SLOVANSKA PRIMERJALNA METRIKA* Skupinsko delo Storvianska rnetryka porömnamcza je zapolnilo občutno vrzel v zgodovini raziskovanja slovanskih narodnih verzifikacij . Res je, da je leta 1971 izšla Metryka storvianska, katere mesto je sredi člankov, ki so se le delno lote- vali teme, resnično pomembno, vendar je bila le napoved nove in — kur je še pomembnejše — bol j enotne in sistematizirane celote. Analize, ki jih prinaša nova knjiga Inštituta za književne raziskave Poljske akademije znanosti, so rezultat prve etape dela in obsegajo problematiko ritmič- nega slovarja in možnosti njegove uporabe in uporabnosti. Posamezna poglavja so posvečena značilnostim prozodične strukture jezika in verza ter ritmični zgradbi izbranih verznih oblik v vsaki izmed petih analiziranih slovanskih poezij (bolgarski, češki, poljski, ruski in slovenski). Po prepričanju avtorjev je »zavest in vedenje o mehanizmih součinkovanja jezikovnega in verznega sistema osnovni pogo j za pravilno razlago verznih oblik v pesniškem delu, književni vrsti in književni smeri«. Neposredna posledica ta- kega stališča je pojmovanje raziskovanja verza v okviru jezikovnega sestava. Za tako interpretacijo je po mnenju avtorjev nujna široka zavest o kulturnem izročilu. V tej smeri (raziskovanje hierarhije sistemov in vzorcev ter pomenske vrednosti posameznih verznih oblik) si sledijo analize posameznih narodnih verzifikacij . Raziskovalna koncepcija, ki j o predstavljajo in uresničujejo avtorji, ni ni- kakršna novost, če upoštevamo raziskovanje poezij posameznih slovanskih na- rodov (s to problematiko so se ukvarjali že prej : Jakobson, Isačenko, Taranovski, Pszczolowska, Cervenka, Gasparov), vendar se tokrat prvič uresničuje sistema- tično in — kar je največjega pomena — na osnovi širokega primerjalnega gradiva. Jasno je, da tako izoblikovani cilj zahteva celo vrsto metodoloških omejitev. Nujni pogoj , ki omogoča odkriti soodvisnost med jezikom in verznim vzorcem, je primerljivi ustreznik brez izoblikovanih ritmičnih znamenj. Vlogo tega ustrez- nika ima v analizah leposlovna proza, ki v primerjavi z verzom funkcionira kot nezaznamovani člen. Izbor je, kot se zdi, primeren, ker dovol juje prikazati raz- like med prozo in verzom na ravni jezikovnega ustroja in ne na osnovi stilističnih razlik. Kot gradivo za analize so avtorji izbrali verz in prozo druge polovice 19. stol. In tudi tokrat ni izbor motiviran samo z možnostjo sinhrone primer- ljivosti slovanskih verzov, temveč tudi s čisto praktičnimi vzroki: v tem času prevladuje v slovanskih poezijah regularni verz, ki je najbolj primeren za pri- merjalne raziskave. Namen, odkriti minimalno razliko med verzom in prozo, je zahteval tudi definici jo proze kot primerljivega ustreznika: zaradi tega se pojavlja v treh oblikah: (1) kot nečlenjena proza in kot zložna sosledja, ki po (2) številu enot in (3) po naglasni zgradbi ustrezajo izbranim verznim oblikam (to so posredni členi med verzom in prozo). Ta delitev obvezuje pri analizi obeh vrst enot ritmičnega slovarja. Prva vrsta so naglasne enote (NE), druga besedne (BE). Klasifikacijsko vodilo pri razvrščanju enot v ustrezne razrede je dvojno: 1° dolžina v zlogih, 2° naglasna * Slomianska metryka porömnamcza. Slomnik rytmiczny i sposoby jego rvy- korzystania. Uredili Zdzislarva Kopczynska i Lucylla Pszczolorvska. Vroclav, Ossolineum, 1978. zgradba. Ta postopek ni naključen: besedne enote se povezujejo z drugimi rav- ninami jezikovne strukture verza: z njegovim besedjem, skladnjo, in vzporedno z njimi tudi s slovarsko in skladenjsko ravnino standardnega jezika, hkrati pa spremembe v ritmičnem slovarju besednih enot izhajajo iz sprememb v ritmič- nem slovarju naglasnih enot. Na ta način so avtorji dosegli zadnji in najbolj pomembni cil j svojih raziskav: ugotavljanje možnosti in uresničevanj gradnje verzne vrstice in urejevanje in- ventarja, vzporedno s tem pa pogostnosti variant in ritmičnih tipov, ki so v posameznih slovanskih poezijah značilni za izbrane vzorce. Opomniti velja, da vsi člani skupine ne predstavljajo enako rezultatov svojih analiz: Slavov v poglavju o bolgarskem verzu, Kopczynska in Pszczolowska v poljskem delu knjige in Pretnar v pregledu slovenskega gradiva predstavljajo povprečne vrednosti svojih izračunov iz besedil različnih pesnikov izbranega ob- dobja. Červenka in Sgallovâ v analizah češkega verza podajata številčna pov- prečja različnih besedil posameznih pesnikov, medtem ko Gasparov in Gejluh analizo ruskega gradiva širita z nekaterimi vidiki, ki jih uvodni članek in druge analize ne vsebujejo. Analize, ki jih prinaša zbornik, so — ne glede na njihovo vrednost iu pri- mernost v posameznih narodnih vedah o verzu — postale gradivo za širše pri- merjalne posege, ki j im je posvečen sklepni članek. Ustvarile so namreč pogoje za uresničitev prve etape načrta skupine — obdelave slovanske primerjalne metrike. Zdi se, da raziskovalna metoda, ki jo predstavlja in uresničuje zbornik — ne upoštevajoč primerjalni vidik — odpira široke možnosti na področju slo- vanskega verznega raziskovanja. Vsekakor bi bilo zanimivo ugotoviti, v kakšni meri je predstavljena metoda primerna za analize verznih sistemov drugih obdobij , zlasti 20. stol., v času ekspanzije prostega verza in razvezanih zahtev metričnih vzorcev. Joanna Staminska, Jagelonska univerza v Krakovu