43 12 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino Adam Lucijan Doneski za biografijo Jožefa Schwegla NAMESTO UVODA Slovenci imamo dosti zaslužnih ljudi iz pretekle in še posebej polpretekle zgodovine, med katerimi je bil in je še marsikateri iz teh ali onih vzrokov zamolčan. Prenekateri, če ne kar vsi, pa so doživeli zgodovinske ocene v luči časa, v katerem so bili obravnavani. Glede na to, da smo v razmeroma kratkem času dveh stoletij Slovenci menjali štiri države, štiri narodnostne poglede in tri družbeno ekonomske formacije, so temu primerne tudi oce- ne dob in ljudi. Pretežno protinemško usmerjeno obravnavanje je zdržalo kar celo stoletje in več, tudi do take mere, da se je za nemčurje proglašalo ljudi, ki sploh niso zaslužili tega vzdevka, za Nemce pa ljudi, ki to niso bili. Dolgoletna ogro- ženost slovenskega naroda od germanskih sosedov v isti državi ima svoj odsev v zgodovinskih ocenah še danes in le nekaj izjem nikakor ne popravlja splošne slike, ki je na dlani. V gornji časovni in vsebinski okvir je vpeta tudi biografska skica Jožefa Schwegla, našega gorjanskega rojaka. Nekajletno zbiranje gradiva za njegovo biografijo je v tem članku skupaj s kratko biografijo predstavljeno kot zasnova za obsežnejšo monografijo. "Ljudi se je kar trlo, mi otroci pa smo stali na zidu in gledali doli na cesto, koder so kočije vozile gospodo z Bleda in Radovljice in tudi iz Lju- bljane...", se je pogreba starega barona Schwegla spominjal Cemetov ded z Reäce.^ Baron Jožef Schwegel je umrl prav na pragu prve svetovne vojne in je odšel z zgodovinskega prizorišča skupaj z avstrijsko državo, v katero je neomajno verjel in ji vse življenje zvesto služil. Ohranjeni viri nam ga predstavljajo predvsem kot veleposestnika in gospodarstvenika, ki se ni vtikal v narodnostne boje. Ne glede na svojo izredno gospodarsko uspešnost in prenekatero zaslugo za deželo Kranjsko, pa si je prislužil ime odpadnika od slovenskega naroda. Predvsem so ga ideološko družili s Karlom Deschmannom, svoje pa je nare- dilo tudi Schweglovo sodelovanje v veleposestniški stranki. To je zasenčilo vse drugo, kar je dobrega za Kranjsko postoril. Po svoje je Schwegel tragična osebnost, saj so ga razmere, ko je bil dolga leta kot avstrijski diplomat odsoten iz domovine, precej odmaknile od slovenstva, kateremu je bil še v di- jaških letih neomajno vdan.^ Za Schwegla ne moremo reči, da je bil iz revne družine, čeprav se je njegov rod še generacijo prej resnično otepal lakote. Oče Janez si je toliko opomogel, da je omogočil dostojno izobrazbo svo- jim otrokom.^ Družina je bila srednje premožna z nekaterimi imenitnimi sorodniki.* Jožef Schwegel se je rodil 29. februarja 1836 v Zgornjih Gorjah pri Bledu, očetu Janezu in materi Neži, rojeni Markl.^ Rodil se je torej v letu izzida znamenitega Prešernovega "Krsta" in tik pred pri- četkom Viktorijanske dobe, s katere koncem je tu- di odšel s političnega prizorišča. Mlada leta je pre- živel doma, kjer je tudi končal prvi razred os- novne šole.*' Kasneje je šolanje nadaljeval v Be- ljaku.'' Ko se je po nekaj letih vrnil iz Beljaka za počitnice domov, je znal le nemško, tako da se je z materjo le stežka sporazumel.^ Gimnazijo je ob- ^ DA (družinski arhiv avtorja), fase. XXI., Schwegel baron Jožef, mapa 11 (Gradivo za monografijo, beležka raz- govora Adam - Cerne z dne 18. 10, 1989). 2 RAL (Rückblicke auf mein Leben, Volosca 10. 10. 