Murska Sobota, 3. februarja 1955
Leto VII. — Štev. 5. — Cena din 10.—
Izdaja časopisno in založniško podjetje >Nas tisk« M. Sobota. — Urejuje uredniški odbor. Direktor in odgovorni urednik Jože Vild. Uredništvo in uprava M. Sobota, Trubarjev drevored 2. — Čekovni račun pri podružnici NB FLRJ v M. Soboti št. 641-T-500. — Telefon št. 138. — Tisk Obmurske tiskarne v M. Soboti. — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200 in celoletna 400 din. — Izhaja vsak četrtek. — Poštnina plačana v gotovini.
Iz predvidene soboške komune
predlog za dve:
v Soboti in Martjancih
Ko smo zadnjič poročali o predlogih volivcev za pet komun v Prekmurju namesto prvotno predvidenih osem, smo zapisali tudi mnenje, da bi bila soboška komuna prevelika, saj bi zajela dobro tretjino vsega ozemlja sedanjega okraja in več kot tretjino prebivalstva. Pomisleki, da bi tako obsežna komuna v samem začetku težko zadovoljila potrebam in namenom bodočih komun, so gotovo opravičeni. Da bi nekako rešili to vprašanje, so se v torek dopoldne sestali v M. Soboti predstavniki političnih organizacij in ljudskih odborov iz vseh krajev, predvidenih za soboško komuno.
Na posvetovanju so razpravljali predvsem o predlogu, ki ga je dala Socialistična zveza: ustanoviti za to
področje dve komuni, v M. Soboti in Martjancih. Po živahnih razgovorih in mnenjih so prisotni ta predlog tudi osvojili in obenem izvolili iniciativna odbora za formiranje bodoče soboške in martjanske komune.
Po tem predlogu bi se precej zmanjšal obseg soboške komune, ki bi zdaj zajela občine: M. Sobota, Tišina in Puconci v celoti, verjetno tudi občino Cankova v celoti, pretežni del občine Mačkovci in nekaj krajev iz občine Bodonci. Pri slednjih dveh gre predvsem za nekatere vasi, ki se bodo morale odločiti kam: v goričko komuno pri Gradu ali v soboško. Bodoča komuna v Martjancih pa bi zajela sedanje občine Martjanci, Bogojina in Prosenjakovci v celoti in verjetno nekaj krajev iz občine Križevci, ki težijo bolj k nižini in če se ne bodo odločile za drugo goričko komuno v tem predelu. Predstavniki Prosenjakovec so sicer menili, da bi šli raje k M. Soboti, da pa tudi niso proti komuni v Martjancih. Ker sta pa občini Martjanci in Bogojina obe enotni v mnenju za martjansko komuno in s tem režeta prosenjakovski okoliš od, Sobote, bo gotovo najprimernejša rešitev:	priključitev v
martjansko komuno. Slednja bo tako precej močna in tudi razsežna, a od M. Sobote odvzame velik del, več kot bi to dosegli s kako komuno v Puconcih, o čemer so predstavniki teh predelov tudi govorili na sestanku. Res je sicer, da bo sedež martjanske komune na skrajni spodnjem robu področja, vendar pa le tam, kjer se stikajo vse prometne zveze.
Po tem predlogu bi torej bilo v Prekmurju ne pet, temveč šest komun.
Literarni
večeri
v počastitev Prešerna
V dneh od 4. do 6. februarja bodo literami večeri o Ljutomeru, Gornji Radgoni in Vidmu ob Ščavnici. Svoja dela bodo brali Miško Kranjec, Ferdo Godina, Ivan Potrč, dr. Bratko Kreft, Kajetan Kovič in Ivan Minatti iz Ljubljane. Od  mariborskih književnikov je zagotovljeno sodelovanje Franceta Filipiča, verjetno pa se bodo odzvali še drugi. Pričakujejo, da bo na literarnem večeru o Gornji Radgoni prebral nekaj pesmi tudi domačin Mauko Golar, čigar prva zbirka pesmi »Mlade gorice« bo izšla letos pri Mladinski založbi o Ljubljani. Kot gost se bo literarnih večerov udeležil Ivan Regent. predsednik Zveze Svobod.
V kratkem bo posvetovanje
za izdelavo regionalnega načrta
gospodarskega razvoja Obmurja
Že na večih sestankih, sejah OLO in drugih zborih, a največ na zadnjem delovnem sestanku članov predvojnega in zdajšnjega Kluba prekmurskih akademikov so udeleženci v razpravah o našem gospodarstvu poudarjali nujnost izdelave regionalnega načrta razvoja prekmurskega gospodarstva. Že v prvih
razgovorih pa so se obenem porajale misli, da bi bilo najbolje tak načrt narediti ne le za levi, temveč tudi za desni breg Mure, saj med obema ni bistvenih razlik.
Korak naprej v teh prizadevanjih bo gotovo pomenilo posvetovanje strokovnjakov in gospodarstvenikov, ki se bodo zbrali k posvetovanju za izdelavo regionalnega načrta, po katerem naj se v bodoče razvija gospodarstvo naše pokrajine. Veliko delo je izdelava takega načrta, zahtevalo bo ogromno proučevanje, naporov in sredstev, zavedamo se pa vsi, da je tak načrt osnovno, kar rabimo, če hočemo izkoristiti sile in dobrine pomurske zemlje pri smotrnejšem gospodarjenju, ki nas bo edino privedlo k blagostanju.
Pomembno posvetovanje strokovnjakov, ki bodo delali v večih komisijah, bo 19. februarja letos v Murski Soboti. Že sedaj opozarjamo našo javnost, predvsem pa ljudske odbornike, domače gospodarstvenike in voditelje političnih in ostalih družbenih organizacij z željo, da bi jih čim več prišlo tega dne v Mursko Soboto k posvetovanju.
LJUDSKA UNIVERZA
v Murski Soboti obvešča prebivalstvo mesta in okolice, da bo v okviru rednih predavanj Ljudske univerze predaval o ponedeljek, 7. febr. 1955 univ. profesor dr. Svetozar Ilešič
O MOŽNOSTIH GOSPODARSKEGA RAZVOJA OBMURJA
Predavanje bo v ponedeljek zvečer ob 20. uri o dvorani kina Park o M. Soboti (v gradu).
K zanimivemu predavanju vabimo prebivalstvo mesta in okolice, delovne kolektive in vse javne delavce v čim večjem številu.	Odbor
Seminar za učitelje
• Pred dnevi je bil v M. Soboti seminar za upravitelje prekmurskih šol. Tečaj je dobro organiziralo Tajništvo za kulturo in prosveto pri OLO. Navzoči so poslušali strokovne referate in, živahno razpravljali o pedagoških načelih, notranjem redu v šolah, administraciji, domoznanstvu in šolski zakonodaji. V marsičem so si obogatili svoje znanje.
Novi slovenski film Na valovih Mure
je doživel premiero v Veliki Polani
Lepega dogodka je bila deležna Velika Polana o torek, 1. februarja. Premiera novega slovenskega filma, enega izmed treh, ki bodo tvorili nov, celovečeren umetniški slovenski film, je bila v rojstni vasi rojaka in pisatelja Miška Kranjca, po čigar noveli je bil zasnovan film Na valovih Mure. 
Veliko Polano in z njo vso Prekmurje preveva čut zadovoljstva ob tem dogodku. Premiere filma o Veliki Polani se je udeležilo mnogo ljudi, med njimi domačini iz krajev ob Muri, ki so tu pa tam o filmskih prizorih našli tudi sami sebe. Film so gledali vsi vidnejši kulturni delavci iz M. Sobote, Lendave in osta-
lih krajev Prekmurja, zastopniki množičnih organizacij in večjih delovnih kolektivov in najvidnejši predstavniki ljudske oblasti, SZDL in Zveze komunistov iz obeh obmurskih okrajev, Ljutomera in Sobote. Tako je premiera novega slovenskega filma, Na valovih Mure, potekla o vzdušju čim tesnejšega zbližanja delovnih ljudi z obeh bregov Mure, ki s čedalje večjim zaupanjem gledajo o že dolgo ustvarjeni pojm — Obmurje.
Premiera filma ima še posebno obeležje: pomeni dostojen začetek letošnjih Prešernovih proslav o našem Obmurju.
Lendava
Na zadnjem zboru volivcev v Lendavi so izvolili šolske odbore za otroški vrtec, osnovno šolo, nižjo gimnazijo in vajensko šolo. Odbore čakajo mnoge naloge, ki se jih bodo morali resno lotiti.
Zadnjo sredo je bilo na sporedu Ljudske univerze v Lendavi sedmo predavanje. O našem socialnem zavarovanju je predaval tov. Milan Okretič. V predelu Lendava-Nafta je bil obisk zadovoljiv, v samem mestu pa je bilo spet le okoli 60 poslušalcev.	\	—ce
Karikaturist Kondor razstavlja
Svojevrstno razstavo slik je dobila Sobota minulo nedeljo. V stari osnovni šoli je razstavil svoja dela priznani karikaturist, soboški rojak Kondor. Razstavo je odprl predsednik Mestnega odbora Ljudske prosvete, tov. Antalič, ki je v svojem govoru prikazal življenjsko pot nemirnega mednarodno priznanega karikaturista Kondorja. Prepotoval je celo Evropo, dele Azije, Afrike in celo v Ameriko ga je zaneslo. Povsod je karikiral s svojo spretno roko. Zdaj razstavlja 176 slik, karikatur raznih evropskih in izvenevropskih visokih politikov. Mnogo slik je pa tudi znanih soboških obrazov, ki jih srečujemo vsak dan na cesti. Zanimiva razstava bo odprta še do 13. t. m.
VREMENSKA NAPOVED
za čas od 3. do 13. februarja Ohladitev s pogostimi padavinami, pozneje v obliki snega. Posebno močno ohladitev in sneg pričakujemo okoli 12. februarja.
Sreča je izbirala — in izbrala
V torek dopoldne je bilo v uredništvu Obmurskega tednika nagradno žrebanje za udeležence novoletne nagradne ankete. Kakor pri prvem, tako je tudi pri tem, doslej največjem nagradnem žrebanju Obmurskega tednika, predstavljala »srečo«, mala Dragica. Kdo pa so srečni dobitniki, to pa poglejte na drugi strani.
Odkrita beseda belih, rudarjev Že dolgo ni bilo
tako plodnega pogovora
Težka naloga me je doletela -iz živahnega pogovora belih rudarjev izluščiti bistvene probleme, ki so jih zadnjo nedeljo obelodanili zastopniki sindikalnih podružnic največjega lendavskega podjetja — Proizvodnje nafte. Bilo je živo, kot že dolgo ne... Komaj so prišli vsi na vrsto, do besede. Zapovrstjo so dvigali roke in odkrivali tisto, kar je že dolgo časa prikrito tlelo v delovnem kolektivu. S svojo preprosto govorico, ki je mnogo povedala, so vzpodbudili navzoče voditelje, da so jim povedali to in ono, da so jim
svetovali. Jezikovne razlike — menili so se v slovenskem, hrvaškem in madžarskem jeziku — niso bile nobena pregrada, ko je šlo za tisto, kar je bilo treba odkriti in kot slabo potisniti v preteklost, da se ne bi več ponovilo. Prav tako vzdušje pa je pripomoglo, da je volilni zbor sindikalne organizacije belih rudarjev rodil vrsto koristnih pobud in sklepov — kaj storiti, da bodo prizadevanja delovnega kolektiva letos kronana s pomembnejšimi uspehi.
Bistvena slabost je bila lani v tem, da se organi delavskega uprav-
ljanja niso tako uveljavili, da bi imeli odločujočo besedo v podjetju. Vse preveč so se ukvarjali z manj pomembnimi zadevami, medtem ko se v glavnih proizvodnih vprašanjih niso dovolj znašli ali pa so dokončno odločanje o njih prepuščali vodilnim ljudem v podjetju. Bili so bolj glasovalni mehanizem kot pa odločujoč činitelj, ko je bilo treba sklepati o rešitvi akutnih vprašanj, ki so še nanašala na proizvodnjo, njen proces in življenje v kolektivu. Lahko celo rečemo, da je bilo premalo demokratičnosti v odločanju, čemur je sledila dokaj težka posledica: premalo discipline pri izvajanju! Na sejah delavskega sveta ali upravnega odbora je bilo videti vedno iste obraze, nekaterih izvoljenih predstavnikov kolektiva pa sploh ni bilo blizu ali pa so nastopali kot pasivni pritrjevalci že vnaprej pripravljenih odločitev. Ni se pa zgodilo, da bi delavski svet poklical na svojo sejo kakšnega vodilnega inženirja in od njega zahteval, naj s poljudnimi besedami razgrne pred njim sliko položaja, uspehov in težav v podjetju. Na tak način sprejetih sklepov tudi niso sporočali delovnemu kolektivu - bodisi prek vodstev posameznih obratov ali njihovih sindikalnih podružnic — zato se je med delovni, kolektiv in njegove organe samoupravljanja vsidrala neka španska stena, ki je posameznikom dovoljevala samovoljne ukrepe in odločitve. Taka razdvojenost je sicer v manjši meri vladala tudi med vodstvom podjetja in kolektivom. Delavci so bili vse premalo poučeni o ukrepih in odločitvah, ki so jih skovali »zgoraj«, zato se tudi niso z voljo potegovali za njihovo uresničitev. Taka praksa je rodila v vrstah delavcev nepotrebno nezadovoljstvo, pri posameznih vodilnih uslužbencih pa občutek moči in diktiranja. Zato se ni čuditi, če se delavci niso upali odkrito spregovoriti o napakah in slabostih, ki so jih opazili v vsakdanjem živ-
(Nadaljevanje na 2. strani)
Položaj na Daljnem vzhodu se je hudo zamotal. Kitajska se pripravlja na obračun s Čang Kaj Šekom na Formozi in o svojih namenih tudi ne molči, ZDA pa so pooblastile svojega predsednika, da po potrebi, t. j. v primeru kitajskega napada na Formoze ali bližnje Pescadorsko otočje, uporabi ameriško mornarico, letalstvo in kopenske čete in tako brani svojega zaveznika. (Pred nedavnim sta Čang Kaj Šekova in Eisenhowerjeva vlada podpisali obrambni pakt, ki ga bo te dni potrdil — o tem ni dvoma
—	tudi ameriški kongres).
V želji, da ne bi prišlo do novega, širšega spopada, ki bi se lahko razširil v svetovno vojno, je Nova Zelandija ob podpori zahodnih sil predložila Varnostnemu svetu, naj se loti tega vprašanja in skuša pomiriti obe stranki. V torek se je Svet že sešel in tudi povabil kitajskega predstavnika, naj sodeluje v razpravi. Vse dotlej, dokler v Pekingu ne bodo odgovorili na povabilo, bodo razpravo preložili.
Vendar se bo VS moral ukvarjati tudi še s sovjetsko pritožbo »proti ameriški agresiji na Kitajsko«. Sovjetski zunanji minister jo je poslal predsedniku Varnostnega sveta v trenutku, ko so se ameriške pomorske sile odločile, da bodo pomagale kuomintanski Kitajski izprazniti nekaj otokov blizu kitajske obale. Tod so kuomintanške enote že polnih sedem let — dobro opremljene in utrjene, vznemirjale kitajsko celino in predstavljale neke vrste prednjo stražo za bodočo invazijo. (Čang Kaj Šek se ob podpori svojih ameriških prijateljev ni odrekel svojega načrta o »osveti« Novi Kitajski!)
Kitajsko vprašanje je postalo spet sila sodobno, reševati pa ga bodo morali v VS in morda tudi pred najvišjim mednarodnim forumom
—	Generalno skupščino. Kuomintanško-kitajski spopadi namreč ne predstavljajo osamljenega pojava, ki bi ne imel zveze s perečimi problemi celotnega Daljnega vzhoda. Tu je najprej vprašanje, kdaj bodo Združeni narodi sprejeli Mao Ce Tungovo Kitajsko med svoje člane in kdaj bo ameriška vlada prenehala podpirati režim na Formozi ter vzpostavila normalne stike s Pekingom. Države, ki so sodelovale v korejski vojni na tej ali oni strani morajo še rešiti korejsko vprašanje. Koreja še vedno čaka združitve in resnične svobode. Zadnje čase je tudi Japonska pričela iskati starih stikov z azijsko celino in je v ta namen pripravljena urediti diplomatske stike s SZ in Kitajsko. Še pred tem upa, da bosta obe državi tudi »de iure« ukinili vojno stanje z njo, kakor je SZ storila pred dnevi z Nemčijo.
