščila, ki smo mu jih poslali, so pa ostala neod-pečatena — njegova roka je že odrevenala, njegove oči so se zatisnile. Mesto naših godovnih voščil smo molili za pokoj njegove duše. Naj v miru počiva sredi planin, katere je tako ljubil! Bele planinke, žlahtne cvetke slovenskih planin, katere je čuval kot dragoceni spomin na našo gorsko domovino, so se spremenile v blestečo snežno odejo, ki ga je zakrila v visokih gorah, kjer čaka pokojno večnega vstajenja. Naj v miru počiva naš dobri pastir! Pepca Furlan. postavili na vrhu kamenit spomenik 4.50 m visok. Oh 16 so izletniki zapustili vrh in so ob 23.30 h prišli v taborišče na višini 6.700 m, kjer jih je prenočilo 6, vsi, razen g. Kastelica, ki je ostal na 6.950 m in čakal, da% pride Schiller. Naslednji dan so ob 8.30h odšli proti Plaza de Mul as. Ob 11.30 so srečali na 6.400 metrov g. ('Killerja in Saenza. Ko so se po 3 dneh polni veselja sešli jih je zajela strašna burja. Med gromom in bliskom, kar se le redko zgodi, je pričelo snežiti. Kljub nevihti so se izletniki podali na pot. proti Plaza o je tudi tam zbralo in smo zapeli litani- DUHOVNO ŽIVLJENJE Pasaje Salala 60 Buenos Aires, Argentina CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesiön 2560. je- -j- 24. maja je umrl Anton G.egorič, do-doma iz Sv. Antona pri Kopru. Z veliko skrbnostjo si jo ustvaril ugi-dan gospodarski položaj. Boil je solastnik tovarne mila na Paternalu. Kot skrben oče je lepo vzgojil otroke* En sin in hči žalujeta za njim tukaj, žena in ostali otroci doma v Evropi. Z zgledno potrpežljivostjo je prenašal bolezen, vdan v voljo božjo mirno zatisnil oči n.i smrt lepo pripravljen, star 56 let. Bil je krščansko pokopan v spremstvu mnogih rojakov. Naj v miru počiva. KULTURNA KRONIKA Prva prireditev ‘‘S.ovenskc krajine” jo bila “vinska trgatev”, ki se je vršila 6 aprila zvečer pri Terplauu na Avolla-nedi. Vreme je kazalo katastrofalno. Šele ob 4 uri je prenehalo padati in tako so sc prireditelji le odločili, da naj se napovedana veselica vrši. Toda nihče ni pričakoval, da bo prinesla tako leji uspeli. Ob 9 uri zvečer so bili vsi prostori nabiti in z veliko vnemo so vršili vsi vsak svoj posel s čemer so pokazali naši vrli 1’rekmurci, da imajo jtravo razumevanje za skupno delo. Slovenski dem je po zadnjem občnem zboru pokazal izredno delavnost. Na Vclikonoč je priredil čajanko za svoje najbolj aktivne člane. Zbralo se jih je toliko, da ni bilo dovolj prostora za vse, a za vso je bilo dovolj okusne velikonočne potice in celo pirhe smo spet sekali po dolgem času. Posebno razveseljivo dejstvo je bilo to, da sc je zbralo toliko mladine, s čemer je .Slovenski dom dokazal, da ima lepo bodočnost. Vso pohvalo zasluži novi odbor tudi zato, ker je pokazal razumevanje in spoštovanje do starih slovenskih navad. Velika noč je svet dan in se nikoli ni doma nikjer plesalo. Slovenski dom je s to čajanko pokazal, da se tudi v Buenos Airesu lahko naši ljudje prav lepo razvesele brez plesa. Slovenska šola na Paternalu pridno deluje. Otrok ima to liko, da ni za nobenega več prostora v klopeh. V Villa Devoto so bo tudi to leto vršil slovenski tečaj v domu SGPU. šolski odbor, ki je bil doslej samostojna ustanova, so razpusti in postane sedaj šola odsek SGPD. V Chovetu pri Rosariju se je na Vclikonoč vršil zaključek hrvutskvga teč ju, ki ga je vodil učitelj Gajer. Ta tečaj je zopet viden usp li prizadevanju ministra dr. Cankarja. Doseženi uspe hi so bili tako vidni, da so se stariši čudili lepemu izgovarjanju materinske besede, ki so jo slišali iz ust svojih malčkov oh zaključnem javnem izpitu. Prisostvoval je tej svečanosti tudi konzul Branko Rubeča. Slovesnost se je vršila s sveto mašo, katero je daroval g. Baškovič. Nov tečaj sc vrši sedaj v Arequito. 29. marca se je vršila zadušniea za rajnega Jožeta Kastelic v Rosariju v kapeli šolskih sester. Prisostvovalo je veliko naroda. G.P.D.S. v Villa Devoto slavi 12. maja petletnico svojega obstoja. 25. maja no pozabite na “DESETEGA BRATA”, ki ga uprizori “Slovenski dom” v dvorani “Centro Armenio” v ulici Acevedo 1353. 1..e..#..e-e..e..e..e..e..#-e..e..e..e..#..e..e..e..e..e..e..#..e..e«e..e..e..e..e..#..e..e.. r ? T ZOBJE TI NAGAJAJO? t ? Obrni se na našega prijatelja j Dr. ANDRES L. COPELLO j I Canning2139 j f V torek, četrtek in soboto od 3—8 ure poji. | I POCENI IN SOLIDNO PORAVNAJTE NAROČNINO ! PRIDOBITE NOVEGA NAROČNIKA! HOTEL IN RESTAVRACIJA “PACIFICO” ANTON BOJANOVIČ CHARCAS 767-9 Telef. 31-8783. Modern hotel, zračne sobe, izvrstna postrežba, hladna in gorka kopel. Cena 3—5 $ s penzionom. Blizu Rotira! V centru mesta! FRANC KLAJNŠEK v mestu Bs. Aires edini slovenski konstruktor s firmo. Izdeluje načrte in proračune za hiše in vse druge stavbe, vodi vsa zidarska in stavbarska dela, in daje firmo. MARCOS SASTRE 4 3 5 1 Bs. Aires. — H. T. 50—0277. Villa Devoto | MNOGO LJUDI TEKA 1 celo življenje za srečo, a njili t želje se ne spolnijo, kajti res-j nično blagostanje ne pride po na-| ključju. Računajte za resnostjo • in VARČUJTE, pri čemer Vam 2 pomagamo mi z tem, da Vam od-2 premo HRANILNI RAČUN z ? samo $ 5.—. Vaša DENARNA NAKAZILA z ZRAČNO pošto - BREZPLAČNO naravnost na prejemnikov dom brez odbitkov in z podpisanim potrdilom, bodo pri nas NAJBOLJE IZVRŠENA. Jugoslovanski Oddelek BANCO HOLANDES UNIDO PODRUŽNICA BUENOS AIRES Centrala: j Podružnice r Bme. MITRE 234 I CORRIENTES 1900 j *••»•••••*••• •*•• •»•••••"••••»ee. •