1911), rkp. v arhivu rokopisnega oddelka NUK v Ljubljani in Rozman F.: Baron Schwegel v svojih spominih. Kronika, letnik 32, 1984, št, 2-3, str. 223-229. 3 RAL, 3. * RAL, 2. Jožefov oče Janez je bil nečak kmeta Žemve iz Stare Pokljuke, katerega sinova Janez in Blaž sta bila visoka oficirja v avstrijski vojski (Janez je bil general, Blaž pa celo feldmaršal); glej tudi: Benedik B.: Balohov Jože iz Zgornjih Gorij med krojači berlinske Evrope, Delo 1978,_št, 302 (30. 10., str. 10). ^ Prepeluh A.: Josip baron Švegel /Schwege!/, 1933 (3. str.), tipkopis v arhivu SBL, kopija DA, fase. XXI., Biografije, mapa 2 in Mohorič S.: Schwegel baron Josip, 1954 (3. str.), tipkopis v arhivu SBL, kopija DA, fase, XXI,, Biografije, mapa 2, pa tudi Neznani avtor, biografija, s. d. (3. str), v arhivu SBL, kopija DA, fase. XXI., Biografije, mapa 2. ^ Wurzbaeh C.: Biographisches Lexicon des Kaiserthums Österreich, Wien 1876, 355. Hahn S.: Reichrats Almanaeh für die Session 1879-1880, Wien 1879,197. 8 8. RAL, 9. 61 12 KRONIKA 43 časopis za slovensko krajevno zgodovino 19955 iskoval v Ljubljani med leti 1846 in 1854. Skoraj ves ta čas je bü gojenec Alojzijevišča. Prijateljeval je s Stritarjem, Levstikom, Erjavcem in drugimi, kar je imelo za posledico razmeroma bogat in kva- liteten literarni opus. Njegove pesmi so po večini razpoloženjske in izražajo predvsem domotožje in domoljubje.^ Metrika je skoraj brezhibna in gladko tekoča. Prevladujejo ustaljene pesniške oblike (so- net, alpska poskočnica idr.). Jasno je razpoznavna naslonitev na vzornika Prešerna, kateremu je v Zori jugoslavenski leta 1853 posvetil dva soneta^" z naslovom Na grobu Prešerna. V zadnjih dveh terdnah poziva Slovence, naj velikemu pesniku vsaj posmrtno namenijo mesto, ki mu gre, obenem pa poziva vse Slovence k enotnosti: Krepko boril se verni sin je Slave; Častite ga, na grob mu vene denite. Ki mojstru pevcev krasil nije glave. Tu k grobu njega bratje pristopite I hribje čujejo naj i dobrave Na grobu tom vzajemnost prisežite! Z elegijo v Slaviji leta 1851 se je oddolžil tudi spominu Andreja Smoleta.^^ Izmed Schweglovih pesmi naj omenim v Glasniku slovenskem iz leta 1858 objavljeno občuteno pesem Mati in sin, ki izraža hrepenenje po domovini (avtor je takrat bival na EXinaju).^^ Buccini pik je ena redkih Schweglovih lirskih pesmi, najprej objavljena v lju- bljanski Slaviji^^ in ponovno objavljena v Slovenski bčeli iz leta 1851.1^ Josip Mam jo še leta 1877 pripisuje Schweglu^^, kasneje pa jo vsi navajajo pri Simonu Jenku.^^ Spet domovini je posvečena pesem Pomladanski večer, objavljena v Slovenski bčeli iz leta 1851:1^ Slave sini Domovini Vite vence na glavo. Njo ljubiti. Nji služiti Vaše le naj geslo bo. To je le nekaj pesmi iz Schweglovega opusa.^^ Pisal je tudi prozo, predvsem etnografske, prirodo- pisne in zemljepisne vsebine, pri čemer naj ome- nim spis V Bledu, ki slikovito opisuje blejsko oko- üco:19 Dežela Kranjska nima leps'ga kraja kot je z okols'no to podoba raja. A. Cüngl: Fortivt bdioiw Schwegla (kip), toto- grafìja v DA Skozi ves spis ga vodijo znamenite Prešernove besede. Že iz Aleksandrije pa se je Schvvegel ogla- šal v Novicah s potopisom Iz Tersta v Alek- sandrijo.^ Pisal je tudi prispevke v slovenske šol- ske knjige,2i njegova ätanka iz leta 1853 pa je os- tala v rokopisu.^^ V Schweglova "ljubljanska leta" sega tudi čas tako imenovane narodne prebuje, za katero lahko rečemo, da mladi Schvvegel v njej ni sodeloval, čeprav se v poznih letih svojega življenja spo- minja, da je na nekem shodu v Ljubljani, kjer je govoril dr. Lovro Toman, držal slovensko tro- ^ SBLX., 250. Zora jugoslavenska, 1853, 65-66. 