Ozračje pomirjevanja bi pravzaprav moralo razveseliti vse tiste kroge, ki žele resničen mir in sodelovanje tudi na tem delu sveta. Vendar kaže, da v Washingtonu še vedno niso našli pravega jezika za nekakšen sporazum, temveč se raje opirajo na stare, dokaj obrabljene koncepcije o »komunistični nevar(Nadaljevanje na 4. strani)
(Nadaljevanje s 1. strani)
Delovni kolektiv »NAFTE«:
Nočemo razdvajanja
ljenju na deloviščih; na skupščini je bilo celo govora o tem, da so bili posamezni delavci, ki so se usodili obelodaniti resnico, zaslišani in klicani na odgovornost. Konkretnega primera sicer niso navedli, vendar pa je treba pribiti, da se je v opisanem vzdušju kaj takega lahko porajalo.
Na sestanku so tokrat trdno sklenili, da bodo odpravili navedene slabosti in tako utrli pot delavskemu upravljanju v podjetju. Še posebej se bodo zavzemali za to, da bodo izvolili v delavski svet in upravni odbor zares najboljše delavce, ki bodo hotenja kolektiva in obče koristi podjetja znali vskladiti in jih utelesiti v odločitvah organov delavskega upravljanja. Od vodilnih
uslužbencev bodo zahtevali natančnejše obračune o poslovanju podjetja, na sejah upoštevali predloge in pripombe delavstva in se s pojasnjevanjem kolektivnih odločitev dokopali do tega, da se bo delovni kolektiv za njihovo uresničevanje tudi zavestno potegoval in si tako krčil pot do večjih proizvodnih uspehov. Tako bodo odpadla tudi razna nesoglasja med posameznimi obrati in osebami, ki so dosedaj hromila sožitje in enotnost v delovnem kolektivu in bila predmet javne graje tudi na volilnem zboru — trenja in sumničenja na račun tega ali onega, bodisi vodilnega uslužbenca ali pa navadnega delavca.
Partizanska Prešernova proslava v Strehovskih goricah
V prvih dneh februarja 1945 se je naša partizanska skupina mudila na terenu okrog Filovec. Bilo nas je kakih 15, med nami tudi komandir I. Prekmurske čete, tov. Bor. V okoliških goricah, pri Mesaričevih, smo prenočili. Pot nas je vodila v Strehovske gorice, zato smo drugo noč kmalu po polnoči zapustili Mesaričeve in krenili dalje. Bilo je to v noči od 6. na 7. februar.
Tako smo tistikrat brez kakih težav prišli v gorice in se ustavili v zidanici, ki nam je že večkrat nudila zatočišče. Drugo jutro sta tovariša Črt in Janez (Talanjy) predlagala, da bi priredili zvečer Prešernovo proslavo, tako kot so jo vsa leta NOB slavili partizanski borci širom Slovenije. Vsi smo bili zato in se na hitro zmenili za spored. Proti večeru smo okrasili sobo s partijsko in slovensko zastavo, Prešernovo sliko in smrečjem, ki smo ga narezali za zidanico. Okrašeno je bilo skromno, vendar za vse nas zelo svečano. Do večera so se vrnili vsi ostali borci, ki so se čez dan razšli v okolici Strehovec in Filovec z raznimi nalogami. Ko smo bili vsi zbrani, je svečanost začel tovariš Črt. Dobro se spominjam, da je začel s Prešernovimi be-
sedami: »Največ sveta otrokom sliši slave. . .« Po govoru smo zapeli nekaj partizanskih pesmi in naša skromna proslava se je končala. Kakor je bila skromna, toliko bolj pa je bila prisrčna in prepričan sem, da jo je sleherni ohranil v toplem spominu. Po končanem sporedu nam je v pogovoru zelo lepo razlagal o Prešernu tovariš Janez. Kar nas je bilo novih tovarišev, smo ga verno poslušali in se marsikaj novega naučili. Tako je potekla partizanska Prešernova proslava v Strehovskih goricah pred desetimi leti.
Večerja po proslavi se je razvila v prijeten družabni večer, kjer je bila za partizanske razmere miza naravnost razkošno pogrnjena, za kar pa so poskrbele vrle strehovske žene in dekleta. Proti kraju smo bili že kar živahni, da so nas Strehovčani gotovo po tihem zmerjali, v strahu, da ne bi vsega zavohali Madžari. Drugo jutro navsezgodaj so nam namreč po Gerenčerjevem očetu sporočili, da se je naša proslava končala malce preglasno in da naj bomo v bodoče previdnejši, da ne bo nepotrebnih nevšečnosti ne zanje niti za nas.	V.
Elektriko tudi v Domajince
Na zadnjem zboru volivcev v Domajincih so se resno zavzeli za to, da bi jih kar najprej obiskala elektrika. Izvolili so poseben odbor, ki bo vodil vsa dela okrog elektrifikacije. Najprej bodo morali pripraviti stebre za omrežje, ker je prav v tem mesecu pravšni čas za tako opravilo.
Težko so se sporazumeli s prebivalci, ki prebivajo na hribu; no, naposled so se le domenili, da si bodo oni sami priskrbeli drogove, stroške za napeljavo pa bodo skupaj poravnali.
Nadejajo se, da bodo aprila že pripravljeni za napeljavo omrežja in namestitev naprav v posameznih hišah. Seveda — če bo odbor za elektrifikacijo resno prijel za delo in ga skrbno vodil.	A. N.
Konec bajki o revežih in gospodih
Precej je bilo govora tudi o življenjski ravni delavcev naftnega polja. Nekateri delegati so se zavzemali za to, da bi razpon plač nekoliko zmanjšali v dobro onih navadnih težakov, ki sedaj zaslužijo mesečno samo okrog 6 tisočakov in s prejemki le težko preživljajo svoje številne družine. Povprečen razpon plač znaša 6.300 din : 14.000 din — nekvalificiran delavec : visoko kvalificiran delavec. Najnižjo plačo dobiva sedaj le okrog 50 delavcev ali nekaj manj kot 10% od skupnega števila v podjetju zaposlenih, razumljivo pa je, da prejemajo nekateri vodilni strokovnjaki večjo plačo, kot pa znaša najvišji obračunski povpreček. Morda je posameznim tovarišem šteti v slabo, da so se potegovali za večje plače navadnih delavcev le v okviru neke dotacije ali pomoči, ki naj bi jo podjetje dobilo od republiških ali pa zveznih oblastnih organov, niso se pa ustavili pri vprašanju, kaj bi bilo treba storiti, da bi z izboljšanjem delovnega procesa, večjo storilnostjo, varčevanjem in drugimi ukrepi povečali
proizvodnjo in dohodke podjetja — s tem pa, razumljivo, tudi plačni sklad. Če je bila morda razprava o življenjskem nivoju delavcev preveč enostranska, pa so bili delegati mnogo bolj stvarni, ko je šlo za tehničnohigiensko zaščito delovnih mest. Zgovorno so dokazovali, da vodstvo podjetja ni povsem pravično razdelilo zaščitna sredstva med delavce; dobili so jih tudi posamezniki, katerim služijo zgolj za oblačila, dočim so nekateri delavci ob vrtinah ostali brez njih. Na zboru so izvolili posebno komisijo, ki bo nepristransko ugotovila potrebe na posameznih delovnih mestih in tudi v tem pogledu napravila red.
Na splošno pa je prevladovalo mnenje, da je njihovo podjetje v občutno neenakopravnem položaju s sorodnimi podjetji v drugih republikah — tako v pravicah kot dolžnostih. Rezultat tega se zrcali v tem. da je njihovo podjetje zapustilo že precej strokovnjakov in sposobnih delavcev. Poiskali so si zaslužek v sorodnih podjetjih, kjer so jih bili pripravljeni bolje plačati. Delegati
so zahtevali, da je treba uveljaviti enoten kriterij za vsa podjetja, ki se v naši državi ukvarjajo s črpanjem nafte. Ta ukrep in plačevanje delavcev po delovnem učinku bosta prav gotovo blagodejno vplivala tudi na storilnost lendavskih belih rudarjev in povečala njihove proizvodne rezultate.	S. K.
Z občinske konference SZDL v Puconcih
Dosedanji uspehi - samo vzpodbuda
Na zadnji občinski konferenci SZDL v Puconcih so med drugim razpravljali tudi o gospodarskih problemih in napredku, predvsem o kmetijstvu in zadrugah, ki so kmetom najbližje organizacije. Ugotovili so, da zadruge ne bi nikakor dosegle sedanje stopnje, če ne bi dobile prostih rok v trgovini. Z napredkom v trgovini rasejo namreč tudi uspehi v kmetijski proizvodnji. To zamisel so Pucončani med prvimi sprožili že lani spomladi, najprej v Obmurskem tedniku, potem pa na seji Okrajnega ljudskega odbora.
V enajstih osnovnih organizacijah SZDL je 608 članov, kar pa je zelo nizka številka v primerjavi s številom volivcev, ki jih je v občini 2548. Pridobili so le 11 novih članov, kar je zelo malenkosten uspeh. Vod-
stvo je priznalo, da je dosedaj premalo storilo za omnožičenje organizacij SZDL in da niso uresničili vseh sklepov, sprejetih na lanski občinski konferenci.
Precej koristnih pobud
Socialistična zveza v puconski občini pa je dala pobudo za mnoge važne akcije. Poplavljencem Celja in okolice so poslali okrog 30 tisočakov in večjo količino prehrambenih potrebščin. Se prav posebno priznanje pa zaslužijo zaradi dobro organiziranega občinskega praznika, ko je prišla veljava SZDL do polnega izraza. Razen živinorejske razstave so priredili tudi kulturne in telovadne nastope. Sodelovali so pionirji in mladinci, člani prosvetnega društva, gasilci in učitelji.
Posebej je treba omeniti, da so imeli v Puconcih čez 70 tisočakov čistega dobička od teh prireditev, kar je menda svojstven primer, saj so v nekaterih drugih občinah morali poravnati stroške za prireditve iz blagajne SZDL. Pucončani so ves izkupiček namenili za kulturni dom, ki bo že letos spomladi pod streho. V dom bodo vzidali spominsko ploščo prvoborcu Štefanu Kuharju - Bojanu. Sprva so se sicer menili o postavitvi spomenika pred občinskim poslopjem, vendar pa tega zaenkrat ne morejo uresničiti zaradi pomanjkanja denarnih sredstev. Občani pričakujejo, da bo njihov rojak kmalu proglašen za narodnega heroja.
Odbore SZDL imajo v vseh vaseh
Ukvarjajo se v glavnem s problemi na področju komunalne dejavnosti. Imajo dokajšnje pristojnosti, vendar pa se nekateri ne znajdejo. Na Vaneči so na pobudo SZDL popravili vaške ceste, navozili nanje gramoz, sedaj pa postavljajo novi železobetonski most čez potok pri Savlovih. Take mostove, katerih prednike so porušili ruski tanki v letu 1945, pa so zgradili tudi v Šalamencih in Puconcih. Obnovili so še stavbe javne tehtnice. V Lemerju, Brezovcih, Puconcih in Šalamencih so postavili mrtvašnice. Pri Okrajnem ljudskem odboru iskana pomoč je bila venomer odklonjena, zato so te objekte zgradili večinoma s svojimi sredstvi, pomagala pa jim je tudi občina.
Šolske odbore so povsod izvolili, vendar pa se družbeno upravljanje na šolah še ni uveljavilo.
Mladinska organizacija je zabeležila viden napredek. Sestajajo se sicer bolj redka, vendar pa ne spijo. Mlade občane srečama v raznih društvih, na kulturnih prireditvah, v šahovskem krožku in v tečajih. Izobraževalno društvo na Vaneči je priredilo kuharski tečaj, ki se je dobro obnesel. Socialistična zveza pa bo morala zlasti pomagati mladini v Predanovcih, Polani in Markišavcih, da bo lahko postavila svojo organizacijo na čvrste temelje.
Opekarna in Separacija peska
V	puconski opekarni so organi delavskega upravljanja že dobili potrebne izkušnje in ugled v kolektivu. Podjetje zaposluje povprečno 70 delavcev, med katerimi je 40 žena in deklet. Kolektiv se zavzema za popolno mehanizacijo obrata. — V SZDL so včlanjeni vsi delavci, vendar pa v organizaciji ni čutiti njihovega vpliva.
V Separaciji kremenčevega peska se delavski svet še ni uveljavil zaradi tega, ker je podjetje zelo mlado. Še letos se bo popolnoma osamosvojilo, saj ima dobre pogoje za nadaljnji razvoj in obratovanje. Težave pa imajo zaradi pomanjkanja vagonov in transportnih sredstev.
Koncert združenih pihalnih godb
V zadnjih mesecih se že kažejo obrisi vse tesnejšega sodelovanja na kulturnem področju med obema okrajnima središčema Obmurja; mirno tahko rečemo, da so bili godbeniki prvi, ki jih je zbližala proslava Ljudske pravice v Lendavi in so to zbližanje potrdili tudi s konkretnimi
dejanji. Plod teh skupnih prizadevanj bo tudi koncert obeh godb na pihala v počastitev Prešernovega dne - kulturnega praznika slovenskega ljudstva.
Godbi bosta združeno nastopili v sredo, 9. februarja ob 20. uri zvečer v soboškem domu »Partizan«. Igralo bo 45 godbenikov, kar je tudi jamstvo, da bo koncert na dostojni umetniški višini. V prvem delu programa bodo pod taktirko tov. Avgusta Loparnika izvajali valček »Iz slovenskih krajev«, karakterno skladbo »Pošta v gozdu«, venček narodnih »Prelepa Moravška dolina«, skladbi »Dva dobra prijatelja« in »Mladi bataljoni«; drugi del programa, ki ga
bo združena godba izvedla pod vodstvom tov. Jožeta Gerleca, pa bo obsegal naslednje skladbe: Pahorjeve »Cvetke«, Klašnovo »Staro polko«, venček narodnih »Za Savco...«, odlomke iz Verdijevih oper »Verdiana« in koračnico »Spomini na Knin«.
Vrlim obmurskim godbenikom se
bomo najlepše oddolžili za ves trud s polnoštevilno udeležbo na njihovem koncertu — ne samo v prekmurski metropoli, marveč v vseh večjih obmurskih središčih, koder bodo gostovali v bližnji prihodnosti. Gostje Sobočancev pa naj bodo v sredo še posebej pozdravljeni.
S. K.
Na sliki: združene pihalne godbe iz Ljutomera, Ptuja in M. Sobote ob nastopu na velikih lanskoletnih proslavah v Lendavi
Rezervni oficirji — bodoči šoferji
Na svojem zadnjem občnem zboru so lendavski rezervni oficirji ugotovili, da so imeli lani osem strokovnih predavanj. Zdaj se usposabljajo za šoferje v posebnem tečaju. Sodelovali so pri številnih političnih manifestacijah. V počastitev praznika JLA so tekmovali s tovariši iz obmejne enote. Letos bodo posvečali večjo pozornost praktičnemu delu in priredili več poučnih izletov v bližnje vojaške enote.	—ce
528 odgovorov na našo nagradno anketo
Štrle Žreb in tetka Sreča
sta prvo nagrado namenila delavcu
Francu Kolariču
iz Melinec
Uredništvo je dobilo 528 odgovorov. Nagradno žrebanje je bilo zadnji torek ob navzočnosti zastopnikov udeležencev ankete, bralcev in naročnikov.
5.000 din, 3.000 din in dvakrat po 2.000 din je žreb odločil naslednjim udeležencem nagradne ankete: FRANCU KOLARIČU, delavcu Iz Melinec, BORISU VERTOTU, nameščencu iz Beltinec, KARLU KISELAKU, čevljarju iz Rogaševec in JANEZU KOSU, kmetu iz Krajne. Rezultate ankete bomo objavili v prihodnji številki našega lista.
Zadnji torek je bilo v uredništvu našega lista nagradno žrebanje za vse tiste naročnike in bralce, ki so nam poslali odgovore na novoletno anketo o vsebini in tehnični ureditvi Obmurskega tednika. V januarju je bilo uredništvu poslanih 528 odgovorov, kar je tudi rezultat, ki je presegel vsa pričakovanja in nas popolnoma zadovoljil. Posebno smo še hvaležni onim udeležencem, ki so nam s konkretnimi odgovori in dodatnimi predlogi na hrbtni strani anketnih listov dali zelo koristne pobude za izboljšanje vsebine domačega časnika — glasila obmurskih krajev. Njim velja še posebna zahvala.
