Nedelja
Danes smo se peljali po novi Celovški in se mi je tako milo storilo, da sem moral kar še enkrat napisati moja eustva do navedene ceste.'
Namreč, grda laž je, kar sem rekel zadnjič, da semafori mežikajo v prazno. Pfuj, packa, ka-ko  sem se zlagal.  Goreli so namreč tisto ne- * deljo čisto vsi.  Šli smo namreč jaz, mama in teta Mary, ki je prišla na obisk iz Amerike, z ' Brnika in smo ji razkazovali Šiško.
Nakar smo, če grem od začetka,   prišli   do prvega semafora v Sentvidu. Teta Mary je rekla % wonderfull, kar je pomenilo, da je navdušena "„• in da je to krasno, ker imamo tudi pri nas se-  s mafore.
Ata je jezno rekel, da imamo pri nas še kaj '» drugega, ne le semafore, jaz sem se pa hihital. :¦: Nato smo speljali in se vozičkali nekaj metrov :; ter prispeli do drugega semafora. Teta Mary je . rekla dvakrat wonderfull in sem se jaz bal, da ,¦ jo bo kap, kajti kar dveh semaforov v JugO- •»' slaviji najbrž ni pričakovala. Ko smo dočakali . zeleno luč, nas je bilo že veliko, kajti tisti hip ¦ je vozilo proti morju obilo auslenderjev in so : vsi čakali na zeleno luč. Semafor namreč de- i luje takole: ko na Celovški gori rdeča in tisoč ?! Ijudi čaka, gori na pikzigmarski stranski cesti -j zelena in se pelje kakžen tip v fičkotu. Da ne : bo pomote — jaz nimam čisto nič proti fič- \ kom ...
No, nato smo se peljali do naslednjega se- ' mafora. Spet rdeča. Teta Mary je bila čisto ' preč in je rekla, da toliko semaforov na kupu ; še pTi njih v Ameriki nimajo.
Amaterji! Kako neki se vozijo, če nimajo na vsakih petdeset metrov semafora. Saj se lahko vsi pobijejo ...
Pri četrtem in petem semaforu, na katerih je istotako gorela rdeča luč, se je začela Mary rahlo dolgočasiti in pri šestem je vprašala, če jo morda zafrkavamo. Rekli smo ji sicer, da ne, ampak jaz nisem čisto prepričan, če nas vseh '•' skupaj kakšen hudo in grdo ne zafrkava ...