11 Slavija, 1851, 59. 12 Glasnik Slovenski, 1858; II. 6, 7. 1^ Navedba pod pesmijo v Slovenski bčeli, 1851, II., 53. 14 Slovenska bčela, 1851, 11., 53. 15 Mam J.: Jezičnik XXVIII., 43. 1^ SBLX., 250. 1" Slovenska bčela, 1851, 161 (z opombo, da je že bila objavljena v Slovenski Daniäd). 18 Za ostalo gl. Mam J., Jezičnik XXVIII., 43-45 in SBL X., 250. 1^ Glesnik Slovenski, 1858, II. 6, 128-132. 20 Novice 1860, 181-182, 188-389, 195, 203-204. 21 Mam J.: Jezičnik XXVIII, 43; SBL X., 250. 22 NUK, MS 1047 (mapa 8.), E. Tuji rokopisi št. 10. Stritarjeva zapuščina. Skripta iz Slovenščine v VIII. razredu gimnazije od 19. septembra 1853 dalje, sešitek 17 listov. 62 43 12 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino bojnico.23 To pa je bilo verjetno tudi vse. Ko je z ] odliko opravil maturo, se je znašel pred življenjsko j odloatvijo, kje in kako nadaljevati študij. Sprva je nameraval postati celo misijonar.^"* Na koncu pa , mu je starejši brat Andrej, ki je bil znan zdravnik, 1 omogočil vpis na Vojaško medicinsko akademijo.^^ ■ Obenem se mu je ponudila tudi prilika za študij na Orientalni akademiji, na katero se je vpisal na priporočili grofa Hohenwarta in knezoškofa Wolfa in dobil cesarsko štipendijo.Po zaključenem študiju leta 1859 je Schwegel takoj nastopil prvo službo kot pripravnik na avstrijskem generalnem konzulatu v Aleksandriji.^'' Tik pred odhodom mu je umrla mati.-^ Oče in brat Andrej sta ga po- spremila v Trstu na ladjo.^^ "Egiptovska leta" so bila za mladega diplomata zelo uspešna, saj je že leta 1863^" napredoval v vicekanclerja in leta 1869^1 postal konzul. Domov se je prvič vrnil leta 1864, leto kasneje pa je na Dunaju resno zbolel. Začasno se je spomladi 1865 vrnil domov v Zgor- nje Gorje na krajši počitek.''^ Kmalu je bil spet na svojem delovnem mestu v Aleksandriji. Leta 1868 se je poročil z Marijo de Battisti di San Giorgio, ki jo je leta 1859, ko je potoval na svoje prvo delovno mesto, spoznal kot 11-letno dekletce.^^ V času službovanja v Egiptu je imel Schwegel priložnost spremljati svojega cesarja na poti iz Port Saida v Aleksandrijo. Bil je v ožjem cesarskem spremstvu na otvoritvi Sueškega prekopa leta 1869 in je ob tej priložnosti postal vitez.^^ To leto je bilo zanj tudi sicer zelo uspešno. Med drugim je postal član Upravnega odbora avstrijsko-egiptovske banke.^^ To leto se mu je rodila hči Marija. Da bi družina imela dom, je Schwegel od zadnjih Grimšicev kupil grad in tedaj že hudo oskubljeno gospostvo Grimšice na Rečici, nedaleč od Zgornjih Gorij.■^^ Že v času službovanja v Egiptu je začel zbirati starine za Hofmuseum na Dunaju in pri tem sodeloval z znamenitim egiptologom vitezom Kremerjem.^'' Leta 1870 je pričel preurejati grimšiško gra- ščino, ki so jo zadnji predstavniki starodavne rod- bine, ki je tu bivala kar okoli 600 let, dodobra po- kazili.'^^ Po starih načrtih je Schwegel začel pre- zidavati grad, želeč mu dati nekdanjo podobo. Z manjšimi prekinitvami je obnova trajala kar do konca stoletja.^^ Vmes, leta 1870, je Schwegel postal konzul v Carigradu.'^*^ Idilična graščina pa Schweglovemu rodu ni bila v veselje. Leta 1874 je tam umrl Jožefov brat Andrej Schwegel,*^ svoje čase sloveč zdravnik, leto kasneje pa je za davico umrla tudi hči Marija.'*^ Že leta 1872 je na dru- žinskem posestvu v bližnjih Zgornjih Gorjah umrl Schweglov oče Janez.