Kot zastopniki naročnikov in bralcev so bili navzoči: Marica Šikerjeva, Boris Vertot, Koloman Korpič in Franček Drvarič, vsi uslužbenci iz M. Sobote. Številke je vlekla iz posebne vrečice sedemletna pionirka Dragica Barbaričeva, ki je imela srečno roko za naslednje naročnike in bralce: Franc Kolarič, delavec, Melinci št. 120 dobi prvo nagrado 5000 din; Boris Vertot, uslužbenec, Beltinci št. 42 (zanimivo je, da mu je bil žreb naklonjen kot prisotnemu), drugo nagrado 3000 din; Karel Kiselak, čevljar, Rogaševci št. 6, tretjo nagrado 2000 din; Janez Kos, kmetovalec, Krajna št. 27, četrto nagrado 2000 din. Imenovani so imeli številke 204; 483, 35 in 449. Štiri nagrade po 1000 din so pripadle: Jakobu Ploju, delavcu z Račkega vrha št. 11, p. Radenci; Tiborju Kovaču, vojaku V. P. 6633-2 Beograd, Viljemu Horvatu, poljedelcu iz Fokovec št. 1 in Mariji Fujsovi, poljedelki iz Kuštanovec št. 77. Njihove številke so se glasile: 265, 174, 129 in 206. Po 500 din pa bo dobilo naslednjih osem udeležencev: 154 Andrej Gerenčer, dijak iz Strehovec št. 8; 103 Edvard Sočič, upokojenec iz Murske Sobote, 17. oktobra ul. št. 4; 156 Emil Škerlak, dijak s Suhega vrha, pošta Martjanci; 514 Lazar Miloševič, uslužbenec iz M. Sobote; 201 Joško Ročkar, gozdni delavec iz Lače vesi št. 34, p. Kog; Franc Lipovec, zadružnik iz Stročje vasi pri Ljutomeru; 321 Ferdinand Flisar, poljedelec iz Vaneče št. 41, p. Puconci; 490 Ivan Benkič, kmetovalec iz Sebeborec št. 86.
Izžrebanci iz M. Sobote in okolice naj pridejo po dobitke v upravo najkasneje do prihodnje srede, ostalim pa bomo zaslužene nagrade poslali po pošti.
Hkrati je bilo tudi nagradno žrebanje za reševalce novoletne križanke »Dedek Mraz«. Uredništvo je dobilo 52 pravilnih in 23 nepravilnih rešitev, ki so morale romati v koš. Izžrebani so bili naslednji pionirji in pionirke: Jože Štivan, dijak II. a razreda gimnazije iz M. Sobote, dobi zbirko mladinskih knjig; Geza Vogrinčič, dijak iz M. Sobote, risalni blok s priborom, Vilma Katona, dijakinja III. razreda gimnazije iz Brezovec, slikanico. Anton Camplin, gimnazijec iz Lendave, in Majda Malačič, učenka iz Murskih Črne, pa knjižni nagradi.
Pridni reševalci — pridite po nagrade!
Letošnja nagradna anketa je dosegla svoj namen in nam prinesla mnogo koristnih pobud, ki jih bomo v okviru naših možnosti upoštevali pri bodočem urejevanju lista. Zanimive rezultate ankete pa bomo objavili v prihodnji številki. Prav gotovo vas bodo presenetili!
Ob proslavah desetletnice Zveze sindikatov
V MURSKI SOBOTI
Na proslavi v prekmurski metropoli — posvečeni 10-letnici sindikalne organizacije — je o povojnem delovanja in poslanstva Zveze sindikatov Jugoslavije govoril tovariš Jože Brdnik, predsednik Okrajnega sindikalnega sveta. Po njegovem govora pa so izvedli pester kulturni program, v katerem je sodelovala mestna godba na pihala pod vodstvom tov. Gerleca, mladinci in mladinke aktiva »Štefan Cvetko« so nastopili s telovadnimi in folklornimi točkami, občinstvu pa so se predstavili tudi recitatorji. Proslava je uspela v zadovoljstvo številnih navzočih.
V LJUTOMERU
V ponedeljek, 24. januarja, je bila v Ljutomeru v Domu kulture slavnostna proslava ob 10. obletnici Zveze sindikatov Jugoslavije. Na dan obletnice je bilo mesto v zastavah, izložbe trgovin in lokalov pa so bile lepo urejene in okrašene. Popoldne ob štirih se je začela svečana proslava, ki se je je udeležilo čez osem sto udeležencev. Slovesnost je začela godba na pihala, ki je
zaigrala Internacionalo. Potem je govoril član predsedstva Okrajnega sindikalnega sveta tov. Stane Feuš. S svojimi besedami je orisal nastanek in razvoj sindikatov ter njihovo borbo za pravice delavskega razreda. Po govoru so nastopili deklamatorji, nakar je godba na pihala pod vodstvom dirigenta Gerleca iz M. Sobote zaigrala nekaj partizanskih in narodnih pesmi in zaključila proslavo s koračnico Komandant Stane.
V LENDAVI
V Lendavi je bila proslava 22. januarja. Organiziral in priredil jo je Krajevni sindikalni svet. V dvorani »Triglava« se je ob tej priliki zbralo le 41 ljudi, od tega pa ni bilo niti polovico članov sindikata. Kje pa so bili ostali? Kje je tistih 2700 delavcev, zaposlenih na lendavskem področju? Ob tem se človek upravičeno sprašuje, kakšna je vloga, kakšen je značaj in kakšno je stanje v sindikalni organizaciji največjega delavskega središča v Obmurju?
2
3. februarja 1955
Srečanja
z ljudmi v turniški občini
Naslov morda obeta kaj dragega od tega, kar bo rečeno v naslednjih vrsticah, čeprav je obenem res: vse je bilo povedano v srečanjih z ljudmi v turniški občini. Ljudje se radi porazgovore med seboj in če kaj vprašaš, običajno odgovorijo. Zveš to in ono, morda posameznik tudi pretirava kako stvar; največkrat pa zveš resnico, posebno o rečeh, ki ne zadevajo le posameznikov, temveč več ali pa vse Ijudi v kraju. To velja tudi za moje pomenke z ljudmi v turniški občini.
V Turnišču imajo kup problemov, o katerih smo že kdaj pa kdaj brali tudi v našem listu. Ob dobrem se najde tudi slabo, prizadevanjem po napredku se postavijo po robu težave. Težav smo vajeni in če se borimo proti njim, potem je vse v redu, takrat gre voz naprej — kljub težavam. Važno pa je, kako se borimo in če se tolčemo pri tem vsi za eno smer, nikar pa eni naprej, drugi nazaj.
Turniščani so imeli nekoč lepo šolo, ki pa je bila v zadnjih dneh vojne vihre razrušena. Zdaj je turniška šola gotovo v najslabših prostorih med vsemi šolami v Prekmurju. Marsikaj smo zamudili doslej, mi je dejal nekdo v Turnišču. Če bi v prejšnjih letih prijeli tako kot zadnji čas, bi morda že imeli šolo. Morda res, toda pustimo razmišljanja o zamujenem in nezamujenem. Resnica je, da se Turniščanci zdaj krepko tolčejo za svojo šolo in žive v velikih upih, da bodo k že storjenemu delu dobili potrebno pomoč in kmalu pripeljali svoje otroke v nove in svetle šolske učilnice. Tudi elektrika je velik letošnji up prebivalcev turniškega okoliša. Drogovi že stoje, tudi hišne instalacije so na mestu. Tudi tu: precej so naredili. Na kulturnoprosvetnem področju slišimo večkrat besedo o Turnišču, saj je njihov pevski zbor znan v svoji bližnji in daljni okolici. In še več takih ali podobnih stvari, katerim pritiče dobra ocena. Toda še o drugem kaj.
Vse bi šlo, in mnogokrat enostavneje kot ficer gre, mi je dejal nek kmet v Nedelici, če bi le bilo na občini malo drugače.
treba pokazati na slabosti v našem razvoju in borbi za napredek, potem je v tem rečeno tudi to, da nikjer ne maramo diktature posameznikov. In če je nočejo občani Turnišča, imajo prav. In če je predstavnik take diktature občinski tajnik, potem je razumljiva zahteva na sestanku članov SZDL v Turnišču, da se napravi konec toki osebni oblasti. Zato verjamem, da bo SZDL tudi toliko močna, da ne bo dovolila prav nikomur pršenja: jaz sem oblast.
Se v »Kučkovem mlinu« v Turnišču!
Po skupni pogodbi, sklenjeni s solastniki in veljavni za dobo osmih let, je obveznosti pogodbe prevzel Ivan Premoša iz Nedelice. Med drugim je v pogodbi rečeno, da če kateri od solastnikov proda svoj delež, je novi kupec dolžan spoštovati določila pogodbe, ki traja dalje.
Premoša sicer ni izučen mlinar, delal pa je vedno z mlinarjem, tako da je poleg plačila imel še stanovanje. Lansko leto se je pogodil z mlinarjem Ivanom Pozdercom iz Brezovec, da bi opravljal mlinarske posle in tudi prebival v stanovanju zraven mlina. Februarja lani pa se je brez vsake odločbe v stanovanje vselil mlinar Čeke Franc iz Hrvaške. Tu se je zavezal gordijski vozel: pogodba je bila sklenjena med so-
lastniki mlina in mlinarjem Pozdercom, ki pa ne more opravljati poslov v mlinu, dokler se ne izseli Čeke Franc, a svojevrstno škodo trpi tudi Premoša, ki ne more izpolniti obveznosti pogodbe niti do skupnosti. Prebivalstvo pa se vprašuje: kak red je vendar to?
H kraju še nekaj v težavah učiteljstva. Tovarišice so dejale, da bi najraje šle kam drugam, toliko težav da imajo s stanovanjem. Stanujejo y zgornjih sobicah nad stanovanjem občinskega tajnika. Kosilo in večerjo si kuhajo same v posebni sobi z ločenim vhodom, kjer po večerji tudi ostanejo na toplem ter se pripravljajo za pouk drugega dne. Toda zgodi se, da jim tajnik zaklene vežna vrata in tako jih vodi pot v stanovanje kar skozi okno, drugega izhoda ni. Ne rečem, da je to morda kak najbolj prepričljiv dokaz tajniške diktature in da ga zato omenjam. Če pride do takega nesporazuma, se ga da rešiti, če prizadeti ne molčijo. Toda tudi učitelji pravijo, da niso našli polnega razumevanja za svoje poslanstvo pri krajevnih činiteljih, kjer bi ga morali najprej najti.
Toliko iz srečanj z ljudmi v turniški občini.
Franček Drvarič
Po petih letih 
imajo kaj pokazati
V radenskem Slatinskem podjetju so pred petimi leti ustanovili gasilsko društvo, ki skrbi predvsem za požarno varnost v podjetju. —
V	teh letih so vidno napredovali. Kupili so 500 metrov novih cevi in najpotrebnejše orodje. V vsakem obratu imajo motorko. Društvo šteje 34 aktivnih članov. Izvežbali so se v posebnih seminarjih, kar je za podjetje, ki ima opravka s slamo in lesom, sila važno. Imeli so tudi dva tečaja za protiletalsko službo.
V	prihodnosti bodo imeli še več takih tečajev, delavce in uslužbence pa bodo predvsem usposobili za lokaliziranje požara. Posebne desetine v posameznih obratih bodo' opremili z delovnimi oblekami. Izpopolnili bodo tudi društveni inventar z drobnim orodjem. Za predsednika društva so izvolili tov. Franca Polanca.
Občni zbor so imeli tudi vaški gasilci. Društvo ima najboljšo desetino v okraju, za kar je dobilo tudi
pismeno priznanje. Njegovo delovanje je s samovoljnim odločanjem oviral bivši predsednik A. J., zato so ga izključili iz svoje srede in izvolili za predsednika tov. Franca Korošca. Od takrat je društvo spet na pravem tiru. Lani so člani opravili nad 400 prostovoljnih ur v vrednosti 12.000 din. Trije so opravili tudi izpite za podčastnika.
Več pa bodo morali storiti v mladinskem odseku in na prosvetnem področju. Letos bodo organizirali desetino pionirjev. Odločili so se tudi za redne vaje in strokovna predavanja. Na svojem domu bodo povišali stolp za eno nadstropje, prekrili streho in popravili stopnice.
—ki
Radgona
Po skoraj dveletnem moledovanju in neštetih potrebnih in nepotrebnih posredovanjih je Gornja Radgona le dobila težko pričakovani rešilni avto. Dosedanje prevozno sredstvo je že zdavnaj odslužilo, saj bolnik, ki bi moral biti v sili prepeljan v bolnišnico, ni bil nikdar siguren, če bo prišel pravočasno v to zdravstveno ustanovo. Sedaj bodo vse te skrbi odveč, posebno si bo še oddahnil vrli tov. Kurnik, ki je požrtvovalno in neprestano popravljal star avto in pod težkimi pogoji prevažal bolnike v bolnišnico; sedaj bo pač veliko laže opravljati ta odgovorni posel z novim avtomobilom.
Novi rešilni avto je znamke »Opel — Olimpia« in je opremljen z vsemi najsodobnejšimi pripomočki, ki jih tak avto zahteva. Radgončani in okoličani so vsem, ki so kakorkoli pomagali pri nabavi novega avta, hvaležni. To so predvsem nekatera radgonska podjetja, ki so mnogo prispevala, pa tudi skrben predsednik LOMO tov. Stranjšak, ki je storil vse, da ima Radgona nov rešilni avto.	-rko
Lendavski LOMO
poroča o svojem delu
Zbor volivcev, bilo jih je čez 200 in tudi madžarska manjšina je bila precej zastopana, je do zadnjega kotička napolnil dvorano Triglav. Iz poročila, ki ga je podal predsednik mestne občine, je bilo razvidno, da je LOMO posvečal največ pozornosti raznim gospodarskim problemom. Lanski proračun je znašal nad 13 milijonov dinarjev. Dohodkov je bilo čez 11 milijonov, a izdatkov nekaj nad 10 milijonov. Dohodnina je dala nad 6 milijonov, dobiček gospodarskih organizacij pa je znašal skoro 3 in pol milijona dinarjev. Na davkih še dolguje mesto Lendava skoro 1 milijon. Kataster še ni urejen in je sploh zastarel.
Mestna občina je lani prodala 32 hiš splošnega ljudskega premoženja za čez 9 milijonov. Polovica tega zneska je že plačana. Iz tega dohodka so porabili 2,700.000 din za gradnjo stanovanjskega bloka, komunalnim ustanovam so odvedli skoraj 1 milijon, ostalo pa je naloženo v banki.
Lendava je dobila lepše lice. Popravili so več ulic. Zgradili otroško igrišče. Javni vodnjaki so popravljeni. Električno omrežje so razširili do predela Lendava-Nafta.
Urejena je bila kanalizacija v dolžini 626 m in izkopano 164 m odtočnih kanalov. Z izredno dotacijo 10,906.000 din so zgradili stanovanjska bloka v Cankarjevi in Partizanski ulici, dogradili mrtvašnico in popravili občinske zgradbe. Popraviti so hoteli tudi lendavski most in je bil zanj že odobren kredit treh milijonov, a ker ni bilo pravočasno načrtov, dela niso mogli izvršiti, a ga bodo verjetno letos. V letu 1954 je bilo s pomočjo kreditov NB zgrajenih 54 stanovanjskih in 14 gospodarskih poslopij. V glavnem so gradili delavci in nameščenci.
Za letos predvidevajo ureditev
kanalizacije, zamenjavo glavnega plinskega voda, pojačanje vodovodnega omrežja, dograditev otroškega igrišča, zgraditev javnega stranišča, popravilo pločnikov in po možnosti tudi gradnjo kopališča na prostem.
Na področju mestne občine, v vaseh Trimlini, Mostje, Dolga vas in Dolina, je bilo precej tuberkulozne živine. Na poziv OLO je večina okužene živine že prodana, ostala pa bo še v tem letu.
