Na počitnice!
Le urno po cesti, le krepko v korak,        Hura! Že tatn doli domača je vas,
pocitnice zdaj so vesele!                          kjer mati mi, oce živita,
Kaj hoja stori mi — čvrst sem korenjak,    oba me poznata od daleč na las,
kaj mari snežinke mi bele I                      oba mi naproti hitita.
Ostavil sein šolo, zatohli tam zrak,         Le urno, da sežem očetu v roko,
že lica so skoraj zbledela,                        prezlato si mater objamem,
a vrnil se bodem rdec kakor mak,           črez teden pot teška od doma mi bo,
ko spet se bo šola pričela.                        slovo od njih zopet naj vzamem.