*^ Grb barona Jožefa Schwegla Prepeluh A.: Josip baron Švegel /Schwegel/, članek - biografija iz leta 1933 v arhivu SBL. K tej nameri je bržkone prispevalo prijateljevanje z ljubljanskim sošolcem J. F. Buhom (Prepeluh, 1933, v arhivu SBL). Rozman F.: Baron Schwegel v svojih spominih. Kronika 32, 1984, 2-3 zv., 224. 26 RAL, 12. 2' Biografija J. Schwegla izpod peresa neznanega avtorja v arhivu SBL. 2» RAL, 13. 29 RAL, 13. ^0 RAL, 14. Mohorič S.: Schwegel baron Josip, 1954, v arhivu SBL. 32 RAL, 14. 33 Rozman F., 224. 3* Biografija J. Schwegla izpod peresa neznanega avtorja v arhivu SBL. 35 Mohorič S.: Schwegel baron Josip, 1954, v arhivu SBL; Rozman F., 1984, 224. 36 ARS, Dež. deska, gl. knj. 11/405, Ustine; fase. 1870 \V72 =XV/119 - kupna pogodba. 37 20 38 Grefe C. Alt Krain, 1900/1901, seš. XIV/53. 39 Gornik F.: Bled v fevdalni dobi, 1967, 150 in Adam L.: Grimšiški gospodje v srednjem veku, naloga za raziskovalno dejavnost, Gimnazija Kranj, 1991/1992, 42. ^ Hahri S.: Reichrats Almanaeh für die Session 1879-1880, 1879, 197-198. 41 Rozman F., 1984, 226 in SBL XL, 740. 42 RAL, 54. 43 RAL, 54. 63 12 KRONIKA 43 časopis za slovensko krajevno zgodovirK) 1995 Iz knjige častnih meščanov ZAL Schvvegel je ta nevesela leta skušal zapolniti z delom. Leta 1872 se je iz Carigrada vrnil na Dunaj, kjer mu je bila poverjena priprava orientalskega oddelka za svetovno razstavo na Dunaju. S seboj je pripeljal velik relief Bosporja in ga poklonil prestolonasledniku Rudolfu. ^ Leta 1873 je nastopil službo v zunanjem ministrstvu, ki ga je vodil grof Andrassy. V tej službi je Jožef Schvvegel ostal vse do leta 1880.2 j^gj. diplomat je dosegel znatne uspehe, za kar je bil med drugim tudi povišan v barona in je postal tajni dvomi svetnik, najmlajši v cesarstvu.^ Posebno se je izkazal leta 1878 na Berlinskem kongresu.^ Že pred odhodom v Berlin 1 RAL, 38. 2 Prepeluh A.: Josip baron Švegel (Schvvegel), članek - biografija iz leta 1933 v arhivu SBL. ^ Wurzbach C: Biographieches Lexikon des Kaiserthums Österreich, 1876, 357. 4 47. RAL, 45 in 64 43 12 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino je dal Andrassy Schweglu vedeti, da mu popol- noma zaupa kot diplomatu, gospodarstveniku, po- litiku in izvedencu za Orient. Zadnje priprave avstroogrske delegacije za kongres so tekle kar na vlaku, s katerim se je delegacija peljala v Berlin.^ V Andrassyjevem kupeju so se pokazala oatna nasprotja med Haymerlom in Schweglom. An- drassy si je moral izbrati sodelavca. Našel ga je v Schweglu. Haymerle je bil zadolžen za poročanje o delu cesarju in za druge posle. Glavno breme delegacije je tako nosil Schwegel. Na kongresu je bil edini civilni član komisije za določitev meja, ki jih je začrtal berlinski kongres.^ Za pomočnika mu je bil dodeljen nadporočnik Thoemmel. Pri delu je spoznal ruskega grofa Schuwaloffa.'^ Največji nasprotnik Schweglovih idej je bil ruski pred- stavnik, grof Ignatijev.8 Kljub vsemu pa je Schweglu uspelo, da je bilo Srbiji priključeno Pirotsko in Vranjsko okrožje, čeravno je Ignatijev zagovarjal bolgarske interese do teh ozemelj. S Srbijo je tudi sicer Schwegel imel velike gospo- darske načrte. Ti so se zrcalili predvsem v carinski uniji med obema državama.^ Schweglovega delo- vanja tudi v korist Srbije, so se tedanji srbski politiki z hvaležnostjo spominjali.