Koloradski hrošč se je na lendavskem področju pojavil v velikih množinah. Na 73 njivah so jih uničili nad 500. Murvin prelec se je pojavil v manjšem obsegu in ga je bilo laže zatirati.
V Globoki bodo postavili gasilski dom
Pred dnevi so imeli gasilci Globoke v ljutomerskem okraju svoj občni zbor. Kakor je bilo moč razbrati iz poročil, so lani dosegli prav dobre uspehe, saj so bili dokaj aktivni na strokovnem področju. Živijo sicer v revnem, pretežno viničarskem kraju, vendar so
prigospodarili okrog 80 tisočakov. Vsak dinar znajo pametno obrniti.
Lani jim je okrajno vodstvo dodelilo motorno brizgalno, sami pa so si omislili potrebno orodje, tako da lahko zdaj že uspešno varujejo ljudsko premoženje. Tudi strokovno se nenehno izpopolnjujejo. Decembra so imeli tečaj za izprašane gasilce. Vodil ga je poveljnik tov. Albert Sever. Pred izpraševalno komisijo so se vsi odrezali in položili izpite. Društvo je namreč še mlado, saj deluje le pet let, zato je njegovim članom še prav posebno potrebno praktično znanje, ki pa ga ni mogoče pridobiti brez teoretične razgledanosti.
Letos se bodo pripravljali na gradnjo svojega doma, saj nimajo primernega mesta, kjer bi hranili orodje. Poleg orodišča namenijo postaviti tudi primerno dvorano, v kateri se bodo lahko shajali tudi ostali vaščani na razne sestanke.
Še letos bodo izdelali 50.000 komadov opeke in pripravili potreben les. Ta naloga je sicer precej trd oreh, vendar pa mu bodo s svojo vztrajnostjo kos, še posebno zaradi tega, ker uživajo zaupanje tudi pri ostalih vaščanih. Pomoč pa pričakujejo tudi od občinskega odbora.
Zbora so se udeležili tudi zastopniki sosednih društev iz Razkrižja in Pristave. Domačini so bili deležni njihove pohvale, saj so jim lani ob poplavah, ko je voda resno grozila njihovim vaščanom in premoženju, nesebično priskočili na pomoč.
Sklenili so tudi, da se bodo kolektivno vključili v SZDL. Sicer pa so bili že sedaj njeni člani, razen nekaj deklet, ki so šele sedaj dopolnile 18 let. V svojo sredino so sprejeli tudi 11 pionirjev, ki bodo v društvu imeli svojo skupino.
A. B.
Kaj pa naj bi bilo drugače ?
Odgovori naj kar taisti kmet iz Nedelice, ki pravi takole: z našim občinskim tajnikom, tovarišem Horvatom, se ne da nič zlepa, kakor da bi se ljudska oblast začela in nehala pri njem. Kaže, da mu je v tem klonil tudi predsednik občine.
Nemara bo res eno: kritika, izrečena in pisana o delu nekaterih tajnikov v prekmurskih občinah, je zašla tudi med občane Turnišča, ki vidijo v njej tudi svojega občinskega tajnika. Drugi kmet v Nedelici mi je dejal, da ne bo šel na noben sestanek dotlej, dokler bo na občini v Turnišču delil ljudsko oblast tajnik Horvat. Ponovno tretji, četrti, peti in skupina Turniščanov, ki menijo, da so redki zagovorniki tajnika Horvata oni, ki so imeli pri njem prednosti.
Kadar ljudem rečemo, da je treba sprostiti konstruktivno družbeno kritiko, da je
Gasilci v Beltincih
niso bili zadovoljni z delom svojega vodstva
Prejšnji teden so v Beltincih imeli gasilci svoj redni letni občni zbor, ki sta se ga udeležila inšpektor OGZ tov. Flisar in predsednik Ob LO tov. Kreslin. Zbora se je udeležilo le nekaj več kot polovica Članov. Pogovorili so se o svojem lanskem delu in o delu vodstva, ki so ga izvolili na prejšnjem zboru. Tako ravnanje in delo, kot ga je pokazalo vodstvo, je vredno ostre graje. Kaj pomeni to, če od dvanajstih članov pridejo na sestanek le štirje, kot se je to zgodilo v Beltincih?! Takemu ravnanju niso mogli najti pravega vzroka in zaradi notranjih slabosti, ki so razjedale organizacijo, so se razšli še ti štirje odborniki, češ če noče nihče delati, tudi nam ni treba. To so javili OGZ in pričakovali, da bo pač ona uredila njihove stvari, ker jih pa ni, so kar tako životarili brez odbora še dalje. V poročilu, ki so ga sestavili na lanskem zboru izvoljeni funkcionarji in je bilo zelo objektivno in samokritično, je rečeno, da so bili z neodobritvijo načrta za gradnjo gasilskega doma v Beltincih omajani tudi njihovi temelji v organizaciji sami. Na razpravi pa se je pokazalo, da je za nedelavnost bilo krivo splošno pomanjkanje čuta odgovornosti do društva pri funkcionarjih. Prisotni so zlasti grajali dosedanjega kulturnoprosvetnega referenta, ki ne samo, da ni prišel nobenkrat na sejo, temveč tudi v organizaciji ni ničesar delal zaradi osebnega odnosa do predsednika; prav tako kljub večkratnim opominom ni izvršil pregleda dimnih naprav v občini, za kar je bil zadolžen in odgovoren. Nič kaj ugodnega niso mogli povedati tudi o sanitetnem referentu, ki bi jim lahko kot, uslužbenec več pomagal, sedaj pa ni imel niti toliko časa, da bi prišel na zbor.
V diskusiji so povedali tudi to, da so jih čez leto mnogokrat kritizirali tudi v
SZDL, pomagal pa jim ni nihče. Strinjali so se z dobronamerno kritiko in izrazili željo, naj se v bodoče kritizira pošteno, ne pa, da se le nekaj sumniči, kot n. pr. nepravilnosti v blagajni. Prav tako so obsodili kritiziranje nekaterih tovarišev, ki so grajali le iz osebnih teženj. Sklenili pa so, da se bodo vsi vključili v SZDL in se tako tesneje povezali z njo.
Oglasil se je tudi tov. Flisar. Menil je, da je bila osnovna slabost pač v tem, ker niso znali odpraviti starih napak, kor je povzročilo nadaljnje razpadanje organizacije. Zato tudi ne morejo zgraditi potrebnega gasilskega doma, ki je res že nujen, saj imajo gasilsko orodje in inventar, ki je vreden nad milijon dinarjev. Vse to pa je sedaj spravljeno v šupi, kjer pa ni primerno zavarovano in propada. Nepravilno je bilo tudi gospodarjenje v PGD, ker so posodili denar in pri tem naredili finančni
prekršek, ki pa ga lahko popravijo brez vsakih posledic za društvo in je zato tudi kako zahrbtno kritiziranje popolnoma odveč.
Posebne težave so se pokazale pri volitvah novega odbora, ker so se vsi branili sprejeti kako funkcijo. Po daljšem prepričevanju so končno le izvolili ll-članski upravni in tričlanski nadzorni odbor.
Iz diskusije je bilo moč razbrati, da so v beltinskem PGD delavoljni ljudje. Odpraviti bo treba številne majhne napake, pomagati novemu odboru in dati njegovemu delu socialistično obeležje. V takih pogojih si bodo beltinski gasilci lahko kmalu postavili svoj gasilski dom, saj imajo za njega na razpolago eno najlepših stavbnih parcel v kraju, kakor tudi že nekaj gradbenega materiala. Za bodoče delo pa so novemu odboru doli več predlogov člani sami, zato si bodo koj lahko napravili soliden načrt, kako bodo delali letos. Bo
Dramska tragedija na Draženvrhu
Zakonca Franc in Alojzija Fekonja na Draženvrhu (občina Velka v mariborsko-okoliškem okraju) sta bila brez otrok; sin edinec jima je pred leti umrl in živela sta navidez mirno družinsko življenje. Sosedje niso nikdar vedeli o kakšnih družinskih prepirih med njima, niti nista kaj takega opa-
zila posvojenec in njegova žena, ki sta z zakoncema Fekonja živela v eni družinski skupnosti. Franc Fekonja je bil namreč sodno imenovan za skrbnika duševno bolnega in versko blaznega Janeza Grobnika z Draženvrha. Grobnik je bil sodno ločen, z njegovim premoženjem pa je upravljal oskrbnik Fekonja. Pred dnevi pa je bivša Grobnikova žena — sedaj drugič poročena Marija Brumen — pisala Fekonjevim grozilno pismo, v katerem jim je obetala tožbo in druge posledice. Njeno pismo je bilo po dosedanjih ugotovitvah glavni povod za odločitev Alojzije Fekonjeva, ki se je 22. januarja zgodaj zjutraj obesila v bližini domače sušilnice. Na pogrebu samomorilke je bil njen mož Franc vidno potrt in žalosten. Tri dni kasneje, 25. januarja zvečer, je nenadoma izginil s svetilko v hlev. Domačim je rekel, da gre opravljat živino. Dolgo ga ni bilo nazaj, zato so ga domači odšli iskat; našli so ga obešenega in že mrtvega na bližnji jablani, nedaleč vstran od mesta, kjer je našla smrt njegovo ženo Alojzijo.
Varnostni organi so takoj začeli s poizvedbami, ki so po drugem samomoru dobile še natančnejše obeležje. Kmalu so aretirali avtorico grozilnega pisma Marijo Brumen. Dogodek ima prav gotovo širše ozadje, zato bo treba zadevo do podrobnosti dognati.
Vest o pretresljivem dogodku se je naglo razširila po okolici in upravičeno razburila prebivalce, ki zahtevajo, da je treba krivce te družinske tragedije zasluženo kaznovati.	~	—jh
Obsojamo tako početje
Še vedno se dogaja, da nasedajo neizkušeni in lahkoverni ljudje zakotnim mazačem, ki izkoriščajo ljudsko neumnost v svojo korist. Iz svojih žrtev izžemajo težko prisluženi denar. Mazaštvo nekaterih babic pri odpravljanju telesnega ploda se je že skoraj popolnoma zatrlo, ker so babice državne uslužbenke z mesečno plačo ter s pravico do pokojnine in nočejo teh svojih ugodnosti, ki jim jih je dala nova Jugoslavija, lahkomiselno zapraviti. Razen tega so si v raznih tečajih in seminarjih pridobile toliko znanja in navodil, da vedo, kako škodljiva je zdravju in nevarna za življenje odprava plodu. Še celo zdravniki, ki imajo v gotovih slučajih pravico, da napravijo umetni splav, se te pravice neradi in le v res nujnih primerih lotevajo.
V današnji dobi, ko po zakonih ni več razlike med zakonskimi in nezakonskimi otroki je še tembolj za obsojati. Za nezakonske otroke prejema mati, če je zaposlena, ravno tako otroške doklade kot za zakonske. Nezakonski otrok ima isto pravico do dedovanja po očetu kot zakonski. V šoli je enakovreden, nihče ga ne zaničuje, nihče ne zmer-
ja z žaljivimi izrazi. In vendar se še dogajajo tragični primeri, ko skušajo neodgovorni mazači odpraviti plod bodoče nezakonske matere.
Tak žalosten primer smo imeli pred kratkim tudi v Soboti, končal pa se je s smrtjo matere K. G. 28 let stara, je imela v Soboti lepo službo. Imela pa je tudi že enega nezakonskega otroka, za katerega je dobro skrbela. Otrok je živel pri materinih starših v dobri oskrbi. Ponovne zanositve se je zelo prestrašila in jo je mučila. Po nepotrebnem se je bala za svojo službo. V tej svoji stiski, po mnogih prečutih nočeh, ko si ni vedela pomagati ne svetovati, je zvedela za Bejek Terezijo v Žitni ulici. Bejekova se je že dalje časa bavila z nedovoljeno odpravo plodu, kar ji je donašalo lepe dohodke. Nobena nosečnica, ki je prišla v njene grabežljive roke, ni skoparila. Da bi se znebila še nerojenega otroka, je vsaka žrtvovala tudi zadnje prihranke ali si pa denar izposodila, če ga ni imela.
Napotila se je torej k Bejekovi, ki je bila pripravljena, verjetno za mastno nagrado, da napravi splav. Dogovorili sta se za dan, ko ji bo Bejekova z najpreprostejšimi pri-
pomočki odpravila nerojeno dete. Kako je stvar dalje potekala, ne vemo natančno, kajti K. G., ki bi lahko kaj povedala, je mrtva, a Bejekova pa iz razumljivih razlogov zadevo po svoje prikazuje. Zdravniška obdukcija je pokazala, da je uporabljala iglo, s katero je prebodla tudi dovodnico, kar je povzročilo srčno kap in takojšnjo smrt. Bejekova sp je takega izida svojega vmešavanja v zdravniške posle seveda silno prestrašila in je premišljevala, kaj naj napravi z nesrečno žrtvijo, da bi prikrila usodno dejanje. In našla je načrt, ki bi naj od nje vsak sum popolnoma odvrnil. Mrtvo K. G. je odnesla na stranišče. Straniščna vrata je nato od zunaj skozi okno zaprla, kar bi naj napravilo vtis, da je K. G. na stranišču kap zadela in torej tam nekako slučajno umrla. Mrtvo K. G. je našel na stranišču mož Bejekove potem, ko je s silo odprl vrata.
Pri preiskavi je Bejekova delala vtis, da je duševno zmedena oz. da ni pri pravi pameti. Koliko je na tem resnice, ali pa če se je samo tako pretvarjala, da bi sebe rešila, se bo pokazalo v bolnišnici, kamor so jo poslali, da ugotove, kakšno je njeno duševno stanje.
Bučečovci
Pred dnevi je bil v naši vasi občni zbor Rdečega križa. Organizacija je v minulem letu vidno napredovala in dosegla vidne uspehe. Izkazali so se zlasti v nabiralni akciji za poplavljence v Celju. Precej članov je prostovoljno oddalo kri. Imajo postajo prve pomoči, letos pa bodo skušali nabaviti še potreben sanitetni material, ki jim je nujno potreben za prvo pomoč ponesrečencem.
A. K.
Nesreča pri podiranju drevja
Škerlak Zoltan, 24 let star, doma v Stanjevcih, je podiral v gozdu smreko. Ko je deblo padalo, ni mogel več pravočasno odskočiti. Padlo je z vso silo na njegovo levo nogo in mu jo zlomilo pod kolenom.
3. februarja 1955
3
Od tedna do tedna
(Nadaljevanje s 1. strani) nosti«, ki da grozi »svobodnemu svetu« od Kitajske in prek nje od Sovjetske zveze.
V Pekingu sedaj oživljajo zamisel o azijski konferenci ali vsaj konferenci o Formozi, ki bi bila podobna ženevski konferenci. To je pot, ki naj bi zaobšla Združene narode. Kitajska se pri tem pač opira na žalostno resnico, da po* krivdi ZDA in nekaterih ameriških ter azijskih držav še ni članica OZN, in se te ustanove tudi kolikor se da izogiblje. Združeni narodi zaradi tega izgubljajo ugled.
Na drugi strani pa je svetu znano, da je tudi ženevska konferenca v bistvu konferenca velesil, vendarle ustavila sovražnosti v Indokini in potemtakem naredila velik korak naprej. Če torej VS kot najvišje mednarodno telo za ohranitev miru na svetu v svojih prizadevanjih ne bo mogel z uspehom posredovati, preostane še mednarodna konferenca o Formozi. Glavno pri vsem tem je, da na ozemlju, kjer je pred dobrimi osmimi leti še divjala revolucija, spet ne pride do večjega prelivanja krvi, ki bi se naglo spremenilo v pravo svetovno vojno.
Kako pomembno je vprašanje Formoze, kaže tudi zasedanje predsednikov vlad Britanske skupnosti narodov, ki je pričelo z delom v Londonu. Glavna točka dnevnega reda na njem je — Formoza. Mnogo pričakujejo od stališča Indije, ki je že pred dnevi po ovinkih sporočila, da je pripravljena nastopiti kot posrednik med ZDA in Kitajsko. Indijski premier Nehru je — kot smo svoj čas omenili — obiskal Kitajsko in se v razgovorih s tamkajšnjim vladnim predsednikom Ču En Lajem dodobra seznanil s kitajskimi pogledi na vprašanje Formoze in celotnega Daljnega vzhoda. Mnenje, da bo Indija tudi tokrat odigrala veliko vlogo, je povsem utemeljeno.
PODJETNA S0 POLANSKA DEKLETA
Predzadnjo nedeljo so v Veliki Polani zaključili Pletarski tečaj. Dekleta so priredila razstavo svojih izdelkov. Očem obiskovalcev so približale 36 cekrov različnih vrst, kakovosti in vzorcev in tako pokazala, kaj vse je moč napraviti iz koruznega ličja in koliko so napredovale v spretnosti in svojem okusu do lepih izdelkov. V razstavo je bilo vloženega mnogo truda, ki pa ni bil poplačan s primernim obiskom. Pričakovali so zlasti večje število žena, ki bi si lahko s to zvrstjo domače obrti zagotovile stalen dohodek v zimskem času.
Stroške tečaja je poravnalo podjetje za odkup izdelkov »Panonija« iz Lendave na pobudo poslovodje tov. Kocovana, organizacijo pa so prevzeli predsednik Obč. LO tov. Špilak, šolski upravitelj tov. Križanič in vaščan tov. Cuk. Tečajnice so se učile in vadile v Zadružnem
domu.
Ob zaključku razstave so dekleta pogostila svoje častne goste, med katerimi so bili tudi predsednik okrajnega vodstva SZDL tov. Nace Voljč, pisatelj Miško Kranjec in dr. Perkič. V spomin na to prireditev so dobili lepe izdelke iz ličja. Tov. Kocovan se je tečajnicam zahvalil za vso pokazano vnemo pri učenju in jih pozval, naj se tudi v prihodnosti prizadevajo, da bodo njihovi izdelki kakovostni in na dostojni umetnostni višini.
Rogaševci
Vaški odbor SZDL pri Juriju je pred kratkim organiziral tritedenski kuharski tečaj, ki ga obiskuje 18 večinoma kmečkih deklet, a vodi ga tov. Titanova iz Veščice. Tako je bilo ugodeno dolgi želji mladih deklet, ki tudi same nosijo stroške tega tečaja.
V zimskih večerih so kaj pogosta tudi predavanja Ljudske univerze. Vsaj doslejšnja so se dobro obnesla, kar potrjuje tudi precejšen obisk. Največ zanimanja kažejo ljudje za kmetijske razgovore.	G. K.
MALI OGLASI
ESPERANTO SE LAHKO NAUČITE z dopisnim tečajem. Prvo lekcijo pošlje proti predložitvi 50 din Zveza esperantistov Slovenije, Ljubljana, Miklošičeva c. 7.
DVE VISOKO BREJI KRAVI, 5 in 7 let stari, prodam. Lizika Vrbnjak, Kuršinci 58, p. Bučkovci.
ZAKONSKI PAR do 40 let starosti, brez otrok, sprejmem kot najemnika na srednje veliko posestvo. Plača po dogovoru. Stanovanje in hrana zagotovljena. — Naslov v upravi lista.
SAMEC s premoženjem in državno službo želi poznanstva s starejšim dekletom ali vdovo v starosti od 30 do 50 let. — Pismene ponudbe je poslati na upravo lista v posebni — zaprti kuverti.
PREKLICUJEM vse, kar sem govoril žaljivega o Josipini Haužer iz M. Sobote in se ji zahvaljujem, da je odstopila od tožbe. — Viktor Ratnik, M. Sobota.
MOTORNO KOLO do 200 ccm — kupim. Nekaj plačam takoj, ostalo pa v obrokih eno leto z obrestmi. — Naslov v upravi lista.
ARONDIRANO POSESTVO ca 6 ha, z dvema gospodarskima poslopjima, skupaj ali polovico — prodamo takoj. Informacije dobite pri Francu Stramiču, Murščak, p. Radenci.
DELAVNICO s strojem in orodjem dam v najem dobremu čevljarskemu pomočniku. — Oglasite se pri Antonu Kosiju, čevljarju, Babinci 45, p. Ljutomer.
VES GRADBENI MATERIAL stavbnih objektov, ki jih zaradi prezidave nameravam odstraniti, ugodno prodam. — Informacije dobite v gostilni »Flisar«, M. Sobota, Kocljeva ulica št. 3.
DVOSTANOVANJSKO HIŠO, podkleteno — primerno zlasti za obrt, s skladiščem in malim vrtom prodam v M. Soboti, Kolodvorska ulica. — Naslov in pojasnila dobite v upravi lista.
KUPIM POSESTVO v dobrem stanju, od 3 ha naprej, v ravninskem delu Obmurja. Naslov v upravi lista.
DVORANO, primerno za večjo obrt, skladišče ali podobno — ugodno prodam. — Ana Hedžet, Veržej.
Tedenski koledar
Nedelja, 6. februarja — Doroteja Ponedeljek, 7. februarja — Rihard Torek, 8. februarja — Janez Sreda, 9. februarja — Polona Četrtek, 10. februarja — Dušan Potek, 11. februarja — Zvezdana Sobota, 12. februarja — Damijan
SONČNI VZHOD: 7. februarja ob 7.19, zahod ob 17.15; dolžina dneva 9.56 ur.
LUNINE MENE: v ponedeljek, 7. februarja ob 2. uri 43 minut — Ščip.
SPOMINSKI DNEVI
6. 1870 — Prva slovenska gledališka predstava v Stari Ljubljani.
7. 1575 — Uporniška vojska slovenskih in hrvatskih kmetov, ki jih vodi llija Gregorič, je bila pri Kozjem na Štajerskem zajeta in razbita.
7. 1942 — V Budimpešti živeči Prekmurci, predvsem člani KPA, formirajo skupino OF z nalogo: zbiranje pomoči zaprtim. — V Prekmurju pa že od leta 1941 deluje Rdeča pomoč, ki jo je vodil Joško Brumen do svoje aretacije 17. oktobra 1944.
8.	1849 — Umrl v Kranju dr. France Prešeren — 1864 — Umrl na Dunaju Vuk Stefanovič - Karadžič.
9. 1871 — Rojen v Doslovičah pri Breznici pod Stolom na Gorenjskem pisatelj in dramatik Frančišek Šaleški Finžgar — 1945 — Pri Ligojni je bil ustreljen slovenski pesnik Ivan Rob, ki so ga zajeli Italijani; 1944 — Partizanski borci so v nočni akciji uničili seperacije v rudnikih Senovo in Reštanj ob Savi.
1. 1857 — Umrl največji ruski pesnik Aleksander Sergejevič Puškin. Rojen leta 1799; 1947 — V Luksemburški dvorani v Parizu so bile podpisane mirovne pogodbe z Italijo, Romunijo, Bolgarijo, Madžarsko in Finsko. Mirovno pogodbo z Italijo je v imenu vlade FLRJ podpisal zunanji minister Stanoje Simič.
12. 1942 - Množični pobeg jugoslovanskih patriotov — talcev iz nemške ječe v Nišu.
Tudi Korovčani se oglašajo
Naša obmejna vas Korovci bo kmalu dobila elektriko. Drogovi za daljnovod že stojijo, transformatorska postaja je gotova, hišne instalacije so napravljene, le nekaj materiala trenutno še manjka. Elektroobrat v Soboti se trudi, da bomo čimprej poslali petrolejke v zasluženi pokoj, česar se vsi iskreno veselimo in željno pričakujemo. Torej velik napredek!
Korak in sicer velik korak naprej nam pripravljajo naši gasilci. Nabavili so si motor za brizgalno. Treba pa bo še mnogo storiti, pre-
den bo motorka pri morebitnem požaru lahko stopila v akcijo. Pri tem poslu našim gasilcem izdatno pomaga Okrajna gasilska zveza, zato ji gre vsa zahvala. V bodoče nam ne bo več nerodno, Če bo treba pomagati pri gašenju v sosedni avstrijski vasi Gorici, kjer žive Slovenci, saj se bomo lahko postavili z motorko.
Gasilski dom, ki smo ga zgradili leta 1946, ne služi samo gasilcem za shrambo gasilnih priprav, ki so spravljene v lepem redu, služi tudi prosvetnim nalogam. V dvorani imamo sestanke in predavanja, ki so vedno dobro obiskana, posebno v zimskih mesecih.
Čeprav je naša vas majhna, šteje komaj 240 ljudi, pa obiskuje kmetijsko-gospodarsko šolo na Cankovi 15 fantov in deklet. Važno je, da izboljšamo naše kmetijsko gospodarstvo. Naša zemlja je slabša od drugih v nižinskih predelih. Zato jo moramo dobro obdelovati in primerno gnojiti. Že od nekdaj so pri nas v rabi umetna gnojila, ki smo jih pa pred leti le s težavo dobili. Danes je v tem pogledu mnogo bolje, umetnih gnojil je dovolj in še regres dobimo.	G. A.
IZ TIŠINE
Pretekli teden so bili v tišinski občini izredni zbori članov kmetijskih zadrug zaradi sprejemanja novih zadružnih pravil. Prvi tak zbor je bil v majhni vasi Borejci in člani so se odločili, da bodo imeli svojo zadrug še dalje.
Zelo živahen zbor je bil v Tišini. Člani so z nekaj spremembami sprejeli nova pravila, poleg tega pa so se dotaknili tudi dela upravnega odbora. Kritizirali so nedelavnost odbora, ki je članom KZ napravil precej škode. Tako so morali člani zaradi malomarnosti in nezavednosti odgovornega odbornika poleti mlatiti s privatno in ne z zadružno mlatilnico. Tudi bivši knjigovodja je v sredini leta opustil svoje delo. In tako je v poslovanju nastal zastoj, knjigovodstvo pa je neurejeno. Mimo tega pa se odborniki niso niti udeleževali sej odbora!
Tako je mnogo problemov, ki jih bodo še morali rešiti na rednem občnem zboru, za katerega se že sedaj zanimajo.	J. G.
Nesreča
Vojak Todor je pomagal pri žaganju drv s cirkularko. Prišel je pa preblizu žage, ki mu je poškodovala prste na desni roki.
Na ledenih cestah se kaj rado zgodi . . .
Pred kratkim sta v Podgrada pri Radgoni trčila osebna avtomobila; prvi je bil last notranje oprave iz Ljutomera, dragi pa podjetja »Les« iz Ljubljane. Do nesreče je prišlo zaradi tega, ker je bila cesta na nepreglednem križišču pokrita z ledom; spričo tega se »Džip« notranje uprave ni mogel na mah ustaviti, marveč je zavil v smer nasproti vozečega vrstnika in treščil vanj. Žrtev trčenja je bil avtomobil podjetja »Les«. Utrpel je precej okvar, škodo cenijo nad 80 tisočakov.
Potrebno bi bilo, da bi cestna uprava in njeni delavci bolj skrbeli v zimskem času za nepregledna križišča; poledeneli cestni tlak naj bi redno posuli s peskom ali podobnim.	—jh
SMRTNA NESREČA ZARADI NEPAZLJIVOSTI STARŠEV
Pred nedavnim so pri posestniku Antonu Bohincu na Cvenu kuhali žganje. Gospodar in njegova žena sta zapustila dom in odšla po svojih opravkih. Doma pri kotlu pa sta pustila svojo petletno hčerkico Anico, kateri se je iz nepojasnjenega vzroka naenkrat vnela oblekca. Dekletce je dobilo hude opekline, zato so jo takoj odpeljali v soboško bolnišnico, kjer je v hudih bolečinah podlegla poškodbam kožnega tkiva.
Opisana nesreča naj bo staršem resno svarilo in opomin: ne puščajte svojih otrok brez nadzorstva!
S KOLOM PO GLAVI je dobil logar Ficko Jože iz Šalovec, ko se je vračal proti domu. Napadli so ga cigani, ker jih je dva dni poprej zalotil pri kraji drv in jih napodil. Za svoje nepošteno dejanje in za napad s kolom se bodo morali zagovarjati pred sodiščem. Ficko se zdravi v soboški bolnišnici.
PAZITE NA OTROKE!
Že večkrat smo opozarjali starše, naj pazijo na otroke, ki so v bližini ognja. V Cvenu pri Ljutomeru se je pred kratkim zopet zgodila huda nesreča, ko je petletna Anica Bohinec po naročilu svoje matere morala paziti na kuho pri svinjskem kotlu. Vnela se ji je oblekca. Dobila je tako hude opekline, da je drugi dan umrla v soboški bolnišnici.
KMETIJSKA ZADRUGA KOBILJE sprejme v službo UPRAVNIKA
Pogoji: potrebna strokovna izobrazba z najmanj petletno komercialno trgovsko prakso. Plača po veljavnih zakonskih predpisih. Prošnje je poslati upravi zadruge.
Kmetijska zadruga ČRNELAVCI razpisuje mesto
HONORARNEGA UPRAVNIKA
Zaželjena praksa v zadružnem gospodarstvu. Nastop službe takoj.
Kmetijska zadruga VEL. POLANA sprejme v službo HONORARNEGA UPRAVNIKA
zadruge. Imeti mora kmetijsko šolo ali vsaj 5 let zadružne službe na vodilnem mestu v zadrugi. Plača po dogovoru.
KMETIJSKA ZADRUGA LIPOVCI razpisuje službeno mesto UPRAVNIKA
Pogoji: kmetijska šola ali vsa, večletna praksa v zadružnem kmetijstvu. Plača po dogovoru. Prošnje ie poslati upravi zadruge.
KMETIJSKA ZADRUGA GOMILICE sprejme v službo, UPRAVNIKA
zadruge s primerno strokovno kvalifikacijo in nekajletno prakso v trgovini. Nastop službe takoj.
KMETIJSKA ZADRUGA OTOVCI sprejme v službo UPRAVNIKA
zadruge. Pogoji: kmetijska šola ali ustrezni večmesečni tečaj ali večletna praksa na vodilnem mestu zadruge. Plača po dogovoru.
Kmetijska zadruga TEŠANOVCI razpisuje službeno mesto HONORARNEGA UPRAVNIKA
Pogoji: nižja kmetijska šola z večletno prakso. Ponudbe je poslati na upravo zadruge 15. februarja 1955.
Kmetijska zadruga MAČKOVCI sprejme v službo UPRAVNIKA
zadruge pod naslednjimi pogoji: kmetijska šola ali ustrezni večmesečni tečaj ali večletna praksa na vodilnem mestu v zadrugi. Plača po dogovoru.
Kmetijska zadruga DOMANJCI sprejme v službo UPRAVNIKA
zadruge, ki mora imeti kmetijsko olo ali vsaj 5 let zadružne službe.
KMETIJSKA ZADRUGA ČEPINCI razpisuje službeno mesto UPRAVNIKA
Pogoji kmetijska šola ali 5-letna praksa v zadružništvu. — Plača po uredbi in dogovoru. Prijave je poslati upravi zadruge najkasneje do 15. februarja 1955.
POJASNILO EVANGELIČANSKEGA SENIORATA V LR SLOVENIJI Ker so se med evangeličanskimi verniki pojavile neutemeljene govorice, da je oblast zahtevala objavo onih izjav, ki so jih podali g. Lepoša in drugi duhovniki evangeličanskega seniorata, sodi senioratno vodstvo za potrebno izjaviti na tem mestu, da so bile izjave meseca decembra lanskega leta objavljene v časopisu na njegovo zahtevo, da dobijo s tem zadoščenje one osebe, ki so bile žaljene.
Kmetijska zadruga ŽENAVLJE razpisuje službeno mesto UPRAVNIKA
Pogoji: nižja kmetijska šola ali 4-letna komercialna praksa s strokovnim izpitom. Plača po uredbi in dogovoru. Prijave oziroma prošnje je poslati upravi zadruge do 15. februarja 1955.
KMETIJSKA ZADRUGA KUZMA razpisuje mesto UPRAVNIKA
Pogoji: končana srednja šola ali 2 leti prakse na vodilnem mestu v zadrugi ali nižja strokovna šola z 8 let prakse v trgovini in strokovno izobrazbo za gospodarsko poslovanje.
KINO
RADGONA — 5. in 6. februarja angleški film »Osebna zadeva« — 9. februarja francoski film »Prijateljica noči«. 
KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU - 5. in 6. februarja ameriški barvni in pustolovski film »Rudniki kralja Salamona« 9. februarja ameriški kriminalni film »Preplah na cestah«.
RADENCI — 5. in 6. februarja italijanski barvni film »Bagdandska roža« — 10. februarja ameriški film »Pohlepneži«.
GRAD — 6. februarja angleški film »Sestri« 15. februarja francoski film »Frizer za dame«.