^" V novejših zgodovinskih pregledih se Srbi tega ne spomi- njajo! Premočni vpliv Ogrske in nerazumevanje z nekdanjim kolegom baronom Haymerlom, ki je leta 1879 nasledil Andrassyja, sta bila glavna vzro- ka, da se je baron Jožef Schwegel umaknil iz diplomacije in se vrnil domov na Grimšice.ll Po- stal je zastopnik kranjskih veleposestnikov v dr- žavnem zboru, kar je ostal do leta 1905,^2 ko je bil imenovan za člana gosposkega doma - Herren- haus.i^ Leta 1881 mu je bilo ponujeno mesto avstroogrskega delegata pri državni komisiji za dolgove v Carigradu, kar pa je odklonil.^* Postal je načelnik tedaj zelo vplivnega kluba ustavovemih veleposestnikov.15 Ponovno je bil član avstro- ogrskih delegacij in kvotne deputacije.^^ Leta 1884 je prišel v kranjski deželni zbor, kjer je bil vodja veleposestnikov do leta 1913.^^ Znana so njegova prizadevanja za Rudolfinum, za katerega se je že desetletja prej potegoval njegov pokojni brat An- drej.18 Baron Jožef Schwegel je dosegel s svojim vplivom tudi gradnjo cele vrste železniških prog.^^ Leta 1886 je Schwegel še agitiral za loško želez- nico, ki je bila zanj najvažnejša alpska trans- verzala, pripomogla pa bi tudi k splošni gospo- darski sliki dežele.20 Leta 1889 pa je v družbi s Kranjsko industrijsko družbo predlagal lasten pro- jekt, takoimenovano bohinjsko železnico, z uteme- ljitvijo, da bolj pospešuje Trst, medtem ko loška pospešuje Reko.21 Železnica naj bi po njegovem mnenju povezovala kraje od Lesc do Bohinja, naprej do Sv. Lucije in nato v Gorico.^^ Vnel se je boj med zagovorniki različnih stališč. Tisti, ki so zagovarjali loško železnico, so se na vse pretege trudili dokazati, da imajo prav. Boj za železnico se je selil na Dunaj.^^ Anton Kolar je mislil posredo- vati pri ministrskem predsedniku Badeniju, prav tako Schwegel, a minister ni sprejel nikogar.24 Koblar je načel vprašanje o železnici tudi v držav- nem zboru, ko so govorili o proračunu. Dokazal je, da je loška železnica najkrajša in vojaško najbolj zavarovana, poleg tega industriji in trgovini najboljša zveza.^^ Veliko ljudi se je ogre- valo zanjo, med drugimi tudi Cesare Combi, posla- nec v Trstu,26 dr. Ivan Tavčar, Franz Teller^^ in drugi, ki so se zelo trudili, da bi loška železnica zaživela. Toda Schweglova prijateljstva z Wittkom, Wrbo, Guttenbergom, Beckom in drugimi, ki so bila tako tesna, da so omenjeni preživeli marsi- kateri dopust v njegovi graščini,^^ in osebni inte- resih^ (pokupil je namreč kmetijska zemljišča prek katerih je bUa kasneje speljana proga), so opravili svoje. Zeleno luč za izgradnjo je dobila železnica, ki je bila za takratno tehniko izredno zahtevna^" (prodori, mostovi, podporni zidovi), zahtevala pa je tudi ogromna denarna sredstva.^l Za 14 mili- jonov kron so prekoračili vsoto predračuna, zaradi česar je moral odstopiti železniški minister Wit- Rozman F., 1984, 226. 5 RAL, 67-68. ^ Rozman F., 1984, 226. 7 RAL, 69. 8 SBL X., 250. ^ RAL, 69. 10 SBLX., 250. 11 RAL, 77. 12 SBLX., 250. 13 Rozman F., 1984,227. 14 RAL, 69. 15 SBLX., 250. 1° SBLX., 250. 1" Prepeluh A.: Josip baron Švegel (Schwegel), članek - biografija v arhivu SBL. 18 SBL XI., 740. Novice, 1850, 198 (Misel o musealnom družtvu, Vitesl. Ž). 1^ Žontar J.: Zgodovina mesta Kranja, 1939; 337 si, 347 si. 20 Žontar, 1939, 337. 21 Žontar, 1939, 337. 22 Žontar, 1939, 337. 23 Žontar, 1939, 337. 24 Žontar, 1939, 337. 25 Žontar, 1939, 337. 2^ Combi C. je v ta namen spisal polno člankov. Eden je Über die Eisenbahnfrage von Triest gelegentlich der am 5. Juh 1887 stattfindengen Eröffnung der Linie Triest - Herpelje, nebst Beleuchtung der übrigen in Project befindlichen Bahnverbindungen mit Triest, Wien 1887 (gl. bibliografijo). ^' Teller F.: Geologie des Karavi^ankentunnels, Denkschriften d. K. Akad. d. Viss. mathem. naturwiss., Klasse 82. Bd. (1914), 1-7. 