ČEPINCI — 6. februarja angleški zabavni film »Hotel Sahara« — 13. februarja angleški letalski film »Hitrejši od zvoka«.
LENDAVA — od 4. do 6. februarja ameriški glasbeni barvni film »Veliki Caruso« — od 8. do 9. februarja indijska drama »Aandhyan« (Neurje).
»PARK« M. SOBOTA — od 4. do 6. februarja slovenski film »Vesna« — od 8. do 10. februarja ameriški film »Klown«.
MELIKA POLANA — 6. februarja jugoslovanski film »Občinsko dete« — 13. februarja francoski film »Ustreljen ob zori«.
Okrajna gasilska zveza v Murski Soboti obvošča
PODČASTNIŠKI TEČAJ: IV. podčastniski tečaj se bo pričel v ponedeljek, 7. februarja t. I. ob 9. uri. Tečajnice in tečajniki se morajo do 9. ure javiti v šoli.
ZAPISNIKI OBČNIH ZBOROV: Zapisnike občnih zborov je dostaviti v dveh izvodih v roku 8 dni OGZ.
OBRAČUNI PLESNIH VESELIC: Pozivamo drušavene blagajnike, da obračune plesnih veselih pošljejo v roku 8 dni, sicer v bodoče ne bomo izdajali dovoljenj za prireditve.	 Iz pisarne OGZ
SEJMI
OKRAJ M. SOBOTA: Beltinci v sredo, 9. februarja svinjski sejem; Bogojina v torek, 8. februarja živnski sejem; Cankova v ponedeljek, 7. februarja živinski sejem; Dobrovnik v ponedeljek, 7. februarja živinski sejem; Gor. Slaveči v torek, 8. februarja živinski sejem; Lendava v torek, 8. februarja živinski sejem; Prosenjakovci v ponedeljek, 7. februarja živinski sejem; Puconci v sredo, 9. februarja živinski sejem; Turnišče v četrtek, 10. februarja  svinjski sejem.
UPRAVA ZA CESTE, TEHNIČNA SEKCIJA MARIBOR
sporoča, da je CESTA H. REDA ŠT. 342 Podklanec (Dravograd)—Prevalje—Črna—Št. Vid na odseku Črna—Št. Vid do nadaljnjega zaprta za vsa motorna vozila, ker ne odgovarja zahtevam tovrstnega prometa. Ponovna otvoritev prometa na omenjenem odseku bo objavljena.
Bližnje preusmeritve prometa ni. Zveza z Mežiško dolino je možna samo skozi Podklanec pri Dravogradu.
Avtomoto društvo »Štefan Kovač« Murska Sobota sprejme takoj v službo
ŠOFERJA - MEHANIKA
z izpitom višje kategorije za vodjo avtošole. Nastop službe takoj. Plača po dogovoru. Pismene prošnje je poslati predsedniku društva tov. Jožetu Šarotarju, Tovarna perila v M. Soboti, kjer je moč dobiti nadaljnja pojasnila. Upravni odbor
PRODAMO
osnovna sredstva »Mestnega brivstva in frizerstva« v Lendavi. Obrat je v likvidaciji, zato vabimo gospodarske in družbene organizacije, da se oglasijo kot kupci.
Likvidacijska komisija
NIKAR NE POZABITE!
19. februarja 1955 bo v soboškem domu TD »Partizan«
TRADICIONALNA PUSTNA
MAŠKERADA
ZAPOMNITE SI:
Maske vabljene! — Nagrajevanje mask. — Prvovrstna godba. Izborna štajerska vina.
IN ŠE NEKAJ:
Ne pozabite prihraniti denarcev!
KOMISIJA ZA RAZPIS DIREKTORSKIH MEST PRI OLO M. SOBOTA razpisuje službeno mesto
DIREKTORJA
ELEKTRIČNEGA VALJČNEGA MLINA V LENDAVI.
Pogoji: mojstrski izpit iz mlinarske stroke in najmanj 3 leta komercialne prakse.
Plača po tarifnem pravilnik. — Nastop službe takoj.
4
3. februarja 1955
Je šolski odbor res
»organizacija brez vsebine«?
»Po eni strani je bilo očitno napačno pojmovanje šolskih odborov s -strani nekaterih staršev, ki si kot člani odborov lastijo prevelike pravice in skušajo celo vplivati na ocene dijakov (primer v Brežicah), po drugi strani pa gre za pojmovanje vloge šolskih odborov v drugo skrajnost s strani prosvetnih delavcev samih, ki jih smatrajo samo kot uporabno orodje za reševanje nekaterih šolskih materialnih vprašanj (Ravne in Gorica). Čudno pojmovanje pa je izstopilo prav pri razpravi profesorja Štefana Sedonje iz Murske Sobote, ki je kratkomalo povedal, da je zanj šolski odbor »organizacija brez vsebine!« (Slov. poročevalec 19. I. 1955).
V Prekmurju so izvoljeni šolski odbori v glavnem že za vse šole. Do 10. januarja jih še niso izvolili v občinah Gaberje, Črenšovci, Tišina, Šalovci, Kuzma in Lendava, toda tudi v teh občinah so to dolžnost v zadnjih dneh že opravili zbori volivcev. Večina izvoljenih odborov je že imela vsaj po eno sejo in pojavljala so se podobna pojmovanja, kot so navedena v Poročevalcu. Nekateri so si lastili pravico do tega, da bi v šolskih odborih odločali, kdaj in kdo bo hodil v šolo, kar je slabo vplivalo na šolski obisk (Pertoča), ali pa so stremeli za tem, da bi opravljali strokovno nadzorstvo nad šolo in predvsem odločali o tem, kaj naj bi se otroci učili v šolah.
Osnovne organizacije Socialistične zveze niso dovolj skrbele za to, da bi prišli v šolske odbore ljudje, ki jih skrbi vzgoja mladine in so pripravljeni tudi zastaviti ves svoj trud in sposobnosti za rešitev vprašanj, ki se pojavljajo v šolstvu Prekmurja. Dogodilo pa se je celo, da je bil v šolski odbor izvoljen župnik, ki nima nič skupnega s socialistično vzgojo naše mladine.
Šolski odbori so namreč ena izmed oblik družbenega upravljanja. In predvsem v šolstvu, ki je bilo nekoč v Prekmurju precej zanemarjeno in tudi zapostavljeno — ne toliko po krivdi prosvetnih delavcev kot pa posameznikov, ki so odločali o tej problematiki na okraju ali kje na občini — bodo morali krepko zagrabiti in pridobiti za sodelovanje vse Ijudi, Dejal sem, da je bilo šolstvo v Prekmurju nekoč precej zanemarjeno in že sama ugotovitev, da v Prekmurju nimamo v treh krajih prepotrebnih šolskih prostorov, da je od 80 šol bilo zgrajenih 39 že več kot pred 50 leti, po letu 1914 pa smo jih postavili le 8, nam marsikaj pove.
Po osvoboditvi se je začelo stanje iz leta v leto popravljati in vedno večjemu številu ljudi je bila poznana resnica, da je eden izmed osnovnih problemov, ki jih moramo začeti z vso resnostjo reševati, tudi šolstvo in z njim v zvezi kulturnoprosvetna dejavnost.
Tu in tam je še čuti mišljenje, da je pač le šola kriva, če je otrok pokvarjen, če grdo govori, če se nedostojno obnaša. Po takem licemernem mnenju bi pač naj bila kriva šola, kjer je otrok dnevno povprečno le 4 do 5 ur, a ves ostali čas pa prebije doma med svojimi najbližjimi, ki pa skoraj nikdar ne pomislijo, da jih njihov otrok stalno opazuje, da vsako njihovo negativno dejanje vpliva navadno močneje na otroka kot pa pozitivno. Pozabljajo, da se otrok od svojih najbližjih najprej uči poštenosti, vedenja, sovraštva in tudi tega, kako kdo spoštuje lastnino drugega.
Otrok prinaša v šolo vse, kar vidi doma, vse dvome in skrbi in učitelj mu pomaga naprej, ga vodi in često se vname težak boj, kdo bo zmagal pri otroku: ali šola, ali razrvano življenje doma. Šola mora vplivati tudi na učenčev dom in odtod tudi nujnost družbenega upravljanja v šolstvu. Smisel družbenega upravljanja je v tej medsebojni povezanosti in še več: v odgovornosti za mladi rod.
Pravkar je Zakonodajni odbor Zvezne ljudske skupščine končal razpravo o osnutku splošnega zakona o upravljanju šol. Zakon bo določal tudi vsebino dela šolskih odborov mnogo bolj določno, kot pa so jo imeli dosedaj.
Vsaka šola ima svoj šolski odbor, ki naj šteje od 7 do 19 članov. Ljudski odbor določi, koliko članov naj ima vsak šolski odbor, nadalje, koliko članov bo na predlog Sveta za prosveto in kulturo sam imenoval v šolski odbor, koliko jih bodo iz svoje srede izbrali prosvetni delavci določene šole in koliko jih bodo volili volivci na svojih zborih. V zakonskem predlogu je tudi določeno, da morajo v šolski odbor osnovnih šol večino članov voliti državljani na zborih volivcev, da v šolske odbore strokovnih šol volijo določeno število članov delavski sveti ali združenja gospodarskih organizacij, ki jih posebej zanima delovanje teh ustanov. V šolskem odboru popolnih srednjih šol (gimnazij) sodeluje tudi zastopnik učencev višjih razredov kot član od-
bora, volijo pa ga učenci višjih razredov iz svojih vrst.
Člani šolskega odbora so voljeni za dve leti; lahko pa jih tisti, ki so jih izvolili, še pred rokom odpokličejo. Ljudski odbor, ki je izdal odločbo o številu članov šolskega odbora, lahko tudi razpusti ves šolski odbor, če zanemarja svoje dolžnosti ali pa je njegovo delovanje protizakonito. Člani šolskega odbora so tudi dolžni, da od časa do časa poročajo svojim volivcem o delu šolskega odbora in tudi o svojem delu v njem.
Šolski odbor se mora obvezno sestati v začetku šolskega leta, koncem prvega polletja in koncem šolskega leta. Na koncu šolskega leta, na sestanku učencev, prosvetnih delavcev in državljanov mora šolski odbor ali upravitelj (direktor) šole poročati o stanju in delu šolske ustanove v preteklem letu. Predsednik šolskega odbora ne more biti upravitelj (direktor) šole, niti prosvetni delavec, uslužben na tej šoli. On je med drugim dolžan, da sklicuje seje odbora in to: po svoji iniciativi, na zahtevo ene tretjine članov šolskega odbora, na zahtevo upravitelja (direktorja) šole, pro-
svetnih delavcev, uslužbenih na tej šoli, skupnosti učencev te šole ali na zahtevo družbenih organizacij, predvsem takrat, ko je treba pretresti vprašanje, ki je važno za šolo in družbeno organizacijo.
Po vsem navedenem je jasno določena vloga, ki jo imajo šolski odbori, vsebina njihovega dela pa je predvsem v naslednjem:
Da ugotavljajo, kakšno je stanje v šoli in kakšni so uspehi; ki jih je dosegla ustanova pri vzgoji učencev. Šolski odbori imajo pravico, da tudi sami ukrepajo, če gre za izboljšanje vzgoje učencev. Tako imajo pravico, da predlagajo Svetu za prosveto in kulturo ljudskega odbora razrešitev posameznih prosvetnih delavcev ih izpopolnitev izpraznjenih mest. Šolski odbor mora skrbeti, da učenci, ki morajo obvezno obiskovati šolo, redno prihajajo k pouku. Brez dvoma jih bo ta naloga morala tesno povezati z domovi učencev. Razen navedenega pa skrbijo šolski odbori še zn razvoj materialnih in drugih pogojev, ki so potrebni za delovanje in uspehe posamezne šole (na pr. ureditev šolskih prostorov, telovadišč, oprema itd.). V naših šolah bi lahko marsikaj uredili, če bi bilo pri ljudeh več razumevanja za njihove potrebe, kot pa ga je v marsikaterem kraju. Recimo, da bi bilo vsaj toliko razumevanja za potrebe šol, kot ga pokažejo včasih naši državljani ob graditvi kakega gasilskega doma. Šolski odbor sodeluje tudi pri sestavljanju šolskega proračuna in nadzira njegovo izpolnjevanje, potem skrbi za povezavo in sodelovanje šole z gospodarskimi organizacijami, kulturno-umetniškimi in drugimi družbenimi organizacijami, katerih delovanje je povezano s šolo in vzgojo mladine. Šolski odbor mora pomagati pri organiziranju in razvijanju družbenega, kulturnega in drugega življenja mladine v šoli in tudi izven nje. Za vsako izključitev učenca iz šole mora dati šolski odbor svoje soglasje, prav tako sodi v pristojnost odbora, da predlaga podeljevanje štipendij posameznim učencem in razpravlja o pritožbah staršev, učiteljev in učencev. Družbene organizacije, kakor tudi državljani, pa imajo pravico, da predlagajo šolskemu odboru v razpravo posamezna vprašanja, ki so splošnega značaja za delovanje šol.
Delo šolskih odborov je potemtakem vsebinsko zelo bogato in bo menda to razumljivo tudi tistim, za katere je šolski odbor le »organizacija brez vsebine«.
Šolski odbor opravlja svoje delo na sejah in sklepi, ki jih sprejme v okviru svojih pristojnosti, so obvezni za učiteljski (profesorski) zbor, za upravitelja (direktorja) šole; ima pa tudi pravico, da daje priporočila za izboljšanje njihovega dela. V slučaju, če sodi direktor, da sklep šolskega odbora ni v skladu s predpisi, ga mora takoj
poslati Svetu za prosveto in kulturo ljudskega odbora, da slednji odloča o spornem sklepu.
Vsebina dela šolskih odborov je bogata in organizacije Socialistične zveze bodo morale prav posebno skrbeti za pravilno delovanje teh odborov, kajti doslej smo v organizacijah Socialistične zveze vse preveč pozabljali na vzgojna vprašanja in sploh na problematiko, ki jo moramo reševati v dobro mladine in njenega nemotenega napredka.
Vanek Šiftar
PRLEŠKI AKADEMIKI
Vas vabijo na
Ӏ. AKADEMSKI 	PLES
ki bo v soboto,
12. februarja 1955 ob 20. uri v dvorani doma TD »Partizan«
v LJUTOMERU
ODBOR
Dr. Bratko Kreft - petdesetletnik
Te dni bo praznoval dr. Bratko Kreft svojo petdesetletnico. Njegovo ime je globoko zasidrano o slovenski književnosti, tako da ga bomo našli vedno med vrhovi naše umetniške ustvarjalnosti.
Ugledni jubilant se je rodil 11. februarja 1905 o Mariboru kot sin poštarja in posestnika. Svojo mladost je preživel pri Vidmu ob Ščavnici, kjer mu je bil oče umen poljedelec in krajevni poštar. Osnovno šolo je končal v domačem kraju, gimnazijo o Mariboru, filozofsko fakulteto pa na Dunaju.
Revolucionarni val, ki je po prvi svetovni vojni dosegel tudi obrobne kraje naše domovine, je pustil tudi v mladem Bratku vidne sledove. Tako je »slovel« jubilant že kot peto-
šolec po svoji »ruski robači«, ki jo je vedno nosil. Brez dvoma je vplival nanj tudi Ivan Cankar s svojimi deli; takrat mu je bila znana tudi že revolucionarna dejavnost Maksima Gorkega, a od tod do Lenina ni bila dolga pot. Njegov brat Ivan piše v svojih spominih, da je o njuni sobi visela Leninova slika že leta 1924. Zato nam ne bo težko trditi, da je mladi Bratko že o svoji zgodnji mladosti zanesel o svoj domači kraj seme revolucionarne misli, ki se je kasneje tako razbohotilo po bližnji in daljni okolici, ki ni usahnilo niti o času najhujših preizkušenj — o NOB. Res je, da njegova politična preusmerjenost sprva ni bila tako tesno povezana z delavskim razredom in njegovim gibanjem, pač pa je začel pisati socialne črtice, ki so brez dvoma veliko pripomogle k rasti socialistične miselnosti tudi o Slovenskih goricah.
Kot mlad študent je pričel Kreft tudi literarno delovati. Bil je urednik dijaškega lista Utrinki, kar mu je vzelo mnogo časa in za kar je mo-
ral žrtvovati tudi svoj sicer dober učni uspeh o šoli. Prav tako se je začel zavedati kot mlad dijak svoje napredne miselnosti, zato tudi ni hotel več delovati v sokolskih vrstah, ker je menil, da dober socialist ne more biti o sicer narodnostnem društvu, toda brez naprednih in revolucionarnih misli.
Ob počitnicah je prebil Bratko mnogo časa med viničarji in iskal med njimi take, ki bi se začeli boriti za svoje boljše življenje. Vendar mu ni uspelo, da bi jih pridobil za politično dejavnost, ker so živeli pač v polfevdalnem sistemu in niso verjeli, da si lahko z borbo, ki bi jo vodili proti svojim gospodarjem, izboljšali svojo prihodnost. Ugleden jubilant je tudi, če je le nanesel čas. delal na
kulturnoprosvetnem področju. Mnogi se še danes spominjajo pri Vidmu dobrega pevskega zbora, ki ga je vodil mladi Bratko in ki so ga sestavljali učitelji in ostali vaški inteligenti. Jasno je, da je pel ta zbor največ revolucionarne pesmi, katerih se pevci niti zavedali niso. In bilo je prav zabavno, da je takratni komandir domače orožniške postaje pel celo solo. Še več kot s petjem se je mladi Kreft ukvarjal na dramatskem področju, saj je bil absolvent dveletne dramske šole o Mariboru. Toda mladi Bratko se ni omejil samo na kulturnoprosvetno delo o domačem kraju, saj je bil pobudnik takega dela tudi o sosednih vaseh. Posebno lepe uspehe je žel pri Mali Nedelji, kjer je z dramatsko skupino dosegel tako stopnjo umetnosti, da ga niso mogli prezreti niti njemu nenaklonjeni meščanski časopisi.
Bratkovo delo na kulturnoprosvetnem področju je zapustilo med ljudstvom trajne sledove. To delo je nadaljeval o kasnejših letih tudi v Ljubljani, saj je bil viden kulturno-
prosvetni delavec v delavski Svobodi. Tudi pisec teh vrstic se prav rad spominja današnjega jubilanta, ko je hodil predavat študentom, največ iz področja književnosti, seveda v »ruski robači«.
Predvsem se spominjamo dr. Bratka Krefta ob njegovi petdesetletnici kot našega pisatelja dram. Socialne težnje je oživljal tudi v svojih dramah. Kreftove drame so spretne, odrsko efektne, razumsko zgrajene drame kolektiva. Posamezne osebe mu pomenijo o glavnem samo toliko, kolikor zastopajo miselnost določenih slojev. Jubilanta šteje naša literarna zgodovina poleg Cankarja za najpomembnejšega slovenskega dramatika. Napisal je takorekoč pet velikih dram, če prištejemo k njim še Tugomerja, ki bodo ohranile trajno vrednost o naši slovstveni zgodovini. Snov za svoje drame je črpal iz velikih obdobij naše revolucionarne zgodovine. Pravdač  o Celjskih grofih je samo en velik krik in odpor proti gnijočemu fevdalizmu. Matija Gubec v Veliki puntariji je neusmiljen sodnik proti osem krivicam, ki so jih trpeli v tistih časih naši predniki — tlačani.
Dr. Krefta poznamo tudi kot pisatelja in njegov roman Človek mrtvaških lobanj je dvignil v tistih časih mnogo prahu in je bil prepovedan, ker je preveč očitno šibal gnilobo takratne družbe. Poleg tega je pomembno še Kreftovo-delo v uredništvih raznih listov in revij. Morda bo njegovo najpomembnejše delo na tem področju urejevanje Književnosti, saj jo je urejeval od leta 1952 do 1955.
Dr. Bratku Kreftu želi tudi njegova Prlekija ob pomembni obletnici življenja še mnogo plodnih let na področju literarnega ustvarjanja in se pridružuje listi množici naših ljudi, ki so mu iz srca hvaležni za velik prispevek v zakladnico naše socialistične kulture, saj je literarno delo dragega jubilanta resnična last našega delovnega človeka.
Manko Golar
Rojak Obmurja, viden slovenski književnik in avtor velikih dram — dr. Bratko Kreft. Prebivalci na desnem bregu Mure ga bodo o Prešernovem tednu pozdravili v svoji sredini, ko bo kot cenjeni gost in rojak nastopil na literarnih večerih v Ljutomeru. Radgoni in pri Vidmu ob Ščavnici.
Prešernov dan v Radgoni
Kot vsako leto, bomo proslavili Prešernov dan tudi letos. Seveda bo praznovanje našega kulturnega praznika tokrat še bolj svečano, saj bomo začeli 8. februarja s prvimi proslavami za 10-letnico naše svobode in zmage nad fašizmom. Priprave za čimbolj uspešno kulturno prireditev že potekajo in posamezne sekcije radgonske Svobode pridno vadijo svoje točke, posebno pridna je recitacijska skupina pod vodstvom tov. Šparla, ki bo v zboru ali posamezno recitirala najbolj blesteče bisere Prešernove poezije.
Svečana akademija bo 8. februarja zvečer v dvorani radgonskega kina. Svečanost bosta pričela združena pevska zbora radgonske vajenske šole in nižje gimnazije z Zdravljico.	-rko
Z razstave del Vere Horvatove v Mali galeriji
»Pričarali ste mi Prekmurje v Ljubljani,« je hvaležno zapisal prekmurski študent v knjigo vtisov na razstavi Vere Horvatove, ki je te dni bila gost Male galerije v Ljubljani. Osem olj in trije akvareli so spregovorili tako domače, da so že v prvih dneh razstave privabili številne Prekmurce, posebno študente in druge obiskovalce. Med razstavljenimi deli prevladuje krajina, za njo portret in eno tihožitje.
Čeprav ne Prekmurka po rodu, je Vera Horvatova spoznala in podala Prekmurje v njegovem pristnem karakterju in vsem svojem umetniškem elementu. Drugo se je s čudovitim smislom prilagodilo prvemu. Prekmurje je na platnu malokdaj zadihalo s tako polnimi pljuči, kot prav v delih Vere Horvatove. V vseh letnih časih in njihovem svojstvu zaživi prekmurska zemlja od sveže zoranih njiv med rumenimi pasovi repice in žometom mladega žita, preko zlatih poljan, nad katerimi trepeta opojni duh zorečih trav in poljskih cvetic, v vabljive sence zelenih otočkov jelš in akacij sredi razžarelega morja. Od tod v večer na cesto
med topole, ki rdijo v pozni luči prekmurske Jeseni. In končno v belo prostranost, ki se ne neha v vijoličnem ozadju šum, marveč se stopi z nebom v občutek brezkončnosti.
»Pomlad v Prekmurju« je tako po slikarskem prijemu kakor tudi po občutenosti ena najuspelejših del te razstave. V trepetajoči igri prosevajoče podlage z barvnimi lisami je izginila zgolj enkratna materialnost, marveč se staplja v dojeni spreminjajoče se razsežnosti, zdi se, da čutiš vonj pomladi, ki puhti iz svežih brazd in novega zelenja.
V »Zimi« zasledimo iste težnje umetnice: izraziti bitnost in vlogo zraka, ki svojstveno vlada videzu krajine in jo s svetlobo ter odsevom snežne beline razkraja v prisrčno poenostavljene forme, kot bi jih povzeli iz otroške risanke.
Barvno najbolj impresiven sc zdi »Večer v Rakičanu«, kjer se je za hipec razodela lirična duša umetnice. To je ona mehka večerno luč, ki zajame s svojo toplino posebno vrhove in pušča dolge sence.
Tej prvenstveno barvni pozornosti najbrž velja pripisati, da nas sicer mogočni rakičanski topoli ne prepričajo o svoji impozantnosti. Čudovito sijejo krošnje pristriženih dreves na lazurnem nebu, ki ga večer že barva sinjezeleno. Morda je provenienca tega navdušenja nad barvo Italija,
kjer je Vera nekaj časa študirala? Morda? Toda prav gotovo se je odzvala pestri paleti prekmurske krajine, ki je v vseh letnih časih za slikarja tako vabljiva.
Najmočnejši akcent	te	razstave poleg
»Pomladi v Prekmurju« je »Žuti«, portret
rdečelasega fanta s štrlečimi ušesi,  ki sijajno povdarjajo njegovo skorajda čisto simetrično frontalno sejo. Prevladujejo temni, patinirani, sivkasto rjavi in črni toni. Le glava žari z neposredno silo iz barvno preprostega, a plemenitega platna.	Portre-
tom sc pozna študija modelov, enim bolj, drugim manj.
Medtem ko je »Žuti« prisrčno neposreden, ima »Olga« vse odlike izvrstnega slikarskega prijema. Lahka poteza čopiča je tu prignana do viška in podaja nekoliko
lirično občutje.
»Ireni« in »Brunu« je pripisati več iskane podobnosti, pa sta prav zaradi tega izpadla bolj »risarsko«. Čopič je tu naredil več poti, je posebno pri »Ireni« zapolnil prosevajoči grund, da je barva nastopila v svoji malce brutalni materialnosti. Prav zato sta izgubila nekaj tiste življenjske sile, ki jo imata »Žuti« in »Olga« več v duhovnem smislu.
Trije akvareli na tej razstavi so izvrstna priča izrazito slikarske duše Vere Horvatove. Akvarel, ta komplicirana zvrst slikarske tehnike, ki premnogim umetnikom dela velike preglavice, je postal pokoren roki naše umetnice. Občutki tukaj hitijo v podobo z zanesljivo tehniko in finim posluhom za barvno ubranost.
»Drevje« se je razlilo v občuteni svetlobi in senci razigrano in trenutno kot spreminjajoča sončna luč v igri z oblaki.
In kako pristen je »Martjanski travnik«? Ob njem in drugih krajinah na tej razstavi je prekmurski študent zapisal: »Diham zrak Prekmurja in čutim zemljo prekmurskega seljaka.« Preprosta pa odkritosrčna kritika ne enega, marveč večine onih, ki so obiskali razstavo, pa poznajo Prekmurje. In bilo je precej prekmurskih študentov. Čestitamo!	Sagadin Vlado
3. februarja 4955
5
Precej - a še vedno premalo
skrbi društvom Ljudske tehnike
v Prekmurju
Zarodki Ljudske tehnike v Prekmurju segajo že precej v preteklost. V M. Soboti sami so se organizacije LT močno razvile že leta 1947, seveda v pogojih in nalogah, ki so bile takrat drugačne kakor danes. Toda delo, opravljeno od tega časa, opravičuje naslov tega prispevka, saj Ljudska tehnika kljub nekaterim lepim uspehom le ni opravila vsega, kar bi lahko, če bi vse ugodnosti, ki jih je imela izkoristila za napredek, kar bi obenem pomenilo tudi razširitev in učvrstitev njenih organizacij na deželi. K temu je treba pribiti, da politične organizacije v M. Soboti v tem razdobju niso dovolj skrbele za delo Ljudske tehnike, kar bo v bodoče vsekakor treba popraviti.
Od leta 1947 tja do 1951 so organizacije LT v M. Soboti močno povečale svoje članstvo, nikakor pa ni bila zadovoljiva vsebina njihovega dela. V tem razdobju je bila Ljudska tehnika deležna raznih dotacij iz republiških proračunov, vendar pa ta sredstva niso bila vedno smotrno uporabljena. Poleg tega so imeli člani organizacije LT v tem času čestokrat možnosti nabave vsakovrstnega materiala po nizkih cenah, ker je te ugodnosti uživala tu-
di organizacija sama. Ob takih pogojih je članstvo LT naglo naraščalo, v organizaciji pa so se poleg zavednih članov vključevali tudi taki, ki jim je šlo le za osebne koristi. Danes je v M. Soboti kup takih bivših članov LT, ki pa zdaj več ne pridejo blizu organizacije, ki jim je svoj čas pomagala (ali pa so jo nekateri izkoriščali). S sredstvi, ki so bila na razpolago v prejšnjih letih, bi lahko zgradili marsikateri koristen objekt, kot n. pr. letališče in hangarje, kar se danes gradi z velikimi težavami. Toda ker takih prizadevanj ni bilo, je šlo po vodi več ugodnih priložnosti za nastanek tega ali onega, kar bi nam danes zelo koristilo.
V organizacijah LT je bilo v prejšnjih letih bolj malo delavcev in delavske mladine, še manj kmečke, zato tudi LT ni šla v širino, iz M. Sobote v vasi; brezskrbno pa so v Ljudski tehniki vedrili obrtniki in se nekateri spretno okoriščali z ugodnostmi. Sicer bi bilo napačno trditi, da je bilo v teh letih vse napak; tudi uspehov beležimo precej. Izučenih je bilo precej šoferjev, padalcev, modelarjev, foto in radioamaterjev in tudi vodilni kader LT se je precej dvignil.
Po dveh letih zastoja — novi obeti in upi
Z reorganizacijo našega gospodarstva se je bistveno spremenilo tudi stanje v Ljudski tehniki. Materialne ugodnosti in dotacije so skoraj usahnile. Vzporedno s tem pa so usahnili tudi vsi oni člani, ki jih je v Ljudsko tehniko privedlo osebno stremljenje in iskanje koristi. Pripomniti je treba, da tako stanje ni nastopilo le v M. Soboti, temveč tudi drugod po Sloveniji, kjer se je LT domala povsod borila s takimi težavami. V letih 1952/53 se je izvedla reorganizacija tudi v Ljudski tehniki. To delo ni bilo lahko, saj je bilo potrebno organizacijo prilagoditi družbeni strukturi, usmeriti delo LT v iskanje novih oblik itd. Takrat so se tudi pri nas pojavili posamezniki z mnenjem, da je LT že odigrala svojo vlogo in da ni več potrebna. To so trdili predvsem oni, ki niso imeli čiste vesti v zvezi s prejšnjim delom Ljudske tehnike. V tem času se je bore malo delalo. Fotoklub se je razšel, kasneje pa še radioklub. Predvidena združitev vseh bivših klubov in društev v enotno društvo Ljudske tehnike ni uspela, na občnih zborih so ji nasprotovali, saj ni bilo moč dobiti vodstva, ki bi bilo sposobno obvladati vse dejavnosti LT.
V tako vzdušje je prišla pomoč II. kongresa Ljudske tehnike Jugoslavije, ki je jasno povedal, da je Ljudska tehnika gibanje za tehnični napredek na vseh področjih tehnične dejavnosti. Ta teza je obenem odpravila toge organizacijske oblike in odtlej pomeni tudi v M. Soboti in Prekmurju nasploh nov korak naprej v klubih in društvih LT.
Trenutno deluje več ali manj uspešno na področju soboške občine 5 društev oz. klubov Ljudske tehnike. Avtomoto društvo ima stalne tečaje in združuje 360 članov. Aeroklub se bori z gradnjo letališča in hangarja. V tem klubu je 186 mla-
dih članov. Tudi v Radioklubu so zadnje čase uspešni, imajo tečaje, pripravljajo UKV oddajnik, v klubu pa dela 46 članov. Tudi fotoamaterji so dokaj delavni v zadnjem času. V klubu je 51 članov, pred
kratkim so začeli že z drugim tečajem. V Krogu se uveljavlja Pomorsko-brodarsko društvo. Čeprav so imeli lani kup težav, največ s plovnim parkom, so le izvedli nekaj uspešnih tekmovanj. V društvu deluje 57 članov.
Ljudska tehnika
je sestavni del naše ureditve
Že v začetku tega prispevka smo povedali, da množične organizacije v M. Soboti doslej niso posvečale dovolj skrbi Ljudski tehniki in ji zategadelj tudi niso nudile potrebne pomoči. Ce že govorimo o uspehih, potem jih moramo pripisati prizadevnosti posameznikov, ki so delali v LT z voljo in se vztrajno borili
z vsemi težavami in jih tudi premagali, tako da je LT v M. Soboti znova zaživela in da ima v svojem delu pravilno vsebino in cilje.