2ö RAL, 93-94. 2^ Šuklje F.: Sodobniki, veliki in mali, Ljubljana, 1933, 275. 30 Pleterski M.; Železnice v Bohinju, Bohinjski zbornik, 1987, 174. 31 Pleterski M.: Železnica v Bohinju, 174. 65 2 KRONIKA i 3 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995; tek.32 Kakorkoli že, leta 1907 je bila otvoritev železnice, ki je Jesenice povezala s Trstom.33 Pri- vabila je vrsto eminentnih gostov na čelu s pre- stolonaslednikom Francom Ferdinandom, Šuklje- tom, Sušteršičem in drugimi.34 Vsi so bili navdu- šeni nad pokrajino in tehnično izvedbo železnice. Nekatere pa je še grizla vest, da se niso bolj glasno vlekli za konkurenčno progo Celovec - Ljubelj - Škofja Loka.35 Z enim takih je Schwegel zelo dobro sodeloval pri graditvi dolenjske železnice. Dr. Franjo Suklje je Schwegla v ta posel potìsnil po sili razmer. 36 Takratnemu ministrskemu svet- niku Witteku, iz trgovskega ministrstva, kamor so do 1897 spadale tudi železnice, je bil predlog všeč.37 Dolenjska železnica je bila delo Schwegla in Šukljeta.38 Velik delež pa je prispeval tudi dr. Josip Suppann, ravnatelj Kranjske hranilnice.39 Schwegel je užival nesporen sloves veščaka v finančnih, trgovskih in prometnih zadevah, zato so mu poverili tudi vodenje nekaterih velikih denar- nih zavodov na Dunaju in v Budimpešti.^O Za zasluge pri organiziranju pomoči ob potresu v Lju- bljani leta 1895 je postal častni meščan Ljubljane.^l Predvsem zaradi zaslug za izgradnjo železnic na Kranjskem pa je postal častni meščan Bleda, No- vega mesta, Kočevja, Črnomlja, Jesenic, Ribnice, Tržiča in Bele peči.42 Že na začetku sem omenil, da Schwegel v narodnostnih bojih ni sodeloval. Nesrečne okolišči- ne pa so ga vseeno pripeljale na sramotni steber in ga je liberalno slovensko časopisje ob vsaki priliki vneto proglašalo za nemčurja, tako npr, Slovenec iz leta 1880 v članku Baron Žvegelj, oj koliki pre- pad!43 K temu je Schwegel nehote pripomogel tudi sam, npr. ko se ie potegoval za nemški volilni okraj na Kočevskem. ^4 V tem spisu navedena dejstva pa Schwegla vseeno promovirajo kot velikega sina kranjske de- žele. Njej, za katero se je razdajal in ji neomajno služil, je namenil tudi lep del svojega premo- ženja.45 Njegovo kolekcijo umetniških slik s por- treti njega, žene in prekmalu umrle hčere slikarjev Charlemonta in Angelija, različne orientalske pre- proge, tudi preprogo orientalskega muzeja, Id je bila izdelana ob njegovem lastnem sodelovanju in katere vrednost je bila nekaj sto tisoč dinarjev,*^ nadalje orožje in biblote vseh vrst, njegovo numiz- matično zbirko itd, je dobil Deželni muzej v Lju- bljani, pod edinim pogojem, da se predmeti zdru- žijo v posebnem prostoru in da jih muzej za vse večne čase hrani. Za stroške namestitve zbirke je v testamentu volil deset tisoč zlatih kron. Milijon zlatih kron pa je namenil za posebno ustanovo, iz katere naj bi se pod vodstvom posebnega, zato postavljenega kuratorja, vsako leto izplačevale v znanstvene, umetniške, humanistične namene štipendije. Predsednik te ustanove naj bi bil vsako- kratni ban Dravske banovine. Teh milijon zlatih kron pa je kljub investiranju v najboljših vred- nostnih papirjih izničila inflacija prve svetovne vojne, oziroma "zamenjava" kron v dinarje prve Jugoslavije. Dve, tej ustanovi namenjeni hiši na nekdanji Bleiweisovi, danes Prešernovi cesti, si je še pred drugo svetovno vojno 'brezplačno pri- svojila" Dravska banovina, pri čemer sta največ pomagala kar sam ban dr. Marko Natlačen in nekdanji Schweglov odvetnik dr. Egon Stare. S slednjim je bila preprečena nameravana ustanova, še preden je mogla biti rojena!