Ljudska tehnika danes ni več sama sebi namenjena organizacija. Vsebina njenega dela jo uvršča kot sestavni del v našo družbeno ureditev. Tu pa mora LT široko razviti vse svoje sile, saj vemo, da si brez tehnike ne moremo zamisliti socialistične graditve. Prav v tem pa Ljudska tehnika v M. Soboti še ni storila vsega, še ni začela pravega pohoda v napredek. Ostali so stari klubi in društva, sicer z novo vsebino, ki pa je še vedno preozka, očitno premalo pa je storjenega med šolsko mladino. Odločneje bo treba začeti ustanavljati postaje
mladih tehnikov, skupno s prosvetnimi činitelji bo treba rešiti vprašanje rokotvornega pouka, razmišljati o LT v kmetijstvu, kjer mora M. Sobota kot sedež Prekmurja odigrati svojo vlogo.
V bodoči komuni bo morala biti Ljudska tehnika močna tehnična sila, če hočemo, da bo zadostila potrebam, ki jih bo od Ljudske tehnike pričakovala prav komuna. To pa nas spet opozarja, da bo morala tudi komuna na čelu z ljudsko oblastjo in političnimi organizacijami skrbeti za Ljudsko tehniko, mnogo bolj skrbeti kot doslej, pomagati ji moralno — pa tudi materialno. Prepustiti Ljudsko tehniko samo sebi kaj lahko pomeni pustiti, da se skrhajo napredne težnje v njej, kar bi pomenilo korak nazaj na staro.
L. V.
V zračnih višavah plava . . . plava človek, ki ga nosi padalo. Veliko doživetje za mladega človeka!
Jadralno letalstvo ima med našo mladino mnogo pristašev. Na sliki: jadralno letalo se je dvignilo v zračne, višave.
Moj prvi skok s padalom
Šestindvajsetega oktobra lani, okrog osmih zjutraj, sem prvič skočil s padalom iz letala. Redka megla se je vlekla nad zemljo in ji dajala videz, kakor da bi bila ogrnjena v prozorno sivo tenčico, skozi katero se je tu pa tam prikradel sončni žarek. Kazalo je, da bo vreme kakor nalašč za skoke s padalom.
Starešina grupe nas je razvrstil za padali, ki so bila zložena na poljski mizi. Bil sem prvi. Oblekel sem se v posebno obleko in obul škornjem podobne čevlje — šasone, brez katerih padalec — začetnik ne sme skočiti. S pomočjo dežurnega nastavnika sem si nadel padalo, sedel na pripravljeno klop in čakal. Ko me je pregledal še zdravnik in pritrdil, da smem skakati, sem stopil proti letalu »PO-2«, ki je čakalo pripravljeno na letališču. Vstopil sem v prednjo kabino, nastavnik pa mi je dajal še zadnja navodila, medtem ko je pritrjeval avtomat padala na letalo. Še trenutek in že je bil dan znak za start letala. Ropot je nehal, tišino zraka je motilo le enakomerno brnenje motorja. Počutil sem se še
kar dobro in opazoval pokrajino pod seboj, ki je postajala čedalje manjša. Mara se je svetlikala nekje daleč spodaj kot ozek srebrn trak, ceste pa so bile kot bele črte, vijoče se med škatlicami — hišami in njivami.
Pogled je bil čudovit. Ure in ure bi tako presedel in opazoval svet pod seboj. Toda kazalec višinomera je neutrudno lezel kvišku, kolikor višje se je dvigalo letalo. Nenadoma sem začutil, da se letalo ne dviga več, temveč ga je pilot usmeril proti letališču. Bili smo v odrejeni višini 700 metrov. Tik nad letališčem je letalo pojemalo s hitrostjo. Počasi sem zlezel iz kabine in se postavil na rob spodnjega krila, obrnjen z obrazom proti repu letala. Pripravljen sem bil za skok. Zdelo se mi je, da leži globoko pod menoj razgrnjen velik zemljevid, ko me je iz občudovanja predramilo pilotovo povelje: »Skoči!« Obrnil sem se za kakih 450
vstran od trupa letala in se spustil v praznino pod seboj.
Padal sem. Z bliskovito naglico se mu je približevala zemlja. Nenaden sunek mi je povedal, da se je padalo odprlo. Ozrl sem se navzgor in z veseljem ugotovil, da je vse v najlepšem redu. šele tedaj se mi je zdelo, da sem padal z zaprtim padalom celo večnost. No, zdaj je vse v redu. Spomnil sem se nastavnikovih besed, da se padalo odpre šele po 60 metrih. Razmišljanje mi je pretrgal pogled na zemljo, kateri sem se naglo bližal. Treba se bo pripraviti! Počutil sem se odlično. Opazil sem pa, da me veter zanaša proti gozdu. Začel sem »klizati«, da bi tako zmanjšal zanos proti gozdu. Skrčil sem noge in se pripravil za doskok. Že v naslednjem trenutku sem začutil udarec ob zemljo in se vrgel na stran. Bil sem na zemlji. Naglo sem zvlekel padalo k sebi, da me ne bi veter potegnil naprej, nato vstal in se pretipal od nog do glave. Vse v redu! Zdaj bi najraje zavriskal od veselja, toda ni bilo časa. Zložil sem padalo in se vrnil na startno mesto. Ko sem mu podal raport o izvedenem skoku, mi je nastavnik krepko stisnil roko, rekoč: »Če boš tako nadaljeval, boš še marsikaj dosegel . . .«
Bil sem nepopisno vesel. Uspel mi je že prvi skok in v trenutku sem pozabil vse napore pred tem. Res, ni mi žal mnogih ur, ki sem jih prebil pri učenju osnovnega znanja o letalstvu in padalstvu.
Janez Mataj, M. Sobota
Občili zbor NK Nafte Najbolj aktivni
so bili pionirji
Nogometaši lendavske Nafte so lani dosegli sicer lepe uspehe na zelenem polju, vendar jih doseženi rezultati ne morejo zadovoljiti, zlasti če upoštevamo, da so točke izgubljali navadno v borbi s klubi, ki so bili na spodnjem koncu prvenstvene lestvice. V jesenskem delu nogometnega prvenstva vzhodne slovenske lige. je Nafta zasedla tretje mesto za Soboto in Rudarjem iz Trbovelj. Plasman njenih nogometašev bi bil prav gotovo boljši, če bi bili deležni večje pomoči. Večkrat sc je dogodilo, da sc je zbralo na igrišču čez dvajset igralcev, vendar ni bilo nikogar, ki bi usmerjal njihovo delo. Mnogi so tako izgubili voljo do dela. Precejšnji del krivde je tudi v tem, da so igralce v moštvu večkrat poslali na mesta, ki jim niso odgovarjala. Mnogo premalo pozornosti so posvečali mladini, saj bi lahko vzgojili lepo število igralcev. Mladini bi bilo treba omogočiti tekmovanje v obmurski ligi, do česar pa lani ni prišlo.
Največ je bilo doseženega med pionirji, ki so pod vodstvom požrtvovalnega Stefana Vidaka imeli plodno leto. Zmagi nad pionirji iz Sobote z rezultatom 4:0 ob proslavi naprednega tiska, zmaga nad pionirji Drave iz Ptuja, kjer je igralo tudi več mladincev, sta najboljši dokaz, da so res mnogo napredovali.
Na občnem zboru so sklenili, da bodo letos storili vse, da bo moštvo Nafte doseglo do konca tekmovanja čimboljši plasman. — V novi odbor so izvolili tudi tovariše, ki so več let častno zastopali barve lendavskega nogometa.	—ce
Dobra volja je miš,
če ima opravka z birokracijo
(Resnična iz Obmurja — satirični sodobni feljton o sodobnem problemu)
Da vam kar odkrito povem: stanovanje se mi ne dopade, ker nima stranišča. Zamenjal bi ga z drugim, toda za kaj takega ne upam zaprositi — seveda iz tehtnega vzroka. Zato sem rekel ženi: »Zgradila bova svoje stanovanje, oblast nama bo prav gotovo šla na roko.« Zdelo se mi je namreč, da je v tej odločitvi glavna reč, vse drugo pa bo šlo kar mimogrede. Dober znanec, ki si je že postavil hišo, pa mi je zaupno dejal, da je važna le volja. Nekaj takega sem vedel sam, nikoli pa mi ni prišlo na misel, da je potrebna tako močna volja, da lahko gore prestavlja.
Izbral sem lepo parcelo za svoje bodoče gnezdo. Je v lasti nekega kmetijskega posestva. Zato sem se obrnil na njegovo upravo v prepričanju, da mi zaradi par arov zemlje ne bodo delali preglavic. Toda — mojemu zaupanju je sledilo bridko razočaranje! Odpravili so me kratkomalo z besedami: »Svet smo že razdelili, tamkaj bodo naši uslužbenci gradili stanovanja!«
Odšel sem ponižno na občino in se tam potožil. Vlili so mi novega poguma. Tajnik mi je rekel, naj le pošljem pismeno vlogo, kajti bodo že uredili, saj so vendar oblast. Uslužbenci posestva se bojda še niso oglasili!
Napisal sem vlogo, jo »argumentiral« in podkrepil s pripombo, da je oblasti prav gotovo po volji, Če bom postavil svojo hišo in tako pomagal omiliti občutno stanovanjsko krizo.
Moja vloga je bila s spremnim dopisom poslana Okrajnemu ljudskemu odboru. Večkrat sem pokukal na občino in povprašal, ali je že rešena, pa so mi vedno odgovorili, da je za to pristojen samo okraj.
Odprl sem vrata okrajne pisarne. Zadevo vendar rešujejo, potreben je še samo pristanek uprave posestva, da mi odstopi parcelo! Tega sicer nisem dobro razumel, vendar pa sem zaupal v našo oblast. Po dolgem času sem šel spet podregat. Zdaj
rešuje zadevo Komisija za kmetijski zemljiški sklad! No, dobro, pa drugič . . .
Pri komisiji so mi povedali, da so odstopili zadevo okrajni gradbeni inšpekciji, ki dn mora dati svoj pristanek. Da je parcela primerna za stavbišče. . .! Zdaj sem razumel samo to, da je vsa zadeva silno komplicirana. Spomnil sem se na Kekcovo pesem o dobri volji in nisem odnehal.
Oglasil sem se pri gradbenem inšpektorju. Vse v redu, samo stvar morajo še na terenu dodobra proučiti!
Prelomnica. Gradbena inšpekcija je opravila svoje in se strinja z nameravano gradnjo. Samo kmetijsko posestvo naj odstopi parcelo, pa bo lovec za dovoljenjem na zeleni veji.
Že sem na upravi kmetijskega posestva. Pravkar imajo sejo. Naj se oglasim drugič, kajti seje vendar ne morejo prekiniti zaradi take malenkostne stvari. Pa nisem odnehal: po dolgem čakanju sem vendarle dobil pismeno potrdilo — prosim lepo! — da mi parcelo odstopijo za moj bodoči hram.
Doma sem ženi rekel, da sem na konju. Ona pa mi je iz hvaležnosti pripravila boljši obed — vse zaradi mojega uspeha!
Soglasje je romalo na okraj. Tam so mi spet rekli, naj si priskrbim vse potrebne podatke: izmero parcele, vložno številko, katastrsko občino . . . Vse to imam nekje zapisano na listu.
Hajd, h geometru! Možak me je sicer vljudno sprejel, vendar pa mi je dal vedeti, da je bila pravkar seja Sveta za »komunalo« in da so o moji zadevi tamkaj govorili. »Nič ne bo, dragi prijatelj,« mi je
zaupal in pomežiknil z enim očesom, »na tem prostoru ne morete zidati, dokler ne bo za področje občine napravljen regulacijski načrt.« Hladen pot sem otipal na čelu, ko sem se spomnil, kaj sem bral v časopisju: zaradi pomanjkanja strokovnega kadra ne bodo mogla naša mesta še dolgo dobiti regulacijskih načrtov.
Računal sem na OLO, zato sem geometru kar v brk povedal, naj mi vendar da zaprošene podatke, kajti vse drugo bo že sledilo. Možakar je pod težo mojih zahtev kmalu klonil, zato pa je pokazal drugo karto. Parcelo moramo vendar razdeliti! Počakaj, bratec! Napovedani čas, ki naj bi še iztekel do dne, ko bo to uredil, me je močno osupnil. Nisem pa odnehal. Neka dobra slutnja — čeprav vanje ne verjamem — mi je šinila v glavo in prinesla rešilno misel: parcele vendar ni treba deliti, saj meri samo deset arov. Tako sem geometra končno le razorožil, da mi je dal zahtevane podatke, čeprav je gotovo pri tem mislil, da se mi bo kje drugje spet zataknilo.
Dobro razpoložen sem skočil na okraj. Sedaj imam vse! Pozneje sem doma ženi povedal, da mi gre vse gladko od rok. Zaman — prezgodnji upi!
Okrajni ljudje so me spet poklicali, češ da jim nisem poslal pismene prošnje za dodelitev parcele. No, uslužbenec je bil sicer tako dober, da mi je kar narekoval be-
sede, ki sem jih na njegovi mizi zapisal v svojo prošnjo. Zdaj pa bo!
Čez nekaj dni me je pot zanesla na gradbeno inšpekcijo. Uslužbenec mi je v zadregi dejal, da mi na OLO še niso napisali odločbe za pričakovano parcelo. Brez oklevanja sem prijel za kljuko na okraju. Uslužbenec me je po ovinkih imel za sitneža, ki ga po nepotrebnem nadleguje. Komaj, komaj sem mu razložil celo zadevo; tisto o ženi, ki me že doma grdo gleda zaradi vedno novih zahtev po dokumentih, o neskončnih poteh in krivuljah, živčnosti . . . »Nikoli ne bomo imeli hiše,« mi poreče. Njegove besede so me silno razkačile. In kmalu sem pozabil na vse težave.
Ko sem prišel drugič na okraj, mi je uslužbenec pojasnil, da je odločba pri Javnem pravobranilcu, da bo kot potrjeno »fiksno« držala. Zadeva je bila po mojem urejena, zato sem se spotoma oglasil še pri gradbeni inšpekciji. Tam so mi rekli, da si moram omisliti še enajst raznih potrdil (vse to imam zapisano na posebnem listu, ker si pač vsega nisem mogel zapomniti).
Prvo potrdilo naj bi izražalo soglasje občine, da se strinja z gradnjo moje hiše na tej in tej parceli. Ko sem ugovarjal, češ da je itak občina poslala mojo prošnjo OLO, mi je bilo rečeno, da je gradbena inšpekcija ločena od upravnopravnega referata in je zato treba njej prinesti posebno potrdilo. Malenkost — sem si mislil pri sebi — saj me je občina itak sama nagovarjala, naj napravim prošnjo za parcelo, saj je ona itak oblast. . .
Dopisujte
v »Obmurski tednik«
Potrkam na občinska vrata. Administrator ni vedel za nobeno potrdilo, ki bi ga v mojem primeru bilo treba izdati, tajnika in predsednika pa ni bilo doma. Ena pot več ali manj — glavno je, da bom svoje dosegel!
Na potu iz službe sem dohitel svojo ženo. Pokazala mi je list, ki ga je dobila na občini. Ko sem ga prebral, me je za trenutek obšla slabost. Z razprostrtimi črkami je bilo zapisano, da so mi prošnjo zavrnili, ker je treba prostor prej regulacijsko urediti. In žena se mi je smejala, kar mi je kanilo največ pelina v že itak zrahljane živce. Ničesar ji nisem odgovoril, ko me je vprašala, kaj bom zdaj počel. Samo to vem. da smo tega dne pri obedu jedli le krompir in repo . . .
Čez nekaj dni sem se oglasil pri predsedniku občine. Morda le gre za nesporazum? Pri možu oblasti sem končno le dobil pravi nasvet in nauk: »Veš, prostor je lep, zato tamkaj ne morejo stati kakršnekoli hiše, marveč le vile reprezentativnega značaja.« Ko pa sem mu dejal, da še ni videl mojega načrta in da nimamo pri nas petičnih magnatov, ki bi si lahko postavili razkošne vile, sem dobil odgovor, da so to pač težnje Sveta za »komunalo«. Ponudil mi je neke prospekte, ki prikazujejo moderne vile. Rekel sem mu tudi, da mi niso dali možnosti do pritožbe v zvezi z njihovim sklepom. »Prijatelj, v takih primerih ni pritožbe, s tem se moraš sprijazniti,« mi je odvrnil občinski oče.
Naslednjega dne sem sicer zvedel, da je bil to samo »non sens« ali po moje neumnost, vendar: zadeva je pač tu obtičala!
In še en nauk iz tega: volja, ki naj bi premagala gore, je samo ena mala miš, če se spopade z birokracijo.	Franjo K.
6
5. februarja 1955