*^ S to svojo oporoko pa si je Schwegel postavil spomenik, ka- kršnega si doslej pri nas ni postavil še noben veliki nacionalni in kulturni pionir.^^ Jožef Baron Schwegel je umrl 29. septembra 1914 in je s hčerko Marijo pokopan v grobnici v podružnični cerkvici Sv. Andreja tik nad gradom Grimšice. Na nagrobni plošči, ki jo je dal vzidati njegov nečak dr. Ivan Švegel, piše: "V božjem imenu poava tukaj s privoljenjem svete stolice, njegova ekselenca Josip baron Schwe- gel, rojen v Zg. Gorjah 29. 2 1836, umrl na Read 19. 9. 1914. Kranjski kmečki sin, državnik in diplo- mat, njegovega veličanstva pravi tajni svetnik, dr- žavni in deželni poslanec za Kranjsko od 1879 do 1913, član gosposke zbornice na Dunaju 1907 do 1914, častni občan Ljubljane, Bleda, Jesenic, Tržiča, Novega mesta, Ribnice, Kočevja, Bele peči itd..." 32 Pleterski M.: Železnica v Bohinju, 174 in Stroch H.: Allgemeine Entwicklungsgeschichte, Geschichte der Eisenbahnen in der Österr. - Ungar. Monarchie, peti del, Wien 1908, 36-89. 33 Šuklje F.: Sodobniki, vehki in mali, 263. 34 Šuklje F.: Sodobniki, veliki in mali, 272. 35 Šuklje F.: Sodobniki, veliki in mali, 275. 36 Šuklje F.; Iz mojih spominov, drugi del, Ljubljana, 1926, on ^' Suklje F.: Iz mojih spominov, drugi del, 48. 3° Šuklje F.: Iz mojih spominov, drugi del, 48. 39 Šuklje F.: Iz mojih spominov, drugi del, 48. 40 SBL X., 250. Diploma v knjigi častnih meščanov Ljubljane v ZAL. 42 Napis na grobnici J. Schwegla v p. c. Sv. Andreja na Rečici (prim, biografije A. Prepeluha in S. Mohoriča v arhivu ŠBL). 43 Slovenec, 1880, št. 58. 44 RAL, 118-119. 45 Gl. oporoko v arhivu sodišča v Radovljici (913/19). 46 Jutro, 1933, št. 123 (Milijonsko premoženje za slovensko kulturo). RAL, 123-124. 4' Prepeluh A.: Josip baron Švegel (Schwegel), članek - biografija iz leta 1933 v arhivu SBL. 4° Jutro, 1933, št. 123 (Milijonsko premoženje za slovensko kulturo). 66 43 12 KRONIKA 19955 časopis za slovensko krajevno zgodovino ZUSAMMENFASSUNG Beitrag zur Biographie von Josip Freiherr von Schwegel Josip Freiherr von Schwegel wurde am 29. Februar 1836 in Zgornje Gorje bei Bled als Sohn von Janez (gest. 1872) und Neža geb. Markl (gest. 1859) geboren. Die Schule besuchte er zunächst in seinem Heimatort, später in Villach (Beijak). In den Jahren 1846-1854 besuchte er das Gymnasium in Ljubljana. In dieser Zeit war er Zögling am Aloisianum, wo er freudschaflüche Kontakte mit Stritar, Levstik, Erjavec und anderen anknüpfte, was sich in seinem ziemlich reichen und anspruchsvollen Opus niederschlug. Nach dem Abitur trug er sich zunächst mit dem Ge- danken, Missionar zu werden. Sein älterer Bruder Andrej (gest. 1874) ermöglichte ihm aber, sich am Josephinum (Bildungsstätte für Militärärzte) ein- zuschreiben, zugleich eröffnete sich für ihn die Möglichkeit, an der Orientalischen Akademie zu studieren. Die Entscheidung fiel zugunsten der letzeren. Die Empfehlungen von Graf Hohenwart und Fürstbischof Wolf verhalfen ihm dazu, sich dort zu immatrikulieren und kaiserlicher Stipen- diat zu werden. Als er im Jahre 1859 sein Studium beendet hatte, trat er seine erste Dienststelle als Adjunkt am österreichischen Generalkonsulat in Alexandria an, wo er bis 1869 tätig war und es bis zum Konsul brachte. In diesem Jahre kaufte er von den letzten Herren von Grimšice das Schlol3 Grimšice und einen Teil des Grundbesitzes für einen Betrag von 7800 Gulden. Im Jahre 1870 trat er seine Dienststelle als Konsul in Istanbul an, die er aber nach kurzer Zeit aufgab, um sich intensiv der Aufstellung der orientalischen Abteilung für die Weltausstellung in Wien zu widmen. Im Jahre 1873 trat er eine Stelle im Außenministerium des Grafen Julius Andrassy an, die er bis 1880 bekleidete. Eine besondere Auf- gabe versah Schwegel im Jahre 1878, als er seinem Vorgesetzten in Balkan- und Orient-Fragen beim Berliner Kongreß zur Seite stand. Der damalige serbische Ministerpräsident und der spätere Regent Jovan Ristic schrieb in seinen Memoiren, es sei vor allem Schwegels Verdienst, daß Serbien der Firot- und der Vranje-Bezirk gesichert wurden, die sonst für Serbien verloren gewesen wären. Der übermäßig starke Einfluß Ungarns und die Ver- stimmung mit dem ehemaligen Kollegen Freiherr Haymaerl, der 1879 auf Andrassy folgte, waren die Hauptursachen dafür, daß sich Schwegel aus dem diplomatischen Dienst zurückzog und in die in- nere Politik eintrat als Abgeordneter der krainisc- hen Großgrundbesitzer im Reichsrat, und zwar bis 1905, als er Mitglied des Herrenhauses wurde. Zur gleichen Zeit wurde er Vorsitzender des damals sehr einflußreichen Klubs der "verfassungstreuen" Großgrundbesitzer. Er war wiederholt Mitglied der österreichisch-ungarischen Delegation und der Quotendeputation. Im Jahre 1884 kam er in den krainischen Landtag, wo er bis zum Jahre 1913 eine führende Rolle in der Kurie der Groß- grundbesitzer spielte. Seinem Einfluß ist der Bau einer Reihe von Eisenbahnstrecken zu verdanken. Sein Hauptverdienst ist auch der Bau der Bohinj (Wochein)-Strecke, wobei er auch durch damalige führende Politiker der Monarchie unterstützt wurde (Wittek, Wrba, Guttenberg, Beck u.a.). Schwegel genoß den unumstrittenen Ruhm als Experte in Finanz-, Handels- und Verkehrsfragen. Aus diesem Grunde wurde ihm auch die Leitung einiger großer Geldinstitute in Wien und Budapest anvertraut. Schwegel machte sich anläßlich des Erdbebens im Jahre 1895 um die Hilfe für Ljubljana verdient und wurde aus diesem Anlaß Ehrenbürger der Stadt. Vor allem wegen seiner Verdienste um den Ausbau von Eisenbahnstrecken wurde ihm dieser Ehrentitel auch von den Städten Bled, Novo mesto, Kočevje, Črnomelj, Jesenice, Ribnica, Tržič und Bela peč verliehen. Er war Träger hoher Orden (im Jahre 1870 erhielt er den Ritter- und im Jahre 1875 den Freihermütel). Im Jahre 1868 heiratete er Marija de Battisti di San Giorgio (gest. 1933), die ihm eine Tochter Marija schenkte. Letztere starb bereits im Jahre 1875 an Diphterie. Josip Freiherr von Schwegel starb am 16. September 1914. Seine letzte Ruhestätte fand er, zusammen mit Tochter Marija, in der Gruft der Filialkirche St. Andrä in unmittelbarer Nähe des Schlosses Grimšice. Auf dem Grabstein, den sein Neffe Dr. Ivan Švegel eirunauem ließ, kann man lesen: In Gottes Namen ruht hier mit Einwilligung des Heiligen Stuhls Seine Exzellenz Josip Freiherr von Schwegel, geb. in Zgornje Gorje am 29. 2. 1836, gestorben in Reäca am 19. 9. 1914. Der krainische Bauemsohn, Staatsmann und Diplomat, Seiner Majestät echter Geheimrat, Reichsrats- und Landtagsabgeordneter für Krain von 1879-1913, Mitglied des Herrenhauses in Wien 1907-1914, Ehrenbürger von Ljubljana, Bled, Jesenice, Tržič, Novo mesto, Ribnica, Kočevje, Bela peč usw. 67